Avtor: Janko Maček

2. aprila 2009 je evropski parlament sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in obsodil vse totalitarne režime. Za nas je pomembna predvsem obsodba komunizma, kajti nacizem in fašizem sta bila obsojena že prej. V Dnevnikovem komentarju na veliko soboto smo potem brali, da si v naših »spravnih bojih velja zapomniti, da omenjena resolucija izraža spoštovanje, sočutje in priznanje vsem žrtvam«, kajti »z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil in ubijal«. Na koncu komentarja je bila razlaga, da »molk zvonov od velikega četrtka do vstajenjskega bogoslužja na veliko soboto pomeni žalovanje ob Kristusovem trpljenju, zato bi to sporočilo lahko upoštevali tudi, ko gre za trpljenje pobitih po vojni. Za začetek bi morali torej vsaj spoštljivo umolkniti.«

Kaj naj to pomeni? Zakaj je omenjeno samo trpljenje pobitih po vojni? Je med vojno bil res samo osvobodilni boj? Mar ni naša navada že od nekdaj, da v časih, kot je veliki teden, nekoliko odvrnemo pogled od posvetnega in bolj iščemo tisto, kar je zgoraj. Ali nismo bili prisiljeni umolkniti že leta 1945 in molčati skoraj petdeset let? Zato bomo govorili in spoštljivo upoštevali, da so tudi rablji pobitih žrtve totalitarnega sistema, ki jih je k temu zavedel. V naslednjem sestavku bomo nekaj več povedali o Francu Benediku, županu v Selcih nad Škofjo Loko, ki so ga partizani ubili avgusta 1942, in njegovih sovaščanih, ki so postali žrtve revolucionarnega nasilja nekaj mesecev kasneje.

Selška dolina v začetku okupacije

Ko smo pred nekako petimi leti zbirali gradivo za 55. številko Zaveze, sva se s prijateljem nekajkrat oglasila pri Sv. Lenartu nad Lušo, ki bi ga lahko imenovali tudi Sv. Lenart v Selški dolini. Prijazni domačini so naju seznanili s pestro medvojno in povojno zgodovino te male hribovske fare; slišala sva zgodbo o partizanski zasedi pri Rovtu leta 1941 in 45 padlih nemških policistih, o partizanskem miniranju njihove cerkve decembra 1944 pa tudi o župniku Antonu Švelcu, ki je celo vojno in precej let po njej preživel pri Sv. Lenartu.

Po pripovedovanju Milke Vidmar, ki je že nekaj let pokojna, je bil Švelc pred drugo svetovno vojno izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Leta 1940 je bil nekaj časa zaprt, ker so ga Francozi osumili, da dela za Nemce. Prišel je v taborišče, kjer so bili zaprti španski borci, med njimi tudi nekaj Slovencev. Ko je bilo taborišče zaradi bližine Maginotove linije razpuščeno, se je Švelc vrnil v domovino in februarja 1941 prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu. V maju 1941 so Nemci pozaprli in pregnali skoraj vse gorenjske duhovnike, za Švelca se pa sploh niso zmenili in je lahko nadaljeval svoje delo, le verouka v uro in pol oddaljenem Martinj Vrhu ni več poučeval, saj je bila šola zaprta. Sredi julija je od gestapa iz Škofje Loke prišla grožnja, naj takoj izgine, ali pa ga bodo zaprli. Za naslednje jutro je povabil farane k maši in se od njih poslovil, češ da odhaja čez mejo, v resnici je pa ostal pri Sv. Lenartu in se skrival. Toda ilegalno življenje se mu je kmalu uprlo in tedaj je napisal pismo selškemu županu Francu Benediku – lenarška fara je namreč spadala pod občino Selca, naj posreduje za ureditev njegovega bivanja in dela pri Sv. Lenartu. Kmalu je dobil poziv, naj se zglasi v Škofji Loki, in Nemci so mu dovolili, da ostane na svoji fari. Potem je oskrboval tudi Javorje, Bukovščico, Selce in Železnike. Veliko ur je prebil v spovednici, saj nemški duhovnik Besel, ki je prišel v Škofjo Loko proti koncu 1941, ni znal slovensko in sploh ni spovedoval. K Sv. Lenartu so prihajale k spraševanju in spovedi skupine otrok, ki so se doma pripravljali na prvo obhajilo ali birmo. Iz Selc, Železnikov, Bukovščice in celo iz Zalega Loga so jih pripeljale žene in dekleta, ki so jih učile. Na svojih številnih potih si je župnik pomagal s kolesom, pozimi pa so ga prišli iskat s sanmi. Ker je bil zelo obremenjen, so mu pri pouku otrok tudi v domači fari pomagala dekleta, na primer Anica Potočnik. Selški cerkovnik Jože Ravnihar, ki je bil tudi pismonoša, je imel dovoljenje nositi bolnikom obhajilo. Večino pogrebov so opravili ljudje sami, ko pa je prišel duhovnik, je blagoslovil vse nove grobove in opravil molitve za umrle.
Zakaj vse to pripovedujemo? Ali nismo napovedali zgodbo o županu Benediku, njegovi družini in drugih, ki so jih partizani pobili leta 1942 oziroma 1943, potem ko je januarja 1942 oblak ognja in smrti uničil Dražgoše in 41 Dražgošanov? Je nesrečo te vasi pod Jelovico res zakrivil ali vsaj pri njej pomagal Franc Benedik? In njegova družina ter drugi Dolenjevaščani? O župniku Švelcu govorimo tudi zato, da bi bralcu pokazali, kakšen je bil tisti čas in kakšni ljudje so v njem živeli.
Kako je Dolenja vas sredi prelepe Selške doline doživela prve dni nemške okupacije? Starejši se spominjajo, da se je večina zavedala, da okupacija ne bo prinesla nič dobrega, redki pa so nestrpno čakali prihoda Nemcev in doma sešili zastave s kljukastim križem, ki pa so imele napako, da so bile kljuke na križu narobe obrnjene. Očitno je bil glavni vzrok njihovih simpatij prijateljstvo med Hitlerjem in Stalinom, zato so po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo takoj spremenili kurz in se pridružili OF. Prav ti so kasneje dolžili župana Benedika, da sodeluje z okupatorji, in bili zraven, ko je »ljudstvo« ukrepalo proti njemu in drugim »izdajalcem«. V začetku avgusta 1941 je bil na Vodiški planini sredi Jelovice ustanovljen Cankarjev bataljon. Zaprisegel ga je nekdanji učitelj na Dobravi pri Kropi in že pred drugo svetovno vojno član centralnega komiteja slovenske partije Stane Žagar, poveljstvo pa prevzel Jože Gregorčič, ki se je od leta 1937 bojeval v Španiji in dobil čin kapetana španske rdeče armade. Od polovice oktobra do 9. decembra so se cankarjevci zadrževali pri Sv. Mohorju, nedaleč od Dolenje vasi. Tisto leto je sneg zapadel že v drugi polovici oktobra in do pomladi ni skopnel. V času od 18. novembra do 7. decembra so cankarjevci dvakrat požgali leseni most pri Praprotnem. V noči med 1. in 2. decembrom so opravili nekaj »likvidacij« domnevnih nemških sodelavcev, 9. decembra pa so se odpravili proti Poljanski dolini z namenom, da tam sprožijo splošno vstajo. Spotoma so 12. decembra pri Rovtu iz zasede pokončali 45 nemških policistov in s tem zagotovo pritegnili nemško pozornost. Po eni strani je bil to pospešek za vstajo, po drugi pa so bili Nemci opozorjeni, da so se lahko organizirali in pripravili protiukrepe. Na sveti večer je Stane Žagar v Bukovem Vrhu zaprisegal novince in bilo jih je kar precej, ki z njegovim preveč komunističnim govorom niso bili zadovoljni. Ravno za božič so bili boji med vstajniki in Nemci okrog Pasje ravni. Ogrinov oče je zaskrbljeno poslušal streljanje in napovedal, da ne bo sreče, ker se bojujejo na sveti dan. Ni vedel, da je njegov sin, ki je prejšnji dan šel od doma, tedaj že ležal mrtev v snegu pod Pasjo ravnijo. Pokazali sta se nemška izurjenost in zagrizenost.
27. decembra zvečer se je Cankarjev bataljon, ki je tedaj še štel nekaj več kot 200 mož, z Valterskega vrha spustil v dolino, v bližini Škofje Loke, kjer ga Nemci sploh niso pričakovali, po šefertskem mostu prešel Soro in se usmeril v Selško dolino. V nekaj skupinah so potem cankarjevci gazili proti Dražgošam. V novoletnem jutru 1942 so bili že vsi na cilju. Dražgošani so bili zaradi prihoda bataljona zaskrbljeni. Ivan Jan pripoveduje v svoji knjigi Vrh v Dražgošah, da so na novo leto zjutraj k Birtu, kjer je bil nastanjen štab, prišli trije resni možje, odposlanci vasi, in prosili za razgovor s poveljstvom. Povabili so jih v hišo in Žagar, Gregorčič ter drugi štabovci so jim prisluhnili. V glavnem je šlo za to, naj bi se partizani premaknili kam drugam in tako vas rešili pred nesrečo. Če pa to nikakor ni mogoče, naj jim vsaj dovolijo, da jih prijavijo nemški oblasti in da tistega, ki bo to nehvaležno nalogo opravil, ne bodo imeli za izdajalca. Poveljniki so jim povedali, da nameravajo ostati v vasi in da jo bodo branili. Zlasti Žagar je zatrjeval, da je Nemčija tik pred zlomom, zato se tudi drugod upirajo in nemški napad ne bo preveč nevaren. Strinjali so se, da jih prijavijo nemški oblasti; povedo naj, kako dobro so oboroženi, da jih je čez 500 in da prihajajo še novi. Odposlanec je nemudoma odhitel k županu Benediku, ki je bil tudi prek tajne zaupniške mreže, kot trdi Jan, obveščen o partizanih v Dražgošah. Pozorno je zapisal poslančevo izjavo in mu zagotovil, da bo uredil vse potrebno, da se vaščanom, ki so izpolnili svojo dolžnost glede prijave, ne bo zgodilo nič hudega.
Naši sogovorniki v Selški dolini, ki so tiste dni sami doživeli, pa seveda o tem razmišljajo bistveno drugače. Po tistem, kar se je 12. decembra zgodilo pri Rovtu in kasneje v Poljanski dolini oziroma pri Črnem Vrhu, sta bili nemška policija in vojska alarmirani in pozorni na vsak gib domačinov. Prav gotovo niso čakali, da jih bo o partizanih, ki se jim je 27. decembra posrečilo izmuzniti iz obroča, obvestil selški župan. Tega se je zavedal tudi on, zato je opozarjal Dražgošane, naj naredijo vse, da bodo partizani odšli iz vasi. Ni dvoma, da je s tem hotel ljudem pomagati. Ko so dober teden kasneje nemški tovornjaki z močno oboroženimi policisti in vojaki vozili skozi Dolenjo vas, je bil zaskrbljen, saj je vedel, da Nemci ne bodo odnehali, seveda pa ni pričakoval tega, kar se je potem v Dražgošah zgodilo.
Zanimivo je, kako Jan v omenjeni knjigi opisuje Dražgoše. Pravi, da je bila to zelo urejena vas s 83 hišami in 444 prebivalci. »Imeli so dva kulturna domova: Prosvetnega in Sokolskega. Ljudje so bili pridni in večinoma globoko verni; to je bilo vse lepo in prav, a nekateri so bili do fanatizma zasvojeni s klerikalizmom, kar z vernostjo nima nobene zveze. Prek takih so bili številni vzgojeni tudi v nerazumevanju in sovraštvu do ‘brezvernih in pokvarjenih komunistov’. Na srečo prava vojna dolgo ni segla v Dražgoše in ljudje, ki so slišali za partizane – gošarje, so živeli v prepričanju, da so to sami komunisti. Naprednejši prebivalci so pripadali bolj bajtarskim, kajžarskim in dninarskim družinam. Mlajši so bili za partizane, premožnejši gospodarji pa močno vraščeni v svoje kmetije.
In te Dražgoše so doživele nekaj posebnega: tja so, ne da bi jih kdo na to pripravljal ali jih vabil, ob novem letu 1942 nenadoma prišli partizani Cankarjevega bataljona, za Dražgošane komunisti. Tako so jim tudi pravili, seveda z redkimi izjemami, in ta izraz ni imel prijaznega prizvoka, ker so bili prepričani, da je z njimi prišla v vas velika nesreča. To večinsko gledanje vaščanov je bilo izraženo s stavkom: ‘Le zakaj so prišli prav v našo vas?’ In ob takem razpoloženju je Stane Žagar na enem od mitingov, ki so jih priredili, v ognjevitem govoru razglasil dražgoško republiko.«

Opis slike: Selca s farno cerkvijo in pokopališčem

Domačin, razgledani Pikcov oče, je o tem povedal sledeče: »Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili, mi kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno: Če so številne nemške armade pred Moskvo, dražgoška republika ne bo mogla dolgo obstajati. Te naše osvobojene Dražgoše so le nebogljen čolnič sredi razburkanega nemškega morja in Nemci mu strežejo po življenju.« K temu Jan doda še razgovor, ki se je po mitingu v Prosvetnem domu razvil med komisarjem Žagarjem in partizanskim bolničarjem, zrelim možakom štiridesetih let. Na bolničarjev dvom, da Nemci ne bodo tako hitro propadli, je Žagar odgovoril, da tako govori prav zaradi nemške moči, hude zime in razpoloženja soborcev ter vaščanov. (Ivan Jan, Vrh v Dražgošah, str. 101)

Nemški napad se je začel 9. januarja zgodaj zjutraj, deveti dan po prihodu bataljona v Dražgoše. Ta podatek pove, kako trdna je bila partizanska odločitev, da pričakajo Nemce v vasi. Boji so trajali tri dni in šele v nedeljo, 11. januarja, zvečer so se partizani in z njimi nekaj vaščanov umaknili proti Jelovici. Večina vaščanov je ostala v vasi in napadalci so se nad njimi zverinsko maščevali.

Krvava rihta v Dolenji vasi

Župan Benedik tragedije v Dražgošah ni povzročil in je tudi ni mogel preprečiti, je pa gotovo bila najtežji problem, s katerim se je srečal v času županovanja in celega svojega življenja. Kdo je bil France Benedik, po domače Mlinar iz Dolenje vasi? Rojen je bil leta 1892. Z ženo, ki je bila tri leta mlajša od njega, sta vodila v Dolenji vasi mlin in žago. Ivan Jan omenja, da so mu Dražgošani zaupali, saj jim je les vedno plačal bolje kot drugi. Nemci naj bi ga za komisarja – župana potrdili zato, ker je tudi pri njih užival ugled, saj je kot lesni podjetnik in trgovec že pred vojno imel poslovne zveze v Avstriji. Verjamemo, da županske funkcije ni prevzel zato, da bi sodeloval z Nemci, ampak da bi z znanjem in zvezami sovaščanom in prebivalcem domače doline pomagal prebroditi neprijazni čas okupacije. Če je imel dobro mnenje o nemški delavnosti, poslovnosti in tehnični kulturi, ki jih je pred vojno opazoval pri svojem trgovanju, še ni rečeno, da je bil nacist. To potrjuje tudi podatek, da je bil njegov 22-letni sin Franc reden poslušalec slovenskih oddaj radia London. Seveda pa ni bil tak kot tisti, ki so spomladi 1941 sprejeli Nemce z rdečimi zastavami s kljukastim križem, sredi poletja istega leta pa so se že zbirali pod rdečo zastavo, na kateri je bilo znamenje srpa in kladiva. Lahko si mislimo, da je bil tako kot Pikcov oče v Dražgošah mnenja, da bi bilo z uporom bolje počakati na čas, ko bo moč nacistov vsaj nekoliko opešala. Ko je zvedel, da so se partizani nastanili v Dražgošah, je skušal vplivati, da bi vas čimprej zapustili, vendar pa partizansko vodstvo za to očitno ni imelo posluha. Ko so potem skozi Dolenjo vas hiteli tovornjaki z vojaki in topovi, je bil zaskrbljen, vendar ni mogel več pomagati. Potem se je na vse načine zavzemal, da 81 v Šentvidu zaprtih Dražgošanov – predvsem so bile to ženske in otroci – ne bi odpeljali v nemško taborišče. Proti pričakovanju mu je uspelo, da so jih spomladi 1942 izpustili na prostost.

Opis slike: Selški župan Franc Benedik (1892–1942)

23. avgusta 1942 je župana Benedika pri belem dnevu iz zasede napadel skojevec – domačin, ko se je iz Selc peš vračal v Dolenjo vas. 50-letni župan je zadet v trebuh več ur umiral v hudih bolečinah. Vmes je bil vseskozi pri zavesti in vztrajno ponavljal, da zaradi njega ne sme biti nobenih represalij, nobenega streljanja talcev. To njegovo željo je okupator upošteval.
27. januarja 1943 okrog petih popoldne je v Dolenjo vas nepričakovano prišla večja skupina partizanov; med njimi so bili Železnikarji, pa tudi nekaj Dolenjevaščanov in menda je celo vodja bil domačin. Nekdo je zapisal, da je bila to posebna kazenska odprava, sestavljena iz zaupnikov partije, vosovskih operativcev oziroma izbranih »čistilcev trase v svetlo komunistično prihodnost«. Na seznamu so menda imeli devet ali celo več vaščanov. Nekateri so takoj zastražili vas, drugi so se pa razdelili v skupinice, ki naj bi obiskale posamezne hiše in opravile krvavo rihto.
Mrak je s svojim temnim plaščem že pokril dolino, ko je v gostilniško sobo mogočne Bergantove hiše priropotal oborožen neznanec v belem plašču in s partizansko kapo na glavi. Trije moški, po eni verziji je bil med njimi tudi gospodar, so sedeli pri mizi v kotu in igrali tarok. Poleg njih je bilo v sobi še nekaj gostov. Neznanec je obstal sredi sobe in vprašal: »Kdo od vas je hišni gospodar?« Gostilničar je takoj vstal od mize in odgovoril, da je on gospodar. Ne da bi še kaj rekel, ga je neznanec ustrelil v glavo. V tistem trenutku je stopila v sobo 13-letna Bergantova hči, najmlajša izmed sedmih njegovih otrok. Še danes se spominja, kako je okrvavljeni oče omahnil na tla, morilec in pajdaša, ki sta čakala v veži, pa so izginili v temo. 22-letni Mlinarjev France, ki je tedaj tudi bil v sobi, je prestrašen odhitel skozi stranska vrata. Ni prišel daleč, kajti sredi poti proti domači hiši je obležal zadet v glavo. Pravijo, da je bil drugi na odstrelnem seznamu in da bi opravil z njim že Bergantov morilec, če bi ga poznal. Tako pa je France Benedik, ki je bil težak astmatik, hropeč obležal v snegu blizu svojega doma.
Druga skupina »kazenske odprave« je tedaj, ko se je zgodil umor v gostilni, preiskovala hišo avgusta 1942 umorjenega selškega župana Franca Benedika. Ko so že mislili, da je prazna, so v kleti našli 47-letno vdovo Ano. Potegnili so jo iz skrivališča in takoj začeli mlatiti s puškinimi kopiti. V obupnem poskusu bega se jim je iztrgala in planila na dvorišče. Vedela je, da je sin odšel k Bergantu in ga je verjetno hotela posvariti. Obležala je na dvorišču le nekaj metrov od sina. Pravijo, da je mati Ana imela popolnoma zmaličen obraz in razbito lobanjo. Eden od storilcev je trideset let pozneje, razjeden od alkohola, razlagal pivskemu omizju, kako mehki in gosti so bili Mlinaričini lasje, ko jo je vlekel iz kleti. Skoraj gotovo bi tisti večer pokončali tudi 19-letno županovo hčerko Anico, toda imela je srečo, da je ravno tisti dan odšla na obisk k prijateljici v Tržič. Tako je vsaj ona ostala od »gadje zalege«, kot so o Mlinarjevih govorili tisti, ki so 27. januarja prišli delat red v Dolenjo vas.

Opis slike: Benedikovi 1942 – malo pred očetovo smrtjo: sin Franc, mama Ana, oče Franc, hčerka Anica

Še dve življenji sta morali tisti večer ugasniti v imenu osvobodilnega boja v Dolenji vasi. 29-letnega Franceta Podreko so našli na Benedikovi žagi. Bil je županov sorodnik in vesten delavec. Zakaj je prišel na tisti nesrečni seznam? Mar zato, ker je delal pri družini, ki so jo imeli za izdajalsko, čeprav to ni bila? Peta žrtev tistega januarskega večera pa je bil samotarski Franc Veber. V prvi svetovni vojni je bil ranjen in morda ga je prav njegova invalidnost naredila čudaškega. V času med obema vojnama je bil znan kot nasprotnik duhovščine in občudovalec marksizma ter boljševikov. Kljub temu pa sta se s sosedom, ki je bil precej mlajši, po prepričanju pa tudi komunist, vedno prepirala. Ta sosed je menda tisti večer vodil »očiščevalno« akcijo v Dolenji vasi. Vebra so odvlekli v bližnjo grapo in tam ubili.
Prav je, da spregovorimo nekaj besed še o Juriju Bergantu, ki so ga samozvani sodniki ustrelili v njegovi domači hiši, kot smo že povedali. Rojen je bil leta 1879 na Stirpniku v Selški dolini. Še mlad je šel s trebuhom za kruhom v Ameriko, kjer si je kot tesarski mojster in kasneje rudniški nadzornik v državi Utah pridobil precejšnje premoženje. Spomladi 1913 se je z ženo Milko, hčerko Mary in sinom Frenkom vrnil v rojstni kraj in v Dolenji vasi kupil Španovo domačijo. Kljub njegovim 35 letom so ga ob izbruhu prve svetovne vojne poklicali v vojsko in poslali na rusko fronto. Rusi so ga zajeli in potem je tri leta preživel v ujetništvu. Kmalu po vrnitvi domov mu je umrla žena, vendar se je ponovno poročil in v drugem zakonu so se mu rodile štiri hčere. Pri sovaščanih in obiskovalcih gostilne je bil priljubljen, saj je bil po značaju dobričina. Zakaj so ga torej izvajalci januarske čistke kot prvega imeli na seznamu? Edini kolikor toliko verjetni vzrok za to je njegovo tesno prijateljstvo z županom Francem Benedikom. Leta 2004 je okrožno sodišče v Kranju Jurija Berganta na zahtevo sorodnikov rehabilitiralo in nekaj mesecev zatem je njegova vnukinja dobila opravičilo borčevske organizacije zaradi »storjene krivice, ki jo je povzročilo samovoljno početje posameznikov, storjeno iz osebne maščevalnosti, ki ga vodstvo NOB v vojnih razmerah ni moglo preprečiti«.
Med drugimi gosti v gostilni pri Bergantu je 27. januarja zvečer bil tudi Leopold Benedik, daljni sorodnik tedaj že pokojnega župana Benedika, po domače Mlinarja. Do tistega večera je Leopold z ženo Marijo, rojeno Egart, in tremi majhnimi otroki mirno živel na svoji domačiji. Ker je bil dohodek male kmetije precej skromen, si je dodaten zaslužek poiskal v »furmanstvu«. Torej tisti večer so bili mati Marija in otroci: petletni Mirko, štiriletna Marija in enoletna Magdalena sami doma. Po neki pripovedi so se partizani na domu Leopolda Benedika oglasili prej kot pa v gostilni pri Bergantu. Ko so vdrli v hišo, je mati imela najmlajšo v naročju. Vprašali so jo, ali je ona gospodinja, in ji hoteli iztrgati otroka. V tistem prerivanju je odjeknil strel in krogla je mater oplazila po bradi, ona pa je kljub temu planila v kamro, zaklenila za seboj vrata in skočila skozi okno – dobre tri metre v globino. Čeprav je pri padcu zlomila obe nogi, se je splazila do sosedove domačije in se skrila na seniku. Potem je dober del noči v mrazu in bolečinah čakala, kaj bo. Leopolda bi gotovo ustrelili že v gostilni, saj so ga imeli na seznamu, toda niso ga poznali. Ko so odšli, je še nekoliko počakal, potem pa previdno odšel domov. Po daljšem iskanju je našel ženo na sosedovem seniku. Ko so prišli nemški policisti, so jo odpeljali v bolnišnico na Golnik. Potem se je cela družina umaknila na Koroško in dobila zatočišče v Velikovcu.

Opis slike: Slovo župana Benedika od odmače hiše

Da partizanom 27. januarja »osvobodilna akcija« v Dolenji vasi ni popolnoma uspela, je v veliki meri zasluga Tineta Potočnika, po domače Lenca, ki se jim je kljub svojim šestdesetim letom uprl. Zvečer je bil še v hlevu. Ko je po nenavadnem lajanju domačega psa ugotovil, da se v vasi nekaj dogaja, je skozi zadnja vrata hitro odšel v hišo, naročil ženi, naj zaklene glavna vrata, in zlezel na podstrešje. Skozi lino je opazoval, kaj se dogaja na dvorišču. Pravijo, da je na nočne vsiljivce hotel streljati s puško, ki pa je bila še konzervirana in je zato ni mogel uporabiti. Spomnil se je, da ima za tramom ročno bombo. Hitro jo je aktiviral in spustil med na pol vidne postave pred hišo. Bomba je pristala v gubah nahrbtnika enega od likvidatorjev, ki je bil doma s Kališ, in eksplodirala. Nepričakovana smrt enega izmed njih je med partizani povzročila zmedo. Čeprav o Nemcih še ni bilo ne duha ne sluha, so prekinili plenjenje v Mlinarjevi hiši in se hitro pobrali iz vasi. Lenc se je potem umaknil na Koroško.
V gostilni in trgovini pri Bergantu so se osvoboditelji ponovno oglasili čez deset dni. Vpričo vdove in njenih deklet so izpraznili zaloge moke, sladkorja, olja in drugega. Ko so nekateri predlagali, da bi poleg »rekvizicije« opravili še »likvidacijo«, je menda sam komandant Blaž Ostrovrhar to preprečil.
Po več mesecih begunstva je Leopold Benedik dobil sporočilo od soseda iz Dolenje vasi, s katerim sta bila v dobrih odnosih, da ni nobene nevarnosti več in da se lahko mirno vrnejo domov. Leopold je sosedu zaupal, žena pa je imela zle slutnje. Moža je vleklo domov na domačo zemljo, kjer so starša in dekla le s težavo zmagovali delo. Kljub ženini zaskrbljenosti so se v začetku septembra 1943 vrnili domov. V dneh okrog kapitulacije Italije so partizani tudi v Selški dolini mobilizirali in v Dolenji vasi vzeli Leopolda Benedika in Štefana Rakovca. Oba so potem še videli v šoli pri Sv. Lenartu, kjer so zbirali mobilizirance, preden so jih porazdelili po enotah. Vendar od Leopolda in sovaščana Štefana, ki je menda tudi bil na januarskem seznamu, ni bilo več nobenega glasu. Leopoldov oče je še dolgo verjel, da so sina poslali na Primorsko, kot so pripovedovali partizani, ki so se oglasili v Dolenji vasi. V dobri veri, da mu pomaga, jim je dajal hrano. Zakaj so se tedaj nekaterih mobilizirancev znebili že pri Sv. Lenartu? Je bilo pri Leopoldu po sredi osebno maščevanje ali seznam iz januarja 1943? Žena Marija, ki je na Koroškem pregovarjala moža, naj ne gre domov, je takoj slutila, da ga ne bo več. Ker se v Dolenji vasi ni počutila varno, je z otroki odšla v Spodnje Danje k svojim staršem in tam ostala do konca vojne. Ko se je potem vrnila v Dolenjo vas, je vzela s seboj najmlajšo Magdaleno in sina, Marijo pa pustila v Danjah. Šele tedaj je zvedela, da je bil Leopold Benedik (verjetno hkrati s Štefanom Rakovcem) ubit 19. septembra 1943 v bližini Sv. Lenarta. Ona in otroci so si zelo prizadevali, da bi našli grob in očetove kosti prenesli v blagoslovljeno zemljo, vendar se jim to do danes ni posrečilo.
Ko se je sedemletna Marija na sveti večer 1945 vrnila iz šole na Sorici, se je znašla pred zapečatenimi vrati Egartove hiše, kajti njene stare starše in večino prebivalcev Spodnjih Danj so knojevci tisto popoldne nenadoma odpeljali in izgnali preko meje. Toda to je posebna zgodba, ki jo bomo morda povedali v kateri naslednjih številk.

Opis slike: Pet žrtev januarskega pokola na parah v Bergantovi hiši

Zaključek

Krvava rihta v Dolenji vasi se je sicer končala z manj žrtvami, kot so načrtovali organizatorji, vendar dovolj številnimi, da sta bili vas in okolica močno pretreseni in da so se ljudje odslej partizanov bali. Vseh pet 27. januarja pobitih so položili na pare v Bergantovi hiši in jih hodili kropit.
Vaščani in svojci pobitih niso nikoli zvedeli za vzroke pokola 27. januarja 1943. Je res kdo verjel, da je župan Benedik izdal Dražgoše? Zakaj so njegovo družino imenovali »gadja zalega« in jo je bilo treba iztrebiti, kot tudi njene sorodnike in prijatelje? Česa je bil kriv Franc Podreka, ki je delal na Benedikovi žagi? Sicer pa poznamo podobne primere, na primer tistega iz Šentjošta, ko so na Šubičevi kmetiji ubili gospodarja, njegovo ženo in njeno sestro pa dva hlapca, dva dninarja in deklo. So bili posli in dninarji krivi, ker so bili iz revnih družin in so si služili kruh z delom pri kmetu? Je mogoče opravičiti vse to »s samovoljnim početjem posameznikov, storjenim iz osebne maščevalnosti, ki ga vodstvo NOB v vojnih razmerah ni moglo preprečiti«? Kaj je pravzaprav bil klerikalizem in koliko ga je v Dražgošah in v Dolenji vasi sploh bilo? Razgovor o tem bi bil potreben, toda ali je sploh mogoč?

Opis slike: Benedikovi otroci: Marija, Magdalena in Mirko

Ko se s prijateljem vračava proti Škofji Loki, se v Veštrski soteski ustaviva na kraju, kjer so bili leta 1945 pobiti fantje iz Selške doline, ki so se vračali iz zapora na loškem gradu. Le nekaj korakov od ceste stoji med vitkimi bukvami in javorji skromen križ, ob njem pa v pomladnem vetru utripata dve svečki. Nobenega napisa, le svečki utripata in nemo pričata, kaj se je pred 64 leti tu zgodilo. Ko so nekatere odgnali v Lovrenško, druge v Bodoveljsko grapo in tretje v Šentvid, so jih nekaj spustili domov. Pravijo, da so Selčani šli po dveh poteh: eni po cesti skozi sotesko, drugi pa so že prej skrenili proti Križni gori. Zadnji so srečno prišli domov, prve pa so ustavili. Je bilo tudi to »samovoljno početje posameznikov«? Za grob ob cesti se je že dolgo vedelo. Od časa do časa se je tam pojavila kaka svečka, ki pa so jo varuhi javnega reda hitro odstranili. Pred nekaj leti – pisalo se je že leto 2001 – pa so poznavalci opazili, da se je z grobom nekaj zgodilo. Na kraj je prišla tudi komisija za povojna grobišča in ugotovila, da je namesto človeških kosti v jami skelet srne. Kdo je to naredil in čemu je bilo potrebno?

Opis slike: Na poti iz cerkve – Marija Benedik leta po moževi smrti

Škof Lenič je leta 1989 v intervjuju za revijo Mladina povedal, kako so v začetku leta 1946 nemški vojni ujetniki neko noč na ljubljanskih Žalah izkopali posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena in še nekaj tistih, ki jih je OF po Ljubljani umorila v glavnem leta 1942, jih naložili na tovornjak in odpeljali proti Postojni. »Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč v pridigi govoril o Kristusovem grobu in vstajenju in pri tem dejal: ‘V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.‘« Morda bo kdo rekel, da je to instrumentalizacija škofa Vovka, vendar verjamemo, da je res tako mislil in čutil dolžnost, da o tem spregovori. Zdaj pa spoštljivo umolknimo in prosimo Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega, naj da svoj mir žrtvam iz Dolenje vasi in tistim iz Veštrske soteske pa tudi njihovim samozvanim sodnikom, ki so bili tudi sami žrtve totalitarne ideje.
Iskrena hvala vsem, ki ste pomagali k nastanku tega zapisa!