Avtor: Janko Maček

Kmalu bo dve leti, ko je v Munchnu izšla nemška izdaja knjige S plesnimi čevlji v sibirskem snegu. Napisala jo je Latvijka Sandra Kalniete, ki je bila leta 1952 rojena v Sibiriji kot otrok latvijskih izgnancev. Pet let kasneje je z obema staršema in babico po očetovi strani prišla v njihovo domovino, medtem ko so stari oče po očetovi strani in dedek ter babica po materini strani umrli v izgnanstvu. Prav njim je Sandra Kalniete posvetila svojo knjigo in pretresljivo opisala njihovo težko usodo. Knjigi je sicer dala podnaslov Zgodba moje družine, v resnici pa najdemo v njej mnogo več. Po osamosvojitvi Latvije 1989 je Kalniete delala v latvijskem zunanjem ministrstvu in v diplomatski službi, od leta 2002 do 2004 pa bila celo ministrica za zunanje zadeve. Pridobila si je temeljit vpogled v polpreteklo zgodovino Latvije in s tem obogatila tudi svojo knjigo. Za nas, ki smo tudi sami šli skozi vihar okupacije in komunistične revolucije, ki mu je sledila dolga doba komunističnega totalitarizma, je ta knjiga še posebej zanimiva in lahko odgovori na marsikatero naše vprašanje.

Začetek druge svetovne vojne in sovjetska okupacija

Ljudem ob Baltiku je avgust 1939 ostal v spominu po nenavadnih sončnih zahodih. Večerna zarja je s krvavo rdečo barvo obarvala morsko gladino, v katero se je počasi pogrezalo sonce. Nekateri so že tedaj v tem videli znamenje in napoved težkih časov, drugi so to sliko kasneje povezali s strahotami, ki sta jih deželi prinesli vojna in revolucija. Menda je bil tak tudi sončni zahod 23. avgusta 1939. Vreme je bilo lepo in za konec avgusta skoraj pretoplo. Ljudje so vsak na svoj način skušali izkoristiti zadnje poletne dni. Časopisi so prejšnji dan prinesli vest, da se pripravlja med Nemčijo in Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju, in večina komentarjev je bila pomirjujoča, češ da bo to koristilo tudi varnosti baltskih dežel. Šele kasneje je postalo jasno, da sta tedaj Ribbentrop in Molotov podpisala tudi poseben tajen protokol, s katerim sta si razdelila Evropo. En teden zatem je Nemčija napadla Poljsko, Sovjetska zveza se je pa pripravljala, da stegne svojo roko nad vzhodno Poljsko, Finsko in baltske dežele.
In kako je bilo 23. avgusta 1939 z družino naše pisateljice? Njena mama Ligita je bila tedaj stara nekaj več kot 12 let, oče Aivars pa komaj 8 let. Mamin oče Janis Dreifelds in njegova žena Emilija sta med prvo svetovno vojno živela v St. Peterburgu, kjer sta imela trgovino. Ko so v Rusiji prišli na oblast boljševiki, sta bila ob vse. Tedaj je družina prišla v Rigo in začela novo življenje. Sedaj so bili sinovi Voldemar, Arnold in Viktor že odrasli, le Ligita je bila še odvisna od staršev, ki sta ji posvečala vso svojo skrb. Tisto poletje je bilo tako lepo in življenje v družini mirno in urejeno, da skoraj ni bilo mogoče misliti, da se bliža vihar, ki bo vse uničil.
Pisateljičina stara mama po moževi strani je bila hči preprostega čevljarja, ki pa ji je vendar omogočil, da je dokončala gimnazijo. Rada bi se vpisala na univerzo, toda denarja za to ni bilo in postala je bolniška strežnica. Njen prvi mož je umrl še pred rojstvom sina Aivarsa. Drugega moža Aleksandra Kalnietisa je Milda spoznala, ko je bil na zdravljenju v bolnišnici, kjer je bila zaposlena. Pridobil jo je tudi s tem, da je bil pripravljen posvojiti njenega sina Aivarsa. V novem zakonu so se kmalu pojavile težave, kajti Aleksander je bil bolestno ljubosumen in vdajal se je pijači. Deček Aivars je bil priča marsikateremu pretresljivemu prizoru in bil seveda pri tem vedno na mamini strani. Tako sta Milda in Aleksander imela dovolj opraviti s svojimi problemi in nista videla nevarnosti, ki je grozila Latviji in celi Evropi.
Bil je skrajni čas, da bi si mala Latvija poiskala primernega zaveznika, toda premier Ulmanis in njegova vlada sta se nagibala k nevtralnosti, zato ju zavezništvo ni zanimalo. Ljudje so imeli močan strah pred boljševiki, saj so bili spomini na njihova grozodejstva iz leta 1919 še živi. Po objavi pakta o sodelovanju med Hitlerjem in Stalinom vprašanje zavezništva ni bilo več pomembno in Latvija je 1. septembra razglasila nevtralnost. Kljub temu je 2. oktobra zunanji minister Latvije podpisal z Molotovom sporazum o medsebojni pomoči, ki je Sovjetski zvezi dal pravico postaviti vojaška oporišča v Latviji. V kratkem času je v nevtralno Latvijo prišlo 21.000 vojakov Rdeče armade, skoraj toliko kot je bilo število domače vojske. 6. oktobra 1939 je Hitler ukazal, naj se Nemci iz baltskih dežel vrnejo v svojo zgodovinsko domovino. Številni Nemci so namreč po ukinitvi tlačanstva še ostali lastniki baltske zemlje. Agrarna reforma po letu 1920 je to stanje sicer nekoliko spremenila, vendar so se Nemci ob Baltiku še vedno počutili doma. Kljub temu so se odzvali Hitlerjevemu pozivu in do začetka decembra je odšlo iz Latvije 45.000 Nemcev. Nekateri od njih so ob slovesu pomenljivo povedali, da se bodo še vrnili. Danes je znano, da je bil med Nemčijo in Sovjetsko zvezo že septembra 1939 podpisan tajni sporazum o repatriaciji baltskih Nemcev.
Oktobra 1939 je NKVD že pripravljala načrt za deportacijo »protisovjetskih elementov« iz Litve, Latvije in Estonije. Rusi bi verjetno okupirali baltske dežele že konec leta 1939, če jih ne bi zadržal nepričakovan odpor Fincev. V začetku oktobra je namreč Sovjetska zveza tudi od Finske zahtevala pristanek glede vojaških oporišč, kar pa je Finska odločno zavrnila. To bi lahko bilo potuha tudi za druge, zato so Sovjeti takoj pripravili oboroženo intervencijo v prepričanju, da bo Finska po nekaj strelih kapitulirala. Vendar se ta račun ni izšel in bliskovita vojna je propadla. Finci so se v težkih zimskih razmerah in brez kakršnekoli mednarodne pomoči 105 dni hrabro upirali velikanski premoči. Šele 13. marca 1940 so Finci podpisali kapitulacijo. Za obrambo neodvisnosti so sicer plačali visoko ceno – 23.000 Fincev je v vojni padlo in 10 procentov ozemlja so morali prepustiti Rusiji, toda preprečili so načrtovano »socialistično revolucijo«. Zaradi velike cene, ki jo je Finska plačala za svojo neodvisnost, je Latvija verjela, da je ravnala prav, ko je popustila sovjetskemu pritisku. Seveda si tedaj nihče ni predstavljal, da bo dežela pretrpela tri okupacije: sovjetsko, nemško in še eno sovjetsko, in da ji bo plačilo krvnega davka samo nekoliko odloženo. Na predvečer vojne sta bili Finska in Latvija po standardu primerljivi – Latvija je bila celo nekoliko boljša. Ko pa je Latvija leta 1991 spet postala del Evrope, jo je Finska prehitela ravno za 50 let okupacije.

Opis slike: Ligita in Emilija Dreifelde v Sibiriji

V ponedeljek, 17. junija 1940 je Milda na kmetiji blizu Rige svoji materi Matildi pomagala pri okopavanju sladkorne pese. Z njo sta bila tudi 9-letni Aivars in mali Arnis, ki je bil rojen po poroki z Aleksandrom Kalnietisom. Medtem ko sta se ženski znojili na njivi, je Arnis ležal na odeji v bližini, Aivars pa je stikal po bregu reke Daugave. Dan je bil prijazen in miren. Niti Matilda niti bližnji sosedje niso imeli radia, zato niso mogli vedeti, da so sovjetski vojaki že vkorakali v Rigo. Naslednji dan je Aivars opazil, da je na travniku v bližini pristalo nekaj vojaških letal. Tekel je tja in iz razgovora med latvijskimi piloti in Matildinimi sosedi zvedel, kaj se je zgodilo. V nedeljo, 16. junija, so imeli v Rigi festival latvijsko-galskih pesmi. Med predstavo se je zvedelo, da je Rdeča armada prestopila mejo. Množica je bila prestrašena, vendar ji niti predsednik Ulmanis, ki je prisostvoval festivalu, ni mogel povedati nič konkretnega. Med nastopajočimi pevci je bil Ligitin mlajši brat Viktor. Kot učenec vojaške šole je bil namreč član kadetskega pevskega zbora. Ob koncu so nastopajoči in publika skupaj zapeli državno himno: »Dievs, sveti Latviju!« (Bog, blagoslovi Latvijo!) Prav med petjem himne so kadeti dobili povelje, naj se takoj vrnejo v kasarno, da bodo odšli na mejo. Naslednje jutro so po ulicah Rige že drdrali ruski tanki. Prišla je vest, da je vlada sprejela sovjetski ultimat in odstopila, Ulmanis je po radiu pozval državljane, naj ostanejo mirni, saj bodo s tem največ koristili interesom Latvije in prijateljskim odnosom s veliko sosedo Sovjetsko zvezo. Marsikdo je pričakoval, da se bo država kljub sovjetski premoči branila. General Bolšteins je 21. junija v znak protesta naredil samomor. Predsednika Ulmanisa so en mesec kasneje odpeljali v Moskvo, kjer je kmalu umrl v nepojasnjenih okoliščinah.
Gotovo ni bil slučaj, da je Stalin za napad na baltske dežele izbral prav tiste junijske dni, ko je svet z zadržanim dihom spremljal neizogibno kapitulacijo Francije: 14. junija so nemške čete vkorakale v Pariz in 17. junija je maršal Petain, junak 1. svetovne vojne, predlagal kapitulacijo. Moskva je v Rigo poslala Andreja Višinskega, da bi režiral in izpeljal »socialistično revolucijo«. Prvo njegovo delo je bilo, da je Ulmanisu predložil seznam članov nove vlade. Časopisi in radio so bili popolnoma pod kontrolo okupatorja. Po skoraj praznih ulicah so korakale povorke delavcev z velikimi slikami Lenina, Stalina in drugih ljudem neznanih oseb. Bilo je očitno, da tudi za tem stoji spreten režiser.
Za 14. in 15. julij so bile napovedane parlamentarne volitve. Lista demokratičnega bloka, ki so jo na hitro sestavili nekateri odločni politiki, po režiji Višinskega ni prišla v poštev. Da bi potlačili odpor, ki je nastal zaradi tega, so tik pred volitvami pozaprli nekaj sto aktivistov demokratičnega bloka. Po uradnih sovjetskih podatkih se je v Latviji udeležilo volitev 94,8 odstotka volilnih upravičencev in 97,8 odstotka je glasovalo za delavsko listo. Čeprav so bila v Estoniji in Latviji volišča odprta do 15. julija, v Litvi pa celo do 17. julija, je sovjetska poročevalska agencija TASS že 14. julija objavila volilne rezultate, ki so bili popolnoma enaki tri dni kasneje objavljenim uradnim rezultatom. Že pred volitvami je bilo znano, da bodo volilci kot dokaz udeležbe dobili poseben žig v potnem listu. Kdo bi si upal ostati brez tega žiga?! Tako so tudi pisateljičini stari starši šli na volišče, saj so se bali posledic, ki bi jih lahko doletele v slučaju neudeležbe. Ko je pisateljica mnogo let kasneje v državnem arhivu pregledovala dosje starega očeta Aleksandra, je med drugim odkrila tudi potni list prababice Matilde z opisanim volilnim žigom.
Tovariš Višinski je s tem opravil bistveni del »socialistične revolucije« v Latviji. Preostalo mu je le še, da nadzoruje prvo zasedanje novega parlamenta. Pravzaprav je bilo to komaj potrebno, saj so bili v poslaništvu pod njegovo kontrolo pripravljeni govori posameznih poslancev, kot tudi sklepi zasedanja – in prevedeni v latvijski jezik. Najvažnejša naloga tega zasedanja je bila zahteva, da se Latvija kot zvezna republika vključi v Sovjetsko zvezo. 30. julija je posebna parlamentarna delegacija odšla s to zahtevo v Moskvo in 5. avgusta je nekoč samostojna Latvija postala 14. republika Sovjetske zveze. Andrej Višinski je tako v 35 dneh uspešno opravil svoje delo.

Opis slike: Dreifeldovi sinovi Voldemar, Arnold in Viktor

Usodni 14. junij 1941

Nekaj mesecev po volitvah so Latvijci še živeli precej mirno, potem pa se je začelo. Vse več je bilo zaskrbljenosti in medsebojnega nezaupanja. Med domačimi ljudmi so se pojavili posamezniki, ki so zaradi zavisti, sovraštva in podobnega ovajali sosede in s tem sovjetskim uradnikom pomagali iskati razrednega sovražnika in izvrševati načrt o izolaciji »družbeno nevarnih elementov«. Slabo leto po omenjenih volitvah, 14. junija 1941, je bilo naenkrat deportiranih v Sibirijo 15.424 Latvijcev, med njimi tudi starci in dojenčki. Priprave za to veliko akcijo so bile izvedene v največji tajnosti: zbrali in preuredili so potrebno število živinskih vagonov, pripravili kamione za prevoz do železnice in okrepili enote NKVD za aretacije po domovih in spremstvo izgnancev.
V hiši pisateljičine mame (Ligite) je stanoval železničar, ki je malo pred 14. junijem postal pozoren na cele kompozicije posebej preurejenih vagonov. Zaskrbljen je prišel k očetu Janisu Dreifeldsu in mu to povedal. Toda Janis se ni vznemiril. Le nekaj dni pred tem so ga klicali na milico, kjer je prijazen ruski oficir opravil z njim dolg razgovor. Na koncu ga je pohvalil, češ da bi bil svet srečnejši, ko bi imel več tako spodobnih ljudi. Oče Janis je bil prepričan, da je oficir govoril iskreno in da bo družina sedaj imela mir. Če bi pričakoval kakršnokoli nevarnost, se v petek 13. junija zanesljivo ne bi odpravil v hišico na podeželju z namenom, da tam ostane do nedelje. Tako so bili tisto noč doma pri Dreifeldovih samo mati Emilija, hči Ligita in sin Viktor. Ligita je pred nekaj dnevi uspešno končala prvi razred gimnazije in se je veselila, da se bo v soboto zvečer smela udeležiti plesa. Brat Viktor ji je zato kupil lepe čevlje z visoko peto. Odlično so se prilegali k njeni novi obleki. Ligita je bila navdušena. Kdo bi mogel tedaj pomisliti, da bodo ti čeveljci njena edina obutev v prvi sibirski zimi. Okrog treh ponoči je Dreifeldove prebudilo razbijanje po vhodnih vratih. Ko je mati odprla, je vstopilo pet oboroženih NKVD-jevcev. Pogledali so v vse prostore v pritličju in se usmerili k stopnicam v nadstropje. Vodja je vprašal mamo: »Kaj je tam zgoraj?« »Stanovanja najemnikov,« je na videz mirno odgovorila. Nato je slišala trkanje in odpiranje vrat Viktorjeve sobe. Nikoli se ni zvedelo, kaj jim je sin rekel, toda kot po čudežu so verjeli njegovi laži in se brez njega vrnili v pritličje. Ligita je medtem trepetala v postelji. Ko sta mati in osorni tujec končno prišla v sobo, je zvedela, da se mora pripraviti za pot. Na vprašanje, kje sta oče in Viktor, je mati odgovorila, da je oče odšel v hišo na podeželje, za sina pa ne ve, in dodala, da ona in hči brez očeta ne bosta šli nikamor. Takoj so odšli s tovornjakom ponj. Ko so ga pripeljali domov, so jim pustili še nekaj časa za pripravo prtljage, nato pa jih odpeljali na železniško postajo. Strpali so jih v živinski vagon, kjer je že bilo okrog 40 sotrpinov, med njimi nekaj otrok. Na obeh koncih vagona so bili dvonadstropni pogradi, prtljago so zložili v sredino vagona, na zunanji steni je bila odprtina za opravljanje potrebe. Tri dni so čakali na postaji, toda vagona niso smeli zapustiti. Enkrat dnevno so dobili dve vedri vode, kar je bilo komaj pol litra na osebo. V noči na 17. junij je dolga kompozicija živinskih vagonov odpeljala iz Rige in zjutraj so že prevozili mejo. Sedaj so izgnanci vedeli, da njihov cilj ni domači Ogre, kot so jim rekli ob aretaciji, vedeli so, da zapuščajo domovino. Vlak se je nekajkrat ustavil, vendar iz vagona niso smeli, dobili pa so vsak dan dve vedri vode.
Po petih dneh se je vlak ustavil na postaji Babynino. Sledil je ukaz, naj ženske in otroci izstopijo. Ko so se ženske upirale, da brez svojih moških ne gredo nikamor, so jih pomirili, da pridejo v nekaj dneh za njimi. Tako so se tudi Dreifeldovi morali ločiti: oče Janis je ostal v vagonu, Emilija in Ligita pa sta izstopili. Ker so verjeli, da bodo ločeni le nekaj dni, se niso niti pošteno poslovili in mati ter hči sta v malem kovčku vzeli s seboj le nekaj najnujnejše prtljage, za ostalo pa naj bi poskrbel oče.
Ko je vlak, na katerega so prestopile ženske in otroci, odpeljal s postaje, so tudi moški izstopili. Prtljago so morali zložiti na kupe poleg vlaka. Odvzeli so jim ure in vse dragocenosti, pisalne potrebščine, nože in celo pilice za nohte. Nato so pod močno stražo odpešačili v 50 km oddaljeno prehodno taborišče Juhnov. Kljub vsemu so kmalu po prihodu v Juhnov praznovali kresni večer. Kresovanje je bilo namreč v Latviji velik praznik in na stotine narodnih pesmi mu je bilo namenjenih. Taboriščniki so v starem kovinskem sodu zakurili ogenj, posedli v krogu okrog njega in peli kresne pesmi. Tudi Janis Dreifelds je bil med kresovalci. Na videz se je veselil s sotrpini, v duhu pa je bil pri svoji družini, pri ženi in hčeri. Naslednji dan se je v taborišču od ust do ust razširila novica, da je 22. junija Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. To je potrjevalo tudi oddaljeno bobnenje v smeri Smolenska. Izgnancem se je s tem prižgala lučka upanja. Toda že so se začele priprave za odhod iz Juhnova. Nekateri so se bali, da jih bodo kar postrelili, redki pa celo upali, da jih bodo končno odpeljali k njihovim ženam in otrokom. 29. junija so še zadnje skupine odpešačile v Babynino, kjer so jih spet strpali v živinske vagone. Do Moskve so imeli komaj 200 km, vendar so za pot porabili nekaj dni. V nasprotni smeri so namreč hiteli vlaki z vojaki in orožjem, ki so imeli prednost. Bolj kot lakota je izgnance v tisti hudi vročini mučila žeja. Skozi špranje vagonov so skušali ugotoviti, kam jih peljejo. V Kirovu so v zaprtih vagonih spet čakali nekaj dni, nato pa se spet vozili proti severu do vasi Rudnickaja, kjer se je začelo taborišče – gulag Vjatlag.
Tako se je Janis Dreifelds znašel v taborišču Vjatlag 7, kjer je bilo v jeseni 1941 preko 3.000 Latvijcev. Razmere so bile nemogoče. Čeprav so v barakah noč in dan kurili, je podhranjene in izčrpane zapornike zeblo in že itak slabo kri so jim pile stenice. Ker ponoči niso smeli iz barake, je od kible prihajal neznosen smrad, ki se je počasi zažrl v obleko in v les in se ga niti med delom v gozdu niso mogli znebiti. Delovni dan je trajal od šestih zjutraj do osmih zvečer. Bili so razdeljeni v tri skupine: A – sposobni za težko delo, ki so hodili v gozd sekat les, B – sposobni za pomožna dela in C – invalidi. V zadnjo skupino so spadali tudi kaznjenci, ki so bili še v preiskavi. V C je prišel Janis Dreifeld iz dveh razlogov: ker je bil v preiskavi in ker je bil že bolan. Bil je star 63 let, zato ga je pot v taborišče hudo zdelala, nič manj pa ločitev od hčere in žene. Sicer pa tudi marsikateri mlajši od njega ni vzdržal. Okostnjakov, ki so tehtali komaj 35 kg, so se lotevale razne bolezni. Ker so bili bolniški oddelki brez zdravil in primerne nege, se jih je prijelo ime »umiralnice«. Ne ve se, koliko časa je Janis Dreifelds pretrpel v taki »umiralnici«. V njegovem mrliškem listu piše, da je umrl 31. decembra 1941 zaradi hude pljučnice in odpovedi srca. Mrtvemu kaznjencu so odvzeli obleko, mu z žico okrog vratu pritrdili deščico z njegovo številko, ga s cizo odpeljali do plitve jame, zvrnili vanjo in površno zasuli z grudami zmrzle zemlje.

Opis slike: Aleksander Kalneitis

Le najstarejši prebivalci bližnje vasi Lesnoje se še spominjajo kraja, kamor so vozili pokopavat v taborišču umrle Latvijce. Na ta kraj spominja tudi šest metrov visok lesen križ, ki so ga leta 1995 postavili Latvijci, ko so poromali na kraje trpljenja svojih rojakov. Ob vznožju križa je pritrjena bronasta tabla, na kateri je v latvijščini, ruščini in angleščini zapisano sledeče: »Državljanom republike Latvije, ki so postali žrtve komunističnega terorizma. Latvija 1995.« V središču vasi Lesnoje pa še vedno stojita spomenika Lenina in Džeržinskega in na vaškem pokopališču so na nagrobnikih zapisana imena NKVD-jevcev Stalinove dobe, izvajalcev komunističnega terorja v gulagu Vjatlag.

6.000 km dolga pot v Sibirijo

20. ali 21. junija 1941 so Emilijo in Ligito ločili od očeta Janisa in tri tedne kasneje sta se z množico drugih deportirancev približali cilju svojega potovanja. Ves ta čas nista niti enkrat izstopili iz vagona, nista se niti umili niti preoblekli. Med potjo so zvedeli, da se je začela vojna. Na kresni večer so ob odprtih vratih vagonov zrli v zvezdnato nebo in prepevali. Emilija in Ligita sta pri tem mislili na očeta Janisa, ki bo naslednji dan praznoval god. Kako se ima, kdaj se bodo spet videli?
V Novosibirsku je cela množica zapustila vlak. Odgnali so jih k reki Ob. Nekaj malih otrok je med dolgo vožnjo pozabilo, da že znajo hoditi. Prvič odkar so šli od doma, so se lahko umili. Voda jih je poživila in nekatere žene so spraševale, kje so njihovi možje. Stražarji so lagali, da pride njihov vlak kasneje, da se jim bodo pridružili v kraju nove naselitve. Z velikim vlačilcem so jih potem odpeljali po reki. Na krovu so bili tako natlačeni, da nekateri niti ležati niso mogli. Vsi so bili prestrašeni, ko se je med njimi pojavil tifus. Vlačilec se je nekajkrat ustavil in vselej je del izgnancev prestopil na čolne, ki so jih odpeljali po kakem pritoku velikega Oba. Po več kot enem tednu vožnje po Obu in stranski rečici Parabel sta Emilija in Ligita stopili na obalo. Od tu do vasi njihovega kolhoza je bilo 8 kilometrov. Emilija je bila od dolge vožnje tako izčrpana, da ni mogla hoditi. K sreči je pripeljal za njimi prijazen ruski mužik in jo vzel na voz. Ker je bilo Ligiti žal novih čevljev, se je sezula, toda na slabi poti si je kmalu ranila noge in težko hodila za vozom. Za začetek so dobili stanovanje v vaški šoli. Tudi vaščani so bili nekdanji deportiranci, ki jih je Stalin v tridesetih letih ukazal izgnati v Sibirijo, ker so kot »kulaki« ali saboterji nasprotovali kolektivizaciji in državi delavcev in kmetov. Vedeli so, kaj je trpljenje in bili pripravljeni tisto malo, kar so imeli, deliti z novimi izgnanci. Čez nekaj dni je vsak odrasel novonaseljenec moral podpisati, da je za dvajset let preseljen in da ne bo svojevoljno menjal bivališča. Dobili so posebne obrazce, s katerimi so se vsakega 1. in 15. v mesecu javili na »komandaturi«. To je tudi bil edini osebni dokument, ki so ga imeli in je na njem bil natanko označen kraj bivanja. V prvih šestih letih izgnanstva sta morali Emilija in Ligita devetkrat menjati kraj bivanja. Ko je pisateljica nekoč vprašala svojo mamo (Ligito), zakaj so se tolikokrat selili, je dobila kratek odgovor: »Da se nikjer nismo mogli privaditi in da bi hitreje pomrli.«

Opis slike: Togur 1952 – Milda, Aivars in Ligita Kalnietis

V začetku septembra se je začel šolski pouk in Emilija ter Ligita sta za majhno plačilo dobili streho pri neki vdovi. Njuna spalnica je bila v kuhinji poleg ognjišča, sostanovalka je pa bila mršava kravica, ki v hudem mrazu ni mogla biti v štali. V špranjah med lesenimi bruni so domovale stenice in vsako noč prihajale v goste. Težave so bile tudi s hrano. Denar, ki ga je Emilija ob aretaciji skrila v steznik, je hitro skopnel. Ker nista prinesli s seboj skoraj nič prtljage, nista imeli možnosti za menjavo z domačini. Emilija se je kljub temu znašla in za svileno obleko, ki jo je sešila iz podloge svojega plašča, dobila vedro krompirja. Tudi uhane sta zamenjali za krompir. Celo zimo sta shranjevali krompirjeve krheljčke, ki bi jih seveda z užitkom pojedli, in jih v začetku maja potaknili v komaj odtajano zemljo. Žal pridelek ni bil njun, ker sta se že 27. maja morali preseliti z drugimi Latvijci v bližnje mestece Parabel. Tam so Ligito prvič vpregli v jarem, da je z brega pomagala vleči čoln po reki Parabel navzgor. To opravilo je v Rusiji od davnine veljalo za prisilno delo, ženskam pa je do zmage socializma bilo z njim prizaneseno.
Ko sta bili v Petropavlovki, je Ligita zbolela za malarijo. Za sestradano in izčrpano dekle bi bila ta bolezen lahko smrtna. Emilija ni imela zdravil in ne primerne hrane, da bi ji pomagala, saj sama zaradi starosti in oslabelosti ni bila sposobna za delo v kolhozu. Dobrosrčni načelnik jo je vendarle vključil v neko lažje delo, da sta dobili vsaj nekaj hrane. Rešeni sta bili šele, ko je Emilija zamenjala za hrano svojo uro. Ko sta bili v vasi Borovoj, je Ligita hodila na delo v Petropavlovko – okrog 5 km slabe poti skozi gozd. Nekoč se je na to pot odpravila tudi Emilija in v gozdu zašla. Ko je zvečer ni bilo domov, so jo vaščani šli iskat, pa je niso našli. Temperatura je bila ponoči precej nizka in nič čudnega ne bi bilo, če bi izčrpana starka zmrznila. Končno so jo našli otroci, ko so šli v šolo. Bila je komaj še živa, zmrznila ji je konica nosu in tudi na nogah je imela hude ozebline. S konjem in sanmi so jo odpeljali v bolnico v 40 km oddaljeno Kolpaševo. Po več mesecih se je pozdravila, le konica nosu ji je odpadla. Ko je bila v aprilu odpuščena iz bolnice, Ligiti v kolhozu niso odobrili, da bi jo šla iskat s konjem. Sposodila si je sanke in jo sama privlekla domov.

Konec vojne, Ligitina prva vrnitev in Emilijna smrt

Spomladi 1945 je vest o koncu vojne prinesla upanje tudi izgnancem v Sibiriji. Mnogi so verjeli, da bodo demokratične države sedaj rešile tudi njihov problem. Posamezni glasovi, da se za nekaj trpinov v Sibiriji nihče na svetu ne zanima, so naleteli na oster protest. Angleži, Francozi in Američani so se v ljudski fantaziji spremenili v plemenite viteze, ki so poslani, da rešijo nesrečne in kaznujejo zločince. Večinoma so pozabili na umazane igrice iz predvojnega časa in na samoten boj Fincev proti Sovjetom. Kmalu se je izkazalo, da je bilo to upanje velika prevara, ki pa je bila dobra toliko, da je pomagala preživeti.
Nekatere pozitivne spremembe so se pa le zgodile. Spomladi 1946 je Emilija dobila prvo pismo od svoje sestre Ane, iz katerega je zvedela, da so vsi trije sinovi živi in da so na varnem, kar je pomenilo, da so na Zahodu. Pismo so brali vsi Latvijci v vasi, saj jih je trpljenje tako povezalo, da so si delili tako veselje kot žalost. Drugi vesel dogodek je bil paket, ki sta ga Emilija in Ligita dobili iz Latvije. Ponj sta morali iti na 16 km oddaljeno pošto. Emilija je ostala v Petropavlovki in Ligita je sama prehodila težji del poti do pošte. Paket je bil pravzaprav zaboj iz iverice in je tehtal okrog 10 kg. Ligita je na zadnjem delu poti že skoraj omagala pod sladkim bremenom, pa ji je prišla naproti Emilija in s skupnimi močmi sta zmogli. Za vse izgnance v vasi je bil to pravi praznik. Tudi do vasi Borovoj je prišla vest, da so nekateri izgnanci dobili dovoljenje za vrnitev v domovino. To je spodbudilo Ligito in Emilijo in napisali sta prvo prošnjo.

Opis slike: Togur 1957 – Mama Ligita in hčerka Sandra

Pozimi 1947 sta se spet selili, tokrat v vas Togur, ki je postala zadnja postaja na poti Emilijinega izgnanstva. Večkrat sta se pogovarjali o vrnitvi v domovino. Ni bilo popolnoma jasno, po kakšnih kriterijih je NKVD reševala prošnje za vrnitev. Izgledalo je, da so največ rešitev dobili mladi Ligitine starosti, bilo pa naj bi med njimi tudi nekaj starejših. Ligita je bila prepričana, da bodo najprej poslali domov Emilijo, saj jim kot invalidka ni bila več koristna, Emilija pa je vztrajno ponavljala: »Šli bova skupaj, na vsak način boš pa šla ti.« Aprila 1948 je Ligita dobila vabilo, naj se zglasi na komandi v Toguru. Po daljšem čakanju jo je komandant sprejel in ji povedal: »Ligita Janovna, sovjetska oblast je uslišala vašo prošnjo in vam dovoljuje povratek v Latvijo. Dana vam je možnost dokazati, da ste tega vredni.« Ko je Ligita čisto bleda s težavo vprašala: »Pa moja mama,« ji je odgovoril, da bo prišla na vrsto nekoliko kasneje. Z Emilijo sta takoj začeli priprave za pot. Bolj kot vse drugo je Emilijo skrbelo, da bi se Ligita odločila, da brez nje ne gre. Poleg Ligite je v Toguru dobila dovoljenje tudi njena prijateljica Olita. V začetku maja sta se vkrcali na prvo ladjo, ki je po dolgi zimi prišla v Kolpaševo. Vsi tamkajšnji Latvijci so se od rojakinj poslovili. Emilija, ki je ves čas kazala vesel obraz, se je od hčere poslovila že v mestu, saj ji je ta hotela prihraniti bridkost ob odhodu ladje. Ko pa se je ladja že odmaknila, je Ligita na obali nenadoma zagledala mamo. Kot okamenela je stala tam in s široko razprtimi očmi strmela za hčerjo, dokler ladja ni izginila za rečnim ovinkom. Ta slika mame Emilije se je Ligiti neizbrisno vtisnila v spomin.
Odslej je Emilija živela samo zato, da bi bila nekoč spet skupaj s hčerjo. Za vmesni čas pa si je ustvarila poseben duhovni prostor, kjer je bila sama z njo. Njena pisma so ji bila pri tem v oporo. Ker zaradi bolnih oči ni mogla brati, je morala vedno dobiti pomočnika. Ko je nekajkrat slišala vsebino pisma, si je zapomnila vsako besedo, vsak dogodek in jih vtkala v svoje razmišljanje. 26. junija je dobila kar tri pisma hkrati in branje se je začelo. Že v Tomsku sta imeli dekleti težave, da sta dobili karte za vlak do Novosibirska. V Novosibirsku so bile vrste čakajočih še daljše, toda imeli sta srečo, da jima je s svojim privilegijem pomagal vojak, ki se je vračal s fronte. V Moskvi sta obiskali sorodnico, ki jo je kljub vsemu lepo sprejela. Po tolikih letih bede se jima je zdela Moskva veliko in mogočno mesto. V vlaku za Rigo je potem Ligita prvič slišala, da je nekdo govoril latvijsko. V Zilupe, prvi postaji na latvijski strani, je med krajšim postankom izstopila, da bi pod nogami začutila domača tla, toda ruski vojak jo je nahrulil, zakaj brez dovoljenja zapušča vlak, in ji grozil, da jo bo odpeljal na milico. Na kolodvoru v Rigi nista vedeli, kam naj se obrneta, pa sta slučajno naleteli na gospo Emerson, ki je bila z njima v izgnanstvu in se je malo prej vrnila v Rigo. Povabila ju je k sebi in vsaj za nekaj časa sta bili rešeni skrbi, kako priti do stanovanja. Najtežje pa je Ligita prihranila za konec, namreč sporočilo o očetovi smrti. V Tomsku je srečala nekega rojaka, ki je bil v taborišču skupaj z Janisom Dreifeldsom. Povedal ji je, da je oče že od decembra 1941 mrtev.
Emilija tega nekaj časa ni mogla verjeti. Vselej, kadar je na komandaturi spraševala zanj, je dobila isti odgovor: »Bil je obsojen na deset let strogega taborišča brez pravice dopisovanja.« Emilija seveda ni pomislila, da je smrt ostarelega moža državna skrivnost, za katero svojci ne morejo zvedeti. Ko je spet in spet razmišljala, se ji je začelo odpirati: Če je sama, ki je 14 let mlajša od Janisa, tako postarana in oslabela, kako je bilo z njim, morda ga je tako strlo, da je opešal. 15 Emilijinih pisem je shranjenih v družinskem arhivu Dreifeldsovih. Iz njih je razvidno, kako težko ji je bilo v izgnanstvu, kako je hrepenela, da bi bila skupaj s hčerjo: »V mislih sem vsak dan pri tebi. Posebno zjutraj, ko sedim v kuhinji in lupim krompir. Tedaj ti še spiš. Eno dolgo leto te že nisem videla in slišala tvojega glasu. Nikoli več ne slišim besede mamica, ampak samo Emilija Ivanovna.« Takoj po vrnitvi v Rigo je Ligita vložila prošnjo za dovoljenje, da pride mama Emilija k njej, toda odgovora sploh ni bilo. Emilija je bila stara in onemogla in ni imela nikogar, da bi poskrbel zanjo. Rojaki v vasi Togur so bili sicer pripravljeni pomagati, vendar so še svoje probleme težko reševali.
Zadnje Emilijino stanovanje je bilo pri vaški učiteljici v Toguru. Molzla je kravo, prala perilo, varovala dva otroka, kuhala, čistila prostore in prenašala tiranijo učiteljičine matere. Za to je lahko spala v kuhinji, dobila skromno hrano in nekaj ponošene obleke. Spomladi 1949 je tudi v Togur prišlo nekaj novih deportirancev iz Latvije. Emilija je o tem previdno pisala Ligiti, ki pa je bila tedaj še prepričana, da njej ne grozi nobena nevarnost. Pismo, ki ga je dobila od hčere januarja 1950, pa je Emilijo popolnoma zlomilo. Hči jo je prosila, naj ji zaenkrat ne piše, ker bo morda kmalu sama prišla k njej. Odslej je imela Emilija neprestano pred očmi, kako hči trpi na poti ponovnega izgnanstva. Nobena tolažba ji ni pomagala. Svojo bolečino je skušala utišati z garanjem pri gospodinji, toda kljub temu se ji je stanje slabšalo. 4. februarja 1950 okrog desetih zvečer je šla v hlev, da bi pomolzla kravo. Tam jo je njena gospodinja nekaj ur kasneje našla mrtvo. Zunaj je divjal snežni vihar, toda Emilija ga ni več slišala in nič več ji ni bilo hudo.

Med dvema okupatorjema

Vlaki z deportiranci, med katerimi so bili tudi Janis, Emilija in Ligita Dreifeld, so odpeljali iz Rige 17. junija 1941 in 22. junija je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Nekaj dni zatem so nemške čete že prestopile latvijsko mejo. Milda Kalniete je tiste dni kot običajno delala v bolnišnici, sin Aivars je pa bil pri babici na podeželju. Sovjetski vojaki in uradniki so v neredu zapuščali Latvijo in tudi po cesti mimo Matildine hiše so se pomikale kolone bežečih. Kljub babičini prepovedi je deček, skrit za grmom ob cesti, opazoval ruski umik. Prav tedaj so nemška letala napadla kolono. Ko je v bližini eksplodirala bomba, je zračni pritisk zadel dečka, da je kot žoga odletel iz skrivališča in si pri tem zlomil nogo. Stara mati Matilda je bila obupana. Povsod so padale bombe, ni bilo niti zdravnika niti konja, da bi otroka odpeljali k zdravniku, in prav tako ni bilo mogoče sporočiti otrokovi materi, kaj se je zgodilo. Ker ni bilo pravočasne zdravniške pomoči, se je Aivarsu noga narobe zarasla in je potem celo življenje šepal.
1. julija so bili Nemci že v Rigi. Po enem letu se je na radiu spet oglasila latvijska himna in po mestu so zaplapolale latvijske zastave. Okoliščina, da je poleg domače zastave visela rdeča nemška s črnim kljukastih križem, ta trenutek ljudi ni motila. Prinašali so cvetje k spomeniku svobode, da bi izrazili veselje nad »osvoboditvijo« in po cerkvah so bile zahvalne maše. Najbrž Hitlerjeva vojska nikjer v Evropi ni bila sprejeta s takih navdušenjem. Ta ugotovitev še danes šokira nekatere Evropejce, ki ne poznajo zgodovine Latvije in zločinov komunističnega režima. Zahodna Evropa je doživela strahote nacionalsocializma, komunizma pa ne, zato si ga mnogi predstavljajo kot nedolžno razumniško navdušenje za enakopravnost in socialno pravičnost. Dejansko pa sta bila tako nacionalsocializem kot boljševizem zločinska in totalitarna režima, ki sta množično pobijala ljudi. Latvijci so najprej spoznali boljševizem in njegove metode, zato so po enem letu trpljenja pod Sovjeti in po množičnih deportacijah 14. junija sprejeli Nemce kot osvoboditelje. Po vojni je sovjetska propaganda to močno izkoristila, da bi svoje zahodne zaveznike prepričala o fašistični in protisemitski naravnanosti Latvijcev. Prizori nemškega vkorakanja v Rigo se v zahodnoevropskih televizijskih oddajah do danes vedno znova ponavljajo, a komentatorji so namerno pozabili vzrok tedanjega navdušenja Latvijcev ali pa ga sploh ne poznajo; gledalcem ne pojasnijo, kaj se je v Latviji zgodilo v prvem letu sovjetske okupacije. (Sandra Kalniete, Mit Ballschuhen im sibirischen Schnee, str. 84)
NKVD je skušala ob umiku postreliti čim več zapornikov. 4. julija je Rigo pretresla vest, da so pri centralnem zaporu v mestu odkrili trupla 98 postreljenih. V časopisih so se pojavili dolgi seznami mrtvih in pogrešanih. Seveda je tudi nemški propagandni stroj skušal te dogodke izkoristiti, da bi v ljudeh še povečal odpor proti boljševikom in jih prepričal, da je prihodnost Latvije le v nemški državi. Vendar je streznjenje kmalu prišlo. 17. julija je Hitler napovedal ustanovitev nove države z imenom Ostland, v kateri bodo pod njegovim vodstvom združene Latvija, Litva, Estonija in Belorusija. Za glavno mesto je bila določena Riga. Zahteve po samostojnosti Latvije so bile zavrnjene, domače zastave so čez noč izginile, latvijske himne ni bilo več na radiu in portret velikega Stalina je povsod zamenjala slika Adolfa Hitlerja. Iz Nemčije je prišlo 25.000 uradnikov, med njimi precej takih, ki so ob odhodu 1939 napovedali vrnitev. Agrarna reforma iz leta 1920 je bila odpravljena in zemljo so spet dobili Nemci. Tendenca, da je treba baltske države ponemčiti, je bila več kot očitna.
Jeseni je bil Aivars že toliko zdrav, da se je vrnil v Rigo k mami in začel obiskovati šolo. Bolnišnica, kjer je bila zaposlena Milda, je postala vojaška bolnišnica. Milda je bila razporejena na oddelek, kjer so se zdravili ruski vojni ujetniki. Vestno je skrbela zanje, toda kaj, ko so iz bolnišnice šli naravnost v ujetniško taborišče. Ko je kasneje kdo od teh pobegnil iz taborišča, je potrkal tudi na vrata stare mame Matilde in dobil pomoč. Milda je stregla tudi nemškim vojakom in oficirjem, zato je leta 1944 dobila ponudbo za umik z njimi, kot bomo videli kasneje.
Konec leta 1941 so SS-sovci blizu Rige postrelili 24.000 latvijskih in 1.000 nemških židov. Svoj zločin so sicer skušali prikriti, a se jim ni posrečilo. Priča tistega poboja je bila tudi stara mama Matilda. Nemci so namreč vodili svoje žrtve od železniške tovorne postaje proti morišču skoraj mimo njene hiše. V zgodnjem nedeljskem jutru 30. novembra je z grozo opazovala dolgo kolono žena z otroki, mož in starcev, ki se je vlekla proti Rumbuli. Slišale so se kletve stražarjev in posamezni streli. Potem se je do večera iz daljave slišalo streljanje. Čez en teden se je vse spet ponovilo. Bila je pretresena in ni vedela, kaj naj naredi. Sosedi so se delali, kot da niso nič videli in slišali. Šele ko sta jo obiskala Milda in Aivars, je lahko spregovorila o svojem doživetju. Čeprav sta fantu obe zabičali, naj o tem molči kot grob in naj se izogiblje Rumbule, se je spomladi, ko so bili travniki še pokriti s snegom s tekaškimi smučkami odpravil tja. In kaj je našel? Dve jasi, obdani z borovci. Na manjši jasi so se izpod delno stopljenega snega kazali vse križem raztreseni razni papirji: potni listi – latvijski in takšni v nepoznanem jeziku, tuji bankovci in podobno; na večji jasi je bilo dobro vidnih šest velikih gomil, ki so se že posedale. V zraku je bilo čutiti neprijeten vonj. Fanta je postalo strah in kar se da hitro je odsmučal proti domu. Seveda ni črhnil o tem niti besedice. Ko so Nemci leta 1943 začutili, da ne bodo vzdržali pritiska Rdeče armade, so sklenili odstraniti sledove svojega zločina. Izkopali so tista trupla in jih sežgali. Nad bližnjo okolico je tedaj visel smrdeč, črn dim in veter je njegov vonj zanesel tja do Rige. Pri poboju kot tudi pri uničevanju dokazov so sodelovali tudi Latvijci. Pisateljica Kalniete ob tem pripomni sledeče: »Totalitarni režim in okupacija sta predpogoj, da se zrinejo v ospredje razni pustolovci in oportunisti kot tudi ljudje brez vsake morale in postanejo poslušno orodje za izvajanje umazanih del.« Kot že omenjeno, je sovjetska propaganda to sodelovanje pripisala vsem Latvijcem in jih razglasila za fašiste in antisemite. Njen glavni cilj pri tem je bil škodovati beguncem, ki so se ob ponovni ruski zasedbi zatekli na Zahod. Znano je, kako so bili po nekaterih begunskih taboriščih v strahu, da jih bodo izročili Rusom.

Opis slike: Maj 1957 – Aivars, Milda, Ligita in Sandra Kalnietis ob odhodu iz Sibirije

Mildin mož Aleksander je bil od novembra 1941 kot mehanik pri eni od enot nemškega vermahta. Njuni odnosi se niso prav nič izboljšali in tako je glavno breme skrbi za sinova Aivarsa in Arnisa bilo na njenih ramah. Mati Matilda je po svojih močeh pomagala, vendar je bilo hrane za vedno lačna otroška usta premalo. Zaradi hrane je Aivars nekaj časa celo služil za pastirja.
Februarja 1943 je bila ustanovljena »Latvijska prostovoljska legija«. Pravzaprav to niso bili prostovoljci, saj so Nemci izvedli pravo mobilizacijo. Okrog 100.000 mož je bilo vključenih v legijo. Večinoma so se borili na vzhodni fronti, ki se je vedno bolj bližala latvijski meji. Mnogi so verjeli, da bodo s tem domovino rešili pred ponovno sovjetsko okupacijo. Tudi Aleksander Kalnietis je prišel marca 1943 v legijo in v njej ostal do kapitulacije. Avgusta 1944 so se Nemci začeli umikati iz Rige. Tudi Mildi so ponudili, da se pridruži osebju vojaške bolnišnice. Ko je zvedela, da sinova ne bosta mogla iti z njo, je zavrnila ponudbo. Sinova je poslala na varno k sorodnikom na deželo, sama pa s še nekaterimi ostala v bolnišnici. 13. oktobra 1944 je bila Riga in večji del Latvije spet v sovjetskih rokah, le v pokrajini Kurlandija so se boji nadaljevali do maja 1945. Ko so vojaki 7. maja zvečer dobili ukaz, naj se razkropijo, se je Aleksander z nekaj tovariši odpeljal v Ventspils, da bi od tam prišli na Švedsko. Ker ni bilo ladje, je načrt padel v vodo. Preoblekel se je v civilno obleko in odšel h »gozdnim bratom« - partizanom.
Pravzaprav ni imel izbire. Vedel je, da mu NKVD ne bo verjela, da je v vermahtu in v legiji samo popravljal avtomobile. Okrog 4.000 Latvijcev je takoj po kapitulaciji šlo v gozdove. Nekega večera proti koncu oktobra so NKVD-jevci Aleksandra skoraj ujeli. Bil je pomanjkljivo oblečen, brez obutve in lačen. Čutil je, da zime v gozdu ne bo zdržal, zato se je odpravil v Rigo in nepričakovano potrkal na vrata ženinega stanovanja. Milda ga je sprejela in mu pripravila zasilno skrivališče v kuhinji pod mizo. Očitno ga je nekdo izdal, kajti v noči med 13. in 14. novembrom so ga aretirali. Zasliševali in mučili so ga v kletnih prostorih poveljstva NKVD. Iskali so podatke, o katerih ni imel pojma. Nazadnje so ga vključili v montirani proces proti »Jansonovi oboroženi bandi«. Avtorica knjige je v raziskavi ugotovila, da je samo pet od petindvajset obtoženih delalo skupaj, vse druge so priključili naknadno in so se prvič srečali v razpravni dvorani. Na sodbi, ki je bila izrečena 10. maja 1946, je Aleksander dobil 10 let gulaga in še dodatnih pet let izgnanstva. Redka pisma, ki so jih od njega dobili domači, so bila pisana v različnih taboriščih: prvo maja 1950 v Velsku, zadnje aprila 1951 v Ustvymlagu, smrtovnica pa je bila izdana v Pečorlagu. Od oktobra 1946 je bil Aleksander uradno nesposoben za delo in 18. februarja 1953 je umrl. Že pred aretacijo so se pokazali znaki tuberkuloze, preiskovalni zapor, mučna vožnja v taborišče, stradanje, oster mraz in polarna tema pa so napredovanje bolezni pospešili. Vprašamo se, kako so mogli takega bolnika več kot šest let zadrževati v nemogočih pogojih.

Ligitino ponovno izgnanstvo in poroka

Iz prvega pisma, ki ga je Aleksander leta 1950 dobil od sina Arnisa in tašče Matilde, je zvedel, da so 25. marca 1949 Mildo in Aivarsa kot »družinska člana bandita« deportirali v Sibirijo. Milda je okrog 20. marca slišala govorice, da se nekaj pripravlja, vendar nanje ni bila posebno pozorna. Ko so pred tremi leti aretirali moža, so preiskali stanovanje in jo zaslišali, potem pa je imela mir. Mati in prijatelji so ji svetovali, naj zahteva uradno ločitev in s tem pokaže, da z »banditom in sovražnikom sovjetske oblasti« nima nič skupnega, ona pa tega ni mogla narediti. Res ji je nekoč povzročil veliko trpljenja, toda sedaj, ko ga je zadela taka nesreča, ga ni mogla izdati – niti zaradi varnosti otrok. Na prigovarjanje nekega notranjega glasu je 25. marca zjutraj poslala Arnisa na deželo k Matildi, Aivarsu pa ni nič omenila. Pred kratkim je dobil prvo plačo v elektrotehnični tovarni in bil ponosen, da odslej ne bodo odvisni samo od maminega zaslužka. Le zakaj bi ga vznemirjala z nepotrjenimi govoricami! Okrog devetih zvečer so ju prišli iskat in s tisoči drugih izgnancev sta naslednje jutro začela 6.000 kilometrov dolgo pot v Sibirijo. V dneh od 25. do 29. marca 1949 je odpeljalo iz Latvije 33 kompozicij živinskih vagonov z okrog 43.000 deportiranci, med katerimi je bilo nad 70 procentov žensk in otrok.
Vlak, na katerem sta bila Milda in Aivars, je 20. aprila pridrdral v Tomsk. Nekaj tednov so čakali v prehodnem taborišču, da se je Ob osvobodil ledu, in potem so jih odpeljali po reki navzgor. Po šestih dneh te plovbe so Milda, Arvais in še sedem sotrpinov prestopili na manjšo barko, ki jih je odpeljala po rečici Karšan. Izstopili so na postaji »Trideseti kilometer« in od tam odpešačili v vas Sohta, kjer je bil njihov kolhoz. Prtljago so jim peljali s konjsko vprego. Oranje, okopavanje, košnja in druga poljska dela so bila odslej njihov vsakdan. Delo je bilo težko in poleg tega so bili večkrat lačni kot siti. Edino zdravilo, ki so ga imeli za zdravljenje avitaminoze in skorbuta, je bil divji česen – domačini so ga imenovali kolba. V decembru 1949 si je Milda zlomila nogo. Ko so jo v bolnišnici v Kolpaševu za silo pozdravili, se je zlom ponovil in zaradi dolgega ležanja ji je otrdelo tudi koleno. Od tedaj je bila za težko delo v kolhozu nesposobna. Zaradi težaškega dela je tudi Aivars dobil težave z nogo, ki jo je poškodoval med vojno. To je pripomoglo, da so jima proti koncu poletja 1950 dovolili selitev v vas Togur, ki je bila le slabih 10 kilometrov oddaljena od Kolpaševa. Tu je 18-letni Aivars delal na žagi, za stanovanje sta pa dobila sobico v novi delavski baraki.
Že pred Mildo in Aivarsom je v Togur ponovno prišla Ligita Dreifeld. Aretirali so jo 7. decembra 1949 in do 27. januarja je bila zaprta v Rigi. Obtožili so jo, da je svojevoljno zapustila določeni kraj bivanja v Sibiriji, kar pa seveda ni bilo res. V prenatrpanem kupeju navadnega vlaka je nato z obsojenimi kriminalci pod stražo prišla v Kujbišev, kjer je bila spet v zaporu, dokler je niso poslali v Novosibirsk. S prvo ladjo, ki je konec aprila zaplula po Obu, so jo končno poslali v Kolpaševo. Tu je stražar ni več spremljal in njena prva pot je bila na komando mesta. Ko je komandant pregledal njene dokumente, jo je presenetil z izjavo, da bo odslej živela v Kolpaševu. »Kako to, saj vendar grem k svoji mami v Togur,« je skoraj zakričala. On pa jo je z nasmeškom pogledal in rekel: »Ali ne veste, da je vaša mati 5. februarja umrla?« Potem je Ligita vendarle odšla v Togur.
Ko je neke nedelje proti koncu poletja lepo oblečena in s šopkom poljskega cvetja v roki spet šla na vaško pokopališče, da bi obiskala mamin grob, je srečala skupino latvijskih fantov in med njimi takoj opazila novinca. To je bil Aivars, ki je z materjo pred kratkim prišel v Togur. Opazil je dekletov pogled in vprašal: »Je morda gospodična s cvetjem namenjena na randi?« Ona pa ga je ostro zavrnila: »Ne, k moji materi na pokopališče,« in hitro odšla naprej. To je bil začetek poznanstva med Ligito in Aivarsom in naslednje leto v maju sta se poročila. Nekaj časa so v troje stanovali v Mildini in Aivarsovi sobi v delavski baraki, potem pa je Aivars postavil lastno leseno hišico. 22. decembra je prišla na svet hčerka Sandra. Kak teden kasneje je Aivars stopil v urad vaškega sovjeta, da bi prijavil novega družinskega člana. Ko je uradnik opravil vpis, ga je srepo pogledal in rekel: »Vašo hčer, Aivars Aleksandrovič, morate odslej vsakega 1. in 15. v mesecu prijaviti.« Nato se je zarežal in dodal: »Da bomo sigurni, da ni zapustila svojega bivališča.« Aivarsu je bilo, kot da bi ga zadela kap. Ko je pritaval domov, je rekel ženi: «Le kaj sva mislila, da sva spravila na svet sužnjo?«
5. marca 1953, le dobra dva meseca po Sandrinem rojstvu, je umrl Stalin. V Togur so sicer prihajali časopisi z veliko zamudo, toda iz radia so zvedeli novico istočasno kot v Moskvi. Ljudje, ki so desetletja poslušali propagando o neumorni skrbi očeta narodov in njegovem boju proti notranjemu sovražniku, so se počutili kot sirote. Za latvijske izgnance kaj takega ne bi mogli reči, posebnega upanja pa ob tej novici tudi niso dobili, saj so bili prepričani, da je povzročitelj njihovega trpljenja komunistični sistem v celoti. Smrt enega človeka ne more prinesti bistvenih sprememb, kajti na njegovo mesto bodo stopili drugi. Na žagi so že tisto popoldne priredili komemoracijo in poslali pismo centralnemu komiteju z obljubo, da bodo v spomin na velikega Stalina predčasno izpolnili plan in povečali budnost proti razrednemu sovražniku.
Po slovesnosti je vodja elektrikarjev poklical Aivarsa, ki je na žagi delal kot elektrikar, in mu naročil, naj poskrbi za ozvočenje vaškega trga, da bodo 9. marca lahko vsi poslušali direktni prenos pogrebnih slovesnosti po radiu. Seveda ni pozabil opozoriti na posledice, če z ozvočenjem ne bi bilo kaj v redu. Aivars je dobro razumel, zakaj so ravno njemu poverili to nalogo. Na dan pogreba, ko se je cela vas zbrala okrog Stalinovega spomenika, je splezal na enega od električnih drogov v bližini trga, da bi lahko takoj posredoval, če bi prišlo do kake napake v ozvočenju. Neposredni prenos je bil za Togur izredni dogodek. Z zadržanim dihom so ljudje poslušali govore »zvestih Stalinovih sopotnikov in učencev«. Bil je hud mraz, pa vendar nihče od vaščanov ni pokazal, da ga zebe. Po skoraj dveh urah programa je zadonela žalna koračnica in napovedovalec je povedal, da soborci velikega učitelja pravkar polagajo njegovo krsto v mavzolej. Točno opoldne po moskovskem času so po celi Sovjetski zvezi zatulile tovarniške sirene in zboru tistih, ki so se slišale iz zvočnikov, se je pridružila tudi sirena domače žage. »Opravljeno, končno je v grobu«, si je mislil Aivars gori na drogu in bil zadovoljen, da bralci misli ne morejo od blizu videti njegovega obraza. Ozvočenje je do konca delovalo brezhibno, zato je sedaj lahko mirno odšel domov.
Proti pričakovanju izgnancev so se v Sovjetski zvezi kmalu pričele spremembe. Na julijskem plenumu centralnega komiteja je bil Berija ožigosan kot »agent mednarodnega imperializma« in decembra istega leta obsojen na smrt z ustrelitvijo. Avgusta 1954 sta Sandrina starša dobila obvestilo, da hčerke ni treba več prijavljati. Vsi izgnanci so dobili olajšavo javljanja enkrat letno – prej je bilo obvezno dvakrat mesečno – in prosto gibanje po celi pokrajini Tomsk. Začela so prihajati pisma in paketi od Ligitinih bratov iz Kanade in Anglije. Konec leta 1956 oziroma v začetku 1957 so Aivars, Ligita in Milda dobili obvestilo, da so oproščeni izgnanstva in se lahko vrnejo v domovino. Morali so počakati, da je reka Ob odmrznila in 20. maja 1957 so se v Kolpaševu vkrcali na ladjo ter deset dni kasneje prispeli v Rigo.
Seveda je bila tedaj Latvija še vedno ena od republik Sovjetske zveze. Šestnajstkrat je Ligita prosila za potni list za Kanado, da bi obiskala brate, in šestnajstkrat so jo zavrnili, češ da njeno potovanje ni upravičeno. Kljub temu je Viktor tvegal in prišel na kratek obisk v Rigo. Leta 1987 je Ligita končno smela potovati v Montreal. Brat Arnold je na srečanje priletel iz Londona; bil je tedaj že bolan in eno leto kasneje je umrl. Aprila 1990 je Latvija razglasila samostojnost in Sovjetska zveza jo je priznala septembra 1991. V letih 1990 in 1991 so bili člani družin Dreifelds in Kalnietis sodno rehabilitirani, tisti, ki so preživeli, in tisti, ki niso preživeli, kot je zapisala Ligitina in Aivarsova hčerka Sandra v posvetilu svoje knjige.