Avtor: Gregorij Rožman

Adventna pridiga za leto 1941

Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje kot verske, nadnaravne.
Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebovpijoč greh, ki božjo pravično kazen izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih človeških bitij med slovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez obsodbe – umor na lastno pest, iz političnih, socialnih ali nacionalnih razlogov ali iz osebne maščevalnosti.
Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem – od vsakega pa, ki nima od Boga poverjene oblasti nad življenjem bližnjega, se bo nedolžno prelita kri terjala ob svojem času neusmiljeno. »Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje« (Gen 4, 10), je dal zapisati Gospod na prve strani sv. pisma.
Rop tuje lastnine in njeno uničevanje je in ostane greh zoper sedmo božjo zapoved, pa naj to vrši kdor koli in kakor koli, pod kakršno koli pretvezo, s katero skuša opravičiti svojo nasilnost.
Bog je z neizbrisljivimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! za vse čase in za vse ljudi. Nikdar ni in nikdar ne bo preklical in razveljavil teh svojih zapovedi za nikogar in za noben čas. Le On sam, Gospodar nebes in zemlje, je tudi Gospodar človeškega življenja in človeškega imetja. On sme razpolagati z njim, noben človek samovoljno tega storiti ne more brez greha, ki vpije z zemlje do neba po maščevanju.

»Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8, 32), 31. 12. 1941

Ko nocoj končavamo leto in delamo obračun, je izid žalosten, kakor le redkokdaj v dolgi zgodovini naroda. Zgube na vseh straneh! Ne bom jih Vam našteval, saj jih poznate, saj jih poznate. Tolaži pa me misel, da morda v božjih knjigah leto, ki mineva, za nas le ni tako deficitno, tako polno izgube, kakor naši človeški računi kažejo. Upam namreč, da je Bog trpljenje vojnih ujetnikov, bridkost in pomanjkanje izseljenih družin, uboštvo beguncev in vse nepopisne srčne muke, ki napolnjujejo do obupa deset in deset tisoče, da je vse to pregrenko trpljenje vzel Bog za dobro in ga našemu ljudstvu vračunaval v plačilo, ki mu ne uide.
Pri vsej žalosti, ki jo zapušča v nas to leto, pa se mi zdi najžalostnejše strahotno dejstvo, da v tej vsesplošni stiski brat brata mori! Zakaj? Čemu? – ne morem razumeti vkljub vsem poskusom, da bi se to bratomorstvo opravičilo. Vem sicer, da se mnogi med nami za božje zapovedi nič ne zmenijo, da jih misel na odgovornost pred Bogom prav nič ne ovira, da se ne bi maščevali in z orožjem svoje posebne cilje skušali doseči – zdaj ali nikoli, ki mislijo. A da niti ne poslušajo svoje človeške pameti, najsi je še tako omejena, jim vendar kaže škodo, ki jo s tem narodu delajo, tega ne razumem. In ne razumem, da nimajo nič ljubezni v sebi ne do svojega brata, ne do narodne celote.
… Če resnica osvobojuje, potem zmota, laž zasužnjuje! Kdor se hoče osvoboditi, mora najprej verige zmote in laži razdreti, drugače resnično svoboden ne bo, četudi bi mu kdo zunanjo svobodo velikodušno podaril. Ko o svobodi govorimo večina ljudi misli bolj na pest in orožje, s čemer naj bi svobodo izvojevali, kakor pa na luč resnice, ki s svobodo sveti. Da je najtežja veriga, ki človeku prostost ovira, zmota in laž, tega večina ljudi ne spozna, ne čuti – zato je pa toliko sužnjev na svetu, ki se samim sebi zde svobodni.

Narod je na tem, da pogine – ljudje slovenski, streznite se v skrajni stiski!, 14. 11. 1943

Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. Vsemogočni Bog naj njihove duše vzame k sebi, da v Njem dosežejo svoj cilj, počitek in večni mir.
Ti grobovi dovolj umljivo oznanjajo, kam vodi brezbožni komunizem narod, ki se poda pod njegovo brezobzirno trdo vodstvo. Njegova pot je zaznamovana z grobovi in ruševinami. Težko bo iz teh ruševin zgraditi nove domove – a življenj iz grobov obuditi nihče ne bo mogel do dne vesoljnega vstajenja. Iz teh grobov prihajajo vprašanja – mirno in resno prisluhnite, ne morete jih preslišati – vprašanja: Zakaj še vedno silite v smrt? Ali niso zadosti še naše žrtve? Čemu jih še množite? Komu koristijo? Narodu ne! Narod bo izkrvavel, komu naj bodočnost naklanja svoje vence? Ostali bodo le še narodovi krvniki.
Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite se vendar že, v kateri je narod na tem, da pogine. Spoznajte vsi, prav vsi, edino pravo pot, ki vodi narod od grobov k življenju, pot trdne vere v Boga, brez katere noben narod ne more postati velik in srečen, pot požrtvovalnega dela v medsebojnem sporazumu, poštenju, pravičnosti in ljubezni, pot načelnega in vztrajnega odpora proti brezbožnemu komunizmu, ki je največji škodljivec, kar jih je kdaj slovenski narod napadlo

Adventna nedelja

Kaj pa mi katoličani – ali smo mi v socialnem oziru storili svojo dolžnost? … Oh, kar na prsi se potrkajmo in priznajmo: Nismo je storili! Sebičneži smo, ljubezni nam manjka, prvega znaka pravega krščanstva. Kje ljubimo mi bližnjega tako, kakor sami sebe?! Vsak gleda le naše, da si kar največ nakopiči in kar najbolj ugodno na svetu živi. Kje je pri nas ljubezen in nesebičnost prvih kristjanov?! Mi smo krščansko preveč le na zunaj pobarvani; naše srce pa je pogansko. Večkrat so res ljudje, ki nimajo vere, bolj usmiljenega srca kakor oni, ki se štejejo za dobre kristjane. To, dragi moji, to je naša bolezen, naša velika krivda.
Ali ni to sramota za nas, da komunisti govore: Krščanstvo ni moglo te bede in teh krivic odpraviti; zato je treba nove vere, ki bo svetu prinesla rešitev! Mi se preveč zadovoljujemo z vnanjim krščanstvom, v srce nam pa premalo pride. Jezus se je rodil v hlevu, mi pa iščemo le ugodnosti življenja. Ko bi imeli kristjani res ljubezen Kristusovo, bi ne gledali tako mirno tolikšne bede, bi ne molčali na vse krivice, bi tudi ne bilo komunizma – vsaj v tej divji obliki ne. Če se ne vrnemo k prvotnemu krščanstvu, bo prišla nad nas zaslužena šiba: Komunizem nas bo prerešetal, da se bomo zmodrili.
Od komunistov pa se, dragi moji, učimo navdušenja za svoje ideje! Delavnosti, doslednosti, odločnosti, požrtvovalnosti, ognjevitosti! Oh, ko bi bili mi tako vneti in neugnani za svojo dobro stvar, kakor so oni za svojo slabo! Kako je človek vendar k slabemu nagnjen! Za slabo taka vnema, za dobro taka mlačnost, počasnost, neodločnost!
Bratje, ura je, da iz spanja vstanemo! Nevarnost komunizma naj nas vendar predrami, da bomo postali pravi kristjani v duhu in resnici! Da bomo delali čast in veselje ljubemu Jezusu, ki se je rodil nocojšnjo noč, v katerem edinem je rešenje iz zmed tega sveta.