Avtor: Herica Kumer

Živeli smo umirjeno, urejeno, v kulturnem okolju v Šentjanžu na Dravskem polju /zdaj Starše/, kjer je bil oče šolski upravitelj, mati, s širokim pogledom na svet in z odličnim poznavanjem svetovne književnosti, še posebej ruske in roditeljica štirih otrok, pa učiteljica. Z očetom sta bila obarvana panslavistično, oba pa izvrstna pedagoga. V to življenje je udaril 6. april 1941. V nekaj dneh so vdrli Nemci. Spomin mi postreže z žalostno sliko vojske kraljeve Jugoslavije: vozovi s konjsko, a tudi volovsko vprego, na vozovih ranjenci, orožje in strelivo na slami … , ob vozovih vojaki s čutaricami ob pasu, predolgimi puškami na ramenih, v povaljanih uniformah, z ovijačami in grdimi polvisokimi čevlji na nogah in prevelikimi šajkačami na glavah, na obrazih pa obup in popolna apatija. Umik, beg pred Nemci, zadnji vojak je odšel. Po glavni cesti, ki se vije pred šolo, ta je bila tedaj naš-moj dom, je bilo slišati bliže in bliže hrumenje motorjev. Prišli so. Motorji s prikolicami, avtomobili, iz katerih so strumno in prožno poskakali vojaki prve nemške »štostrupe«. Urejene uniforme, bleščeči škornji. Oficirji, kot da so prišli iz izložbe, uniforme obšite z bleščečimi našitki z oznako čina. Elita! Vojaki s kratkimi, ličnimi brzostrelkami čez prsi. Strumno, samozavestno salutiranje, hajlanje /heil Hitler/. Ostro vpraševanje po Srbih, v nemščini seveda, je postajalo kar nasilno. Bilo je teh zelencev kot listja in trave. Očeta ni bilo doma. Bil je na fronti kot rezervni kapetan prve klase. »Torej, kje so Srbi,« je v kuhinjo prikoračil major, malo bolj zajeten, a vojak od pet do glave. Mama je držala v roki lesen pladenj, lepo narezanimi kockicami kruha in kupčkom soli. Major jo je presenečen prijazno pogledal: »O lepa stara slovanska navada, da sovražnika sprejmeš s kruhom in soljo!« Za njim je bila četa vojakov, poln šolski hodnik. Obrnil se je, pogledal po četi in ukazal, da mu sledijo. Vzel je kockico kruha, jo pomočil v sol in pojedel. Vojaki so ga posnemali.
Mama je v spoštljivo presenečenje tega sovražnega oficirja govorila visoko knjižno nemščino. Povedala je, da so zadnji jugoslovanski vojaki odšli pred kakšnima dvema urama, a major je odločil, da mora opraviti svojo vojaško dolžnost: pregled šolskega poslopja. Sestra, stara devetnajst let, ki je tudi znala nemško in francosko, je morala s štirimi vojaki na pregled šolskega poslopja. Pred vojaki je šla z dvignjenimi rokami, za njo so šli vojaki z bajoneti na puškah. Kmalu so se vrnili brez bajonetov, saj niso našli ničesar. Mama je majorju potožila o izgubi domovine, na turški mlinček pa je mlela pravo kavo, čemur se je major čudil in rekel: »Kaj vi še imate pravo kavo, pri nas je že zdavnaj ni več.« Mami so se roke tresle od vznemirjenja, major je pristopil, jo prijel za roko in dejal: »Nas se vam ni treba bati … ampak tega, kar za nami pride … Bil je namreč tudi učitelj, rezervist in pogovor je stekel v skoraj prijateljskem vzdušju. Zunaj pri studencu so se do pasu slečeni vojaki umivali, šalili, smejali in brili. Po dveh urah so se osveženi odpravili naprej, vasi sploh niso pregledali.
Prišlo je, kar je napovedal major. Vse učitelje in duhovnika so takoj zaprli na grad Borl. V nekaj urah smo morali izprazniti stanovanje in se t a k o j izseliti. Šli smo v Rače, na dom očetove mame in tam dočakali izselitev v Srbijo. Četrtega junija, zjutraj ob petih so prišli po nas: po mamo, sestri, brata in mene, ata je bil v mariborski kasarni, kjer je bilo zbirališče za transport v Srbijo. Zjutraj so prišli po nas, mislim, da je bilo šest vojakov in kamion s cerado. Razbijali so po vratih in kričali: Aufmahen! Mama je takoj odprla. Sledilo je vpitje vojakov in že vprašanja, seveda v nemščini: »Imate zlato, imate denar?« Obstali so kot vkopani, kajti mi smo bili oblečeni, prtljaga pripravljena, za vsakega po 25kg, nikjer nobene posteljnine, nič oblek, omare prazne in odprte, na posteljah pa vzmetnice. Vsi kosi pohištva so bili namerno neurejeni. Sestra je z vehemenco odprla klavir, kot da se pripravlja na koncert, sedla je h klavirju, z naglico potegnila po tipkah, zaigrala znano melodijo (šlager) in zapela v nemščini, francoščini, italijanščini in še v srbohrvaščini Vrni se. Vojaki so se naslonili na rob klavirja, zavzeto poslušali in ob koncu z občudovanjem izjavili: »Mi vas selimo, vi pa pojete.« Sestra jim je pa odgovorila: »Zakaj pa ne, saj gremo k našim bratom Srbom.« A pripomniti moram, takoj ko so videli, da ni zlata, denarja, ničesar, kar bi lahko vzeli, so nam otrokom rekli, da nam ni treba v Srbijo, da lahko ostanemo in postanemo lojalni državljani velikega Reicha. Sestra jim je odgovorila, da kamor gredo starši, gremo mi, zato jim je priredila mali jutranji koncert. Pomagali so nam znositi prtljago na kamion, mami in meni se povzpeti na kamion, sestri in brat pa so to storili sami in odpeljali smo se. Spominjam se vožnje, občutek sem imela, da je vojake bilo sram. Sloneli so na svojem orožju in gledali v tla. Vožnja je hitro minila. Pristali smo v meljski kasarni, kjer nas je oče že čakal. Očeta smo hoteli objeti, odmaknil se je: »Proč, ne poznamo se!« Sledil je pregled prtljage. Zgodilo se je, da je eden izmed vojakov otipal, da so v prtljagi pernice. Rekel je, da tega ne smemo vzeti s seboj. Ni pa bil sam, pregledovalo jih je več in tisti, ki je stal ob njem, ga je dregnil s komolcem: »A bi ti rad pobral te pernice? Ne, ne boš jih, z njimi bodo šle.« In je porinil prtljago naprej in to v naše roke. Razen tega incidenta so z nami postopali korektno. Ničesar nam niso vzeli. Zakaj, ne vem. Morda nas je reševalo mamino in očetovo znanje nemščine.
Ob štirih popoldne smo bili že na vlaku. Vozili smo se v lepih pulmanih brzovlaka skozi Slovenijo do Bosanskega Broda, tam pa smo morali prestopiti v živinske vagone, do katerih so nas prepeljali zaradi porušenih mostov z ladjami, in vsak je vlekel svojih 25 kg. Začela se je pot skozi Bosno v Srbijo. Med vožnjo s strani vojaškega spremstva ni bilo nobenega nasilja, razen vpitja »šnel, šnel, marš, marš,« ko je vlak obstal za WC in da smo si natočili vodo. Vozili smo se skozi gorato Bosno /186 tunelov/ in mladi izgnanci so poskakali z vlaka, tekli v hrib, na vrhu pa vlak počakali in vstopili … Vožnja je bila zaradi strmih vzponov izredno počasna in zaradi slikovitosti divje pokrajine nepozabna, zanimiva. Vojaško spremstvo je to početje mladih le opazovalo. Nikomur se ni skrivil niti las, zdi se, da jih je to početje prav zabavalo. Zakaj to pišem? V mislih imam domobrance, kako so jih vozili v Kočevje /večina je bila mladih/ v spremstvu KNOJ-a – »osvoboditeljev«.
Po treh ali štirih dneh smo prispeli v Mladenovac, 60 km od Beograda v smeri proti Nišu. Eno skupino izgnancev so dodelili v Arandjelovac, nas v Mladenovac, ostale v Zaječar. To je nepozabno! Ko je vlak ustavil, ga je množica, ki nas je čakala, zasula s cvetjem in pozdravljala z vzkliki: »Dobrodošli nam, mili Sloveni!«

Opis slike: Herica pri enaindvajsetih

Spoštovani bralec, danes po tolikih letih, ko to pišem, se v očeh lesketajo solze ganotja in neskončne hvaležnosti. Objemanje, pomoč pri sestopanju iz živinskih vagonov, pri nošenju prtljage do nekega velikega dvorišča, mislim, da je bilo občinsko, tam kruh, čaj in že razdeljevanje, kam bo kdo šel. Slišati je bilo: »Ja ću ovog, dajte mi onog.« Skoraj bi zmanjkalo nas beguncev. Županu smo na »spisku« ostali le še mi, najštevilnejša družina, dodeljena v Maldenovac. »Djordržević, ti uzmi ove, ti si najbogatiji.« Pa se glasi Djordjević: »Kaj praviš, da sem jaz najbogatejši? Poglej, kdo je tu »najbogatiji.«: jedan, dva, tri, četiri zdrave dece« in je pokazal na našega očeta. Župan se je odločil drugače. Dekleta je dodelil apotekarju Hristiću, mamo in očeta Djodjeviću, brata pa Prokiću, najbogatejšem trgovcu z žiti v Šumadiji. Zakaj nas otrok župan ni dal Djordjeviću, premišljujem danes. Dodelil mu je starše. Temu bogatašu sta umrla dva otroka za tuberkulozo. Hiša ni imela otrok. Je župan pomislil, da bi se mi česa nalezli? Apotekar Hristić je imel hčer in sina, lepi, prelepi ljudje. Opazni so bili vzgoja, omika, bogastvo, stanovanjska kultura. Zanimivo, da so imeli enako spalnico, kot je bila naša, ki je ostala v zaplenjenem zapečatenem domu. Le tri dni smo se lahko čudili tej bogatiji. Mladenovac, srce Šumadije. Bogastvo, sposobni trgovci, velike kmetije, pšenica, koruza, živina, vsa kupčija se je dogajala v tem mestecu. Vsi, ki smo jim bili dodeljeni, bi nas kar posvojili, a prišel je ukaz, da moramo na vas. Nas je onesrečil naš priimek Jarc? Srbske oblasti so mislile, da spadamo med Hrvate, to je Srbe, ki so jih Hrvati izseljevali, teh po mestih niso pustili, bili so dodeljeni le na vasi in tako smo prišli v Jagnilo. Vsi Slovenci so ostali v Mladenovcu, dobili stanovanja, pohištvo, službe. Živeli so na parketu in dodeljena jim je bila pomoč v denarju, tako imenovana Nedićeva pomoč. Naša družina pa ničesar! Na vasi smo spoznali veterinarja Gavrilovića /znana je tovarna Gavrilović/. Bil je mlad, komaj je dokončal študij, odlično smo se razumeli in dobro prenašali revščino, celo s humorjem. Strašno revščino! Vas je bila velika, štela je dva tisoč duš, tako rečejo Srbi. Za naše pojme eno samo bogastvo. Tu zemlja rodi, ne da bi jo gnojili. Če vzamem v misli naše Haloze, Slovenske gorice, tam v Jagnilu revščine nisem videla. Dodelili so nas bojda revnim … A imeli so dve hiši, veliko gospodarsko poslopje, ogromno dvorišče s sadovnjakom, vinograd, polja, konje, svinje, perjad, izredno stanovanjsko kulturo, opazni so bili olika, omika in spoštovanje do starosti. Naše bivališče je bila nedograjena hiša iz butane ilovice. Trije prostori: levo, desno in sredina. Vhod v hišo je imel dve stopnici. Imenitno! Tla ilovnata, pohištvo pa: stara razmajana, odslužena miza, štirje stoli v enakem stanju kot miza /nas je bilo šest/, postelje, dve klopi, deske, slamnjače, ki smo jih prinesli s seboj /neverjetno, na kaj je mislila mama še doma/, to je bilo ležišče nas treh deklet, brat pa je imel ležišče na deskah na dveh kozah in slamnjači. Ata in mama sta imela neko posteljo, na kateri je spal, domnevam, car Lazar … umetniški čudež, od kod, nimam pojma. Štedilnik iz pločevine na tankih štirih nogah je imel celo pečico, ki pa seveda ni pekla, v njem je gorelo tako, kot da bi notri gorela sveča. Obleke so visele na žebljih, zabitih v steno, a je vse popadalo na tla, kajti žeblji v ilovici niso držali. Posoda na neki klopi /šest »plehnatih« krožnikov, dve »kastroli« in en lonec/. Vrata in okna so bila vgrajena v še neposušeno ogrodje hiše /o zidovju ne moremo govoriti, saj je bila le ilovica/. Čez poletje se je vse posušilo in povsod ob oknih in vratih so bile vsaj za mezinec debele špranje. Za poletje nič hudega, a prišla je huda zima ¹⁹⁴¹⁄₄₂, temperatura do -32°C in košava, strašna košava. Vrata smo obrobili s kitami iz slame, kot to delajo naši kmetje v hlevih. Kljub temu je bilo mraz, stene so bile kot iz kristala. V tem prostoru sta spala ata in mama. Zjutraj je imel ata na brkih ivje, mama pa ivje na laseh, ki jih ni pokrivala ruta. Mi otroci smo spali v prostoru, kjer je stal štedilnik, nakar sta prišla k nam še ata in mama s posteljo carja Lazarja. Soba je bila tako polna, da si s težavo prišel iz enega kota v drugega. A krompir pod posteljo nam ni zmrznil. Idila je bila popolna in jaz sem se vsako noč zbudila na krompirju. Seveda, deske so se razrinile, slamnjače so šle narazen, jaz pa na krompir, dragoceni priboljšek. Za zajtrk smo spali, ob desetih smo jedli koruzno moko, zavreto na vodi, neslano /soli ni bilo/, proti večeru pa fižolovo juho /ne pasulj/, ker je bilo fižola premalo. Dan za dnem isto, imeli pa smo kruh, ki je bil bogat na otrobih. Dohodkov nobenih, le priložnostni zaslužki, delo na polju, pastirska opravila /ovce in svinje sem pasla jaz/. Sicer sem pa bila za pestunjo pri šolskem upravitelju, vsaj najedla sem se. To je bilo zelo grenko, saj sem vedela, da doma nimajo. Ta moja služba je bila kratka. Mama je zbolela … Želela si je belo kavo. Kje neki! Ni mleka, tako bogata vas, a mleka nismo dobili, ni sladkorja, le črna kava, iz česa je bila, ne vem. Bila je grenka in vodena. Ob tem, da zaradi suše ni bilo vode, dobili smo je le nekaj litrov na dan, je bilo pranje in umivanje razkošje … Poleti je še nekako šlo, kar zadeva hrano. Bile so buče, slive, kuhana koruza in pšenica. A zima … ni bilo kurjave, le sveže podrto trnje, samo vejevje, dodeljeno od občine, kot tudi fižol in moka. Vejevje je bilo obdano s trnjem in ledom. In mraz, mraz, mraz …
Prišla je pomlad in z njo uporniške horde. Noč za nočjo, bilo jih je po osem do deset v tolpi. Vsi so od gospodarja, ki se je vedno skrival, zahtevali orožje. V tej vasi se je razorožil polk jugoslovanske vojske, baje je bil nekje zakopan celo top. Jaz ga nisem videla. Noč za nočjo druga banda, vsi kosmati, pijani, brutalni, nasilni. Lastniki – naši gostitelji so se pisali Filipović. Poleg gospodarja in žene so bili še stara mati (majka ali baba) in dve hčeri Dara in Ljuba. Neke noči nas je okoli polnoči zbudilo vpitje: »Odprite, iščemo orožje!« Odpremo, na dvorišču je z dvignjenimi rokami stala gospodinja Dana, okrog nje pa štirje kosmati divjaki z naperjenimi puškami, ena na prsih, druga na hrbtu in dve pod obema rokama. Kričali so, naj da orožje, ona pa, da ga nima. »Daj orožje ali pa te ubijem,« se zadrl tisti, ki ji je držal puško na prsi. »Pa me ubij.« Kosmata beštija je odmaknila puško, jo prijela z levo roko, z desno pa udarila Dano po licu, po drugem licu pa kar s hrbtom roke, da je siroti glava kar opletala. Gospa Dana je imela stekleno oko. »Joj, saj ji bo oko izpadlo,« me je prešinilo, kajti mi smo morali gledati, kako hočejo ti divjaki doseči svoj cilj. »Ubijem te, če ne daš orožja!« Ona pa mirno: »Pa me ubij, enkrat sem se rodila, enkrat bom umrla.« Pretepač je ves besen odvrgel puško in z obema rokama so padale klofute. Takrat je pa majka, klicali so jo baba, tako tam rečejo starim materam, pokleknila pred svojo snaho, ji objela noge, jih poljubila, nakar je dvignila roke kot k molitvi in rekla: »Za božjo voljo, ljuba hči, daj to prekleto železje!« Snaha jo je pogledala: »Dobro, baba, dala bom, ali le zaradi tebe.« Vzravnala se je z dvignjeno glavo, se otresla nasilnežev, odšla v temo proti sadovnjaku in prinesla dve puški. Drhal se je odločila pregledat še naše bivališče. Najbolj pijani je začel odvijati ročno bombo. Saj ne vem, če jo je res odvijal, a vpil je, da nas bo vse pognal v zrak. Dana, pretepena žena, si je drznila obregniti se: »Pa čuj, ali te ni sram, da pobiješ te uboge izbeglice.« Odgovor je bil: »Nek idu u pm.« Po vsej verjetnosti je vodja tolpe dojel, da pri nas ni kaj vzeti, in je dal nalog za odhod. Obraz »gazdarice« Dane je bil drugi dan ena sama oteklina in podplutba.
A prišla je noč in zopet trop nasilnežev. Vsi smo bili že na dvorišču. Pred bando se postavi razjarjena stara mati, lepa »starica« z živimi črnimi očmi, rahlo nakodranimi popolnoma belimi lasmi, vzravnana je z dvignjenimi pestmi odrinila snaho za svoj hrbet, nad vsiljivci je vpila in jim preklela vse po »spisku«: »Poglejte snaho, to so sledi včerajšnjih roparjev, ki jim je dala orožje. Pa kaj vi mislite, da imam jaz tovarno orožja!« Nasilneži so se brž pobrali v noč. Noč za nočjo in vedno novi, a vsi naliti z žganjem. Vsi bi naj bili narodna oblast.

Opis slike: Družina 1937

Bil je topel aprilski dan, bili smo na dvorišču in se greli na soncu. Po vaški poti je prihajala kolona Nemcev v čeladah in polni bojni opremi. Ojej, kaj bo pa zdaj? Kolona se je ustavila in prvi v koloni je prek plota vprašal, če tu kdo govori nemško. Oče se je postavil v strumno držo ter zdrdral v nemščini: »Jaz, prosim, sem bil avstrijski podoficir.« Za Nemce je bil šok, da so se lahko pogovorili brez tolmača. Pogovor je potekal mirno, lepo. Vprašali so, kakšni so vaščani. Vaščani da so najboljši ljudje, je povedal oče. »Kaj pa ponoči? Vemo, da je nemir, zato smo prišli,« so silili dalje. »Ja, to že,« je rekel oče, a takoj pripomnil, da so vaščani mirni, dobri in gostoljubni ljudje. Jasno je, da so vprašali, kdo smo? Oče jim je lepo, a ne brez ironije povedal, da smo izseljeni iz Slovenije in da je učitelj. Vojna je pač vojna, žal. Nemški vojaki so vas zapustili mirno, kot so prišli. Po dveh ali treh dneh se je v vasi razširila govorica, da so v vasi partizani. Prvič smo slišali ime partizani pri belem dnevu. Bili so na občini, menda pri šoli in pop da je zapregel kočijo in se odpeljal v Mladenovac. Partizane da vodi Kosta Nadj z ženo Kiko. Med njimi nihče ne pije, so prijazni, nikomur nič nočejo, tudi orožja ne zahtevajo.
Noč, psi lajajo, ropot, koraki, pogledamo skozi okno. Na križišču postavljajo težko strojnico. Razbijanje po vratih: »Odprite! Narodna vojska! Nedićeva.« Vprašujejo za tisto strašno noč. Kdo so bili, kaj so govorili, kako so bili oblečeni. Povedali smo in tolpo opisali. V pogovoru so zvedeli, kdo smo, da je oče jugoslovanski rezervist, kapetan prve klase in hoteli so ga mobilizirati … Mama je razprla očetu srajco, da se je videl šiv od operacije na želodcu in tak ni bil primeren za boj. To je bila Nedićeva redna vojska. Bili so prvi, ki se je dalo z njimi pogovarjati. Očeta so pustili pri miru. Kmalu za tem obiskom je začelo pokati: brzostrelke pa puške in ročne bombe tik ob hiši. Vsi smo bili na tleh in na mamin predlog smo si dali pernice čez glavo. Kmalu je streljanje potihnilo, le v daljavi so se slišali še posamezni streli. Zunaj je nekdo klical: »Otvaraj brzo vrata, privremena ambulanta.« Vrata so bila v hipu odprta, prinesli so ranjenca. Dumdumka ga je zadela v desno stran trebušne votline, kjer je slepič. Kri je lila. Rana je bila velika kot ogromna vrtnica. Mladenič je bil star kakih osemnajst let. Položili so ga na ležišče počez. Zdravnik je poskušal ustaviti kri. Zunaj so pripravljali voz za prevoz. Voz naj bi ga peljal po cesti, ki je bila bolj podobna globoko zorani njivi in polna blata, blata. In noč, hladna noč. Mladenič ni dočakal jutra … Prizor te noči mi ostaja v spominu do danes in ne bo šel v pozabo. Prostor v naši hiši: štiri ležišča, miza, stoli, ni kam stopiti, vojaki, ranjenec, sveča – parafin v kozarcu, na parafinu plava stenj. Pri tej razsvetljavi se je vršila operacija in enemu od vojakov se je sprožila puška, naboj mu je odnesel kapo z glave. Vsi so hoteli leči na tla, pa ni bilo kam. Začelo se je svitati. Splazila sem se v sosednji prostor, zaradi zime je bil prazen in hotela sem k oknu, pa mi stražar pravi: »Čuvaj dušu, tamo ima jedan mrtvac.« Že sem zadela ob njegove noge. Ležal je ob oknu, da sem videla, da mu manjka del glave, možgani so bili na ilovnatih tleh. Ob svitu je Nedićeva vojska odšla in tudi mrtvega je vzela s seboj. Boj je potekal med partizani in redno Nedićevo srbsko vojsko. Dva partizana sta padla in vaščani so ju pokopali po stari, uveljavljeni navadi, a brez popa … Ni ga bilo, saj je odšel v Mladenovac. Kaj je tam počel, so le domneve. Bil je proti partizanom, vedel je, da prinašajo zametke revolucije. Partizanska enota se je umaknila. Nedićevi so bili v premoči. Bili so edini, ki se jih ni bilo treba bati. Bili naj bi legalni varuhi Srbije.
Nastopilo je jutro, kakor da se ni nič zgodilo. Šla sem popazit punčko šolskega upravitelja, in ko sem se vračala domov, me je srečal poštar in mi izročil dopisnico iz Slovenije. Bila je iz Maribora, napisana v nemščini. Razbrala sem lahko le, da na njej piše nasvidenje. Tekla sem vso pot, da bi bila čim prej doma, saj je na dopisnici pisalo na svidenje – Auf widersehen. Vsa zasopla sem pritekla do mame: »Mama, tu piše nasvidenje. Domov bomo šli! Domov!« Res je bilo, na dopisnici so nam sorodniki sporočali, da je prošnja za našo vrnitev ugodno rešena.

Opis slike: Mama in oče – Srbija, julij 1941

Takoj po naši izselitvi so očetova sestra in sorodstvo iz Avstrije vložili prošnjo za našo vrnitev in uspeli. Po desetih mesecih. Med vojno si lahko kupil vse /kot vedno, če si pri denarju/, tudi uslišanje take prošnje, podprte še s priporočili.
Pomlad, topleje je. Omislimo si lahko zopet »kuhinjo«. Z ilovnatih tal je bilo treba posneti debelo plast ilovice zaradi krvi in možganov nesrečnega Nedićevega vojaka, kar ni bilo enostavno, čeprav so vojaki počistili, kajti kri je pronicala v tla … Namestili smo tisto majavo mizo, stole in štedilnik. Slamo ob podboju vrat, spleteno v kite, smo pustili, noči so bile še hladne. Notranja okna smo odprli, kajti namesto stekel je bil nameščen ovojni papir. Steklo je bilo le na zunanjih oknih.
Dopisnica nas je nepopisno osrečila. Jaz še danes ob spominu na tisti trenutek, da smemo domov, začutim globoko vznemirjenje in zavest o sreči, čemu smo ušli. V pogovoru, da gremo domov, nas je presenetila pojava na dvorišču. Mislim, da je bil 22. april 1942, jasno pomladansko jutro. Obiskovalec je bil namenjen k nam. Oblečen je bil v prvovrstno rjavo usnje. Rjavi, mehki, nagubani škornji. Naboji v pasovih prekrižanih na prsih, za pasom pištola, na rami pa puška. Bil je kot iz revije. Zelo čeden, velik, postaven, urejen. V kuhinji smo stali: mama, siva, shujšana, obleka je na njej visela; sestri, brat in jaz, ki nama je bilo vse premajhno, zrasla sva. Rokavi malo čez komolce, vse pretesno in prekratko, videti je bilo eno samo revščino. Mož obstoji z eno nogo na stopnici, bili sta samo dve, sname puško z rame, gleda začudeno, kot da je obnemel, počasi stopi na drugo stopnico in v prostor. Presenečeno se ozira po prostoru, se zazre v mamo in počasi zateglo reče: »Klanjam se, Mariborčani! Eeee, ovako izdajica ne živi!« Mi ostrmimo, kako ta tujec, ki preiskujoče zre v nas, ve, da smo Mariborčani? Kje je bil oče, ne vem, nič se ga ne spomnim, le mame, blede, shujšane, osivele, z redkimi lasmi, ostarele, a videlo se je, da ni stara. Obiskovalcu ponudimo stol, še prej pa pogledamo, če ni tisti, ki se najbolj maje. Veličastni gost sede, se nasloni na puško, premišljujoče zre v tla, dvigne glavo in vpraša, od česa živimo. »Od občinske podpore v obliki moke«, pravi mama, »od koruzne in pšenične, fižola, tudi kurjavo smo dobili, kar je pač bilo, obsekano trnje.« »Pa denar,« nadaljuje gost. Tega smo nekaj prinesli s seboj, a je skoraj pošel.« »Vi in vaš mož sta učitelja,« domneva gost /ej, od kod ve?/. »Pa ve, mlade dame,« vpraša sestri? »Klasična gimnazija je za nama.« »O, potem pa znate francosko« in pogovor je tekel v francoščini, tako malo za pokušino. Predstavil se je. Zdravnik iz Beograda, partizan. »Čuli smo, da ste izdajalci. Imamo nalog za likvidacijo vseh šest … a dvomim, izdajalec ne živi tako, kakor tu vidim.« Mama mu je izročila dopisnico. Vzame, pogleda datum, žig, bere, seveda je obvladal tudi nemščino. »A kdaj greste,« vpraša. Mama pravi, da smo nameravali odpotovati čez štiri dni … a kot kaže … »Mene se ne bojte, bdel bom nad vami, pojdite čim prej! Prvega maja začnemo minirati vse proge. Pa denar?« vpraša. Segel je po listnico in nam dal 100 dinarjev, več da nima, je rekel z obžalovanjem in se v zadregi nasmehnil. Mama se je denarja branila, da tega ne more sprejeti, on pa ji je rekel, da se naj zanje ne bojimo, ker ga bodo že pobrali Nemcem. Mi pa naj bomo mirni, ker bodo tu okrog in bodo pazili na nas, kajti zgodi se nam lahko vse mogoče. Govoril nam je o partizanski poštenosti, o boju proti Nemcem in domačim izdajalcem … V slovo se je z nami rokoval, bratu dal roko na ramo z besedami: »Drži se, mladi junak,« mene pobožal po laseh, sestri sta bili deležni galantnega poklona, stisk roke mami in spoštljiv poklon: »Moje duboko poštovanje, gospodjo učiteljica in ne bojte se.« Odšel je.
Voz je bil po dveh dneh pripravljen in naše cule naložene. V voz sta bila vprežena dva konja. Ker je bilo suho, ni bilo blata. Če bi prej deževalo, bi bili za vprego samo voli. Prišla je ura slovesa. Vsi smo jokali. Pa še kako. Naši gostiteljici, baka in Dana, sta nas blagoslavljali, križali, Boga klicali za spremstvo in srečno vrnitev domov. Voz je zapuščal vas, zadnje hiše je zakril gozd. Iz gozda je stopilo šest oboroženih mož. Opazili so našo preplašenost. Naj se ne bojimo, so rekli, ker nas bodo spremljali do glavne ceste /betonska cesta Beograd–Topola–Oplenac/. Spremljevalce je zanimalo, od kod smo. »Maribor, Slovenija, e pa tam je moj oče služil vojsko v meljski kasarni,« pravi eden od spremljevalcev. Pot ni bila dolga, prispeli smo do glavne ceste. Nekdo med oboroženimi spremljevalci je dvignil roke proti nebu, se zazrl v nebo in rekel: »Do ovde smo vas pratili mi, a sada neka vas prati Bog. U zdravlje, Slovenci, sretan vam put! Živi i zdravi stigli do vaše kuće!« Segli so nam v roke in vzel jih je gozd.
Kakšna sprememba v vožnji. Konji so stopali z lahkoto in zdelo se je, da tovor sploh ni bil težak, a strah nas še ni zapustil. Levo in desno je bil gozd. Kako nam je že rekel zdravnik iz Beograda? »Može da se vama desi svašta.« Zagledali smo predmestje Mladenovca in vrnil se nam je občutek varnosti, ki ga že dolgo nismo več poznali. Končno slovo od našega voznika, bilo je prisrčno in toplo in tudi solz ni manjkalo.
Beograd. Zaveza ima premalo prostora, da bi lahko popisala teh nekaj dni, ki smo jih preživeli v Beogradu. Kaj vse se nam je dogajalo! Veliko gostoljubja in veliko pomoči. S Hrvati je bil pa križ. Delali so nam neverjetne težave s prečkanjem njihovega ozemlja. Čakali smo dva dni na dovoljenje. Imeli smo veliko srečo. V Beogradu je bil policijski inšpektor inšpektor iz Maribora, ki je bil izseljen in je enako službo opravljal v Beogradu. Bival je v prelepem, bogatem stanovanju. Res, Srbi so za Slovence dobro poskrbeli, ti pa so jim vračali z delom in poštenostjo. Ta dragi očetov prijatelj Turin! Ne vem, kako bi mi brez njegove pomoči uspeli priti iz Beograda. Bil je 28. april in ob polnoči naj nas bi naš vlak odpeljal, nič več proti Mariboru, ampak proti Marburgu. Kaj nas čaka? Kam gremo? Ob desetih zvečer nas je g. inšpektor pospremil na vlak še pred policijsko uro. Sedeli smo v kavarni blizu kolodvora. Prišel je čas odhoda. Vstali smo od mize, od orkestra pa se je oglasil napovedovalec: »Za naše izbeglice, Slovence, ki se vračajo domov. Želimo jim srečno pot. Živi zdravi nam bili!« In zaigrali so Vrati se … Mi pa vsi v jok. Krčevit jok. Pa pravi gospod Turin v svoji štajerščini, bil je doma iz Cirkovcev: »Otroci, ne jokajte, saj greste domov.«
Še zadnji stisk rok skozi okno vlaka in vlak je potegnil v temo.

Opis slike: Družina po vrnitvi iz Srbije

Epilog

Danes, ko to pišem, se vračam v mislih v Srbijo. Likvidirati so nas hoteli, ker bi naj bili izdajalci. Ali pa je bil vzrok, da smo bili intelektualci, ali očetov pogovor z Nemci, ali nudenje pomoči Nedićevim vojakom?
Kaj se je zgodilo z njim, ki nas ni privedel na prostor, kjer naj bi nas likvidirali? Kosta Nadj vem, da je preživel, saj je z armado 1945 prišel v Slovenijo. Za tega drugega pa ne vem. Berem vrstice v II. knjigi Metoda Mikuža, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, stran 148 povelje Kardelja Mačku v oktobru 1942.
»Belo gardo uničujte neusmiljeno … kmete, ki se bodo uporno borili, postreljajte … Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce /starša sta bila učitelja/ itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.«
Koliko družin so v tem času v Sloveniji že postrelili? Tu vidim vzporednico in neverjetno srečo, da se je našel nekdo in nas otel gotove smrti. Mu je bilo za to dobro dejanje sojeno?
Mnogokrat se ga spominjam s hvaležnostjo, saj mu vsa družina dolguje življenje.