Avtor: Urška Eniko

Zgradili so nam nenormalen svet, tako čuti moja generacija, rojena mnogo let po vojni. Tako spretno so ga vgrajevali v našo vzgojo, da danes ne opazimo, da stvari niso take, kot bi morale biti. Resnico so zamenjali za laž, umoru so dali legitimnost in nam vzeli mero, da ne bi znali presojati, kaj je prav in kaj ne.
V čem mislimo, da se kaže nenormalnost? Vsepovsod okrog nas jo opazimo, vemo, da nekaj ni prav, čutimo, da stvari niso postavljene na pravi temelj. Spomnili vas bomo samo na nekaj vsakdanjih primerov, ki nam pripovedujejo, da je normalen svet namenoma zabrisan in vzpostavljen svet, ki mu v tem sestavku pravimo kar nenormalen, ker drugi izrazi ne označujejo tega, v kar so spremenili predvojno civilizacijo. Primeri so tako preprosti in vsakdanji, da bi jih vsakdo lahko opazil in se jim čudil.
Začelo se je s tem, da so nam vzeli najosnovnejši inštrument, s katerim bi stvari lahko postavili v pravi okvir, zamolčali so nam namreč prave informacije. Vzeli so nam vedenje o tem, kaj se je zgodilo. Zamolčali so resnico. Naš svet so zgradili, to je potrebno še enkrat poudariti, na laži, krvi in na umoru. V naše kraje so pripeljali tujo ideologijo in jo s silo vsiljevali našim ljudem. Nikoli ne bomo dovolj poudarjali, da so to bili naši kraji in naši ljudje.
Kaj naj se zgodi z nami, ko to izvemo? Kaj??? Kaj naj se zgodi z nami, ko začutimo, da obstaja nekaj nepojasnjenega, kar nas oblikuje, pa ne vemo točno, kaj to je. Ali se zavedamo, da nekaj, kar je nad nami in ni razrešeno, na nepojasnjen način usmerja naše življenje? Pa naj nam kdo razloži, kaj je ta moč, kaj je ta stvar, ki lebdi nad našim narodom?
Poškodovali so nas tako globoko, da danes niti ne želimo poiskati resnice, ampak se zadovoljimo s tem, kar nam dan za dnem pripovedujejo. Ne potrudimo se, da bi poskusili kakšno stvar tudi sami raziskati in razumeti. Če bi bil svet normalen – in mi trdimo da ni – bi danes že povedali resnico; povedali bi, kaj in zakaj se je zgodilo, ali pa bi mi zahtevali jasno in glasno, da nam povedo. Zahtevali bi, da nam povedo tisti, ki so za to poklicani, in tisti, ki so živeli čas, ki nas zaznamuje še zdaj. Kdo je, ki resnično zahteva kaj takega? Mnogi dobri in pošteni ljudje nočejo ničesar niti slišati, kot bi v sebi ne imeli več želje spoznati, kaj je res in kaj je laž. Kako pa naj si to razložimo?
Mi pa vseeno čutimo, da njihova hiša ni trdna, da poka po temeljih. Bojimo pa se, da so nas tako poškodovali, da ne vemo, če bomo znali nekoč, ko se bo mit popolnoma sesul, na novo graditi normalen svet. Bojimo se, da bomo potonili skupaj z mitom, ki so ga ustvarili in se, to vendarle čutimo, maje pod našimi in njihovimi nogami in ga z obupnim naporom, tudi to čutimo, poskušajo postaviti nazaj na njegove lažne temelje. Njihov svet, ki so ga vsilili tudi nam, je grajen na mogočnih, a krvavih zidakih, in naj ga še tako dograjujejo in popravljajo, čutimo, da se pogreza.
Pred nedavnim smo v Zavezi pisali o tem, kako so mit, ki je pripeljal do današnjega sveta, vgrajevali v šolo, in kako to še vedno počnejo, zato o tem na tem mestu ne bomo razpravljali.
Povem naj le nekaj, kar sem pred kratkim doživela in mi je zopet dalo misliti, da živim v nenavadnem svetu. Čeprav sem obiskovala gimnazijo v Škofji Loki, kjer je bila na sporedu tudi sociologija, ki sem se je po takratnih merilih naučila za odlično oceno, nisem niti z enim samim stavkom slišala o sociologu in filozofu, rojaku Alešu Ušeničniku, ki je bil doma iz Poljanske doline. Kakor se lahko spomnim, je bilo njegovo ime enkrat omenjeno na fakulteti v povezavi z Antonom Mahničem, in to tako, da se spomnim samo, da sta bila oba skrajno klerikalna. Razumeti morate, da sem upravičeno razočarana, da sedaj odkrivam Ušeničnika, kot bi odkrivala nekaj povsem tujega in neznanega.
Mimogrede, to, kar sem v šoli izvedela o domobrancih, res ni bilo prav veliko, vsekakor pa sem iz srednje šole odšla s popolnim prepričanjem, da so bili izdajalci. Nikoli pa nisem imela toliko znanja, da bi se lahko vprašala, kam so odšli oziroma kje so zdaj. Če pa bi se morala spomniti, kaj se mi je najbolj usedlo v spomin, bi vsekakor bila besedna zveza »barabe, ta bele«. Takrat žal, resnice še nisem odkrila.
Ali je torej normalen svet, ko mi niti eden od dobrih ljudi v moji bližini ni želel, znal ali mogel resnično povedati, kdo so bili domobranci in kaj se je z njimi zgodilo? Nad tem sem seveda razočarana, ker še ne poznam pravega vzroka za tako početje, a sem tudi presenečena in hvaležna, da so ti isti ljudje naredili nekaj izjemno velikega. Ostali so namreč tako zvesti, da so nam ohranili vero. Če bi nam vzeli še to, bi načrt prevzgoje popolnoma uspel.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenija Mirko Kambič

Ste se kdaj vprašali, kaj doživlja moja generacija, ko spoznava, kaj vse so ji vzeli, kaj vse zamolčali? Enkrat se pač zgodi, ne vemo točno zakaj in kako, da spoznamo, da stvari niso na svojem mestu, tako kot bi morale biti, in da tam niso zato, ker jih je nekdo namenoma spremenil. Veste, koliko truda je potrebno, da sami postavimo stvari na njihovo mesto, da sestavimo najprej svoj svet in ga potem gradimo še navzven? Upravičeno lahko pričakujemo, da mnogi tega ne bodo zmogli in se bodo oklepali že postavljenega, globoko zasidranega mita, kajti nekatere stvari je potrebno zagledati, šele potem pa se jih da razumeti, za kar pa je potrebno mnogo truda in energije. V nenormalnem svetu pa nam je vzeta tudi možnost, da nekaj preprosto zagledamo in se ne bojimo, da je to nekaj slabega, če se ne ujema s tem, kar so nas učili.
Taka reč, ki nam je bila vzeta, je tudi nedelja, ki je že skoraj izbrisana iz našega spomina kot poseben dan. Če ne bi imeli tako prisebnih ljudi, ki so, in zato smo jim zelo hvaležni, to moramo še enkrat poudariti, vsako nedeljo kljub vsemu, kar se je dogajalo, hodili v cerkev, bi jim uspelo, da nas prikrajšajo še za to normalnost. Postali bi popolnoma nevzgojeni in podivjani in verjetno niti ne bi zagledali tega, o čemer vam danes pripovedujem. Moja generacija bi postala generacija barbarov, generacija otrok, ki so zrasli iz zgodovinske prevare, istočasno pa bili vzgojeni v vedenju, da nekaj smo, da nekaj veljamo, da je prav vse, kar si sami postavimo, pravilno.
Naredila se nam je nepopravljiva krivica, ker so nam vzeli spomin, mero za normalnost in slovensko bit. Vzeli so nam vse, kar je bilo nekoč nekaj vredno in je namigovalo, da je svet vendarle normalen. Vzeli so nam okus in so dovolili, da mislimo, da je prav, karkoli delamo.
Tako so nas deformirali, celotno našo družbo, da opažamo, da se morajo braniti tisti, ki obsojajo umor. Taka je naša dediščina, taka je dediščina povojnih generacij.
Zamolčali so nam pomembne in dragocene stvari, stvari, iz katerih bi postali drugačni ljudje, ljudje, ki bi oblikovali normalen svet.
Pa poglejmo prav konkretno, kje vse se kaže ta svet, ki mu ne moremo reči, da je normalen. Namesto da bi iskali resnico, se ji na vse mogoče načine poskušamo izogniti. Mnogi se branijo na način, da pravijo, pustimo vse skupaj, in to utemeljijo z ugotovitvijo, da nam res ni treba nositi bremena, za katerega nismo nič krivi, in da je treba živeti sedaj in za prihodnost. Ta misel pa vendarle napeljuje na sklep, da breme obstaja, a ker je svet nenormalen, nam ga ne pustijo odvreči. Za začetek bi bilo dovolj, da bi izvedeli resnico. Ker je zločin tako velik, genocid tako strašen, ni dovolj, da nam o njem govori kar tako nekdo, ki o tem nekaj ve ali je sam kaj doživel, povedati morajo najvišje državne institucije. Povedati morajo, da so žrtve nedolžne in da se zločin ni pojavil kar sam od sebe, ker je slučajno grmelo ali treskalo, ampak so ga izvršili zločinci. To naj nam povedo, to naj zapišejo, to naj pride v naš razum in v naše srce, pa bomo lahko začeli graditi normalen svet. Povedo naj nam, kaj so naredili! Nekoč se bo to pač zahtevalo. To se bo moralo zahtevati, če bomo želeli, da ima naš narod normalno prihodnost.
Zopet drugi se pritožujejo, da se preveč govori, da kar naprej vlečemo in vlečejo na dan stare rane. Tudi tako govorjenje nehote potrjuje, da rane so. Če pa rane so, je moral nekdo trpeti in nekdo te rane tudi povzročiti.
Nanizali vam bomo samo nekaj čisto preprostih primerov, ki bi jih moral razumeti vsak pošten človek, zakaj je potrebno govoriti o tem, kaj se je zgodilo. Najbolj preprost odgovor je – s strani naše generacije, ki je, kot smo že rekli, rojena tri desetleta po vojni – da ne moremo dopustiti krivice, ki se še sedaj godi, bomo kar naravnost povedali, domobrancem. Mnogi bi, da bi domobrance prikazali v nepravi podobi, rajši slišali kakšen drugačen naziv, recimo kvizlingi. Kar je bilo, ne moremo popraviti, to nam je vendar jasno, ne moremo pa dopustiti, da jih po toliko letih mnogi, ki bi morali vedeti drugače in tudi vedo, še vedno samo zasmehujejo in ponižujejo.
V nekem drugem članku sem pisala o neizmerljivi krivici, ki se domobrancem že dolgo časa in še vedno namenoma povzroča v muzeju, ki leži le nekaj kilometrov od Roga. In ko sem zapisala, da ne moremo dopuščati krivice, ne da bi kaj povedali, sem pomislila tudi na Pokrajinski muzej Kočevje. Ker sem o tem že pisala, naj opišem le to, kar je bistveno, da pokažem na nenormalnost.
V kočevskem pokrajinskem muzeju sem si lansko leto ogledala razstavo z naslovom »Narod si bo pisal sodbo sam, Slovenija od ideje do države«, ki je bila postavljena od 55-letnici zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda in o kateri je na spletni stani muzeja takole zapisano: »Na prvi tovrstni muzejski predstavitvi v Sloveniji so predstavljena stoletna prizadevanja slovenskega naroda za samostojno in neodvisno državo. S pomočjo zgodovinskih dokumentov, fotografskega, filmskega in muzejskega gradiva so prikazani ključni dogodki, procesi in osebnosti za oblikovanje, graditev, osamosvojitev in nastanek samostojne države Slovenije« (www.mpk-kocevje.si). Ogledala sem si vseh šestindvajset panojev in tudi drugo razstavno gradivo, a o usodi domobrancev izvedela le nekaj stavkov, pa še z njimi si nisem mogla prav veliko pomagati. Na panoju z naslovom Slovenci v letih 1943–45 sem prebrala: »Ob koncu vojne so se vojaki Slovenskega domobranstva umaknili na Koroško in v Furlanijo. Angleške vojaške oblasti so jih iz Avstrije konec maja 1945 začele vračati v Slovenijo, kjer so jih zaprli v zbirna taborišča. Po zaslišanju so jih del izpustili, del poslali na prisilno delo ali v zapore, večino pa brez rednega sodnega postopka usmrtili«. Ob besedilu je priložena slika, ki prikazuje vrnjene domobrance na Jelenovem klancu v Kranju.
O usodi domobrancev sem nekaj nejasnega izvedela še iz uvodnega panoja, ki kronološko popelje po razstavi in kjer je zapisano, da je bilo maja in junija 1945 na ozemlju Slovenije brez sodnih postopkov usmrčenih okrog 10 000 oseb slovenske narodnosti. Na istem uvodnem panoju piše, da je maja 1945 ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20 000 Slovencev, od tega 6 000 civilistov, in okrog 25 000 pripadnikov nemške manjšine. Kdo so potem Slovenci, ki niso civilisti in jih je kar 14 000? Skratka, lahko si postavljam vprašanja brez konca in kraja.
V celotnem muzeju sem vendarle za en sam trenutek lahko zagledala sliko jame, spomenika in kapele pod Krenom ter zaslišala besedno zvezo »množični poboj«, in sicer pri ogledu diaprojekcije z naslovom Kočevska – dežela gozdov. Diaprojekcija s 66 diapozitivi zajema polurno predstavitev zgodovine in geografije Kočevske in z enim samim diapozitivom prikaže množično grobišče pod Krenom. Strokovni komentar ob prikazanem, ki mi ga je ponudila kustusinja, pove, da je bila Kočevska po vojni tudi prizorišče množičnih pobojev. Še enkrat moram zapisati, samo to in nič drugega. Se vam zdi to normalno?
Če smo zadovoljni že s tem, da v muzeju slišimo nekaj stavkov o usodi domobrancev, kako bi potem lahko zahtevali spominsko pot iz Kočevja v Kočevski Rog, ki smo jo poimenovali »pot mučencev«. Taka pot bi bila normalna spominska pot v večini držav, to si upamo trditi. Zakaj je pri nas ni? Zakaj nimamo niti ene same zgodovinske študije o dogodkih maja in junija 1945 v Kočevskem Rogu? Je to normalno? Je normalno, da je o Kočevskem Rogu, o Starem Hrastniku in o Teharjah objavljen en sam članek v reviji, ki je označena kot zgodovinska?
V drugih revijah, če izvzamemo Zavezo, pa tudi le nekaj deset.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenija Simon Dan

Zakaj nimamo muzeja o državljanski vojni? Je to normalno? Zakaj na spominskem obeležju na Teharjih ne piše, kdo so mučenci in kdo krvniki? Kakšno informacijo o teharski tragediji dobi nepoučen obiskovalec, ki pride do obeležja? Naj se še tako trudi, mu ne more biti jasno, kaj se je tam dogajalo.
Pomislite še naslednje. Ste že bili kdaj na pogrebu, kjer pokojnik ni bil imenovan z imenom? Verjetno bi se vam to zdelo nezaslišano, saj vendar vsak normalen človek, pa naj bo definicija normalnosti taka ali drugačna, ve, da se pokojnik poimenuje, poleg imena se mu praviloma doda še … naš dragi, spoštovani, cenjeni … Ste kdaj pomislili, kaj pomeni človeka pokopati brez imena? Domobrancev niso poimenovali. Nihče jih ni imenoval, nihče. Smo o tem dovolj razmišljali? Vemo, da to ni vaša, ki očitate, da se preveč govori, in tudi naša krivda ne. Je pa vseeno treba razmisliti, kaj to pomeni.
Tisoči in tisoči niso bili nikoli imenovani. Brez imena so bili tako umorjeni verjetno v Dolini zvončkov Janez Janša, Jože Žvokelj, Tine Ravnohrib in Janez Lončar, vsi mladoletni. Samo štiri imena smo tokrat napisali, dovolj, da lahko ob njih kaj razmislimo. Nekaj zelo simbolnega se zgodi, ko umorjenega poimenujemo, naredimo ga za resničnega. Tudi to poskušajo uresničevati farne spominske plošče, ki so, kot smo tudi že slišali, marsikomu v napoto, celo takim, ki se radi pohvalijo, da redko zaidejo v cerkev ali njeno okolico. (Veste, mi ne gremo nikoli v Kolosej, redko mimo njega, pa nas strašno motijo strme stopnice do njegovega vhoda. Tako je to.) Zato, če hočemo graditi normalen svet, preberimo nekaj imen, ko gremo mimo farnih spominskih plošč. Z imenom nekomu damo priznanje, da je bil človek. To dejanje bi bilo lahko zaveza naše generacije, zaveza, da bomo ohranjali spomin. Boli pa nas, ko vidimo, kar je tudi znak nenormalnosti, da farne spominske plošče v krajih, kjer so se zgodili množični zločini nad slovenskim narodom, samevajo brez sveč in cvetja in da ljudje brezčutno hodijo mimo njih. Vpeljimo ritual, ki nam bo vzel le nekaj trenutkov. Postojmo za nekaj trenutkov in – še enkrat se nam zdi pomembno poudariti – preberimo nekaj imen. Ne bo odveč, če preberemo še misli Balantiča, ki je pisal pesmi za domobrance, seveda nevede, in so skoraj na vsaki spomnski plošči. To naj nam pride tako v navado kot pozdraviti znanca, ki ga srečamo na ulici. NSZ pa predlagamo, da bi poskrbela, da bi se letno tudi ob spominskih ploščah v manjših krajih začele krajše slovesnosti, mogoče istočasno, kot poteka spominska slovesnost v Rogu. Za začetek predlagamo le, da se po maši na prvo nedeljo v juniju duhovnik in verniki zberejo pred cerkvijo pred spominsko ploščo in nekaj pomolijo. Tako bi lahko bili tudi tisti, ki ne morejo v Rog, vsaj simbolično prisotni. Naš predlog ne zahteva prav nobenega posebnega truda, nobenega denarja in si ne znamo predstavljati ovire, ki bi to lahko preprečila. Razmislimo, razmislite.
Mimogrede, opazili smo tudi, da grob Balantiča na pokopališču v Grahovem velikokrat sameva brez cvetja in rož. Skorajda prosimo okoliške prebivalce in vse, ki greste kdajkoli mimo, da prinesete Balantiču svečo ali rožo. Tudi to je lahko del zaveze naših generacij.
Sprašujemo se tudi, zakaj v cerkvi zelo redko ali skoraj nikoli ne slišimo nič o cerkvenem občestvu, kamor vsekakor spadajo tudi pomorjeni. Celo to, da je slovesnost v Rogu, se ne sliši povsod. Časovni odmik, se nam zdi, pač ne more biti zadosten razlog.
Razmišljali smo tudi, kakšno veliko priznanje bi dali pomorjenim in živim, če bi pot, ki vodi od Kočevja do morišča pod Krenom, mislimo tisti del, kjer so tudi postaje križevega pota, postal na veliki petek Kolosej, kjer bi se simbolno odvijal križev pot. Pokazali bi, da je Kočevski Rog slovenski križev pot. Si taka velika reč ne zasluži tudi svojega dneva, dneva spomina na Kočevski Rog ali nedelje spomina na Kočevski Rog? Zakaj tega nimamo?
Dovolim si opisati še dva primera, ki bi v svetu, ki je normalen, morala povzročiti vsaj to, da bi se prizadeti oglasili in kaj povedali, pa nisem ničesar zasledila. Bilo je ob nekem prazniku in strahotno nerodno je, da ne vem kdaj, spomnim se le, da sem pri poročilih ujela besede nekdanje ljubljanske županje, ki nam je na Urhu pojasnjevala nekatere dogodke iz druge svetovne vojne. Bolj mimogrede sem poslušala njene misli, ki so seveda pri moji interpretaciji iztrgane iz konteksta, a spomnim se, da nam je pripovedovala, da so domobranci v toplih volnenih nogavicah kartali po župniščih, medtem ko so se partizani utrujeni in mokri borili po gozdovih. Točno se spomnim »volnenih nogavic« in kartanja, medtem ko sem res že pozabila, kako je bilo natančno rečeno za partizane. Ta stavek bi v normalnem svetu marsikoga moral tako prevzeti, da bi poskušal nekaj napraviti. Se pravi, ta svet je tak, da nekateri lahko govorijo, kar se jim zahoče, pa so vsi tiho? A tako to gre? Ja, tako to gre, ker so nas tako poškodovali, da niti krivice ne zagledamo. Pa vendarle vam moramo povedati, da smo še vedno nekateri, ki z domobranci nimamo čisto nič, a take krivice ne moremo trpeti, moramo nekaj reči.
V eni od aprilskih oddaj Homo turisticus sem slišala, da po oddihu v Dolenjskih Toplicah lahko gremo še na izlet v Bazo 20 in tam uživamo v pogledu na Rog, ki je nedotaknjena pokrajina!
Ali je koga pretreslo tako povabilo na izlet? Ali je kdo ob njem kaj začutil? Ali je koga kaj zabolelo? Ali je kdo občutil, kakšna neizmerljiva krivica se godi v naši deželi? Niste, vidite, to pa zato ne, ker je naš svet nenormalen in ga tudi mi ustvarjamo takega.
Mit, o katerem smo že nekaj rekli, je tako prisoten in živi v nas, da se nam zdi tako pripovedovanje popolnoma normalno.
Ali ne bi v normalnem svetu povedali še, da je to tisti Rog, kjer je bilo pomorjenih na tisoče ljudi, tudi Slovencev? Je to mogoče preveč za turiste, ki si vendarle želijo le lepega pogleda na Rog, ali pa je celo nepietetno do mrtvih?
Kdo pa se še postavi za domobrance? Nekateri se res še in zelo, zelo smo vam hvaležni, da niste pozabili nanje. Včasih se nam zdi, da so najbolj zapostavljena, najbolj zasmehovana in osovražena skupina Slovencev. Ali tega res ne vidite? Ali pa vam je vseeno? Kaj so vam naredili, povejte nam, ali pa samo razmislite o tem.
Zakaj je še treba govoriti? Zato, ker naši prijatelji, dobri ljudje, ki so izobraženi in živijo v Hrastniku in Trbovljah, ne vedo, kaj se je zgodilo na Hrastniškem hribu, a so vsi pripravljeni obsojati genocid nad Židi. Poznate kakšnega Slovenca, ki ga ne bi obsojal? Koliko pa jih poznate, ki bo obsodil genocid nad domobranci? Se vam zdi to normalen svet? Ali takšno stanje ustvari duh »normalnega« sveta? Se vam zdi svet, ki si ne postavi vprašanja, kaj se je zgodilo z nami, da tega ne vemo ali nočemo vedeti, normalen? Se vam zdi svet, ki si ne zastavi vprašanja, kaj se je zgodilo s slovenskim spominom, normalen? Kaj se je zgodilo, da otroci iz vasi, ki so plačale največji krvni davek po vojni, ne vedo za domobrance? Ali je normalen svet, kjer tretja ali celo druga generacija pomorjenih – ničesar ne ve in tudi noče izvedeti, kaj se je zgodilo?
Kaj pa pravite na to, da večina mojih sošolcev, zgodovinarjev, domobrancem pravi izdajalci? Kaj pravite na to? Ali pa na dejstvo, da se v naši šolski zbornici, kjer se govori o marsičem, takem in drugačnem, ni ničesar slišalo o odkritju v Barbarinem rovu?
Kaj se je vendarle zgodilo? Zgodovinarji, sociologi, psihologi, politologi … razložite nam. Pošteno nam razložite.
Imamo še veliko, in vi verjetno tudi, opažanj in vprašanj, na katere sami ne najdemo odgovora in ki kažejo na to, da je nekaj narobe, kažejo na to, da stvari niso take, kot bi morale biti. Eno od osnovnih vprašanj, ki bi si ga morali zastavljati in o njem razmišljati znova in znova, pa je, ali je možno biti Slovenec in ne vedeti za velikost Roga? Je to sploh mogoče?