Avtor: Vanja Kržan

Družina očeta Jurija Murnika (1887) in matere Ivane roj. Potočnik (1896) je pred vojno živela v Lescah na Gorenjskem. Prvorojenec Bogo je umrl v otroških letih, drugorojenec Božo bo tokrat pričevalec naše zgodbe, leto za njim je bil rojen Rado (1923), četrti je bil Zdravko (1925), najmlajši pa Miloš (1927). Oče je bil krojaški mojster, razgledan in naravno inteligenten, veliko je bral in se za vse zanimal. Bil je tudi aktiven pri Orlu. Mama je bila doma z majhne kmetije, pri Gabrčanu se je reklo po domače, iz fare Sv. Lenarta v Rovtu nad Škofjo Loko. Željna znanja in zaslužka se je izučila za šiviljo in se poročila z 32-letnim Jurijem. Pomagala je možu, šivala pa je tudi za tekstilno delavnico Lojza Vogelnika iz Radovljice. Bila je vedno lepo urejena, tudi ona razgledana, skrbna za dom in otroke. Murnikovi so v Lescah veljali za pridno, pošteno in verno družino. Leta 1931 pa so štirje negodni fantiči nenadoma izgubili očeta, umrl je zaradi možganske kapi. Za družino je bila to velika izguba. V dobi odraščanja fantje niso imeli nikogar, ki bi jim bil v trdno oporo, ob kateri bi rasli in zoreli; nikogar, s komer bi se lahko posvetovali in z njegovo pomočjo sprejemali življenjske odločitve.
Tudi ženo Ivanko je izguba zelo prizadela: za vse je ostala sama, sama s štirimi fanti, ki jih je imela zelo rada, a očeta jim ni mogla nadomestiti. Čeprav izredno pridna, jih ni mogla preživljati s skromnim zaslužkom šivilje brez redne zaposlitve. Našli so se dobri ljudje, ki so najstarejšemu in talentiranemu Božu omogočili šolanje v Ljubljani; seveda mu je tudi mama pomagala in mu občasno pošiljala denar. Osemletnega Rada je takoj po očetovi smrti vzel k sebi na kmetijo v Rovt stari oče Gabrčan. Osemletni fantič je moral poprijeti za vsa kmečka dela. Gabrčan je bil namreč zelo delaven in priden. Gotovo je Rado v letih odraščanja pogrešal ne le očeta, ampak tudi ljubečo materino roko in srce. Pogrešal je toplino doma, ki bi mu dajal v otroštvu in v dobi odraščanja pribežališče in varnost Tudi šestletni Zdravko je moral zgodaj zapustiti dom. Odšel je k premožnemu in razgledanemu kmetu Brodarju iz Hrastja pri Kranju, ki je bil zaveden Slovenec, znana osebnost v katoliškem taboru, v kraljevini Jugoslaviji poslanec in senator v parlamentu, med vojno pa velik nasprotnik boljševizma in revolucije. Najmlajši, Miloš, je ostal doma in že zgodaj postal vajenec v krojaški delavnici nekdanjega očetovega pomočnika, kjer se je hotel izučiti za krojača.
Lahko bi rekli, da je Murnikova družina po smrti očeta razpadla. Otroci sirote so se raztepli po svetu. Mama je nosila hkrati svoj križ vdovstva in križe svojih fantov. Osebnih stikov med materjo in otroki je bilo bolj malo, saj so se redkokdaj videvali. Toda mama je ostajala srce razkropljene družine: obiskala je zdaj enega, zdaj drugega fanta in želela dobro vsem.
Prišla je vojna. S svojo krutostjo se je znesla prav nad vsakim od Murnikovih sinov: nad Božom – domobrancem, nad Radom in Zdravkom – partizanoma in najmlajšim Milošem – še ne sedemnajstletnim sinom, ki je moral v nemško vojsko. Žal, tudi nad ljubečo materjo, ki bi jih v svoji materinski skrbi rada obvarovala vsega hudega. Ali ji bo to uspelo?
Toda odložimo vojno še za nekaj časa in se vrnimo k najstarejšemu, Božu. Devetleten je končal osnovno šolo v Ljubljani. Živel je v Šentvidu v zavetišču sv. Jožefa. Po sprejemnem izpitu se je vpisal na Državno klasično gimnazijo na Tomanovi, stanoval pa pri salezijancih na Rakovniku in vsak dan pešačil v šolo in nazaj, ker denarja za tramvaj ni bilo. Kdo so bili dobri ljudje, ki so ga preživljali, še danes ne ve.
Že pred vojno, ob španski revoluciji, so Kocbekove ideje o komunizmu in krščanskem socializmu povzročile med gimnazijci ločitev duhov. Napredno usmerjene in pristaše Kocbeka je združevalo akademsko društvo Zarja. Razumljivo, da so bili Tomčevi mladci in Erlichovi stražarji proti komunizmu in so sledili navodilom okrožnic Pija XII, ki je tudi priporočal, naj se mladi združujejo v katoliške akcije. V Ljubljanski škofiji se je škof Rožman odločil za Tomčev model katoliške akcije. S pričetkom vojne so se trenja med študenti še povečala.
Junija 1941 je Božo končal sedmi razred gimnazije. Odšel je k mami domov v Lesce. Poleti je bil priča nemškemu izseljevanju Gorenjcev: učiteljev, uradnikov, duhovščine. Zdelo se mu je, da bo bolj varen pri starem očetu pri Sv. Lenartu. Zato je odšel k njemu. Tam bi se moral javiti skupaj z domačini na zbornem mestu, kjer so Nemci pregledovali ‘čistost rase’. Ni se javil in zato tudi ni mogel dobiti živilske karte. Bližal se je september, treba bo v Ljubljano, da konča zadnji letnik gimnazije. Toda kako priti preko meje, kako se izogniti nemškim patruljam na cesti?

Opis slike: Murnikova družina 1929 – Sedi mama Ivanka z Milošem v naročju; ob njej levo sin Božo, desno Bogo; ob njem stari oče Jakob Potočnik, po domače Gabrčan, mamina sestra Francka, ob njej Rado in Zdravko; zadaj stoji oče Jurij Murnik

Na hribčku nasproti cerkve Sv. Lenarta je bila domačija bogoslovca Leopolda Potočnika. Z Božom sta se zmenila, da se konec avgusta skupaj odpravita v Ljubljano. Najprej sta morala do Poljan, od tam pa spet v hribe do kmetije, kjer sta živela neki Albin in njegova sestra. Peljala sta ju preko Kremenika do hribovja nad Polhovim Gradcem, od koder sta oba študenta pod seboj zagledala dolino, po kateri sta se naslednje jutro z avtobusom pripeljala v Ljubljano.
Božo je bil brez sredstev in brez stanovanja. Zvedel je, da Rdeči križ deli podporo beguncem iz Gorenjske in Štajerske. Dobil je podporo in s tem možnost bivanja in hranjenja v Marijanišču. Nekateri njegovi sostanovalci, tudi oni begunci, so bili Stojan Vene, Stanislav Šuštaršič, Franček Pediček, Janez Kolenc in Maksimiljan Jezernik. Živeli so bedno medvojno študentsko življenje. Bližala se je zima in Božo je moral domov po zimsko obleko. Zopet je pešačil iz Polhovega Gradca preko hribov in dolin do Poljan, kjer je moral oddati neko pismo, in od tam spet v hribe do Sv. Lenarta k staremu očetu, pa v dolino do Škofje Loke in domov v Lesce. Ko se je vračal, se je spet oglasil pri starem očetu in dobil nekaj zaseke. Kakšno bogastvo! Zapadel je sneg in do kolen ga je gazil, da se je prebil do Polhovega Gradca. Pred vasjo je zagledal na kozolcu plakat s seznamom talcev, ki so jih ustrelili Nemci. Ker so ga za takšne sezname v Ljubljani prosili, preden je odšel domov, ga je strgal in spravil v nahrbtnik. V Polhovem Gradcu je prespal. Ko je zjutraj odhajal na avtobusno postajo, ga ustavi italijanska policija in pregleda. Na široko je odpel suknjič, da je skril za njim nahrbtnik. Policist ga ni opazil in srečno se je s seznamom vrnil v Ljubljano ter ga oddal na Miklošičevi na socialnem uradu.
Vse bolj so vojni dogodki pretresali še dokaj mirno življenje študentov. Februarja 1942 so Italijani z žico obdali Ljubljano zaradi partizanskega pobijanja.
Neko zgodnje junijsko jutro 1942, tik pred maturo, so prišli italijanski vojaki v Marijanišče in so vse študente odpeljali v belgijsko vojašnico. Iz prostora, kjer so bili zbrani, so morali eden za drugim mimo nekaj mož v civilu in italijanskega oficirja, ki je z roko kazal smer levo ali desno. Niso vedeli, da jih odbirajo za taborišče Gonars, še manj, po kakšnem ključu jih odbirajo. Razen dveh se jih je večina vrnila v Marijanišče. Za fante je verjetno posredoval in jamčil perfekt Marijanišča duhovnik Robič.
Čez štirinajst dni je Božo maturiral s prav dobrim uspehom. Spominja se predsednika maturitetne komisije, profesorja slavistike na rimski univerzi in prevajalca Cankarja v italijanščino, prof. Enrica Damianija.
Po maturi je moral Božo zapustiti Marijanišče. Dobil je brezplačno kletno sobico in brezplačno kosilo v nekdanjem Akademskem domu na Miklošičevi skupaj s gimnazijskim sošolcem Ivanom Artačem in Andrejem Šifrarjem, ki je po vojni emigriral v Argentino. Še naprej so tolkli bedno študentsko življenje, toda bili so nekako oskrbljeni, predvsem pa, vsaj zaenkrat, obvarovani vojnih strahot. Preko srhljivih novic v Slovencu in Slovenskem domu so bili študenti deloma seznanjeni o vojnih dogajanjih, še posebej v Ljubljanski pokrajini. Izšle so Črne bukve. Tudi govorilo se je marsikaj. Ivan Artač se je pridružil vaški straži. In za njim še kdo. Zvedeli so za padec Turjaka zaradi izdajalskega napada partizanov z italijanskimi topovi in vojaki ter za partizansko maščevanje na kočevskem procesu. Zato je konec leta 1943 veliko študentov pristopilo k domobrancem.
Božo se je odločil, da ostane še naprej v Ljubljani in se vpiše na univerzo. Mislil je na pravo, zanimala pa sta ga tudi filozofija in psihologija. Zato je skupaj s prijateljem na Teološki fakulteti vpisal psihologijo in zgodovino psihologije pri dr. Trstenjaku ter čisto filozofijo pri dr. Janezu Janžekoviču. Oba s prijateljem sta menila, da si bosta na ta način pridobila še dodatno znanje, ki ga sicer na pravni fakulteti ne bi.
Leta 1944 so univerzo zaprli. Božu je študij na pravni fakulteti ostal za vedno nedostopen. Kam zdaj? Če bi se vrnil k mami na Gorenjsko, bi bil prisilno mobiliziran k partizanom ali v nemško vojsko. Odklanjal je eno in drugo. Preostajala mu je še nemška delovna organizacija TODT. Ne, tudi to izbiro je odklonil. Zato je pristopil k domobrancem. Decembra 1943 so bili najprej vpoklicani nekdanji vaški stražarji. Božo je bil vpoklican kasneje v Študentsko četo. Stanovali so na ljubljanskem gradu in se tam tudi urili. Poveljnik domobranskih čet na gradu je bil podpolkovnik Dežman, ki je s seboj s Turjaka pripeljal tiste, ki so sledili njegovemu ukazu, da je treba ven iz gradu.
Študentsko četo so urili Nemci po nemškem načinu vadbe. Po dveh mesecih so izurjene mladeniče razposlali po različnih četah ali na tečaje. Boža so poslali na tečaj za vodjo minometalskih skupin v Moste v nekdanjo meščansko šolo. Tečaj je vodil slovenski aktivni oficir major Cof. Vpeljal je vojaško terminologijo v slovenskem jeziku. V Mostah je bil tudi tečaj za oficirje.
Po enem mesecu je Božo končal tečaj. Dodelili so ga v triinštirideseto četo Slovenskega domobranstva, ki je imela sedež v Horjulu. Poveljnik čete je bil nadporočnik Lojze Bastič, ki so mu očeta in mater pred tem ubili komunisti. V Horjulu je bila polovica čete, druga polovica pa v Šentjoštu. Tej je poveljeval poročnik Božo Pregelj, nekdanji rezervni oficir jugoslovanske vojske.
Poleg Boža so bili iz Ljubljane skupaj z njim poslani v triinštirideseto četo še trije: Jože Rupar iz Škofje Loke, Lojze Kocmur iz Ljubljane in Jože Markeš z Jesenic, sin predvojnega jeseniškega župana.
V Horjulu jim je Bastič povedal, da vse štiri potrebujejo za pomoč postojankam, ki so na nemškem delu slovenskega ozemlja. Tako je odšel Božo na postojanko v Suhi Dol, naprej od Šentjošta, Rupar v Lučine, Kocmur in Markeš pa v Gorenjo vas v Poljanski dolini. Tam so pomagali poveljnikom teh postojank.
Suhi Dol je vasica na prevalu med dolino proti Polhovem Gradcu na eni strani in dolino, ki se na drugi strani spusti proti Gorenji vasi. Skupaj z Božom so bili na postojanki sami slovenski fantje, nemška postojanka je bila v Lučinah, kjer je bila tudi carinska postaja (Zollkomande). Božo je organiziral in izuril minometalsko skupino za napade in obrambo.
Bil je vesel, da je bil v postojanki med samimi Slovenci. Med seboj so čutili povezanost in pripadnost k skupnemu cilju: obvarovati Slovence pred partizanskimi poboji in ropi ter pred terorjem in oblastiželjnostjo komunizma. Fantje na postojankah so vedeli za strahotna partizanska pobijanja v širši Poljanski in Selški dolini. V reviji Zaveza smo o nekaterih od njih že pisali.
Te štiri postojanke so imele tudi namen, da so sprejemale medse fante, ki niso hoteli v nemško vojsko ali se po dopustu niso več vrnili na nemško fronto, pa tudi tiste, ki so zbežali od partizanov, še posebej po hudem porazu partizanov na Žirovskem vrhu avgusta 1943. Kasneje so se v postojanke zatekali – občasno ali le prenočevat – kmečki gospodarji, ki niso bili doma več varni. Prihajali so po pomoč, kadar so jim partizani izropali hleve in kašče. Zgodilo se je, da so nekoč suhadolski domobranci brez boja pripeljali kmetu nazaj vse pokradeno blago, ki so ga partizani slabo zastraženega pustili na nekem travniku.
Prepad med partizani in domobranci je bil nepremostljiv. Boljševikom je uspelo z revolucijo ustvariti med njimi razdor, sovražnost in maščevalnost. Božo se spominja, da je nekoč na pohodu s Pasje ravni proti Poljanam eden od domobrancev, po imenu Štefan, stopil v vežo kmečke hiše. Pri vratih na drugi strani veže pa se je slučajno prav v tistem trenutku prikazal partizan. V hipu sta oba hkrati streljala drug v drugega in se v naslednjim trenutku oba zgrudila mrtva. Ali bo on mene ali pa jaz njega, srednje poti ni bilo!
Poleti 1944 ga je poveljnik Lojze Bastič premestil nazaj v Horjul, kjer je ostal do pozne jeseni.
Kako se spominja Božo Murnik zadnjega leta vojne? »Jeseni 1944 smo zvedeli, da se na Gorenjskem pripravlja t.i. Center gorenjskega domobranstva. Načeloval naj bi mu Slavko Krek, nečak Mihe Kreka. Zbirali so skupino domobrancev, ki naj bi se spoznali na razmere na Gorenjskem. Lojze Bastič je moral iz svoje postojanke poslati vsaj dva domobranca. Izbral je Marjana Fludernika in mene. On je bil višji vodnik, jaz nisem imel čina.
Mejo smo prestopili ilegalno, prepustnic nismo imeli. Teren, kjer je potekala meja, je bil posejan z minami in bili smo v smrtni nevarnosti. Preko bodečih žic na meji smo položili desko in previdno šli preko. Ustavili smo se šele na domobranski postojanki v Smledniku in se tam srečali z nemškim funkcionarjem Erichom Dichtlom, poveljnikom gorenjskih domobrancev. Svoji nalogi ni bil kos, zato naj bi mu pomagal Center gorenjskih domobrancev.
Center naj bi povezoval vse domobranske postojanke na Gorenjskem v enotnejšo in čvrstejšo vojaško enoto. V pomoč naj bi bil tudi posameznikom.
V Kranju so nas namestili v barake. Vedeli smo, da nemška vojska razpada in se bliža konec vojne. Zato smo se v Centru tudi trudili, da bi čim bolj paralizirali nemško zavest. Center je imel propagandni oddelek s časopisi, ki smo jih dobivali iz Ljubljane, oddelek za organizacijsko povezovanje postojank in še druge, ki se jih več ne spominjam.V gradu Brdo je bil ustanovljen Šolski center za urjenje t.i. udarne čete. Moja zadolžitev so bila vsakodnevna vojaška poročila s posameznih postojank. Delal sem tudi s študenti. V Centru sem prebil december, januar in februar.

Opis slike: Domobranec Božo Murnik v Suhem Dolu junija 1944

Konec februarja so nekega jutra barako obkolili Nemci. Poleg Marjana Fludernika in mene so aretirali še nekaj drugih. Peljali so nas na Gestapo v Kranj in od tam na sodnijo v Ljubljano, kjer smo bili kaka dva do tri tedne. Val aretacij se je pričel dejansko že v Ljubljani in je bil naperjen proti Slovenski legiji. Obtožili so nas, da smo hoteli prevzeti oblast in postati preveč samostojni, pa tudi tega, da smo brez dovoljenja prestopili nemško mejo. Skratka, niso nam več zaupali. Ne vem, da bi koga poslali v Dachau; od nas, ki smo prišli iz Kranja, niso poslali nobenega. Iz sodnije so nas poslali v domobranske zapore na ljubljanski grad. Tam smo bili marca, ko so Angleži bombardirali Ljubljano. Nato so nas ‘Kranjčane’ namestili v poseben prostor, kjer nas je zasliševal nemški oficir. Dobil sem vtis, da ni prav dobro vedel, kaj naj nas sprašuje, kaj naj počne z nami. Zagovarjal sem se, da sem vojak in izpolnjujem ukaze nadrejenih.
Ta zasliševanja so trajala do konca aprila, ko so nas premestili nekam v Trnovo, kjer smo dočakali tiste, tako težko pričakovane besede: Prosti ste, svobodni! Takoj bi se vrnil v Horjul, svojo nekdanjo postojanko, a nisem imel prevoza. Ostal sem v Ljubljani in skupaj z valom domobrancev in civilistov, ki se je valil proti Tržiču, odšel na Koroško. Z bratoma Radom in Zdravkom sem se srečal šele na polju pred Tržičem, kjer so se poleg domobranskih utaborile različne vojaške enote.

Opis slike: Mama Ivanka Murnik (Gabrčanova), leta 1943

Ko si nekdanji tovariši postanejo sovražniki

Povrnimo se v leto 1943 k mlajšim Božovim bratom: Radu (1924), Zdravku (1925) in Milošu (1927). Pri starem očetu Gabrčanu, kjer je devetletni Rado po smrti očeta našel svoj drugi dom, se je Rado razvil v pridnega in vztrajnega fanta; bil je vajen ubogati in delati, igre in zabave z otroki sosednjih domačij in sošolcev osnovne šole pri Sv. Lenartu so ga mikale kot vsakega otroka in odraščajočega, a delo je moralo biti prvo. Postal je živahen, drzen in iznajdljiv, a ob starem Gabrčanu tudi nekoliko samosvoj fant.
Ko je leto dni mlajši Zdravko pri Brodarju v Kranju odrasel v mladeniča in se je vnela državljanska vojna, se je tudi on zatekel v Rovt k staremu očetu, da se je tako kot Rado izognil vpoklicu v nemško vojsko.
To pa se ni posrečilo najmlajšemu Milošu, ki naj bi se izučil za krojača. Še ne sedemnajstleten je bil poslan na rusko fronto in jeseni 1944 je padel nekje pri Uralu.
Rado se je že leta 1941 seznanil s partizani, ki so se večkrat ustavljali pri Gabrčanu, podobno tudi Zdravko. V svoji mladostni zanesenosti, nepoučenosti in naivnosti sta se verjetno navdušila za lažne obljube gošarjev in nasedla sanjam o lepši prihodnosti, ki so jo ti obljubljali tudi njima. V gošarjih sta sprva videla le osvoboditelje naroda, morda pa tudi možnost za svoje lastno napredovanje. Prav gotovo pa so jima partizani prigovarjali, da sta se jima pridružila. Ker nista hotela v nemško vojsko, druge izbire niti nista imela.
Dvajsetletni Rado je prišel k partizanom januarja 1943 in dodelili so ga k četi Gorenjskega odreda, osemnajstletni Zdravko pa novembra istega leta. Vsa današnja partizanska literatura ju hvali, da sta bila ubogljiva, drzna, pogumna in iznajdljiva partizana. Še posebno se je s temi vrlinami odlikoval Rado. Oba sta hitro napredovala.
Partizani so vedeli za koristi, ki jih lahko imajo od njiju. Poznala sta vse hribe in gozdne poti daleč naokoli, tja proti Poljanski dolini, zlasti pa do Selške doline, Škofje Loke in naprej do Lesc ter od tam v Zgornjesavsko dolino. Rado je postal komandir kurirske karavle, pozimi 1944 pa je napredoval v člana Varnostne obveščevalne službe, nato v komandirja VOS-a, če lahko verjamemo partizanskemu piscu Jožu Vidicu.
Zdravko je bil kurir pri okrožnem vodstvu OF in KPS za Gorenjsko. Vodstvo je imelo svoje bunkerje in skrivališča v gozdovih Škofjeloškega hribovja. Pomladi 1944 so bili bunkerji posejani v Rovtu nad Sv. Lenartom vse proti Martinj Vrhu. Oba fanta sta te gozdove in poti dobro poznala, saj sta v njih tako rekoč zrasla. Leto in pol po nemški okupaciji v te gozdove ni bilo Nemcev, ker so proti Blegošu hodili po drugih poteh. Vodstvo OF in KPS v bunkerjih okrog Sv. Lenarta in Martinj Vrha je tukaj varno in brezskrbno živelo. Mnogi visoki funkcionarji so bili skoraj vsakodnevni gostje samotnih kmetij, ki so jim bile nekatere prav v teh krajih naklonjene.
V bližini Sv. Lenarta je imela t. i. gospodarska komisija Oblastnega komiteja za Gorenjsko več bunkerjev. (Podrobni opis krajev, ljudi in dogodkov, o katerih bomo danes govorili, najdete v knjigi Joža Vidica: Zločin pri Lenartu, založba Borec 1974, str. 9–110. Iz omenjene knjige sem vse, česar mi ni povedal Bogov in Zdravkov brat Božo, izvedela tudi sama). Bunker v zemlji pod hlevom osamljene in težko dostopne Zakrašnikove domačije so uporabljali člani VOS-a za skrivališče in skladišče hrane. Ta dobro zakriti bunker na strmem pobočju v gozdu je nudil varno bivališče članom gospodarske komisije. Deset minut hoda od Zakrašnikove kmetije je bil podzemski bunker za člane rajonske gospodarske komisije. V bližini Zakrašnikove kmetije so bili še čevljarski bunker za čevljarje in njihovo delavnico, pa še bunker za sanitetni in pisarniški material. Gospodarska komisija ni pozabila niti na mesarski bunker z bivališčem za mesarje. Gospodarska komisija OF tudi ni pozabila na bunker za krojača krojaške delavnice v gozdu na Mladem vrhu. Med bunkerji gospodarske komisije je bil podzemni bunker vosovcev, ki naj bi jih vodil Rade, v bližini pa še baza za mobilizirance, lesena baraka za prenočevanje mobilizirancev, zbiranje prostovoljcev, kurirjev in obveščevalcev. Nad domačijo na Ojstrem Vrhu pa je bila sanitetna ambulanta Škofjeloškega odreda. Tako lahko preberemo v knjigi Jožeta Vidica Zločin pri Lenartu.

Opis slike: Nabor leta 1941 – Rado skrajno desno v prvi vrsti

V čem je bil zločin?

Kdo je storil zločin, ki ga v omenjeni knjigi opisuje Vidic? Najprej si oglejmo, kaj se je dogajalo pri Sv. Lenartu zadnji teden maja leta 1944. Nekaj o tem, kolikor mu je znano, saj ga takrat ni bilo tam, nam bo povedal Božo, starejši brat Rada in Zdravka. Spoznali smo ga že v uvodu in videli, da se je v tem času zadrževal na domobranski postojanki v Suhem Dolu.
»Mama me je redkokdaj obiskala in takrat sva si povedala srhljive novice o partizanskih pobojih, ki so se množili po Gorenjskem in Škofjeloškem. Včasih sva si pisala dopisnice z domačimi novicami. Imela je tudi stike z Radom, kadar sta se srečala pri očetu Gabrčanu. Včasih se je spotoma oglasil Zdravko in pripovedoval o nevarnih kurirskih poteh, po katerih je vodil partizanske funkcionarje. Bilo mu je šele osemnajst let. Mama se je dobro zavedala, kako Zdravko pa tudi Rado nosita glavi naprodaj, saj je kar naprej slišala za nemške povračilne ukrepe, ki so jim največkrat botrovala partizanska izzivanja. Poznala je družine iz Lesc, Radovljice in okolice, ki so jih izgnali v nemška taborišča; vedela je, da se zapori v bližnjih Begunjah polnijo in da se streljajo talci. Zelo se je žalostila zaradi najmlajšega Miloša, dečka še ne sedemnajstih let, ki je bil poslan na fronto na Ural. Mama je bila po srcu dobra, rada nas je imela in kot vsaka mati se je bala za nas, še posebej med vojno. Smilila se mi je, ker je morala sama prenašati vse skrbi in bojazni v težkih vojnih časih. Iz njenih pisem ali pogovorov z njo sem videl, da postaja njena skrb čedalje hujša.

Opis slike: Rado Murnik – Gabrčanov

Ali bi jaz lahko Radu in Zdravku pomagal, me je nekoč vprašala, ko me je obiskala v Suhem Dolu v domobranski postojanki. Menila je, da bi bila oba bolj varna, če bi se pridružila nam, domobrancem. Kako naj jima pomagam, sem se spraševal? Kakšne misli in načrte snujejo mame v glavah, samo da bi lahko pomagale svojim otrokom! Kako le si to ona predstavlja. Vedela je, da sem na postojanki nekako preskrbljen, da nisem tolikokrat v nevarnosti, kot sta Rade in Zdravko, in se mi ni treba klatiti z gošarji po gozdovih ter biti prepuščen na milost ali nemilost bodisi partizanom bodisi Nemcem. Nisem vedel, kaj naj storim, kaj o tem mislita onadva, če sploh vesta za mamine ‘načrte’ in njene srčne želje.
K odločitvi mi je kot nalašč pomagala Radova dopisnica, ki sem jo dobil lepega dne. Poročal mi je, kje se nahaja; da je pri partizanih, seveda ni omenil, ker je vedel za nemško cenzuro. Ni pa računal na partizansko! On, član VOS-a! Dogajalo se je, da so komunisti imeli na poštah svoje uslužbence, terence, ki so budno bedeli nad vsebino pisem in dopisnic, še posebej sumljivih oseb. Partizani so gotovo zvedeli, da sem jaz, nekdanji študent semenišča, kot so zame pravili, pri domobrancih. Kakšen odnos je torej med menoj in bratoma? Ali jima lahko zaupajo?
Na dopisnici, ki mi jo je pisal Rado, so bile nekatere besede ali deli stavkov črno prečrtani in povsem nečitljivi. Vedel sem, da so jo cenzurirali nemški uradniki. Še danes pa se zelo dobro spominjam čitljivega stavka: Ampak za komunizem se ne bom tepel!
Torej sta Rado in Zdravko končno le sprevidela! Zdaj bom dosti lažje ustregel zaskrbljeni mami. Vendar nisem pomislil, da ju lahko pobeg od partizanov stane glavo. Radu sem napisal zelo optimistično pismo, datirano 14. maja 1944.
Napisal sem mu, da sem vesel, da ga komunistična propaganda še ni čisto zbegala, čeprav mu ostaja še marsikaj nejasno. Opogumljal sem ga, da je odveč njegov strah, da bi nad našo domobransko postojanko prišle brigade in divizije s topovi. Sicer pa, naj pridejo. Zdaj da nismo več tako nebogljeni, kot so bili na Turjaku, danes imamo topove mi! Za konec sem mu napisal še nekaj nasvetov: Če hočeš odnesti celo glavo, Ti svetujem, da takoj prideš sem. Ne čakaj niti trenutka. Čeprav Ti mogoče kaka stvar ni jasna, pridi, boš videl, da imam prav. Nikoli Ti ne bo žal. Na koncu sem mu še razložil načrt, kakšno pot naj ubere , da bo čim hitreje in varneje prispel na postojanko v Suhi Dol. Pripisal sem še nasvet za Zdravka: »’Zdravko pa, če misli, da bi ne bil varen, naj tudi pride s teboj. Če pa misli, da lahko ostane in da bi lahko doma pri Gabrčanu kaj delal, naj ostane. Kakor sam ve, toda boljša je prva kakor zadnja. Če moreš, me še prej obvesti, da bom pripravljen. Prisrčno vaju pozdravlja Božo.’
Pismo sem oddal na pošto, ki so jo dostavljali do Potokarjevih.«
(Vidic trdi, da je pismo prinesla do Gabrčana mama, da bi ga sama izročila Radu.)
Mama je bila tiste dni pri očetu Gabrčanu v Rovtu, ker ga je večkrat obiskovala. Pri njem se je sestala z Radom in mu pokazala Božovo pismo. Zdravko je bil na svojih kurirskih poteh in ga ves ta čas ni bilo pri Sv. Lenartu, vedel pa je, kaj snujejo mama, Božo in Rado. Zato je Rado Božu odpisal tudi v imenu Zdravka. Pismo je datirano z dnem 29. maja. Vendar Božo pisma ni nikoli prejel …
Povedali smo že, da je bil Rade po naravi drzen, pogumen in iznajdljiv; čudimo pa se, da je bil tako nepreviden in ni računal na vohune in izdajalce med partizani samimi. On, ki je poznal delovanje VOS-a! Vendar premalo! Radovo pismo Božu, ki ga Božo ni nikoli prejel in videl, danes citira le partizanska literatura, zato brat Božo ne ve, ali je verodostojno ali ne.
Med drugim naj bi Rado napisal bratu Božu na postojanko: »Prišla bova lahko, ker imava kurirske prepustnice in nama partizani ne bodo mogli delat kakih posebnih ovir. Morala v naši vojski je zelo slaba, vsak dan se vršijo pobegi in dezertacije iz naših bataljonov in čet … Civilno prebivalstvo se je tukaj že močno streznilo in je le še nekaj takih bajt, kjer se partizani vedno držijo … Pa tudi to vem, kje imajo terenski svoje bunkerje; tukaj okoli Sv. Lenarta imajo svojo glavno postojanko in se nahaja tukaj okrožna OF, rajonska OF, vsi okrožni in rajonski funkcionarji KPS, kar bi bilo potrebno vse poloviti in pobiti. Tukaj okrog se velikokrat zadržuje kaka brigada ali pa bataljon in ako boste prišli gor, se morate paziti, da vas ne bodo napadli, imajo namreč dobro obveščevalno službo, katero opravljajo tudi domačini, nekateri iz strahu, drugi pa tudi iz prepričanja. Stalno pa se držijo partizanske edinice v Martinj Vrhu, kjer jim gredo tudi ljudje zelo na roko. Boljše je to, da s tem nekoliko počakate, da midva prideva tja. Tistikrat pa bi bilo dobro, da bi bilo nekaj tisoč vojakov, da bi se vse eno noč napadlo, ker tudi Zdravko ve za vse glavne postojanke na Gorenjskem. Midva pa bova prišla tja najbrž konec tedna. Upam, da boš dobil to pismo v redu v svoje roke, obdrži pa to vse zase, ker se lahko najde tudi med nami kakšen izdajalec. Te pozdravlja Tvoj brat Rado.«
Ne čudi nas, da se je vohun in izdajalec našel!

Opis slike: December 1943 – Pogreb domobrancev na Orlovem vrhu

Rado je v tem pismu omenil Leščana in prijatelja Murnikovih fantov iz otroških let Stanka Žagarja, zdaj Staneta, ki je bil komandir manevrskega bataljona pri Sv. Lenartu. Rado naj bi namreč v pismu brata Boža spraševal, če je Stane že v kakšni od domobranskih postojank, ker mu je ta pred časom zaupal, da bo tudi dezertiral in še štirje drugi, s seboj pa bodo prinesli mitraljeze, ki jih bodo zadnji večer pobrali v četi. Past, v katero se bo ujel Rado, je že nastavljena!
Stane Žagar je z lažjo prelisičil Rada in dobrosrčno mamo, saj Stane ni nikoli nameraval dezertirati. Staneta so vodilni v rajonski OF in KPS izbrali, da s svojimi vohunskimi in lažnivimi spletkami ulovi Rada in mamo, kot bomo videli.
»Dobro smo poznali družino Žagarjevih iz Lesc,« se danes spominja gospod Božo Murnik. »Bili so poštena družina pridnega očeta in čevljarja Žagarja, ki je moral preživljati osem otrok. Stane je bil v tej družini nekakšna črna ovca in kvaril podobo te družine. Svoji mami je povzročal nemalo skrbi in bridkosti. Naša mama jo je dobro poznala in smilila se ji je.« Nekaj časa je bil Stane baje zaposlen v tovarni verig v Lescah, kjer mu delo ni prav nič dišalo. Vpoklicali so ga v nemško vojsko, a mu je uspelo kmalu pobegniti in zatekel se je v gozd; tam se mu ni nič hudega godilo. Pri partizanih je ostal do konca vojne, po vojni pa nagrajen z dobro službo, kjer je vohunil še naprej.
Mama se je z Radovim pismom za Boža pomudila zadnji teden maja pri očetu Gabrčanu. V bližini se je nastanil oddelek partizanov, med njimi je bil tudi Stane Žagar. Zvečer se pojavi pri očetu Gabrčanu in naši mami. »Mama ga je bila vesela,« mi je vedel povedati gospod Božo, »saj ga je poznala iz otroških let. Klepetali so o domačih novicah in tudi to mu je mama povedala, da so Nemci izgnali Stanetovega očeta, mamo, sestro in brata. Večji del pogovora je Stane porabil za tarnanje, kako hudo mu je pri partizanih, kakšne nevarnosti stalno nanje prežijo. Mami se je zasmilil in morda je v svoji poštenosti in naivnosti zaupala Stanetu, da nameravata pobegniti tudi Rado in Zdravko. Na to izjavo pa je Stane samo še čakal.

Opis slike: Januar 1945 – Rado Murnik med domobranci (stoji v sredini)

Kako pa nas z dogodki tega večera seznani Vidičeva omenjena knjiga? Še preden se je Stane Žagar sestal pri Gabrčanu z mamo Ivanko Murnik, so vodilni imeli miting, kjer je Anton Žbontar – Slavc, poveljnik VOS-a za Škofjo Loko, podučil Žagarja, kako naj mami toži o nevzdržnih razmerah v partizanski vojski in razočaranju nad njo in da je pripravljen pobegniti.
Kaj nam o tem pogovoru mame z Žagarjem pri Gabrčanu pove Vidic, ki ga je po vojni zapisal po pričevanju Staneta Žagarja in objavil v omenjeni knjigi? Poslušajmo: »V štabu bataljona sem predlagal, naj mi dovolijo, da grem na pogovor z Murnikovo. Razgrnil sem načrt, kako bom skušal v pogovoru z njo zvedeti, kaj misli o naši vojski, kaj o domobrancih, Nemcih in o tem, kdo bo zmagal in podobno.
Še istega dne, ko mi je štab bataljona dovolil, da govorim z Murnikovo, sem se napotil h Gabrčanu. Ivanka Murnik me je poznala iz otroških let. Najino snidenje je bilo v vzdušju domačnosti, tako kot se srečajo stari znanci. Njene prve besede še danes pomnim: ‘Ali ti je znano,’ je dejala, ‘da so Nemci zaprli vašo družino in jo poslali v izgnanstvo. Izgnali so tvojo mamo, očeta, sestro Ivanko in brata Lovrenca. ki se je pred nekaj dnevi vrnil iz nemškega ujetništva’ … Murnikova je opazila, da me je novica močno prizadela. V trenutku sem pozabil, zakaj sem sploh prišel v tisto hišo. Načrti, kako bom skušal Murnikovo pretehtati, na čigavi strani je, so se razpršili. Mislil sem le na domače.
Če je Murnikova prej precej hladno pripovedovala novice iz Lesc, je sedaj spremenila ton in mi kot igralka na odru zašepetala: ‘Stane, ne bodi žalosten, čeprav je res, da so jih izselili zaradi tebe.’
Njene besede so me zdramile, ker je poudarila dejstvo, da so jih izselili ‘zaradi mene’. To mi je povrnilo razsodnost, da sem lahko sledil njenim besedam: ‘Saj starše vendar lahko rešiš, če se javiš Nemcem in zapustiš partizane’ … Preden sem prišel h Gabrčanu, me je resno skrbelo, kako naj napeljem pogovor. Zgodilo se je, kar sem najmanj pričakoval. Sama je začela polagati karte kot najslabši igralec.
Med nama se je razvijal približno takle pogovor: ‘Seveda bi rad rešil starše izgnanstva, saj sta oče in mati že v letih. Toda ne morem jih rešiti s tem, da bi se javil Nemcem, ker bi me obsodili na smrt. Sem nemški vojaški dezerter. Z dezerterji so Nemci neusmiljeni.’
Prisedla je bliže in me z zaupljivim glasom potolažila: ‘Če resnično to želiš, potem lahko tako uredim, da ne boš niti en dan zaprt.’ Glej jo, zlomka, kakšno moč ima ta ženska. ‘Tega ne verjamem,’ sem ji namerno odgovoril, ‘saj ženske v vojni nimate nobene veljave. ‘Stane, ti lahko rešiš sebe in svojo družino … Kdo pa pravi, da se javi Nemcem. Javil se boš mojemu sinu Božu, ki je domobranski oficir. Veš, včeraj sem ga obiskala. Pameten sin, zelo pameten. No, saj je lahko, ko pa je bil študent. On zagotovo ve, da partizani ne bodo zmagali.’ …
‘Kako pa se Rade in Zdravko počutita v partizanih? Že dolgo ju nisem videl. Bilo je lepo, ko smo se še kot otroci igrali na letališču v Lescah in nabijali žogo’, sem spremenil pogovor. ‘Vidiš, dobro da si me spomnil. Prav zdaj imaš priložnost zapustiti partizane. Rade in Zdravko že imata pripravljeno skupino, ki bo oborožena pristopila na stran domobrancev. Javili se bodo Božu. Še ti se jim priključi, ker dobro poznajo pot in imajo zveze. Saj veš, koliko gorja si prizadejal staršem. Zdaj lahko spremeniš usodo družine in svojo prihodnost.’
‘Rad bi osebno govoril z Radetom, da se o tem pogovoriva. Kdaj in kje ga lahko vidim?’ sem potegnil za trnek, ki ga je sama vrgla in se nanj tudi ujela. ‘Na mitingu. Zvečer bo v osnovni šoli pri Lenartu partizanski miting.’
‘V čigavi službi je ta ženska?’ sem razmišljal, ko sem zapuščal Gabrčanovo hišo. ‘Je samo zveza med sinom, ki je pri črni roki in sinovoma v partizanih, ali pa je prebrisana gestapovska kurirka, ki povezuje partizansko obveščevalno službo, domobrance, črno roko in gestapo?‘«
Tako je o tem srečanju zapisal Jože Vidic v svoji knjigi Zločin pri Lenartu. Videli smo lahko, da je bil Stane Žagar tisti, ki je vrgel trnek in se je nanj ujela naivna, poštena in sinovoma, pa tudi Stanetu dobro hoteča mama Ivanka Murnik.
J. Vidic nas še naprej seznanja z dogodki. »Naslednji dan zvečer je bil res miting, toda Rada ni bilo. Zjutraj je bil Žagar poslan k Gabrčanu z nalogo, da mamo Ivanko poprosi, da zanj napiše sinu Božu priporočilno pismo, Rada pa prepriča, da so za prehod na stran domobrancev pripravljeni tudi njegovi fantje. Radu je tožil nad zlo usodo: ‘Ti mi groziš, oni mi grozijo. Če v štabu zvedo, me bodo ustrelili, če me dobijo Nemci, me bodo tudi obsodili na smrt. Kot kača sem zlezel v precep. Rade, ti moraš govoriti z mojimi fanti. Naj se sami prepričajo, da govorim resnico. So popolnoma zanesljivi, sicer jaz ne bi več nosil glave na ramenih. Sedaj je moje življenje v tvojih rokah.’ – ‘Pa jih pripelji,’ je nejevoljno zamrmral Rado.‘« Tako J. Vidic.
Žagar in partizanski funkcionarji so potrebovali še pisni dokumet Radovega izdajstva. Zato so potem, ko so že aretirali Rada in mamo ter pri njej našli Božovo pismo za Rada in njegov odgovor Božu, verjetno prisilili Rada, da je napisal še kratko obvestilo za Boža v domobransko postojanko. J. Vidic nas seznani še s tem obvestilom: ‘Dragi brat, tu ti pošiljam moje prijatelje, ki so šli na svojo željo stran od partizanov. Uvrstite jih v svoje enote, ker so zanesljivi fantje. Z akcijo na tem teritoriju počakaj še kakih štirinajst dni, ker bom z malo vojske polovil vse funkcionarje v enem večeru. Rado.’ »
»Ta pripis je popolna laž!« je danes ogorčen Radov brat Božo. »Če je to res pisal Rado, so ga v to prisilili!«
Iz nadaljnega Vidičevega pripovedovanja zvemo, da so medtem, ko je bil Žagar še na pogovoru z Radom pri Gabrčanu, njegovi ‘zanesljivi fantje’, ‘najboljši borci in člani SKOJ in partije’, pod vodstvom oficirjev manevrskega bataljona, oboroženih z brzostrelkami, obkolili Gabrčanovo hišo tako, da jih iz hiše niso mogli opaziti. Z Žagarjem so se dogovorili za znamenje, kdaj lahko stopijo v akcijo. Sklenjeno je bilo, da jih bo Žagar poklical šele takrat, ko bo zagotovo vedel, da je napisano zgoraj omenjeno obvestilo za domobrance. Na dogovorjeno znamenje so se hiši približali z zadnje strani.
Mamo Ivanko so aretirali v trenutku, ko je skušala vreči Božovo in Radovo pismo v ogenj. Načelnik VOS-a Slavc, Radetov predstojnik, je tega vprašal, zakaj ni pri svoji skupini v bunkerju. Njega in mamo so zvezali in odgnali. Anton Žbontar – Slavc je takoj po teh dogodkih izdal še odlok za aretacijo Radovega brata Zdravka.
Stane Žagar je izjavil, kot lahko preberemo pri Vidicu: »Moja naloga je bila opravljena. Šele nadaljni razvoj dogodkov je pokazal, da smo z Radetovo aretacijo preprečili največjo vohunsko spletko blejskega gestapa leta 1944 na Gorenjskem.« Brat Božo se danes ob tej izjavi le nasmehne, saj niti gestapo niti Črna roka nista imela nič pri tem, če sta Rado in Zdravko hotela pobegniti od partizanov in prestopiti k domobrancem, saj so bili prebegi pogosti. Res pa je, da je skupaj z njima hotel pobegniti še njun tovariš, neki Danilo, kot ga omenja Vidičevo pisanje.
Številni soborci, ki so se bojevali s Stanetom Žagarjem, so pripovedovali Vidicu, kako ‘hraber borec je bil Stane in da je imel sedmi čut za odkrivanje sovražnika.’ (O njegovi ‘hrabrosti’ so se lahko prepričale številne civilne žrtve njegovega divjanja po Poljanski in Selški dolini med vojno. Ko pa je po vojni Žagar postal komandir milice v Preddvoru, so lahko tu mnogi civilisti na lastni koži občutili njegov ‘sedmi čut za odkrivanje sovražnika’).

Rade je delal, kar so ga naučili pri partizanih

Toda vrnimo se k Radu in mami. Aretirali so ju 29. maja in ju odgnali v štab bataljona v Martinj Vrh, kjer je imela svoj sedež Varnostna obveščevalna služba za Gorenjsko. Radu so ob aretaciji vzeli puško.
Ob pisanju članka Janka Mačka ‘Razvaline in grobovi namesto obljubljene svobode’ v Zavezi št. 55, kjer avtor opisuje medvojne dogodke pri Sv. Lenartu, so nekateri takrat še živeči domačini J. Mačku povedali, da so Rada zaslišali in mučili še isti večer v Gdelovi hiši. Obesili so ga tako, da se je s prsti nog dotikal tal in ga pretepali. Mama je morala to gledati. Ko so ga spustili na tla, je skušal pobegniti, vendar so ga obvladali. Še isti večer so oba z materjo odpeljali v Martinj vrh in ju zaprli v opuščen bunker nedaleč od Muštrove domačije.
Kaj pa o teh dogodkih pove Božo? »Rada in mamo so pri zaslišanju zelo mučili. Sledove mučenja, pretepeno, podpluto telo, mi je Rado kasneje sam pokazal. Kako so mučili mamo, mi Rado ni povedal, kako in kdaj so jo ubili, pa ni vedel. To sem zvedel šele po vojni, ko sem bil v zaporu v Šentvidu. Eden od domačinov, ki je hodil v zapore, me je nekoč izzivalno vprašal: ‘Ali veš, kako smo ubili tvojo mamo?’ Molčal sem. ’S puškinimi kopiti smo jo pobili,’ je bahavo priznal. Glasno sem jokal, ko sem to zvedel. Stara je bila 49 let. Nikomur ni storila ničesar žalega. Še danes ne vem, kje je strohnelo njeno telo.« Razumljivo, da pri Vidicu o vsem tem, kar je sledilo aretaciji Rada in mame, ni zapisana niti besedica.
»Ko sta naslednje dneve in noči po aretaciji in mučenju Rado in mama zvezana ždela v zastraženem bunkerju,« nadaljuje Božo,»je bilo obema jasno, da čakata le še na smrt. Rade, drzen in iznajdljiv kot vedno, se s to mislijo ni mogel sprijazniti. Mislil je na beg: če se mu beg ne posreči, bo na istem, kot je zdaj. Mama je bila zaradi pretepanja, lakote in žeje ter naporne hoje v oddaljen Martinj Vrh preveč slabotna, da bi lahko pobegnila skupaj z njim. Naj zbeži sam, mu je prigovarjala, saj je vedela, da bi mu bila na begu samo v napoto. Morda je tudi upala, da nje ne morejo kar brez razloga ubiti, saj je želela sinovoma le dobro.
Rado je prelisičil stražarja, da mora na potrebo. Ta mu je dovolil. Rade je planil nanj, pričela sta se ruvati in Radu se je posrečilo dobiti stražarjevo puško, ustrelil je stražarja in zbežal. Njegov cilj je bila Gorenja vas. Vendar je na poti naletel na patrolo dveh partizanov. Lagal jima je, vendar sta zahtevala, da mora z njima. Rado je vedel, da je spet tam, kjer je bil. Ponovno je beg edini izhod, da se reši. Toda zdaj ima orožje. Po kratkotrajnem ruvanju je ustrelil oba partizana in pribežal do Gorenje vasi, odkoder se mi je javil po telefonu iz domobranske postojanke. Zvedel je, da je tudi njegovemu prijatelju, baje nekemu Danilu, beg uspel.
Z Zdravkom sem govoril kasneje. Tudi on se mi je javil z domobranske postaje, kamor se je zatekel po uspelem begu.«

Opis slike: Rado Murnik med domobranci na postojanki v Sopotnici (prvi z leve)

Ko sem med najinim pogovorom gospodu Božu omenila, da morda mame ne bi ubili, če Rade ne bi zbežal, se mi je grenko nasmehnil in zmajal z glavo: »Danes si nihče ne more predstavljati, s kakšno lahkoto se je takrat pobijalo.«
»Osemnajstletni Zdravko,« se spominja naprej gospod Božo Murnik, »je bil nekoliko manj drzen kot brat Rado, a dobrodušen fant.« (Partizanska literatura ga hvali, da je bil zanesljiv in vesten kurir.) »Sčasoma je uvidel, da kurirji s svojimi napornimi in nevarnimi potmi pomagajo komunističnim borcem, ki brez kompromisa pobijajo svoje nasprotnike v boju za oblast. Kurirji naj o tem ne bi nič vedeli in dejansko niso vsega vedeli, toda marsikaj so pa le.«
Ko je nekje na kurirski poti partizan aretiral Zdravka, da ga pelje h komandirju Slavcu, je Zdravko takoj vedel, da je Radov prebeg k domobrancem propadel. Stražarju je rekel, da mora na potrebo. Dobro je poznal teren in poti, zato je verjetno premišljeno izbral kraj, kjer bo najprimernejše, da pobegne. Skočil je v hosto in jo ucvrl po strmini navzdol, stražar je streljal za njim, a ga ni zadel. Srečno je prišel do domobrancev v Gorenji vasi.
Brat Božo nas še naprej seznanja z nadaljnjo usodo obeh bratov. »V Gorenji vasi so ju Nemci zaprli, naredili zapiske in ju z drugimi ubežniki poslali na Bled, kjer je bil sedež nemškega poveljstva za Gorenjsko. Razumljivo, da so ju Nemci do potankosti zaslišali in da sta povedala le tisto, kar ju je najmanj obremenjevalo, zato Rado ni povedal, da je bil pri VOS-u. Toda kar sta vedela, sta morala povedati. Gestapo je bil trd zasliševalec in prav tako krut maščevalec. Z Bleda sta se čez nekaj časa vrnila v Škofjo Loko in poslali so ju na domobransko postojanko, zdi se mi da v Sopotnico pri Škofji Loki. Do konca vojne smo se le redkokdaj videli in slišali. Iz Radovega govorjenja sem spoznal, da so ga mučenje, lažno natolcevanje zasliševalcev in predvsem mamina smrt zelo prizadeli. O partizanski junaški borbi je imel odslej najslabše mnenje.
Stari oče Gabrčan dolgo ni dojemal, kaj se med vojno dogaja. Ni vedel, da Rado in Zdravko nameravata prebegniti k domobrancem. Tudi ni razumel, zakaj so tistega večera partizani aretirali Rada in mamo, ju odgnali in mučili, kot se je takoj razvedelo. A so se partizani maščevali še nad njim: hodili so ga pretepat in ga povsem izropali. Umrl je v revščini in zapuščenosti eno leto po vojni. »
Po vsem napisanem se lahko vprašamo, kdo je zakrivil večji zločin pri Sv. Lenartu: borci s svojimi spletkami, lažnim natolcevanjem, mučenjem in pobijanjem ali pa Murnikovi trije: mama in njena sinova, ki sta hotela prebegniti k domobrancem? Če je bila partizanska vojska prostovoljna in ilegalna, ne moremo govoriti o dezerterstvu! Kdo je sprožil nadaljnji plaz pobijanja?
V članku smo že zapisali, kdo se je zadrževal v bunkerjih v Rovtu in Martinj Vrhu. Razumljivo, da so se po Radovem pobegu člani Gospodarske komisije in posamezni funkcionarji preselili v druga skrivališča. Ker pa se naslednjih štirinajst dni ni nič zgodilo, so se nekateri spet vrnili. »Kako so bili nepremišljeni,« ugotavlja danes gospod Božo. »Lahko bi računali s tem, da so Rada in Zdravka Nemci o vsem zaslišali! Morda pa vsi niti vedeli niso, da je Rado zbežal in ostal živ, prav tako Zdravko. Zelo verjetno tudi niso vedeli, da Nemci pripravljajo že dolgo načrtovano hajko … «
Naredili so jo 11. junija 1944 v zgodnjih jutranjih urah. Rado je moral z njimi, da jim pokaže pot in lokacijo bunkerjev. Bratu Božu je Rado kasneje povedal le za napad na bunker v bližini Zakrašnikove domačije. Bunker s čevljarsko delavnico in sanitetni bunker sta ostala nepoškodovana, prav tako baraka za novince. Jože Vidic v svoji knjigi omenja, da je Rado na zaslišanjih ob koncu vojne povedal, da ljudje iz teh bunkerjev niso njemu storili nič žalega, zakaj bi torej on njim škodoval? Kmet Zakrašnik je do konca življenje trdil, da Rado ni izdal nobenega od bunkerjev. Nekateri so mislili, da je za skrivališča po Rovtu lahko povedal tudi kdo drug. Vidic sam trdi, da stražarjev pri gospodarskem bunkerju ni ubil Rado, ampak po vsej verjetnosti nemški vojak. Od devetih ubitih v različnih bunkerjih, na katere so vrgli Nemci bombe, je bilo nekaj terencev in nekaj članov gospodarske komisije, kot nas seznani J. Vidic. Brat Božo ve povedati, da Rado nikoli ni odobraval ropanja pri kmetih, saj je sam izkusil, kako se mora kmet namučiti za svoj pridelek, da preživi on in družina. Zato je že takrat, ko je bil partizan, skrivaj obveščal kmete, ki so jih partizani nameravali oropati. Obilica hrane v gospodarskih bunkerjih ga je motila, medtem ko so mnogi kmetje stradali.
Omenili smo že, da je mesec dni po teh pretresljivih dogodkih poveljnik Lojze Bastič premestil Boža nazaj v Horjul, kjer je ostal do pozne jeseni in je dočakal konec vojne v Ljubljani, brata Rado in Zdravko pa v svoji domobranski postojanki.
(Nadaljevanje zgodbe s prisilno vrnitvijo iz Vetrinja in Boževim begom iz zapora bomo objavili v naslednji, septembrski številki Zaveze.)