Avtor: Jože Pavlič

Slovenci smo kot narod in kot ljudje že od leta 1941 v globokem sporu med seboj. Ni potrebno razlagati zakaj. Dobro vemo, kdo je zasejal sovraštvo med nami, kdo nam je prizadejal toliko bolečine in žrtev; vemo tudi, kdo nam je uničil toliko materialne in duhovne kulture. Z navideznim uporom proti okupatorju in s pravo, uničevalsko izvedeno boljševiško revolucijo, o kateri pričajo na eni strani pompozni spomeniki in številni dokumenti, na drugi pa jo dokazujejo stotine znanih in neznanih grobišč s tisoči nedolžnih žrtev vseh vrst, ki vpijejo v nebo in zahtevajo pravico zase in za trpeče svojce. Revolucijo so v času vojne zaznamovali številni zločini in zla dejanja, že v miru po vojni pa je svojo uničujočo vlogo dopolnila še z zločinom, ki ima razsežnosti genocida. S premišljenim in nečloveško kruto izvedenim množičnim pomorom nasprotnikov komunizma, tako domobrancev kot civilistov, je partijska vojska ustvarila naš slovenski holokavst, katerega zastrašujoči simbol je in bo ostal Rog.
Kočevski Rog z vsemi morišči in grobišči v breznih ter grobišča v rudniških jaških in tankovskih rovih in druga po vsej Sloveniji nas ločujejo in delijo že več kot šest desetletij na nasprotnike in pristaše revolucije. Na eni strani so žrtve in poraženci – slovenska protikomunistična vojska s pobitimi civilisti, ki so se uprli komunizmu, in mi, njihovi dediči, na drugi pa zmagovalci – partizanska komunistična vojska s svojimi nasledniki. Odnos do partizanstva in revolucije ter posledično do Roga je merilo in kazalo moralne drže ene in druge strani. Če nas je revolucija razdelila, bi pričakovali, da bi ljudje pred Rogom sklonili glave, se zbrano zamislili in spet stopili skupaj. A se to ne zgodi. Mnogim od nas tudi ta strahota ni odprla oči. Gredo mimo in očitno tega ne razumejo. Če bi rekli, da nočejo, bi se morda motili. Upoštevati moramo naravno danost – pravzaprav pomanjkljivost človeškega razuma, ki jo je videl že Prešeren in je v pesmi vzkliknil: » … kako strašna slepota je človeka!« To je večno veljavna misel in k njej ni kaj dodati. Nič nam ne pomaga izkušnja, ki to kar naprej potrjuje. Ostajamo slepci.
Za revolucionarje in zmagovalce v državljanski vojni so protirevolucionarji nazadnjaki, reakcija, izdajalci, so nič, so neljudje, ki niso vredni ne groba in ne imena. V skladu s tem so bili obravnavani in pobiti na grozovite načine. Poražena stran je bila v celoti iztrebljena, mrtva in nepokopana, žrtev nerazumnega sovraštva in podlih računov, odstranjena ovira na poti k oblasti. Sami revolucionarji pa so se proglasili za napredne, za tiste, ki jim pripada vse. Vse, kar so naredili, je bilo dobro in samoumevno, v skladu s potrebami, upravičeno in moralno. Zločinov tako rekoč ni bilo, kvečjemu kaka pomota … Dodatno je bilo narejeno vse, da se kakršnimkoli naslednikom žrtev in protirevolucionarnih sil, ki so ostali, onemogoči vsakršno možnost takšnega ali drugačnega delovanja v smeri pravičnosti in svobode. Tudi ti so ostali med nazadnjaki in sovražniki socializma in si niso zaslužili pravic ali demokratičnih svoboščin, za katere so se potegovali sami in prej njihovi protikomunistični predniki. Kot krvni potomci ali duhovni nasledniki le-teh so bili izločeni in odrezani od oblasti in doseganja višjih položajev celo v kulturi in gospodarstvu. Še danes, dve desetletji po zrušitvi komunizma, jim komunistična levica ne priznava kvalitet in enakopravnosti, očita jim nesposobnost in zaostalost, nestrokovnost in primitivizem.
Po dolgem času, po kolapsu komunizma, je bila vzpostavljena demokracija tudi v Sloveniji in dobili smo svojo državo. Seveda pa demokracija in prava demokratična država, če hoče v svetu tekmovati in biti normalna, potrebuje za svoj obstoj več kot samo formalne mehanizme demokracije. Potrebuje tudi nekaj vsebine. V to vsebino pa gotovo sodijo vrednote in njihovo spoštovanje, kot so: pravičnost, ki popravi in odpravlja krivice; poštenost, ki podpira zvestobo in onemogoča laži ter prevare; solidarnost, ki prispeva k dobrobiti vseh in socialnemu miru; prizadevanje za splošno dobro, kar krepi sodelovanje, red ter predvsem enotnost in razumevanje med ljudmi. Vrednote so kot vezi v družbenem tkivu in so pogoj, da se družba dobro razvija, da ljudje živijo v miru in so ustvarjalni. Če tega ni, so ljudje nesrečni in ni napredka. Tako lahko že z najbolj preprosto pametjo vidimo, kako škodljiva je vsaka nesloga v skupnosti ali v narodu in državi. Od tod tudi toliko govora o potrebi po ureditvi razmer, po miru, po spravi med nami Slovenci, ki smo še vedno razbiti in nepomirjeni med seboj. Državljanske vojne še nismo končali, nismo še zaprli odprtih ran, ki nam jih je zadala revolucija. To je dobro vidno iz našega vsakodnevnega kulturnega in političnega življenja. Posebno v zadnjih nekaj mesecih, ko so se stare postkomunistične sile spet prikopale do oblasti. Ne morejo iz kolesnic starih šablon obnašanja. Nikjer ni znakov za kako pomirljivo politiko, ideološke strasti burkajo duhovno ozračje; povsod in za vse, kar je kje narobe, je kriva opozicija – pravzaprav Janez Janša. Ne drsimo le v gospodarsko recesijo, ampak še bolj v politično regresijo. Afere cvetijo in zamere se množijo. Razmere postajajo skoraj nevzdržne za tiste, ki niso na pravi strani. Volitve so prinesle rezultat, ki ni naklonjen demokraciji, kvečjemu narekuje potrebo po razmisleku in novih prijemih. Opozicija se bo morala pripraviti na nove izzive, volivci pa vzeti posledice za drago šolo in zelo resno pretehtati stvari.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Delo Mirko Kambič

Našemu razmišljanju smo dali naslov Sprava, a govoriti o spravi v takih razmerah, kot smo jih nekoliko opisali, je precej kočljivo, morda skoraj neresno. Vendar se zdi, da je potrebno spravo vseeno imeti pred očmi. Biti mora naša želja in naš cilj – ne zato, ker bi tako želeli iz zagate, ampak zato, ker je sprava rešitev za slovenski narod. Čeprav trenutno še nikjer ne kaže, da bi se lahko pojavila kaka možnost za resnejši pogovor o spravi, ne smemo izgubiti iz vida nujnih razlogov zanjo, saj vsi dobro vemo, kam vodita sprtost in nesloga. Izkušnje iz vsakdanjega življenja nas o tem učijo. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,« je že zdavnaj ugotovila zdrava pamet in misel lepo strnila v pregovor. Slovenci imamo s tem grenke izkušnje, ki bi jih morali končno upoštevati. Naš veliki pesnik nas opominja, ko poje:
»Viharjev jeznih mrzle domačije,
bile pokraj’ne naše so, kar, Samo,
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljeno od vnukov, veter brije.
Obložile očetov razprtije
s Pipinovim so jarmom sužno ramo … «
Že lastne zgodovinske izkušnje, ki so žalostne in poučne, bi nam morale biti dovolj in nas kaj naučiti, da ne gledamo drugih zgledov v zgodovini. Mnogo večji narodi, kot je naš, so izginili, ker so se vdajali medsebojnim razprtijam. Moramo se torej zavedati, kam nas peljejo spori, neenotnost in sovraštvo med nami. Kakšno škodo torej trpi naš narod ob tej duhovni razdeljenosti že več kot šestdeset let in kakšno škodo nam to prinaša sleherni dan in kakšno škodo nam bo to prineslo v neznani prihodnosti! Slovenci torej ne samo iz moralnih, ampak tudi iz čisto praktičnih razlogov potrebujemo spravo. A kako priti do nje in kakšno spravo potrebujemo? Že naš Prešeren, ki ga častimo kot pesnika in genija in nanj nekaj damo, je v svoji Zdravici skoraj preroško zaklical: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo!«
Njegov čas pa še daleč ni bil tako neurejen in notranje sprt, kot je naš. Takrat je šlo le bolj za ugotavljanje nekih posledic in stanja pa za skupno željo po združitvi in razumevanju med seboj, za končanje raznih spletk in prepirov, ki so bili manj usodni od današnjih; šlo je za željo po razumevanju in sodelovanju med rojaki in vzpodbujanje zavesti, da bi morali Slovenci držati skupaj. Mi pa smo danes že združeni v skupni državi, vendar je med nami z revolucijo po letu 1941 nastal razdor, ki se zdi nepopravljiv, saj ni nastal zaradi kakega enostavnega prepira, ampak zaradi ustvarjenega sovraštva, neznanskega števila kruto pobitih nedolžnih ljudi, nenaravnega odnosa do žrtev, zaradi uničenih domov ter nazadnje še več desetletnega terorja nad ljudmi. Zadela nas je ne le izguba svobode, ampak tudi izguba skoraj vseh vrednot. Celo lastne države ne znamo več ceniti in se je veseliti – sebično hlastamo le za materialnimi dobrinami in se požvižgamo na vse drugo.
Imamo torej svojo državo, ki je tudi naša domovina. Namesto, da bi bili v njej srečni in zadovoljni, smo žalostni, ko jo gledamo tako razdvojeno. Radi bi živeli v miru in razumevanju s sodržavljani, v skupnem prizadevanju za napredek in ponosni na to, kar imamo. Boli nas, ko gledamo te razprtije, sovražnosti in manipulacije. Postkomunistična stran se vede arogantno do opozicije in oblastno do državljanov. V rokah ima vse medije kakor tudi večino nacionalnega premoženja in tako tudi obvladuje javno mnenje. Ošabno zavrača vse argumente v zvezi z nerazčiščeno preteklostjo in ni pripravljena na resen dialog v zvezi s tem. Borčevska organizacija in borčevstvo je podpora starim oblikam vladanja in strukturam nekdanjega tiranskega režima. Kljub izgubljanju argumentov vztrajajo borci pri ohranjanju partizanskega mita in se prilagajajo novim situacijam za vsako ceno. V nobenem primeru pa ne pristajajo na pravi dialog z argumenti. Gonijo svoje o veličastnem in junaškem boju za svobodo ter o zločinskih izdajalcih, ki so sodelovali z okupatorjem in zato z njimi ni sprave. Nič jih ni sram in nič se ne kesajo. Trmasto trdijo, da so osvobodili deželo in pozabljajo, da bi okupator odšel istega dne, kot je odšel, tudi brez njih in da je s to njihovo »osvoboditvijo« prišla le diktatura, ki so jo pomagali vzdrževati.
Torej kako doseči spravo v takih okoliščinah, ko na revolucionarni strani ni nobene pripravljenosti za to? Mi pri NSZ, ki smo še zadnji predstavniki domobranske strani in žive priče nekdanjega dogajanja, ne moremo danes v svobodi in demokraciji, potem ko so nam naredili to, kar so naredili, zatajiti svojega protirevolucionarnega gibanja in svojih nedolžnih in mrtvih bratov in sester pa reči: prav imate, bili smo izdajalci, vaša zgodovina je prava, vi govorite resnico. Ne moremo se odreči resnici in na ljubo miru skloniti glave ter se prikloniti laži, saj končno nam je naše stališče in prepričanje potrdila tudi zgodovina, ki je poslala komunizem na svoje »smetišče«. Resnica je vendar resnica. Je tudi samo ena. Nekoč bo dokazana tudi tistim, ki je danes nočejo ali ne znajo videti. Mi se resnice ne bojimo in kakršnakoli bi bila, smo nanjo pripravljeni pristati in jo sprejeti.
Nova Slovenska zaveza ima težko in odgovorno, a nad vse častno in vredno nalogo. Boriti se mora za resnico. Ta jo zavezuje sama na sebi, ker smo ljudje, ki še verjamemo v resnico in to v eno samo. V njej vidimo odrešitev in moč neke kulture, ki je od zmeraj in drži svet, da funkcionira. Laž in prevara svet le uničujeta in ga vodita v pogubo. Njuna korist je kratkotrajna in zavajajoča.
Naša druga pomembna zaveza je zaveza našim mrtvim bratom, ki so ostali brez časti, brez imena in nepokopani – žrtve primitivnega sovraštva in divjaške maščevalnosti. Bili so pošteni ljudje s častjo in dostojanstvom: imeli so očete in matere, brate in sestre, družine, sorodnike in prijatelje, ki so jih imeli radi.
Pa še nečemu je zavezana NSZ. Zavezana je civilizaciji, iz katere je komunistični novi red izstopil in jo rušil. NSZ se trudi, da bi se svet zavedel vrednosti civilizacije, iz katere je izšel in jo ohranil še za nove rodove.
Ko NSZ brani resnico, misli na vse pobite Slovence, predvsem pa na očrnjene slovenske domobrance in druge žrtve revolucije, ki jih praktično nima kdo braniti in jih ne brani, hkrati s tem pa brani našo večtisočletno grško-judovsko-krščansko in evropsko civilizacijo, ki sta ji resnica in pravičnost osnovni vrednoti. Mi iz NSZ in naši somišljeniki ne želimo biti kakorkoli maščevalni, kot nam očitajo. Noben »revanšizem« nas ne žene in nikogar ne želimo žaliti ali prizadeti.V duhu naše človeške izkušnje je spoznanje, ki nam to brani. Izmerili smo globine in dalje, ki so nam pokazale, kako majhen in krhek je človek in tragičen v svojem bistvu spričo sil, ki ga določajo in vodijo njegovo ravnanje, še posebej, če ostane sam in negotov brez trdnih moralnih načel. To, kar nas sili v razpravljanje in dialog z nasprotniki, je vera v resnico in čut za pravičnost, je bolečina in žalost, ki ju povzročata krivica in moralna nerazrešenost vprašanja.
Že mnogokrat smo povedali jasno, kdo in kaj smo in za kakšne cilje se borimo. Mi nismo imeli in nimamo, kaj skrivati. Povedali smo tudi, koliko nam je za spravo slovenskega naroda in pod kakšnimi pogoji smo pripravljeni podpisati pogodbo o spravi. Osnovni princip našega delovanja je in bo načelo resnice in pravičnosti. Za resnico se ne da barantati. Svoj poraz smo sprejeli kot izkušnjo. Pregledali smo vzroke in posledice od temeljev in prav ta življenjska izkušnja nas sili in nam daje pravico govoriti. Ko govorimo, izpolnjujemo svojo dolžnost. Moramo govoriti in povedati vse, kar vemo, na koncu pa se odločiti za spravo.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Mir Tamino Petelinšek

Pomori neoboroženih in nedolžnih ljudi že med okupacijo v Sloveniji so zločin. Kakšen zločin je šele pomor tisočev neoboroženih vojakov – ujetnikov in civilistov, mož in žena, v miru po vojni in na način, ki presega domišljijo in pamet. Seveda je to presežen zločin, je genocid in slovenski holokavst. Kako je mogoče to obravnavati kot napako? Kako je bilo mogoče ob takem zločinu molčati in ga skrivati? Kakšne kreature so bili ljudje, ki so stali za tem zločinom? Verjamemo, da vsi partizani niso morili in da so bili nekateri v to prisiljeni, mnogi pa so celo verjeli, da se borijo za svobodo. Kakšno svobodo so nam priborili in za koga, pa je danes jasno. Tisti z dobrimi nameni so bili žrtve prevare, tudi tragične žrtve, če kasneje niso prejeli ali sprejeli plačila. Kot žrtve pa bi bilo prav, da bi se odločneje distancirali od ljudi, ki so morili in so jih izigrali. Morali bi se odločneje postaviti proti napuhu in lažem, prekiniti bi morali zaroto molka in spregovoriti – povedati, kaj vedo in kaj so videli. To bi bilo prvič pošteno in drugič – veliko bi pomagalo, če bi kdo ljudem povedal, kje so grobovi in kdo je v njih. Zarota molka bi bila s tem prekinjena in izkazan dober namen za odkrivanje resnice. Odkrit bi bil prvi del boleče resnice in tudi to bi zmanjšalo napetost in bolečino. Tako bi ljudje postopoma prišli do odgovorov, ki jih čakajo, dobili bi upanje, da se bo razkrilo tisto, kar jih muči in je pomembno za sedanjost in prihodnost. Kdor ima čisto vest, nima kaj skrivati pred nami in pred zgodovino. Pa tudi tisti, ki so v vojnem času zagrešili zločine, naj bi kaj povedali. Marsikaj se le da razumeti, če pride do obžalovanja in se upošteva čas. Človek je vedno lahko žrtev zla, tudi če ga povzroči sam. Nazadnje, kdo razume vse, zakaj je tako in zakaj je tak ta svet. Prav zaradi tega končno sodbo pogosto prepuščamo Bogu. Vendar povedati in pokazati je treba vse. Ko bo vse povedano, bo lahko ocenjevati in določevati. Vsak bo odgovoren za svoja dela – pred seboj in pred Bogom, pred narodom in zgodovino. V spoštovanju se bomo vsi zamislili in priklonili in ponižno sprejeli bridki nauk za prihodnost. Med nami bo zavladal mir in življenje v naši domovini se bo vrnilo v splošno človeško normalnost. Tako spravljeni bi živeli v svoji uspešni državi, na katero bi bili ponosni, ko bi tekmovala v razvoju z razvitimi. Na vseh področjih človeške dejavnosti bi se kazal in blestel duh slovenske sposobnosti in ustvarjalnosti. Po vsem svetu raztresenim otrokom matere domovine bi bila omogočena vrnitev domov, kjer bi si našli pravi dom in zatočišče.
Še naprej bi lahko tako sanjali, vendar moramo biti realisti in stati na tleh, se sprijazniti s stanjem, kakršno je. Slovenci smo, kar se tiče značaja, nekoliko čuden narod. Imamo nekatere svojske značajske poteze, ki nas določajo. Poznal jih je že Prešeren, še bolj pa Cankar, ki se je pritoževal nad njimi in jih bičal. Domnevamo, da nas je take naredila zgodovina in geografija. Če nas je zadnja obdarovala z nekaterimi prirodnimi lepotami in nas zaradi svoje razčlenjenosti naredila izrazite individualiste, nam zgodovina ni bila vedno naklonjena. Delila nas je in nam spodkopavala temelje. Najbolj pa je bil z delitvami naš obstoj prizadet in ogrožen prav v 20. stoletju, ko smo se šli igro NOV in revolucije. Obojega smo se lotili zahrbtno in nepremišljeno in ta igra še ni končana.
Zgodovina pa nam je svoje dobre sadove naklonila menda prvič z letom 1990. Takrat se nam je nasmehnila sreča in dobro smo se izkazali tudi sami. Uspelo se nam je pod silo razmer poenotiti za kratek čas in za veliko odločitev. Kaj bi dali, da se bi takšna enotnost ohranila za naprej in za vedno, a žal ni šlo. Spet smo zapadli v stare prepire in ideološke boje. Ti trajajo dalje in videti so spet čedalje bolj zagrizeni in nevarni. Spravo je odnesla želja po oblasti in odpihnil strah pred resnico.
Za spravo je vsekakor potreben pogum in občutek odgovornosti ter morda nekaj skromnosti in širine duha, ki zmore samokritiko, priznanje, kesanje in odpuščanje. Radi bi pa opozorili še na eno dejstvo, ki ni nepomembno. Poraženec spravo lahko sprejme ali zavrne, zmagovalec pa bi jo moral predlagati, če doume njen pomen; on je v moči, da jo spodbudi in vodi. Le zmagovalec, če si je zares svest zmage, je lahko velikodušen in odkrit, pogumen in odpustljiv. Komunistom te zavesti gotovo manjka, saj so doživeli totalen poraz in jih je zgodovina obsodila. Kako pa je z njihovimi nasledniki, ki so se skrili za razne demokrate, in z borci, ki pa še kar in poudarjeno nosijo svoje prapore s peterokrako? Videti je, kot da gre enim za zagotovitev lastnih koristi in prihodnosti, drugim pa bolj za zadržanje preteklosti in privilegijev.
Mislimo, da smo s tem nekoliko razložili naše poglede na spravo. Povedali smo, da smo nanjo vedno pripravljeni in si je tudi želimo. Vsekakor je treba zapreti poglavje o revoluciji pri nas in narediti bilanco zadnjih šestdeset let prejšnjega stoletja in teh nekaj let sedanjega. Obračun sicer ne bo lahek, a prispeval bo k pomiritvi. Če te bilance ne bomo naredili zdaj, jo bo nekdo drug kasneje. Kakorkoli že in kadarkoli odpisati bo treba mnogo stvari. Izguba bo velika, vendar manjša zdaj kot pa pozneje. Zaman je prikrivanje resnice, v vsakem primeru ob nepravi, potvorjeni bilanci sledijo še hujše posledice. Kolikor kasneje je račun izstavljen, večji je.
Po tem nekoliko knjigovodskem pogledu na zgodovino, se vrnimo k preprostemu razmišljanju o pomiritvi in spravi. Stališče Nove Slovenske zaveze, ki menda lahko zastopa in mora zastopati nasprotnike revolucije, je preprosto in jasno: prepoznati in priznati je treba vso resnico dogajanja v že zgoraj navedenem obdobju in obe strani se morata k temu zavezati. A priori se morata obe strani zavezati, da bosta upoštevali le verodostojna dejstva, dokumente in pričevanja. Sine ira et studio. Svoje smo povedali. O spravi nismo le govorili, tudi ponudili smo jo, ker se zavedamo potrebe po njej. Resnice se ne bojimo, nasprotno, delamo in naredili bomo vse, da do nje tudi pride.