Avtor: Erik Krisch

Moj oče Georg Krisch je bil pripadnik etnične skupine kočevskih Nemcev, ti so v 14. stoletju kolonizirali današnje kočevsko. Od leta 1932 do 10. maja 1945 je bil najemnik restavracije v hotelu Slon. Moja mati Marija Krisch, roj. Skapin, je bila Slovenka, njena družina je bila delavska in že pred letom 1939 ogreta za levičarske ideje. Njena brata sta umrla v času II. svetovne vojne. Eden od bratov, Rajko, rojen leta 1907 (po njem se imenuje ulica v Ljubljani), je bil kot talec ustreljen v Gramozni jami s strani italijanskega okupatorja 29. septembra 1942. Njegovo truplo smo lahko videli 1. 10. 1942 in v trenutku, ko sem videl truplo svojega strica v leseni krsti, zbiti iz surovih smrekovih desk, so se slišali streli iz Gramozne jame. Takrat so v gramozni jami ustrelili Hinka Smrekarja. Drugi materin brat Karlo pa je umrl v taborišču Dachau 1945 po ameriški osvoboditvi taborišča.
Bratranec Leon Skapin rojen v letu 1918, sin mamine sestre Julijane, je padel kot politkomisar Kokrškega odreda dne 14. 09. 1942 v Udnem Borštu pri Strahinju, ko je šel v akcijo s četovodjem Permetom. Na Gorenjsko je šel kot prostovoljec junija 1942 z mesta politkomisarja Dolomitske čete. Pred odhodom v partizane je bil sekretar Partije na tehnični fakulteti. Pred nekaj leti sem izvedel od zanesljive osebe, da so žrtvovali celo četo, samo da se je partija znebila Leona, ker so ga imeli za vojvodo.
Teta Julijana (Julka, mati padlega partizana in aktivistka NOB v ilegali) in Betka (žena strica Rajka ustreljenega sekretarja KP Rožne Doline) sta bili od leta 1942 do kapitulacije Italije najprej v zaporu v Padovi in nato do kapitulacije Italije v konfinaciji v kraju Casacalenda okraj Campobasso, v Apeninih. Po kapitulaciji Italije sta prišli peš v Ljubljano. Potovali sta skozi Ancono v času, ko so zavezniki to mesto bombardirali. Obe sta se po vrnitvi v Ljubljano zaposlili v restavraciji mojega očeta. Hčerka strica Rajka Erika je živela pri nas v času, ko je bila njena mati Betka odsotna.
Ko se je vojna končala, sem bil star 14 let. Očetova restavracija je postala menza Propagandne komisije IOOF in oče je ostal pri 54 letih brez premoženja. Sem pa svojo vero v socializem očetu izrekel v stavku: »Oči, ne sekiraj se, zgradili bomo socializem!« Kakšna naivnost mladega fantiča!
Kljub temu, da smo ostali brez premoženja, smo nekako le preživeli, zahvaljujoč delu in pomoči poštenih komunistov, ki niso pozabili očetove materialne podpore OF. Med temi sem hvaležen Zorki Čekič, ki je bila prijateljica mojega padlega bratranca Leona; oba sta bila študenta kemije. Ona je delovala kot ilegalka v Ljubljani in na njeno prošnjo je oče stopil v Kulturbund in s tem je bil manj sumljiv okupatorjem, ponoči pa so v restavracijskih prostorih pogosto prenočevali ilegalci in dobivali hrano. Enako so se v našem stanovanju v Gregorčičevi ulici 17/c dobivali ilegalci in se tudi hranili. Oče v svoji pritožbi na odločbo o zaplembi premoženja po Federalni zaplembni komisiji (AVNOJ) navaja po vrsti, kateri ilegalci so uživali njegovo gostoljubje: to so bili Vida Tomšič, Česnik Milan, Bračič Avgust, Kurnik Viki, Bravničar Dušan, Ziherl Branko, Mišica Lado, Flajs Sonja. Na sestanke so prihajali s Čekič Zorko, Skapin Rajkom in Leonom.
Kot sem omenil, je moj oče 10. maja 1945 ostal brez zaslužka, še več, v avgustu tega leta je v naše najemniško stanovanje prišla komisija Okrajne zaplembne komisije in temeljito popisala ves inventar do zadnjega robčka. Ta zapisnik je služil pri izdaji odločbe o zaplembi premoženja po sklepu AVNOJ-a državljanom SFRJ nemške narodnosti. Oče se je na odločbo pritožil in po letu dni je sodišče sklep preklicalo. Uspešna pritožba ne bi bila mogoča brez prič in te so bile med drugimi Flajs Sonja in Čekič Zorka, obe v tistem času zaposleni v administraciji UDBE ter Avgust Bračič.
Tako smo začeli graditi socializem kot predhodnico komunizma, v katerem naj bi bili vsi enaki, ko naj bi prispevali po zmožnostih in jemali po potrebi!
Mleko smo imeli v tistem času na karte kakor tudi blago za obleko. Spomnim se, kako sem po Ljubljani srečeval moške v oblekah iz enakega blaga: vsi so nosili majhen belo-rjav karo.
Socializem smo gradili tudi z mladinskimi delovnimi brigadami. V letu 1947 sem bil v brigadi v Kočevskem Rogu (Kragulji Vrh), kjer smo gradili gozdne ceste za odvoz lesa.
Komandant delovne brigade v Bazi 20 je bil partizan s partizanskim imenom Merjasec. Hrana je bila obupna: polenta, marmelada, golaž iz konzerv, voda iz cistern.
Poklicno pot sem začel v Inšitutu za avtomatizacijo-Iskri, nadaljeval v Tovarni elektroporcelana na Izlakah (vodil sem modernizacijo tovarne, ki je z 80 % več zaposlenih za 4x povečala proizvodnjo). Kasneje sem v izvozno-uvoznem podjetju Commerce vodil oddelek, ki je bil med tremi najuspešnejšimi, vodil sem TOZD Narta v DO Ilirija, ki je bil drugi po akumulaciji v SOZD-u Kemija. Na koncu kariere sem se zaposlil v zunanjetrgovinskem oddelku Slovenijalesa, kjer sem v letu 1989 izpeljal posel in podpisal pogodbo z Južnokorejskim proizvajalcem avtomobilov Hyunday. Slovenijales je iz naslova te pogodbe pridobil 9 mio USD provizije v enem letu. Tu ne morem mimo doživljanja težkega obdobja pred upokojitvijo, ko so za bivšega predsednika izvršnega sveta občine Bežigrad Branka Drobnjaka našli delo v funkciji direktorja Sektorja za mednarodno posredovanje, ki mi je po sklenjenem poslu s Hyundajem nenehno očital, naj kaj delam, sam pa je hodil okoli prijateljev po bankah in pridobil kredite za odkup certifikatov, kar je bila osnova za njegovo bogatitev.
Svoje družbenopolitično delovanje sem omejil na šport, udejstvoval sem se pri plavanju in hokeju na ledu.
Po letu 1974 se je v gospodarstvu sčasoma uveljavljalo dejstvo, da ni tako pomemben finančni dosežek tvojega dela kot večja aktivnost v politiki. Karieristi so se pričeli uveljavljati.
Lahko rečem, da nam v gospodarstvu ni bilo lahko. Posebno težko je bilo v času po uvedbi delavskih amandmajev in predvsem uvajanje ZZD, s čimer se je gospodarstvo s TOZD-i razdrobilo na majhne enote in končno zaradi sebičnosti in zavisti propadlo. Ugovori niso bili dovoljeni in že v kali zatrti.
V ekonomskem smislu je bil naš dosežek to, da smo v letu 1945 za 1 dinar dobili 2 avstrijska šilinga, leta 1989 pa smo dali za en avstrijski šiling 16 dinarjev.
V prelomu iz sedmega v osmo desetletje prejšnjega stoletja sem izstopil iz partije; preveč smo se oddaljili od osnovnega ideala in nisem hotel več sodelovati.
Po osamosvojitvi in sestopu iz oblasti smo z ustavo uvedli parlamentarno demokracijo, katere rast je težka in se je zanjo treba boriti pošteno in odkrito.
Toda poštenje in odkritost so redke lastnosti našega vsakdana. Z osamosvojitvijo so počasi prihajale na svetlo informacije o našemu socializmu s »človeškim obrazom«.
Skušam si razložiti, zakaj je naš narod danes videti bolj razdvojen, kot je bil pri referendumu v letu 1991, skušam razumeti to in mislim, da je resnica v pomanjkljivem vedenju o dogodkih med drugo svetovno vojno in letih totalitarnega režima do 1991, ko smo se osamosvojili.

Opis slike: Karlo Skapin – 4. 11. 1896 – Dachau, maj 1945

Z osamosvojitvijo smo dobili možnost, da spoznamo resnico o teh dogajanjih. Ker sem v svojem življenju vedno težil po osebnem napredku, sem intenzivno pričel iskati dejstva in nove informacije. Naročal sem se na vsak nov časopis na našem trgu, Slovenec, MAG, Jutranjik, Reporter, Demokracijo, Ampak. Bral sem knjige avtorjev, ki opisujejo to obdobje na osnovi svojih izkušenj in svojega videnja.
Po osamosvojitvi Slovenije je Partija uveljavila strategijo zanikanja obstoja revolucije in totalitarizma in ugotovimo lahko, da je bila ta strategija uspešna – marsikdo danes ne ve, da smo do leta 1991 živeli v totalitarnem režimu. Pa smo.
Pojem totalitarizem je v slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen takole: družbena ureditev, ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva.
Širša opredelitev znanih strokovnjakov (Lawrence Aronsen, Karl Popper, Hannah Arendt, Carl Friedrich, Juan Linz) se glasi, »totalitarizem je poskus mobilizirati celotno populacijo v podporo uradne državne ideologije in preganjanje aktivnosti, ki so usmerjene proti ciljem države, totalitarizem sproži represijo in državni nadzor gospodarstva, sindikatov, cerkve in političnih strank. Totalitarni režimi ali gibanja se obdrže na politični oblasti s pomočjo tajne policije, propagande s strani države kontroliranih medijev, kultom osebnosti, regulacijo in restrikcijo svobodne diskusije in kritičnosti do enopartijske vladavine ter z uporabo nadzora množic in široko uporabo taktike terorja.«
Republika Slovenija v sklopu SFRJ do leta 1991 skorajda v celoti ustreza zgoraj opisanemu razširjenemu pojmu.
– Mobilizirati celotno populacijo v podporo uradne državne ideologije.
– Politične stranke niso bile dovoljene.
– Imeli smo plansko gospodarstvo, ki ga je partija z reformami neuspešno skušala obdržati pri življenju.
– Imeli smo tajno policijo z imenom UDBA, ki se je po osamosvojitvi preobrazila v policijo s posebnimi nalogami in z nespremenjeno kadrovsko zasedbo.
– Sindikati so po nalogu partije nadzirali po partiji nastavljene direktorje.
– Imeli smo s strani države kontrolirane medije, ki se še danes niso izvili iz starih spon.
– Cerkev je bila preganjana kot državni sovražnik št.1, duhovščina je bila strogo nadzorovana ter pogosto sodno preganjana.
– Imeli smo kult osebnosti maršala Josipa Broza Tita, ki se je po osamosvojitvi preselil na »novega« voditelja, Milana Kučana.
– Imeli smo zloglasni člen 133. Kazenskega zakonika.
– Imeli smo nadzor množic z uporabo taktike prikritega terorja.
Od ciljev in parol, ki jih je postavljala Partija, smo dosegli malo, predvsem pa ne bratstva, enakosti in svobode.

Opis slike: Rajko Skapin – 29. 8. 1906 – 29. 9. 1942 – Gramozna jama

Celotna struktura družbe se je gradila do vseh podrobnosti načrtovano in nadzorovano. Bistveni del te strukture so bili kadri, ki so svoj materialni in družbeni vzpon pridobili z zvestobo Partiji in z zavestnim odrekanjem osebni svobodi govora in mišljenja. Rezultat je bil, da so v glavnem vsi mislili enako in s tem ni mislil nihče, uveljavila pa se je mentaliteta preračunljivega koristoljubja in laži v medosebnih ter družbenih odnosih. Ta družbeni etos se je gradil 45 let in prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo ga sam po sebi ni mogel in ga ne bo mogel razgraditi, saj že po inerciji ohranja večino realne družbene moči (gospodarstvo, mediji, državna uprava, sodstvo, šolstvo, sindikati), prek vzgoje in selekcije pa se v veliki meri tudi sam obnavlja.
V letih naše samostojne države ostaja ta družbena struktura v grobem nespremenjena, ob poskusih, da bi dali možnost ljudem drugačnega svetovnega nazora, pa so mediji dvignili vik in krik o preganjanju drugače mislečih.
Kako se je to moglo zgoditi? Daljnega leta 1992 sem v Slovencu objavil svoje razmišljanje, da je tolikokrat poudarjeni »Sestop z oblasti« zgodovinska prevara stoletja. Nič niso sestopili, ampak so vsi pomembni partijski funkcionarji obdržali svoje položaje. Zaradi zasidranosti v zavesti ljudi so pri vsakokratnih volitvah s pomočjo medijev uspeli doseči medijski umor konkurentov na volitvah.
Nismo izvajali lustracije, kot v nekaterih drugih bivših komunističnih diktaturah (npr. Poljska, Češka … ).
V naši državi visoki politični funkcionarji KPS zasedajo pomembna mesta in v parlamentu slišimo, da nas ti poslanci KP – po nekajkratnem preimenovanju v današnjo SD – učijo demokracije.
Tu je razlika med nami in recimo Čehi, ki so imeli za predsednika političnega zapornika, pisatelja Vaclava Havla, mi pa komunistične funkcionarje Milana Kučana, pokojnega Janeza Drnovška in sedaj Danilo Türka.
V spominu mi je ostal intervju, ki ga je na Radiu Slovenija pred leti imela neka novinarka z veleposlanico Češke republike. Dolgo časa je skušala dobiti od veleposlanice odgovor na vprašanje, ali sta Vaclav Havel in Milan Kučan prijatelja, veleposlanica se je na vse mogoče načine branila odgovoriti pritrdilno in končno odgovorila, da sta državi v prijateljskih odnosih in s tem tudi predsednika v dobrih odnosih. Novinarka ni razumela, da češki predsednik, ki je bil zaradi komunistične diktature več let zaprt, ne more biti prijatelj z bivšim generalnim sekretarjem KPS.
Ob prevzemu predsedniškega mesta v demokratični Republiki Sloveniji je sicer lahko zamrznil svojo partijsko knjižico, ne pa svojih moralnih vrednot in osebnostnih lastnosti, ki so mu pomagale povzpeti se do mesta generalnega sekretarja KPS. Ves čas svojih dveh mandatov se je upiral pluralizaciji medijev z razlago, da ne potrebujemo pluralnih medijev, kajti obstoječi so notranje pluralni. Dr. Ciril Ribičič, tudi nekoč sekretar CK KPS, je ustavni sodnik.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni »zaslužni« profesor na pravni fakulteti, ki je že malo v letih (mimogrede: na pravni fakulteti ima veliko pisarno, ki jo občasno obišče, medtem ko se mlajši profesorji stiskajo po dva v majhnih pisarnah), je bil v rajnki totalitarni SFRJ varuh človekovih pravic in se v času te svoje funkcije nikoli ni postavil za preganjane po čl. 133 KZ, sedaj pa razpravlja o človekovih pravicah in demokraciji.
Tu bi lahko nanizal vrsto pomembnih ljudi, ki kot po diktatu dajejo izjave o tem, kako je bilo v preteklosti bolje, kot je danes.
Bodi dovolj!

Opis slike: Zorka Čekič po 1945

Nacizem je imel svoj Nürnberg, mi pa bomo imeli težavo sprejeti resolucijo o komunizmu, ki jo je na predlog EPP /Europen peoples Party/ sprejel Evropski parlament. Ena od alinej te resolucije piše:
Nevarnost, da totalitarni komunistični režimi (kar je Slovenija imela) ponovno pridobivajo na moči, še ni izginila in ta ideologija nadaljuje z ogrožanjem svetovnega miru in svobodnega razvoja narodov.
Omenjena vrhnja plast družbene strukture ima veliko podporo v povprečnem Slovencu, ki se je naučil misliti enako, se pravi ne-misliti, in tako pomaga pri strategiji lažne zastave, kar je stara praksa komunizma (Marx, Engels, Komunistični manifest), prikrivati resnične namene.
Partija je za svoje delovanje izrabljala različne osebnosti, kot na primer priznanega filozofa dr. Slavoja Žižka, ki mu leta 1973 ni dala službe, v letih vladavine LDS pa ga deklarirala kot svojega ideologa. On vidi svojo vlogo takole: »Zapravljal sem čas, … , jaz želim, da bi moje ime povsem izginilo iz te godlje.«
Ves čas po osamosvojitvi pa Partija usmerja pozornost prebivalcev slovenskega intelektualnega in moralnega močvirja na obdobje druge svetovne vojne, desnica se je ujela v to politično igro.
Namen partije je bil ves čas naše mlade države vplesti desnico v to neenakovredno politično igro in s tem odvrniti pozornost državljanov od obdobja po letu 1945. S to predpostavko se je lahko po letu 2004 in takrat izgubljenih volitvah ponovno vrnila na oblast, tudi z uporabo montiranih laži ob masovni podpori medijev.
Prehod politične moči v kapitalsko se je v Sloveniji zgodil načrtovano. Partija je v tem obdobju izgubila svojo verodostojnost. Notranjega sovražnika, ki mu je v revoluciji zaplenila premoženje, t. j. meščanstvo, trgovce, cerkev, v demokraciji pač dopušča, je pa pomagala ustvariti sloj bogatašev, ki svojega bogastva ni ustvaril z delom, temveč s špekulacijami, notranjimi informacijami in s pomočjo ugodnih kreditov, ki so se delili v krogu posvečenih.

Opis slike: Z leve Viki Kurnik, Zorka Čekič, Leo Skapin

Boli me, da so bile žrtve, ki jih je dala naša družina za ideale, v katere so verjeli, tako nekoristne ter da je partija omogočila posameznikom bogatenje preko vseh mer in na moralno tako sporen način.
Ob spoznanju, da so očetu odvzeli vse, kar je s trdim delom in svojo sposobnostjo ustvaril od leta 1905, ko je kot 14-letni mladenič prišel s kmetov v Ljubljano, do svojega 54. leta in ko vidim, kako so moji trije sorodniki žrtvovali najdražje, kar ima človek, to je svoje življenje za ideale Partije, me preveva globoka žalost ob misli, kako brezsmiselna je bila njihova žrtev. Partija pa je tista, ki je te ideale izdala.
Da je bilo obdobje 45 let totalitarnega sistema uspešno pri vzgoji ljudi, kaže tudi primer gospe dr. Zdenke Čebašek–Travnik, dr. med. Gospa varuhinja človekovih pravic, ki je bila zelo delovna in uspešna na svojem področju – psihiatriji, s številnimi strokovnimi objavami, zdaj pa s svojim delovanjem kaže, da nima enakih meril za vse. Ljudi deli na naše in vaše. Poškodovala jo je totalitarna vzgoja.
Mediji po zadnjih volitvah nadaljujejo s pljuvanjem po tistih, ki mislijo drugače od enoumne predstave, ki jo imajo ljudje še vedno v svoji zavesti. Najbolj aktivnih 571 je srečnih, ker jim ni kratena svoboda pisati nesmisle, naučene v rdečem lemenatu, FDV.
Kljub žalostni medijski sceni še obstaja upanje za postopen nastanek medijskega pluralizma. V Poletu 2 (23. 10. 2008) sem z veseljem prebral prispevek Primoža Kališnika »Zbogom moč«, ki kaže, da niso vsi novinarji takšni kot duševno pohabljenih 571.
Počutim se nekako v ilegali kot v času okupacije, ko smo po zidovih pisali OF in stresali listke v strahu, da nas zaloti kakšna okupatorjeva patrulja, le da so sedaj okupatorji duha Slovencev komunisti.
V času revolucije, ki sovpada s potekom druge svetovne vojne, in letih po njej smo vzgojili generacije, katere so učili le eno resnico. Te so jo sprejele brez kritičnega odnosa do povedanega. Poslušnost, prilagodljivost, povprečnost so bile vrednote, s katerimi se je z malo dela relativno dobro živelo. To obdobje ni bilo za ambiciozne, kajti nismo odločali o pomembnih stvareh, Partija je mislila za nas.
Partiji je uspelo vzgojiti ljudi v sovraštvu do drugače mislečih: v začetku vojne s prevzemom vodenja NOB in prepovedjo vsakega upora izven NOB. Vsak, ki tega ni upošteval, je bil sovražnik in izdajalec, ki ga je bilo potrebno likvidirati. Začelo se je že v letu 1941 tja do leta 1945 ter po vojni s poboji več deset tisoč ljudi, česar pa ni več mogoče skrivati. Žal pa še danes prenekateri Slovenec reče, še premalo smo jih pobili.
Naj bo moja misel za konec optimistična. Verjamem, da je med Slovenci še veliko ljubezni do domovine, naše kulture, vere in resnicoljubnosti in še ni ugasnilo upanje, da bo prišel dan, ko ne vrag le sosed bo mejak.