Avtor: Karl Peter Schwarz

Leto 1989 je bilo polno pomembnih dogodkov: januarja so se madžarski komunisti odpovedali svojemu političnemu monopolu; februarja sta vlada in opozicija v Varšavi sedli za »okroglo mizo«; junija je kitajska armada v Pekingu pobila tisoče študentov, da bi zadušila mirne proteste; julija in avgusta se je prek nemških veleposlaništev v Pragi, Varšavi in Budimpešti pričel množični beg državljanov Vzhodne Nemčije na Zahod; novembra je padel zid, režima v Češkoslovaški in Bolgariji sta se zrušila; decembra so ustrelili romunskega diktatorja Ceauşescuja z ženo Eleno. Dvajset let pozneje se vrsti ena spominska prireditev za drugo. Toda kako danes Evropa v resnici ravna s komunistično dediščino?
V Ljubljani, glavnem mestu majhne Slovenije, je deset zgodovinarjev »Študijskega centra za narodno spravo« v začetku januarja zaman čakalo na izplačilo svojih plač. Zadržal jih je Aleš Zalar, pravosodni minister nove leve vlade. Tovrstne ustanove obstajajo skoraj v vseh postkomunističnih državah. Slovensko je šele v preteklem letu ustanovila konservativna vlada Janeza Janše. Prej so imeli samo majhen oddelek za popravo krivic pri pravosodnem ministrstvu, ki se je ukvarjal s sporadičnim razkrivanjem zločinov režima. Novi, pravno neodvisni in personalno okrepljeni inštitut je dobil nalogo, da sistematično zajema in proučuje dokumente, ki so jih v Sloveniji pustili fašizem, nacizem in komunizem. Sredstva za to je odobrila vlada, pravosodno ministrstvo pa jih je upravljalo.
To je delovalo toliko časa, dokler so vladali konservativci. Novi pravosodni minister pa pripada liberalnodemokratski LDS, ki je izšla iz komunistične mladinske organizacije. Njemu in njegovim tovarišem ni šlo v račun, da zgodovinarji študijskega centra niso puščali nobenega dvoma, da se nameravajo ukvarjati tudi s komunističnimi zločini, z množičnimi poboji vojnih ujetnikov in civilistov, ki so jih zagrešili Titovi partizani, ki so malo Slovenijo spremenili v evropska »polja smrti«, z montiranimi procesi in s preganjanjem Cerkve. Obstajala je nevarnost, da bodo inštitut sploh razpustili. Socialdemokratski predsednik vlade Borut Pahor, ki se mu je zadeva nazadnje le zazdela pretirana, je moral poseči vmes, da bi jo razrešil. Ali bodo zgodovinarji sedaj res smeli neovirano delati, je zapisano v zvezdah.
Na politični odpor naletijo skoraj vse tovrstne ustanove. »Slovaški inštitut za nacionalni spomin« se je moral braniti pred srditimi napadi vladne koalicije, ker je odprl dostop do aktov Državne varnostne službe StB, vnesel v omrežje imena tisočev nekdanjih agentov in informantov ter ovadil javnemu tožilstvu domnevne komunistične zločince. Poskusi desnoradikalne slovaške narodne stranke, da bi inštitut povsem ukinili ali omejili na proučevanje madžarizacije Slovakov v 19. stoletju, so zaradi pogumnega odpora direktorja inštituta Ivana Petranskega k sreči propadli.
V Pragi so nasprotniki »Inštituta za proučevanje totalitarnega režima« izkoristili afero s pisateljem Milan Kundero za splošni napad s ciljem, da se znebijo direktorja Petra Žačka. Sodelavec inštituta je Kunderi v tedniku »Respekt« dokazal, da je leta 1950 naznanil kurirja odporniškega gibanja. Čeprav je preiskava potrdila pristnost policijskega zaznamka, so inštitutu očitali »sistematični lov na čarovnice«. Tovrstni napadi pogosto izhajajo od domačih zgodovinarjev, ki se boje za obstanek monopola levičarskega razlaganja zgodovine. V češki republiki je Jan Křen odrekel mladim znanstvenikom z inštituta strokovno usposobljenost in ugovarjal posebno temu, da nekdanji komunisti, kot on, na njem ne smejo zavzemati vodilnih položajev. V Sloveniji je stari marksist Božo Repe denunciral študijski center kot »desni marksizem«. Oba tadva zgodovinarja sta odlično povezana s kolegi na nemških univerzah.
Sploh obstaja presenetljiva podobnost med podobama, ki sta si jih Vzhod in Zahod ustvarila o času med 1945 in 1989. Pri hearingu o »zločinih totalitarnga režima«, ki ga je slovensko predsedstvo EU preteklega aprila organiziralo v Bruslju, je dejala prejšnja letonska zunanja ministrica Sandra Kalniete, da ne more biti nobenega govora o deideologiziranju zgodovine – dejansko se nadaljujejo politični boji prejšnjega stoletja. Ta predstava evropskega Zahoda temelji na dveh stebrih: na zmagi nad nacizmom in na nemško-francoski spravi kot jedru evropske združitve. Šele z razširitvijo EU so zahodni Evropejci odkrili, da leto 1945 za Vzhod nikakor bi bilo »magično leto« osvoboditve.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Obnoviti misli in srce Mirko Kambič

Spoznanje, da je bila graditev evropske hiše ne nazadnje omogočena s tem, da je Zahod izročil Vzhod Stalinu, je boleče, zato se to poglavje z vsemi svojimi posledicami na Zahodu zelo rado zamolčuje. Starim elitam v postkomunističnih državah to zelo ustreza. Tam tako storilci kot sopotniki pokrivajo zločine komunističnih režimov s tančico pozabe. Samo objava aktov Stasija lahko tudi po dvajsetih letih ogroža še desettisoče postkomunističnih karier. Skupščina članice EU Slovenije se še do danes ni mogla prebiti niti do verbalne obsodbe komunizma. Zdi se, da v Bruslju to nikogar ne moti. Za milijone žrtev terorja in njihove organizacije pa je ta zarota molka nesprejemljiva. Politiki, zgodovinarji in pravniki, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da bi se pet desetletij totalitarne vladavine samo enostavno arhiviralo, imajo še zmeraj težko stališče. Najhujši poraz do sedaj so doživeli v Romuniji, kjer je ustavno sodišče »Nacionalnemu svetu za proučevanje arhivov Securitate« prepovedalo razkritje nekdanjih agentov Securitate s težko razumljivo utemeljitvijo, da romunska ustava ne dopušča nobenih »posebnih sodišč«.
Na povabilo Marianne Birthler so se inštituti iz sedmih držav decembra v Berlinu dogovorili za tesno mednarodno sodelovanje. Poleti prejšnjega leta sprejeta »Praška deklaracija« se poleg tega zavzema za ustanovitev evropskega inštituta za totalitarne študije in za skupni evropski spominski center. Te pobude imajo za cilj doseči, da bi se komunistični zločini v kolektivnem spominu zasidrali prav tako močno kot nacistični. Andreja Valič, vodja ljubljanskega študijskega centra, pa ima za prav tako pomemben stranski učinek – zaščito pred »političnimi poskusi, da bi nam zamašili usta«.