Avtor: Anton Drobnič

Rehabilitacija po krivem obsojenega nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, kakor odpravo krivičnih sodb imenuje 30. člen slovenske ustave, je trajala dolgih 18 let, kar je tudi za postkomunistično Slovenijo skoraj neverjetno. Postopki so se začeli spomladi 1991 in prav zadnji dan nekdanje Jugoslavije je vojaško tožilstvo iz Beograda sporočilo, kdaj in kam v Slovenijo so odstopili kazenske spise v Rožmanovi zadevi, tako da je njihovo pismo prišlo že v samostojno Slovenijo. Nato je štiri leta trajalo, da je kljub vidnemu odporu in različnim oviram uspelo doseči fizično obnovo kazenskih spisov, čeprav so bili originali samo dobrih sto metrov daleč od sodišča na notranjem ministrstvu. Potem sta izvedenca zgodovinarja dr. Tamara Griesser Pečar in dr. France M. Dolinar pripravila tudi vsak svoje strokovno mnenje o razmerah in dogodkih med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo v Sloveniji, v katere naj bi bil vpleten tudi škof Rožmana. Njuni strokovni poročili sta kasneje dopolnjeni izšli v obširni knjigi »Rožmanov proces«. Medtem je 25. junija 1991 Slovenija postala samostojna in neodvisna država, s čemer je slovensko državno tožilstvo postalo pristojno, da samo zahteva rehabilitacijo obsojencev vojaškega sodišča, kar je bilo prej v pristojnosti Vrhovnega vojaškega tožilstva v Beogradu.
Stvari so počasi le dozorele in tako je Državno tožilstvo RS konec decembra 1995 na Okrožnem sodišču v Ljubljani lahko vložilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s sodbo Vojaškega sodišča IV. armade od avgusta 1946. Nato se je začela postkomunistična kalvarija. V osmih letih in pol je okrožno sodišče trikrat zavrnilo zahtevo za obnovo, češ da predloženi novi dokazi in nova dejstva ne morejo spremeniti dejanskega stanja, ki je podlaga pravnomočni sodbi. Na pritožbo tožilstva je Višje sodišče dvakrat razveljavilo sklep nižjega sodišča, tretjo pritožbo zagovornice in državne tožilke pa je 29. 4. 2004 zavrnilo.
Glavni razlog tožilstva za obnovo postopka je bil že splošno znano in nesporno dejstvo, da je med drugo svetovno vojno v okviru razglašenega boja proti okupatorju tekla razredna boljševiška revolucija z hudim nasiljem nad domačimi prebivalci, izpodbijana sodba pa je bila zgrajena na ugotovitvi, da je med vojno tekel samo »veličasten boj proti okupatorju«. Obe sodišči in njuni sodniki tega nasprotja niso spoznali ali ga niso hoteli videti in so ostali pri pojmovanju nekdanjih komunističnih propagandistov in političnih komisarjev ter niso dovolili, da bi sramotno sodbo preizkusilo demokratično in zakonito sodišče. Zahteva za obnovo kazenskega postopka in sprememba z nekdanjo sodbo ugotovljenega dejanskega stanja je bila s tem pravnomočno zavrnjena.
Že med postopkom za dovolitev obnove je postalo jasno, da od nižjih sodnikov še ni mogoče pričakovati neideološke strokovne odločitve v politično in ideološko za postkomuniste tako pomembni zadevi, kot je obsodba škofa Rožmana. Zato sem 6. novembra 1998 kot generalni državni tožilec zoper obsodbo škofa Rožmana in drugih slovenskih soobsojencev vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti. To je izredno pravno sredstvo, s katerim predlagatelj pri Vrhovnem sodišču RS izpodbija zakonitost pravnomočne sodbe tako procesno, t. j. postopkovno kot materialno, t. j. vsebinsko. Zahteva pa ni prišla do vrhovnega sodišča, ker jo je moja naslednica Zdenka Cerar umaknila takoj po nastopu funkcije generalne državne tožilke marca 1999, češ da zahteva ni v javnem interesu, kar je tipičen politično ideološki razlog. Tako se je potrdilo, da pri postkomunistih tudi obnova postopka ne bo uspela.
Za škofa Rožmana ni bilo mogoče najti nobenega še živega bližnjega sorodnika, ki bi smel po spremenjenem zakonu o kazenskem postopku sam mimo državnega tožilstva vložiti novo zahtevo za varstvo zakonitosti. Medtem je levica na volitvah izgubila oblast, spremenila se je vlada in večina v državnem zboru. Razen škofa Rožmana je bilo po vojni krivično obsojenih še mnogo duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki nimajo potomcev in ni nikogar več, ki bi lahko zanje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Na to težavo, ki obsojenim duhovnikom in redovnikom povzroča novo krivico, sem opozoril ministra za pravosodje in predlagal spremembo zakona. To se je zgodilo in 1. 11. 2005 je začel veljati nov predpis, da za krivično obsojene duhovnike in redovnike sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi predstojnik verske skupnosti.
Na tej zakonski podlagi je ljubljanski nadškof Alojz Uran dne 31. 12. 2005 vložil novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vsebovala tudi zahtevo, naj se iz postopka izločijo vsi vrhovni sodniki, ki so ali so kdaj bili člani katere od komunističnih partij ali njihovih pravnih naslednic. To zahtevo je predsednik vrhovnega sodišča zavrnil. Državna tožilka je v svojem odgovoru predlagala, naj sodišče zahtevi deloma ugodi in škofa Rožmana oprosti obtožbe za vojne zločine, ker zanjo ni nobenih dokazov. Vztrajala pa je pri obsodbi za sodelovanje z okupatorjem. Zagovornica škofa Rožmana je odgovor tožilstva zavrnila s svojo izjavo in sodišče opozorila na protipravna stališča državne tožilke, ki je uporabila celo hujša ideološka merila kot nekdanje vojaško sodišče.

Opis slike: Junij 1991 – Medvedjek

Vrhovno sodišče je s svojo sodbo z dne 1. 10. 2007 zahtevi nadškofa Alojza Urana v celoti ugodilo in sodbo glede škofa Rožmana in ministra Kreka razveljavilo ter vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Sodbo je razveljavilo zaradi nezakonitega sodnega postopka, ker obdolženca nista bila zaslišana, na obravnavo nista bila povabljena in na njej ne prisotna, ker jima ni bila vročena obtožnica in sta jima bila prepozno postavljena zagovornika po uradni dolžnosti, kar vse jima je onemogočilo zagovor in obrambo, sodbo proti škofu Rožmanu pa je razveljavilo tudi zato, ker mu je sodilo vojaško sodišče, ki za sojenje njemu ni bilo pristojno.
Že po razveljavitvi nekdanje sodbe je bilo jasno, da zaradi smrti obeh obdolžencev novo sojenje ni več mogoče. Zato je Rožmanova zagovornica že 25. 10. 2007 okrožnemu sodišču predlagala, naj kazenski postopek, če državni tožilec obtožbe ne bo sam umaknil, ustavi, ker ni bistvenih procesnih predpostavk za novo sojenje. Na ta predlog je državna tožilka sodišču odgovorila šele februarja 2009, ko je že veljal nov zakon, da ponovljen postopek zastara v dveh letih, kar bi se za Rožmanov postopek zgodilo 1. 10. 2009. Tožilka je soglašala s stališčem zagovornice, da ni zakonskih pogojev za nov postopek, drugače pa v skladu z izjavo vrhovne tožilke v odgovoru na nadškofovo zahtevo umaknila obtožbo za vojne zločine, v ostalem pa vztrajala pri obtožbi.
Okrožno sodišče bi žogico še lahko vrnilo tožilstvu, ker nekatere stvari v njihovi izjavi niso bile jasne. Ni znano, ali je sodišče to možnost opazilo ali ne, vsekakor se je realno in pravilno odločilo za tisto, čemur se 1. oktobra letos nikakor ne bi moglo izogniti. Sprejelo je sklep, da se kazenski postopek ustavi zaradi delnega umika obtožbe in zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.
Delo in postopke sodišč za obnovo postopka zoper škofa Rožmana in ravnanje državne tožilke s prvo zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče oceniti samo kot čisto ideološko manipulacijo in pravno sramoto. Postopki in odločitve o drugi zahtevi za varstvo zakonitosti pa so bili razen že omenjenih ideoloških usedlin v odgovoru državne tožilke in nepotrebnega zavlačevanja povsem korektne, ustrezne in zakonite. Po dolgoletnih ideoloških manipulacijah prav nepričakovan strokovni razplet in dosledno pravni konec političnega boljševiškega procesa. Nepozabna in svetla zmaga pravne države in človekovih pravic po 63 letih teme in sramote.
Seveda so tudi ob takšnem koncu Rožmanovega in Krekovega procesa mogoči ugovori in pomisleki. Eden takšnih največkrat slišanih ugovorov je, da je sodna oblast z ustavitvijo postopka onemogočila, da bi se v novem postopku dokazala nedolžnost obsojenih Rožmana in Kreka. Za povprečnega opazovalca je vse ostalo tako, kot je bilo in nikomur ni bilo treba preklicati nobene laži. Namesto jasnosti smo dobili še nekaj dodatne megle, zlasti ko ideološki in politični dediči nekdanjih sodnikov kričijo, da je sodba »samo formalno« razveljavljena, še vedno pa velja vsebinska sodba, sodba »Božjega sodišča«, kot se jim sedaj prikazujejo partija in njeni morilci.
K takšnim pomislekom je treba povedati, da kazensko sodišče sme po zakonu odločati samo o tem, ali so tožilčeva obtožbe utemeljene in dokazane ali ne. Če so dokazane, obdolženca obsodi, če niso dokazane, obdolženca oprosti. Nikoli pa obdolženca ne razglasi izrecno za nedolžnega, ne izreče, da je nedolžen. Tudi ko sodišče obdolženca oprosti, ga ne proglasi za nedolžnega, ampak le javno ugotovi, da ni dokazov za njegovo krivdo ali da očitana dejanja po zakonu niso kazniva dejanja. Spričo zastaranja, ki bo nastopilo 1. oktobra letos, pa do oprostilne ali obsodilne sodbe časovno nikakor ne bi bilo več mogoče priti.
Tudi ni res, da nikomur ni bilo treba nič preklicati in nobene laži zanikati. Samo Vrhovno sodišče RS v senatu petih vrhovnih sodnikov je moralo preklicati vse postopke in vse obsodbe, kar obsega tudi vse laži, ki so bile izrečene proti škofu Rožmanu in ministru Kreku. Vrhovna in okrožna državna tožilka sta morali preklicati in umakniti glavni in najtežji del sodbe in obtožbe proti Rožmanu in Kreku, da sta zagrešila množico najhujših vojnih zločinov. In končno je okrožna sodnica morala preklicati in ustaviti kazenski postopek.
V resnici nič več ni tako, kot je bilo in nobene megle ni več. Nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in minister jugoslovanske begunske vlade dr. Miha Krek sta nedolžna in bosta ostala nedolžna, kot da zoper njiju nikoli ni bila vložena nobena obtožnica in kot da nikoli nista bila obsojena. O tem, kako se slovenski nasledniki komunistov tolažijo z novimi konstrukti in še naprej lažejo, pa kdaj kasneje. Saj vemo, da je laž nesmrtna duša komunizma!

Judovski pisatelj Amos Oz je nekoč dejal:
»Samo ena stvar je hujša od nasilja: kapitulacija pred nasiljem.«
(Die Furche, 25. okt. 1992)