Avtor: Tine Velikonja

Uvod

Zgodovino pišejo zmagovalci in ti so se pri nas po zmagi maja 1945 na široko in neovirano razpisali, kar so počeli ves čas svoje oblasti. Na tisoče knjig in stotisoče člankov.
Po uvedbi parlamentarne demokracije leta 1990 smo pričakovali vsaj to, da bo novonastala država imenovala skupino zgodovinarjev, ki bi preverila doslej napisano in odpravila največje nesmisle. Do tega ni prišlo, še huje, ostalo je pri starem. V tistem času je, denimo, izšel šele 4. zvezek Enciklopedije Slovenije (Eg-Hab) od skupno šestnajstih in naravno se nam je zdelo, da bodo okrepili uredništvo, delo zastavili na novo, tako da bi ustrezalo resnici, za zvezke, ki so že izšli, pa napisali dopolnila. Nič od tega. Uredništvo je nadaljevalo s svojim delom nemoteno po starem, kot da se ni nič zgodilo, prav do zadnjega 16. zvezka, ki nosi letnico 2002.
Druga reč, ki se je dogajala, pa je bilo zastraševanje in žalitev tistih, ki so začeli brskati, kako je bilo z dogajanjem, ki je imelo tako usodne posledice za Slovence in nas sprlo za stoletje ali dve. Borci so grozili, da ne bodo dovolili »potvarjanja zgodovine, ta da je napisana enkrat za vselej in taka naj ostane«. Čisto po njihovem seveda ni šlo, če ne drugega, je bilo treba raziskati in na novo pisati o revolucionarnem terorju. Zanimivo pa je, da so pri tem partizanski zgodovinarji zagrešili najhujšo potvorbo, kar smo jih bili deležni po tem času, izbrisali so namreč besedo komunistična revolucija, ki so jo prej imeli pol stoletja na jeziku. Na lepem je bilo zanje to, kar se je dogajalo pri nas, na eni strani upor proti okupatorju – NOB, na drugi strani pa kolaboracija. Besede »antikomunizem, reakcija, stare sile, napredne sile, kontrarevolucija, bela garda« so izginile iz njihovega slovarja. S težavo pristajajo na pojem državljanska vojna, nikakor pa ne na revolucionarni teror. Vendar je vsakomur jasno, da je ravno teror od jeseni 1941 do srede poletja 1942 spodbudil nastanek vaških straž in slovenskega domobranstva.
Kako težko je popraviti še tako malenkost, bi vas za zgled spomnil na datum spopada za prehod čez Dravo 10. maja 1945 pri Borovljah. V partizanskem zgodovinopisju trdovratno trdijo, da se je to zgodilo 11. maja. So se pač zmotili, zame, ki sem takrat sodeloval pri edinem spopadu v svojem življenju, pa je bilo jasno, da se je vse skupaj dogajalo v četrtek, da je bil takrat vnebohod in da je bil tega leta to 10. maj. Še več, začelo se je okrog petih popoldne in ne ob dvanajsti uri, niso sodelovali nobeni tanki, pač pa dva protiletalska topova, postavljena na cesti med Podljubeljem in Podgoro.
Pa se omejimo na nemško ofenzivo na slovenskem ozemlju v jeseni 1943, ki se je začela nekaj tednov po kapitulaciji Italije. Bila je nekaj posebnega, ker je bilo to v Sloveniji edinkrat, da je pohod proti partizanom uprizorila nemška vojska in ne policijske enote. Zraven naj bi bili tudi domobranci. Nosilec te trditve in nanj so se in se sklicujejo vsi, ki zagovarjajo to tezo, je zgodovinar Tone Ferenc. Tako sodelovanje seveda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi Nemci in domobranci v dobrem tednu pobili skupno najmanj 226 ujetih partizanov in aktivistov, ki jih je Silvo Grgič v svoji monografiji o žrtvah okupatorjevih sodelavcev (Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Ljubljana, 1997) obesil domobrancem. O tem smo že pisali. Tako je s preprostimi kalkulacijami prišel do famozne številke 11.000, toliko naj bi bilo civilnih in vojaških žrtev, ki so jih neposredno ali posredno zagrešili vaški stražarji in domobranci. Če bi se le dalo, bi okupatorja razrešil vseh grehov in jih naprtil domačim. Tako pisanje je sprevrženo in nevredno. Domobranci so bili skoraj vsi pomorjeni, prej pa mučeni in poniževani. Ne morejo se braniti. Zato bi morali biti, ko pišemo o njih, posebej obzirni. Šli so skozi svoj holokavst in moramo z njimi ravnati podobno kot z Judi.
Saj vemo, kako je z napisanim. Nekaj je vojna propaganda v času spopadov, nekaj pa kasnejša zgodovina. Poudaril bi, da je pri opisovanju grozodejstev, ki naj bi jih zagrešili domobranci, postalo partizansko pisanje še bolj nepopustljivo in se je še zaostrilo po letu 1975, ko je izšel v Naših razgledih Kocbekov pogovor s tržaškima pisateljema in je postalo tako rekoč uradno razglašeno, da so bili domobranci po vojni pobiti. O onečaščenju trupel padlih ali pobitih partizanov na Javorovici 16. marca 1944 so začeli pisati šele po tistem. Pisci so bili prepričani, da ni ostala nobena priča in lahko pišejo karkoli. Nekaj podobnega je tlačenje domobrancev med sodelavce pri nemški ofenzivi po kapitulaciji Italije oktobra in novembra 1943 leta, kar bo tema tega članka.
O tem sem že pisal v polemiki s Silvom Grgičem, ki ga je tako prizadela, da je napisal posebno brošuro Domobransko zanikanje kolaboracije (Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, 2000, Ljubljana), v njej pa kar na desetih straneh (16–25) dokazuje, da nimam prav, kar se tiče nemške ofenzive. Pri tem se opira na pisanja partizanskih piscev, pa tudi na domobranske dokumente, predvsem na seznam domobrancev, ki so v tistem času padli ali pa umrli zaradi ran. Grgič je pri tem pozabil, da so partizani Gubčeve brigade ves teden pred nemško ofenzivo silovito napadali Kostanjevico. O tem kasneje.

Opis slike: Kostanjevica – Malence

Vrnimo se k Tonetu Ferencu in njegovemu zapisu v Enciklopediji Slovenije (7, 357–358) ter njegovemu prispevku v skupinskem delu slovenskih zgodovinarjev Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945:
»Za 4. del ofenzive (Wolkenbruch) je štab 2. SS-tankovskega korpusa uporabil 3 divizije, 4 samostojne polke, 2 SS policijska polka ter nekaj samostojnih bataljonov (3 domobranske, vermanskega, 2 ustaška), skupno 45-tisoč do 48-tisoč mož, ki so imeli na voljo 110 tankov, deset samohodnih in več kot 140 protitankovskih topov. Sovražnik je imel tako trikratno ali štirikratno premoč v živi sili, še večja pa je bila njegova premoč v tehniki, zlasti v tankih in topovih, saj so enote 7. korpusa, ki je štel 12-tisoč mož, pred sovražnikovo ofenzivo poskrile ali celo uničile težko orožje, ki bi jih oviralo pri premikih.
Operacija Wolkenbruch se je začela 21. oktobra, v 1. fazi (21.–24. oktober) je zajela predvsem vzhodno Dolenjsko in Belo krajino (prodor v Novo mesto, Črnomelj in Metliko 21. oktobra), v 2. fazi (25.–30. oktober) Dolenjsko do črte Čatež–Trebnje–Žužemberk–Ribnica–Snežnik, v 3. fazi (31. oktober–5. november) Dolenjsko in Notranjsko do črte Postojna–Cerknica–Sodražica–Grosuplje in v 4. fazi (6.–12. november) še drugi del Dolenjske in Notranjske.«
Nas zanima seveda predvsem, kje so se vzeli trije bataljoni domobranske vojske, ki naj bi sodelovali v tej ofenzivi. Razumeli bi, da je bil v dogajanje potegnjen 3. bataljon pod Gorjanci, ki ga je vodil Vuk Rupnik, za druga dva, ki naj bi bila v tem času v nastajanju, pa izvemo v knjigi Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo (Slovenska matica v Ljubljani, 2003, 164), da sta bila bolj na papirju. Pojma 1. in 2. bataljon sta bila dejansko le izraza želje po nekem skupnem poimenovanju, medtem ko o bataljonih v pravem pomenu besede še niso mogli govoriti. Šele v začetku novembra so se formirali 1. bataljon v Ljubljani, 2. bataljon s sedežem na Vrhniki (Vincenc Pavlovčič), 4. bataljon v Logatcu (Vincent Fortuna), 5. bataljon v Borovnici (Ludvik Kolman in Miroljub Stamenković). Ti notranjski bataljoni še niso bile organske operativne enote, temveč so predstavljale le ohlapno organizacijsko, včasih le simbolično povezavo posameznih čet. Sredi decembra pa je nemško poveljstvo te bataljone preimenovalo v bojne skupine. Za 3. bataljon, Rupnikov, pa Mlakar dodaja, da je edini aktivno sodeloval v ofenzivi na Dolenjskem.
Ustavili se bomo pri dveh dneh, ki spadata v 1. in 2. fazo operacije Wolkenbruch, ob 21. oktobru 1943, ko je omenjena bojna skupina prodirala od Brežic po dolini spodnje Krke in prišla zvečer že v Novo mesto, prodrla pa tudi v Belo krajino, kjer je zasedla Metliko in Črnomelj. Drugi tak dan je bil 26. oktober 1943, ko je šla bojna skupina mimo Trebnjega po Mirenski dolini proti Sevnici. Na svoji poti pa je neusmiljeno pobijala in požigala.

Kostanjevica – Malence

Na Malencah, dva km od Kostanjevice ob cesti, ki pelje proti Raki oz. Krškemu, je bilo 21. oktobra 1943 ustreljenih 25 moških, pripeljanih iz Kostanjevice. Grgič v svoji brošuri povzema Lada Smrekarja, ki je v 2. knjigi Krajevnega leksikona Slovenije (1971) napisal naslednje: »Po kapitulaciji Italije je nemška vojska pripravljala veliko ofenzivo na Gorjance. Tik pred njo je Gubčeva brigada napadla v Kostanjevici nemško postojanko, kar je Nemce in belogardiste razbesnelo. Med pripravami na ofenzivo so Nemci s pomočjo domačih izdajalcev … delno odkrili organizacijo OF, nakar so 21. oktobra 1943 v Kostanjevici aretirali 70 moških in jih 25 na Malencah ustrelili kot talce.«
V resnici pred ofenzivo, ki se je začela 21. oktobra, Nemcev v Kostanjevici ni bilo. Kako je bilo s 3. bataljonom, izvemo iz pisanja Naceta Kastelica, objavljenega v Zavezi (25, 1997, 43–44). Opisuje beg novomeške skupine vaških stražarjev iz Novega mesta pod poveljstvom Vuka Rupnika, kako so dva dni in dve noči hodili do nemške meje, se pri Zameškem srdito spopadli s partizani in jih porazili, šli čez nemško mejo oz. Krko in se utaborili v vasi Malence na njenem levem bregu.
»Po enem mesecu smo šli v Kostanjevico, kjer smo samo prvo noč po prihodu imeli mir. Drugi dan smo že slišali, kako partizani onstran Krke nedaleč od naših položajev kopljejo bunkerje. Tretji dan se je začel napad. Sedem dni so neprestano peli topovi, minometi in strojnice. Partizani so s tanki prišli v neposredno bližino. Po napadu je bila Kostanjevica močno razbita. Mi smo imeli trinajst mrtvih in nekaj več ranjenih.
Potem smo šli v Krško, kjer smo dobili nove obleke. Konec oktobra smo se premaknili na Okrog pri Št. Rupertu. Približno čez en teden smo spet imeli pokret, kot se reče po vojaško. Peš smo šli preko nemške meje na štajersko stran v vas Jagence (op. Jagnjenica pri Radečah). Prišli so kamioni in nas preko Novega mesta odpeljali v Trebnje. To je bilo 5. novembra 1943. Čez nekaj dni smo se spet premaknili. Dolga kolona je krenila preko Žužemberka in Straže v Novo mesto, kjer smo ostali do marca 1944.«
Tako je bilo delovanje 3. bataljona v času nemške ofenzive. Zasidral se je v Kostanjevici, da bi si celil rane, pa so ga nato dober teden srdito napadali borci Gubčeve brigade. Žrtve na domobranski strani izvirajo iz časa tega napada.
Vzrok za streljanje talcev na Malencah je bil atentat. Ko so Nemci zasedli Kostanjevico, se je del njihovih vojakov zbral na trgu sredi mesta. Prišlo je do eksplozije, nekaj Nemcev je bilo pri priči mrtvih ali ranjenih. Še danes se dobro ne ve, kaj je priletelo. Nekateri govorijo, da je šlo za ročno granato, ki jo je nekdo zagnal čez strehe hiš, ali za izstrelek iz minometa oz. topa.
Vprašali smo Faniko Lorber, Velike Malence 17, ki je v tistem času živela v vasici Zaboršt komaj pol km zračne črte od trga:
»Z zapisi Silva Grgiča, Lada Smrekarja in Iva Pirkoviča se ne morem strinjati. Vzrok za streljanje talcev so bili štirje ubiti nemški oficirji na trgu v Kostanjevici. Domačin je z nekega podstrešja zagnal ročno bombo na »ta mal plac«, na trg pri starem župnišču, in zadel skupino nemških vojakov. Ofenzivo so izvedli Nemci brez domobrancev. Talcev niso izbirali, to je čista laž. Polovili so okrog sedemdeset moških, prvih 25 so ustrelili, ostale so odpeljali na Rako in jih po nekaj dneh izpustili. Tudi moj oče je bil odpeljan za talca na Malence, zgrabili so ga pri kostanjeviškem gradu. Zraven pri streljanju in odbiranju ni bilo nobenih domobrancev.
Prej pa je bilo takole. Gubčeva brigada se je 11. oktobra utaborila v naši vasici, zasedla položaje in še isti večer začela obstreljevati postojanko v Kostanjevici in dražiti Nemce obmejne policije preko Krke na Malencah. Za položaj so si izbrali naše visoko gospodarsko poslopje, odkoder je bil lep pogled na nemško utrdbo. Prav zaradi tega so prišli Nemci bombardirat poslopje, vendar je visoka hruška preprečila najhujše. En teden je bilo tako, kakor da smo na fronti. Toda tik pred nemško ofenzivo 21. oktobra zjutraj se je brigada umaknila v Gorjance, ubogi narod je plačal svoj krvavi davek. Kolikor vem za tistih trideset partizanov, ki so bili pobiti ob nemški ofenzivi, so bili mobiliziranci, ki jih ni nihče obvestil o prihajajoči ofenzivi, to je bilo nekje na čistini v Ledeči vasi.
V času nemške ofenzive so bili ubiti trije domobranci pod mostom v Kostanjevici, ki jih je ustrelil nemški vojak, misleč da so partizani. Ne vem, od kod je Grgič našel toliko ubitih domobrancev v času ofenzive, ne morem verjeti, ker niso bili na pohodu. Zanimiv podatek, o katerem piše Grgič, navaja, da ima Kostanjevico zasedeno 130 Nemcev in 1200 domobrancev. Nemci so bili po razdelitvi meje Italija-Nemčija samo na postojanki na svoji strani meje in ne v Kostanjevici. Reka Krka je bila meja. Nikdar in nikjer ni bilo v Kostanjevici 1200 domobrancev, obratno 130, bi verjela. Starši moje mame so kot begunci stanovali na istem dvorišču bivše trgovine Gač, v drugi hiši je bila domobranska enota, tudi moj spomin sega daleč nazaj.
Pa še tole: V Grgičevi knjigi sem prebrala imena ubitih v Orehovici pri Šentjerneju: Piše: Štokar (ime ni znano), ubita ob vodi Studeno, Zagorc Uršula, žena, ubita ob vodi Studeno blizu gradu, ter Zagorc Stanko, ubit v gozdu pri Šentjoštu. Ubili naj bi jih pripadniki MVAC.
Povedati moram, da voda Studeno izvira izpod kostanjeviške kraške jame. Ob gradu teče voda Obrh. Zapis je popolnoma izmišljen. Uršula Zagorc je umrla leta 2001, moža pa so ustrelili kot talca. Starejše vaščane iz Orehovca sem dobro poznala, saj sem bila blizu doma.«

Opis slike: Novo mesto

Šentjernej

Nemška motorizirana kolona se je podala naprej proti Šentjerneju. V Ledeči vasi je presenetila skupino 30-ih partizanov, mobilizirancev, ki jih vodstvo ni obvestilo, naj se umaknejo. Vsi so padli oz. bili pobiti. V Prekopi so ustrelili šest domačinov, v Ostrogu zraven Prekope pa ubili štiri domačine in jih precej ranili. Tam naj bi nanje streljali partizani iz zasede in tri nemške vojake ubili. Domobrancev ni bilo zraven, ostali so v Kostanjevici na postojanki.
Grgič (str. 446) začne, da se je 21. oktobra 1943 v Šentjerneju zgodilo naslednje:
»Esesovci in domobranci so ujeli in pognali na eno od njiv šestindvajset neoboroženih vaščanov, med njimi več mladoletnikov. Pustili so jih, da so začeli bežati. Nato so jih pobili s strojnicami.«
Sledi seznam pobitih, med njimi je napisan tudi Ivan Ban, rojen 1927 v Brežicah.
Objavljam zapis priče Marije Bogomire Ban Šekoranja o poboju 26 prebivalcev Šentjerneja 21. oktobra 1943, med katerimi je bil tudi njen brat.
»Bil je čas medvladja. Italijanska vojska je odšla, Nemci so čakali za mejo pri Kostanjevici. 21. oktobra je zahrumelo, prihajali so s tanki in oklepniki, pred njimi SS enote. Zvedeli smo, da so partizani pri vasi Ostrog streljali nanje in se nato umaknili v Gorjance. Nemci so pridivjali v Šentjernej, da bi se maščevali za tri pobite nemške vojake. Stali smo na dvorišču hiše družine Cvelbarjevih, kjer smo bivali kot begunci iz Brežic. To smo bili: Cvelbarjeva dekleta, moja mama, moje tri sestre in 16-letni brat Ivanček. Nenadoma so po vasi navzgor pridivjali Nemci, vsi oblečeni v SS uniforme. Pred sabo so gnali gručo civilistov. Pri sosedu Gorišku so vzeli 15-letnega Karla, pri Polenškovih gospodarja, pri nas 16-letnega brata Ivana. Ker so imeli samo 26 talcev, hoteli pa so jih 30 za tri pobite vojake v Ostrogu, so hoteli vzeti še nas dekleta, vendar so nas le spustili. Ko so krenili po cesti proti Šmarju, sem tekla za njimi in prosila poveljujočega, naj brata izpusti. Pa je dejal, da jim bodo fantje le kazali pot v Gorjance, kjer so banditi. Toda že za drugo hišo so začeli streljati in vedeli smo, da je s talci konec. Nemci so se še nekaj časa zadržali, nato pa oddivjali nazaj, od koder so prišli. Med njimi nisem spoznala nikogar, bili so sami tujci, nobenih domobrancev, nobenih znanih obrazov iz Brežic (Junglinga ali drugih).
Vsi razburjeni in prestrašeni smo tekli po cesti navzgor. Za drugo hišo, na ajdovi njivi so raztreseni ležali mrtvi Šentjernejčani. Nemci so jih bili pognali po njivi in reveži so tekli proti grmovju ob potoku na koncu njive. Moj mladi lepi bratec je ležal vznak na otepu ajde, sredi čela je imel luknjo, prevrtano z dum-dum kroglo. Odnesle smo ga domov k Cvelbarjevim, stesale krsto iz ping-pong mize ter ga nesle na kilometer oddaljeno pokopališče, kjer ga je duhovnik z drugimi pobitimi pospremil k ranemu grobu. V ta grob smo bili pred 9 dnevi položili očeta, ki je za rakom umrl 12. oktobra v samostanu Pleterje.
Naj dodam še to: imena mojega brata niso zapisali na spomenik in naša mama za njim ni dobivala odškodnine, kot so jo dobivali drugi svojci pobitih, pravzaprav jo je dobila nekaj mesecev, nato po so ji jo odvzeli.
Napisano v Ljubljani, 12. avgusta 2002 Mira Šekoranja Ban l. r.«
Morije tega dne še ni bilo konec, Grgič piše, da so istega dne v Gabrju ustrelili 20 domačinov, v Novem mestu pa 26, povsod pa naj bi imeli prste zraven domobranci.

Trstenik, Straža in Rakovnik

26. oktobra 1943 je bila v teku druga faza ofenzive Wolkenbruch in nemška kolona se je podala na pohod iz Novega mesta do Trebnjega po Mirenski dolini proti Sevnici. Ponovilo se je nekaj podobnega kot v dolini spodnje Krke. V naseljih pod Veselo Goro pri Šentrupertu so Nemci takrat pobili 42 ljudi. O tem dogodku se malo ve, ustreljeni nimajo spomenika, samo nekaj jih je napisanih na partizanskem spomeniku v Šentrupertu. Zoran Hudales o poboju v svoji monografiji Občina Trebnje v NOB (Partizanska knjiga, 1974, Ljubljana) ne piše, zato seveda tudi Silvo Grgič ne. Očitno je, da je svoje poznavanje črpal skoraj izključno iz partizanske literature, nikdar pa ni preveril, koliko so podatki resnični, še več, ni se dal prepričati, da je bilo nekaj drugače, čeprav smo mu ponujali še tako prepričljive argumente.
Hudales je v omenjeni monografiji o Trebnjem napisal naslednje (565):
IV. bataljon (op. Cankarjeve brigade) se je boril z Nemci, ki so prodirali od Šentruperta v treh smereh na Veselo Goro. Po triurnem boju, v katerem je imel sovražnik precej izgub, se je IV. bataljon premaknil na položaje na Migolski gori, ker je pretila nevarnosti iz mirenske strani. Topniška baterija se je borila s sovražnikom, ki je prodiral z Mirne na Trstenik. Sovražnika so odbili in je imel najmanj 15 mrtvih in večje število ranjenih.«
Domačinka Malči Kostevc, Straža 1, Šentrupert, torej iz naselja tik pod Veselo Goro, nam je napisala naslednje:
»Prebivalci Trstenika in Straže z njenimi zaselki ne bomo nikdar pozabili nesrečnega 26. oktobra leta 1943. Hudales opisuje, kako se je boril IV. bataljon Cankarjeve brigade z Nemci pri Šentrupertu. Jaz o tem ne vem nič. Že dopoldne tega dne so se začele zbirati partizanske brigade na Veseli Gori in njeni okolici. Vojaki so se hvalili, da bo prišlo nekaj Nemcev in da jih bodo nagnali. Bilo jih je veliko, govorili so, da jih je za tri brigade. Slutili smo, da se pripravlja nekaj hudega. Partizani so hodili celo dopoldne iz Trstenika za obronke gozda proti Veseli Gori. Utaborili so se na levem pobočju gore in nad našo hišo, torej tam, kjer so imeli še kritje, po desni strani gore pa se niso mogli, kjer je bila čistina, saj so Italijani ukazali posekati cel gozd. Prišlo je nekaj oficirjev k moji mami in rekli: Danes bo cel hudič! Mi smo šli kot ponavadi na njivo. Nismo še dobro začeli delati, ko smo kmalu popoldne že videli, da se proti Mirni iz Trebnjega pelje kolona tankov. Moja teta pravi, da pejmo hitro domov. S tanki so se napotili v smer proti Sv. Heleni in verjetno bi šli naprej v Mokronog. Bili so že čez progo, vendar so se na povelje obrnili in se napotili po glavni cesti Šentrupert–Mokronog. V Sotli se cesta razcepi v dva kraka, malo naprej v Kurji dolini pa še v enega. Po teh poteh so se peljali Nemci in se razdelili po vseh treh. Ko so se približali vasi Straža, so ta rudeči vžgali po njih. Potem so takoj zbežali. Prej ko so Nemci prišli čez vas, ta rudečih ni bilo nikjer več. Pri nas sta bila dva domačina partizana. Ko jim je moja mama postregla z malico, jima je dejala: Pojdita! V Šentrupertu je nemška ofenziva! Da je tako slišala od otrok, ki so šli k verouku. Vendar sta ostala, saj so naši gori. Oba sta padla pri nas, desetletni brat je bil težko ranjen, mama je komaj ostala živa.

Opis slike: Mirna – Vesela gora

No, nagrada za nas je bilo 42 mrtvih, in kjer so dosegli iz tankov z zažigalnimi bombami, pa so tudi zažgali. Rezultat je bil, da je gorela cela dolina. Pri nas v kleti je bilo 27 ljudi. Pribežali so z njiv, takrat smo pospravljali koruzo in korenje. Do nas so že iz vasi pripeljali Nemci dva moška, Juvanca in Škarjeta, vodila sta ju dva Nemca pod roko in par metrov naprej od nas sta ju ustrelila. Vrnila sta se nazaj po mojega očeta in še enega vaščana, Bevca. Vsi smo jokali in vpili. Nato pa pritečejo z Vesele Gore ta beli fantje, verjetno tisti, ki so se umikali po razpadu Italije. Tistega dne so prišli čez hrib Okrog in še pravi čas rešili ostale, da so ostali živi. Nemci so morali zanje vedeti, od takrat naprej niso več delali nasilja nad nami, mrtvih so do takrat dosti naredili. No, ofenzivo so Nemci izvajali sami brez domobrancev. Rešili so nas hvala Bogu in fantom.
Prilagam pa pismo, ki govori, kaj se je takrat dogajalo na Mirni, ko so obračali tanke. Iz vasi Trstenik je delal fant na žagi v Avstriji, kjer je pri nočni malici povedal eden od tankistov, ki so takrat 26. oktobra 1943 bili pri nas in nam vse gorje povzročali. Da so ženske morale same pospravljati svoje žrtve in pokopati brez obredov, je bilo to, ker moških ni bilo več. Drugi dan po tej grozni ofenzivi so moški, ki so bili v nevarnih letih, vsi šli brez izjeme na Okrog in Zaloko in naprej v Ljubljano. Mlajši so pristopili k domobrancem, starejši pa kamor je kateri mogel, ali k sorodnikom ali delat v organizacijo, ki je bila takrat v Ljubljani. Mrtve je preštel salezijanec Ivan Bakan, ki je tvegal in šel blagoslavljat grobove, takrat, ko so jih žene pokopavale. Kot begunec je takrat stanoval v gradu Škrljevo. Sem so prebežali iz Veržeja in Radne ob Savi. Bežali so pred Nemci, saj bi jih drugače izselili. Druga ofenziva je šla čez tri dni mimo nas. Vzeli so nam našega očeta, ki jim je moral kazati pot čez gozd. Ker v tistem času ni nobeden streljal na njih, so ga čez dve uri izpustili. Tisti Šentruperčani so bili bolj nesrečni. Ko je prva puška počila, so tiste talce pobili brez usmiljenja.
Ta dan so sejali tudi ogenj. Zažgali so iz tanka s fosforno zažigalno bombo eno hišo v Zabrdju, pred vasjo Mirna. Po tem so zažigali naprej. Na Trsteniku je gorela Strmoletova hiša, Pri Jermanu na Trsteniku pa gospodarsko poslopje. Gorel je na Straži Majcnov kozolec. Pri Anžičkovih gospodarsko poslopje, pri Lukekovih tudi, v zaselku Praproče, ki spada pod Stražo, pa vsa gospodarska poslopja. Kateri so bili pobiti ob cesti Sotla–Slovenska vas, pa ne vem, pač tisti, ki so prišli takrat po tej cesti.«
Tako Malči Kostevc. Kaj pa ji je pisal v Kanadi živeči Franc Zidar, nekdanji domobranec:
»Osupnil sem. Na 75. strani knjige Šentruperška župnija ob 500-letnici me je povedla misel nazaj skoro dvainpetdeset let, tisti strašni dan sem preživel doma na Trsteniku. Še dopoldne se je pri nas nastanil štab Cankarjeve brigade. Zgledalo je, da so se k nam naselili za vedno. Toda že kmalu popoldne so se z Mirne oglasili prvi streli. Štab in večina vojakov so jo pobrisali v največji paniki čez mejo v globel in mimo sosedove Strmoletove domačije v trsteniško gmajno in dalje v gozd. Za sabo so pustili zaščitnico, in sicer na Odlazkovem vrtu oziroma sadovnjaku. Pri Korinovih je s težko italijansko strojnico (Breda 8MM) ščitil njihov beg Janez Fortuna z Dobrove pri Ljubljani. Kasneje je bil moj desetar pri domobrancih s činom podnarednika. Ko so Nemci pred vasjo prekoračili potok Sotlo, se je Janez zavedel, da je tudi njemu zadnji čas. Ko je pogledal okrog sebe, je ugotovil, da je sam, ker sta njegova pomočnika že pobrisala. Zadel je strojnico, težko 48 kg kompletno s stojalom, in odhitel za pobeglimi. Med potjo je opozoril strojničarja, ki je z lahko strojnico (Breda 6.5 mm It), vztrajal na položaju, bil je ljubljanski študent, prežet komunist, naj se umakne. Toda ta je ostal. Težko ranjenega je ustrelil nemški oficir s pištolo še preje kot 10 minut pozneje. Tisti dan je gorela tudi Strmoletova hiša. Drugi dan smo izvedeli za strahoto: pri Brzinovih ležijo štirje, Jožeta Sabanca so ustrelili pri Zabukovčevih kljub temu, da je Nemcem dopovedoval v dobri nemščini, da ni partizan.
Deset let po tistem strašnem, ko sem bil že štiri leta v Avstriji smo delali nočno in z nami je delal na cirkularju Leo Edlinger, doma iz Asserfraganta, kjer je bila žaga, na kateri sem bil zaposlen. Ker je bil nemški vojak, je rad pripovedoval vojne zgodbe. Neke noči, ko smo imeli malico opolnoči, je pravil o našem sodnem dnevu: Dolenjska (Unterkrain), Trebnje (Treffen), Mirna (Neudig). Postal sem pozoren.
Bil je tankist in tisti dan so pripeljali iz Novega mesta in pred Trebnjem zavili proti Mirni. Pred Mirno so partizani streljali na Nemce z lahkim mitraljezom. Z lahkim topom so Nemci s fosforno granato zažgali eno hišo. To je bila Gorjupova hiša v Zabrdju. Tako so prišli na Mirno in na prvem potu zavili na desno, peljali čez progo in ustavili tanke. K njim je prišel moški majhne postave in jih pozdravil v dobri nemščini z dunajskim naglasom. Povedal jim je, da na Mirni ni banditov, pač pa so v naslednji vasi. Tedaj je leva pobočnica že odprla ogenj na partizane na našem dvorišču. Ker se Trstenik z Mirne ne vidi zaradi sadnega drevja, so Nemci vzeli na piko Praproče. Strmoletovo hišo so zažgali s topom zaradi tiste ljubljanske srajce z lahko bredo. Mi smo jo tisti dan poceni odnesli. Tisti Mirnčan je bil po mojem Lojze Kolenc, oče komandanta VDV. Istega mnenja je bil tudi moj rajni oče, ko sva pred 22 leti obravnavala to našo nesrečo. Kolenc je namreč pred vojno delal v Avstriji. Če ga ne bi bilo, bi se Nemci peljali naprej proti Mokronogu in Mirno obšli, prav tako pa tudi vasi pod Veselo Goro.«
Istega dne so Nemci v Krmelju ustrelili 12 talcev.

Opis slike: Mokronog

Zaključek

Domobranci pri nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943 niso sodelovali. Kasneje so se večkrat pridružili Nemcem pri skupnih akcijah ali so jih Nemci vsaj vodili. Omenil bi samo največje: Javorovica 16. marca 1944, napad na letališče v Loški dolini 7. in 8. septembra 1944, vpad v Belo krajino 12. in 13. novembra 1944, sodelovanje pri velikonočni ofenzivi zadnji teden marca 1945 v Trnovskem gozdu. Nič težko ne bi bilo priznati, da so jih Nemci vzeli s seboj in si z njimi pomagali tudi pri svoji najpomembnejši ofenzivi na slovenskih tleh v času druge svetovne vojne. A iz napisanega izvemo, da do tega ni prišlo. Nemci so bili preveč naduti, da bi iskali pomoč pri domačinih, obenem pa se takrat domobranci še niso čisto prelevili iz vaških straž. Vojaško niso pomenili nič, kar se je hitro pokazalo, 23. in 24. novembra v Grahovem, 3. decembra v Velikih Laščah in po 8. decembru 1943 v Kočevju. Ravno v času nemške ofenzive so partizani zaključevali svoj obračun z ujetimi vaškimi stražarji in četniki, pa tudi civilisti: Padež pri Birčni vasi 21. 10. 1943: 20 žrtev, Jelendol 22. oktobra 90 žrtev, Grčarice-Bavdle 24. 10. 23 žrtev, Mačkovec 28. 10. 40 žrtev, Travna gora 2. 11. 33 žrtev itd.
Izvemo samo za domobrance v Kostanjevici, potem pa se pojavijo na lepem kot rešitelji 26. 10., ko zaustavijo pobijanje talcev v vaseh pod Veselo Goro, kar izvemo iz pisanja Malči Kostevc. Gospa Malči omenja hrib Okrog, prav o tem hribu oz. naselju nad Šentrupertom piše v svojih spominih Nace Kastelic, vaški stražar in domobranec. Pove, da so vaški stražarji novomeške skupine po 21. oktobru zapustili Kostanjevico, se v Krškem oblekli v domobranske uniforme, potem pa šli na Okrog in nazaj v Novo mesto.
Tako je z novejšo zgodovino. Interpretacije se lahko razlikujejo, ne pa osnovna dejstva. Nekaj se je zgodilo, ali pa se ni. Za osnovo bi se morali dogovoriti, da uredimo skupno knjigovodstvo brez etiketiranja, zmerjanja in podtikanj. Zaenkrat smo še daleč od tega.