Avtor: Jože Kočar
Obisk angleške kraljice Elizabete I. lani oktobra je ponovno opozoril na žgoče vprašanje britanske odgovornosti za izročitev in poboj razorožene slovenske domobranske narodne vojske. Zgodovina 20. stoletja sicer pozna kar nekaj velikih množičnih zločinov; najbolj znana sta gotovo Katin in Srebrenica, ki sta po absolutnem številu žrtev (od 8.000 do 14.000) blizu slovenski vetrinjski tragediji (okrog 12.000), vendar sta relativno glede na delež v narodovem telesu neprimerljiva s slovenskim. Naravnost pošastno je dejstvo, da je znašal na primer v Rovtah delež pokončanih moških med petnajstim in tridesetim letom kar 80 odstotkov, kar pomeni, da je ostal živ samo vsak peti moški v teh letih. V Šentjoštu nad Horjulom kar nekaj časa ni bilo nobenega rojstva. Res, pravi genocid.
Lahko rečemo, da se je Slovencem Srebrenica zgodila že maja in junija 1945. Stvari, ki so se dogajale v Srebrenici, so skoraj na las podobne vetrinjskim dogodkom skoraj pol stoletja prej. Le ljudje in njihova imena so drugačni. V Srebrenici bosanski muslimani, mednarodno varovano območje in nizozemske modre čelade, v Vetrinju slovenski begunci in njihova razorožena vojska, taborišče na Vetrinjskem polju pa pod zaščito britanskega 5. korpusa. In kakor je general Mladić lagal Bošnjakom, da se jim ne bo nič zgodilo in naj bodo mirni, podobno so britanski oficirji lagali častnikom slovenske domobranske narodne vojske, da gredo v Italijo. Domala vse, kar smo opazili pri Srebrenici, nas spominja na genocid nad slovensko domobransko narodno vojsko, a kljub temu naši novinarji te podobnosti Kočevskega Roga in okoliščin, ki so privedle do njega, niso omenjali. Poročanje o srebreniških pobojih jasno kaže na težko razumljivo naravnanost slovenskih občil in družbe.
Vendar med naštetimi tremi množičnimi zločini obstaja tudi opazna razlika. Medtem ko sta prva dva, Katin in Srebrenica, mednarodno raziskana in ocenjena, je slovenska vetrinjska prevara in poboj izročenih domobrancev kljub številnim pričevanjem in zasebnim raziskavam uradno neraziskana, neocenjena in nepriznana. Britancem in slovenskim boljševikom se je posrečilo res dobro prikriti naravo in obseg genocida, ki so ga prvi omogočili, drugi pa izvedli.
Zločin nad poljskimi oficirji, poimenovan kratko Katin, izčrpno opisuje knjiga Gerda Kaiserja Katin, državni zločin – državna skrivnost (Katyn. Das Staatsverbrechen – das Staatsgeheimnis, Aufbau Taschenbuch Verlag, Berlin, 2. Auflage 2003, 476 strani). Na koncu po abecednem redu povzema tudi podatke o udeležencih in kronologijo dogodkov od pakta Ribbentrop-Molotov, 23. avgusta 1939, do postavitve spomenika julija 2000.
Tudi o Srebrenici je ob desetletnici, leta 2005, izšla knjiga Srebrenica: dokumenti, pričevanja in haaški proces (uredili Julija Bogoeva in Caroline Fetscher). Imenovani so krivci za zločin, kjer ne gre samo za izvajalce zločina, ampak tudi za stratege pobojev in za dokumente s procesa proti generalu Radoslavu Krstiću, podrejenemu generalu Mladiću.
Po več kot šestdesetih letih je že skrajni čas, da bi končno tudi v Sloveniji pričevanja in dostopne dokumente o Vetrinju zbrali in ocenili v posebni publikaciji.
Ozadje izročanja protikomunističnih beguncev (slovenskih domobrancev, Hrvatov in Kozakov) poleg več člankov v Zavezi obravnavajo tudi tuji avtorji, kot so: Anthony Cowgill, Thomas Brimelow in Christopher Brooker, Vračanje iz Avstrije leta 1945 (The Repatriation from Austria in 1945), Nikolaj Tolstoy, Minister in pokoli (The Minister and the Massacres), Nigel Nicholson, Dolgo življenje (Long Life), Ian Mitchell, Cena ugleda (The Cost of a Reputatiom) ter John Corsellis in Marcus Ferrar, Slovenija 1945 (Slovenia 1945). Mnenja o razlogih za izročanje niso enotna. Nekateri avtorji skušajo odločitev pripisati pogodbi med Stalinom, Rooseveltom in Churchillom na Jalti, čeprav so se sklepi na Jalti nanašali na povojno usodo sovjetskih državljanov, ki bi prišli v ujetništvo zahodnih zaveznikov. Nikolaj Tolstoy je dogodke ocenil kot “celovško zaroto” posameznikov mimo vrhovnih vojaških in političnih stališč. Po izidu knjige Iana Mitchella, Cena ugleda, je potrjeno, da je bila južna Avstrija edino področje, iz katerega so angleške zasedbene sile vračale protikomunistične begunce in vojake, ki so se zatekli pod njihovo varstvo. Pri tem se pojavlja kar nekaj vprašanj.
Kupčija
Marko Kremžar v Demokraciji 32⁄2003 in v Družini 29⁄2003 zastopa mnenje, da je šlo bolj za »celovško kupčijo« kot za »zaroto«. Svoje mnenje utemeljuje z dejstvom, da so se zunaj območja 5. britanskega korpusa drugim zavezniškim enotam, tudi britanskim, prav tako v istem času predajale podobne vojaške in civilne skupine, a niso bile vrnjene. Od okrog 15.000 srbskih dobrovoljcev se jih je nekako 4.000 umaknilo na Koroško, ostalih 11.000 pa v Benečijo. Oboji so bili sprejeti kot protikomunistične vojaške enote, vendar so jih le iz Koroške izročili Titovim, iz Benečije pa ne. Dejansko so se oboji predali enotam iste britanske 8. armade, in sicer na Koroškem 5. korpusu, v Benečiji pa 13. korpusu. Logično se postavlja vprašanje, zakaj taka razlika, čeprav je bil poveljnik 15. armadnega zbora, kamor sta spadala oba britanska korpusa, feldmaršal sir Harold Alexander osebno protikomunistom celo naklonjen.
Opis slike: Kočevski Rog
Znano je, da je feldmaršal Alexander po koncu prve svetovne vojne kot brigadir Irske garde prostovoljno sodeloval v britanski misiji v Latviji in postal poveljnik nemško-baltskih protikomunističnih čet (Landeswehr). S tem je tudi mogoče povezati naklonjenost feldmaršala Alexandra do civilnih beguncev in dr. Meršola ob obisku v Vetrinju 4. junija 1945. Latvijska vlada mu je celo podelila odlikovanje baltskega častnega križa, ruski caristični general Judenič pa odlikovanje sv. Ane z meči. To odlikovanje je menda feldmaršal Alexander nosil maja 1945 tudi na večerji s sovjetskim maršalom Tolbuhinom. A Sovjeti so že naslednji dan generalu Charlesu Keightleyu, poveljniku 5. korpusa na Koroškem, izročili seznam kakih dvajset ljudi, med katerimi je bilo tudi nekaj starejših generalov nekdanjih carističnih protiboljševiških enot, ki nikoli niso bili sovjetski državljani. General Keightley je takrat zahtevo zavrnil. Torej se je moralo v britanskih stališčih do beguncev v naslednjih dneh nekaj bistveno spremeniti. Kronologija dogodkov je danes dokaj jasna, nekatera ozadja pa so še vedno nepojasnjena in zato predmet različnih domnev.
Zelo verjetna je domneva, da je posredno botrovalo britanski »kupčiji« s titovci dejstvo, da je imel general Keightley nalogo, da mora Titovim partizanom preprečiti zasedbo ozemlja zunaj jugoslovanskih meja iz leta 1939. O mejah naj bi namreč odločale mirovne konference. Zato je 10. maja 1945 celo predlagal nadrejenemu poveljstvu zavezniške 8. armade, naj mu odobri proti neposlušnim partizanom uporabo vojaške sile. Zapisal je: »Zdaj je popolnoma jasno, da moramo biti v stanju streljati na partizane, ki prezirajo ukaze britanskih poveljnikov.« Višje poveljstvo mu uporabe orožja ni odobrilo, češ da je politična situacija »zelo delikatna«. Nekaj slovenskih beguncev, ki so prišli v Celovec pred 8. majem 1945, ko so partizani zasedli dravski most, so Angleži dejansko s kamioni prepeljali v Italijo. Nato je nalogo reševanja odnosov z Jugoslovani dobil načelnik štaba 5. korpusa brigadir Toby Low, ki je začel iskati nevojaške poti, da doseže umik partizanov iz Koroške.
Najbrž sta zaradi takih razmer 12. maja 1945 iz Caserte v Treviso priletela Alexandrov politični svetovalec Harold Macmillan in njegov pomočnik Philip Broad. Po kosilu sta odletela v Tržič (Monfalcone), kjer sta se sestala z generalom Johnom Hardingom, poveljnikom 13. britanskega korpusa. Razpravljali so o negotovi politični situaciji. Naslednje jutro, 13. maja 1945, se je menda Macmillan nameraval vrniti v Caserto, a je načrt spremenil in odletel v Celovec. V štabu 5. korpusa je bil sestanek Macmillana z generalom Keightleyjem, ki je poročal o sestanku s sovjetskim maršalom Tolbuhinom pred tremi dnevi v Voitsbergu. Obravnavali so tudi vprašanje Kozakov in Jugoslovanov, kar je bil verjetno glavni vzrok za Macmillanov obisk na Koroškem.
Nikolaj Tolstoy v knjigi Minister in pokoli navaja zapis iz Macmillanovega dnevnika:
» … med podanimi Nemci je kakih 40.000 Kozakov in belih Rusov z njihovimi ženami in otroki. Če jih vrnemo Rusom, se pravi obsoditi jih v suženjstvo, mučenje in verjetno smrt. Če jih ne, bomo hudo razjezili Ruse in pravzaprav prelomili jaltsko pogodbo. Odločili smo, da jih vrnemo (general Keightley je v stiku in dobrih odnošajih z ruskim generalom na njegovi desni), jaz pa sem svetoval, da bi nam Rusi morali istočasno vrniti vse britanske ujetnike ali ranjence, ki so na njihovem zasedbenem ozemlju. Uradni postopek je, da gredo skozi Odeso (kar je po moje zelo težko). Upam, da pripravimo lokalnega ruskega poveljnika do tega, da jih vrnejo direktno (mislimo, da jih imajo 1500 do 2000) in jim prihranimo vse to trpljenje v zameno za zelo vestno izpolnitev dogovora, če vrnemo ruske državljane …
Da je zmešnjava še večja, tisoči tako imenovanih ustašev ali četnikov, povečini z ženami in otroki, panično beže na to ozemlje pred napredujočimi Jugoslovani. Ta imena, ustaši in četniki, krijejo vse od gverilskih oddelkov, ki so jih Nemci postavili med Slovenci, Hrvati in Srbi za boj proti Titu in so bili oboroženi in vzdrževani od Nemcev, – do ljudi, ki so bili, ali zato, ker so bili katoličani, ali pa starokopitni v politiki in iz kateregakoli vzroka nasprotni revolucionarnemu komunizmu, ožigosani kot fašisti ali nacisti. (To je zelo preprosta formula, katero v malo spremenjeni obliki, kot jaz opažam, v angleški politiki obsojamo.)«
Tak je bil torej položaj, ko je Macmillan zjutraj, 13. maja 1945, priletel v Celovec. V svojem dnevniku Macmillan jasno pove, da mu je bilo znano, da so bili med Kozaki tudi »beli« Rusi, a se opravičuje, češ da je mislil, da so tudi oni vključeni v jaltski sporazum. Nikolaj Tolstoj je ta dogovor poimenoval »celovška zarota«. Dejansko se je od 13. maja 1945 odnos poveljstva 5. korpusa do protikomunističnih beguncev vidno spremenil in prav 12. in 13. maja 1945 je preko Drave prihajala na Vetrinjsko polje glavnina slovenske domobranske narodne vojske.
14. maja 1945 se je Macmillan vrnil iz Celovca v Caserto, kjer je bil štab feldmaršala Alexandra. General Robertson, šef administracije, je še isti večer, verjetno po Macmillanovi pobudi, izdal tako imenovano »Robertsonovo povelje«, ki določa: » Vse predane osebe jugoslovanske narodnosti, ki so služile v nemški vojski, naj se razorožijo in predajo jugoslovanskim silam.« Na to povelje se je opiral kasneje pred sodiščem lord Aldington, prejšnji brigadir Toby Low, v razpravi proti Nikolaju Tolstoyu, češ da je imel vsa pooblastila za vračanje celotnega vetrinjskega taborišča, vojakov in civilistov. Seveda pravniško gledano slovenski domobranci niso služili v nemški vojski, bili so kvečjemu del policijskih enot, in že zaradi tega Robertsonovo povelje zanje ne bi veljalo.
Ker Robertsonovo povelje izrecno določa, naj se omenjene osebe razorožijo, se po logiki tudi ne bi moglo nanašati na tiste, ki so orožje oddali že pred tem, še manj pa na civiliste. Najverjetneje je bilo Robertsonovo povelje posledica poročil, da se Koroški približuje okrog 200.00 hrvaških vojakov in civilnih beguncev iz smeri Dravograda, Slovenj Gradca in Črne. Vendar tudi tem niso omogočili, da bi se jim predali in se razorožili, ampak so jih 15. maja 1945 pred Pliberkom zavrnili, nakar so jih partizani usmerili na »križni put«, ki se je za mnoge končal s smrtjo v tankovskem jarku na Teznem pri Mariboru.
17. maja 1945 je feldmaršal Alexander izdal povelje, naj jugoslovanske begunce in ujetnike iz južne Avstrije (s Koroškega) premestijo v »Področje 1« – DISTRICT ONE, odtod ime tega povelja DISTON, to je v severno Italijo. Na tem področju je bilo že okrog 11.000 Jugoslovanov, in to srbskih dobrovovoljcev, četnikov in primorskih domobrancev. Iz Vetrinja naj bi tja premestili še 24.000 slovenskih, srbskih in hrvaških vojaških in civilnih beguncev.
Istega 17. maja 1945 je 5. korpus dobil tudi povelje, »naj ne sklepa nikakršnih dogovorov z jugoslovanskimi poveljniki«.
23. maja 1945 je bilo iz štaba feldmaršala Alexandra 15. armadnemu zboru poslano dodatno navodilo: »Noben Jugoslovan, ki je prišel v roke zavezniških vojakov, ne bo vrnjen v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanski vojski proti svoji volji. V tem so zajeti četniki, ustaši, Hrvatje, Slovenci in razni begunci ter disidenti, vključno ženske in otroci. Vsi omenjeni bodo prepeljani in varovani v primernih taboriščih«. Očitno zdaj Robertsonovo administrativno povelje ni bilo v skladu ne z logističnim poveljem »Diston« in ne z navodilom tega dne.
Poveljstvo britanskega 5. korpusa v Porečah (Pörtschach) oziroma njegov načelnik štaba brigadir Toby Low se je že 15. maja 1945, dva dni po obisku političnega svetovalca Macmillana, sestal z jugoslovanskim polkovnikom Hočevarjem z namenom, »da koordinirata delovanje obeh vojsk«. Hočevar je med drugim predlagal, da bi imela Titova vojska nadzor nad vsemi taborišči jugoslovanskih beguncev, na kar Low takrat ni pristal, sprejel pa je odločitev, da bodo zavrnjeni vsi Hrvati.
Pogovore je nadaljeval polkovnik Ivanović in na sestanku 19. maja 1945 je Keitghleyu in Lowu zagotovil, da se bodo partizani umaknili iz Koroške. O vračanju Jugoslovanov, ki jih je bilo pod nadzorstvom 5. korpusa okrog 25.000, ni dokazov, je pa skoraj gotovo bilo predmet pogovora. Dogovor so vsi trije počastili z večerjo, o kateri je general Keightley poročal nadrejenemu poveljniku 8. armade generalu McCreeryju, vendar dokumenta o vsebini dogovora ni.
Dva dni pozneje, do 21. maja 1945, so se partizani res umaknili iz Koroške. 23. maja 1945 pa so Britanci začeli iz Vetrinja izročati Hrvate in nato postopoma še Srbe in Slovence.
26. maja 1945 je britansko zunanje ministrstvo šefom štaba v Sredozemlju sporočilo, naj bodo četniki razoroženi in internirani, hrvaški vojaki pa vrnjeni Titu, razen če se Američani s tem ne bi strinjali. V tem primeru naj bi ravnali z njimi enako kot s četniki. V večini britanskih dokumentov slovenske protikomuniste namreč označujejo kot četnike, verjetno zaradi preimenovanja v Slovensko narodno vojsko kot del Jugoslovanske vojske v domovini. Izgleda, da je bilo v teh raznih poveljih, navodilih in stališčih kar precej namerne ali nenamerne zmede. V vsakem primeru pa je bilo ravnanje nemoralno in nenačelno.
Opis slike: Kočevski Rog
Prevara
Ne glede na povelje DISTON in druga navodila je načelnik štaba 5. korpusa brigadir Toby Low na osnovi Robertsonovega povelja podpisal dve povelji o vračanju protikomunistov. Prvo je izdal 17. maja 1945 in se nanaša na Jugoslovane. Ukaz vsebuje tudi naročilo, naj se vsem, ki bodo vrnjeni, to prikrije, zato ga imenujejo »povelje Prevara« – DECEPTION ORDER. Britanci so vsem govorili, da jih bodo poslali v Palmanovo, kjer je poveljstvo Jugoslovanske vojske zunaj domovine.
Komaj nekaj ur po podpisu povelja Prevara o vračanju je feldmaršal Alexander ukazal prav nasprotno: vsi četniki in drugi protikomunisti naj se preselijo v britanski »Distrikt 1« – povelje DISTON.
Drugo povelje je brigadir Low izdal 21. maja 1845 in se nanaša na Kozake. Ker povelje uvršča vse različne skupine Kozakov med sovjetske državljane, ga imenujejo »povelje Opredelitev« – DEFINITION ORDER. Po tem povelju so Britanci naslednje dni vse Kozake kljub upiranju nasilno izročili sovjetskim enotam na mostu čez Muro pri Judenburgu. Brigadir Toby Low je svoje »delo« na Koroškem opravil in se je odpravil v Anglijo, da se pripravi na volitve za poslanca na listi konservativne stranke.
Ker so Titova četrta in tretja armija in partizanska četrta operativna cona z zasedbo Trsta, Primorske in Koroške postavile zavezniške zasedbene sile pred izvršeno dejstvo, so v sredozemskem zavezniškem štabu začeli pripravljati operacijo »Coldstream«, s katero bi jugoslovanske enote z vojaško silo izrinili za predvojne meje. Načrt »Coldstream« je za Koroško predvideval:
1. Pet ameriških divizij naj bi se pomaknilo na jug, da bi okrepile tri britanske divizije 5. korpusa na Koroškem.
2. Meja ameriške zasedbene cone naj bi se pomaknila proti jugu, da bi olajšale zasedbene obveznosti 5. britanskemu korpusu.
3. Vse ujetnike naj bi prepeljali iz Koroške v kraje, oddaljene od morebitnih spopadov.
Operacija »Coldstream« je pravzaprav stekla že 15. maja 1945. Izvidnice so na Koroškem že izbirale poti, po katerih bi prepeljali okrog 150.000 ujetnikov, vključno 45.000 Kozakov z 11.000 ženami, starčki in otroki, v ameriško zasedbeno cono. Na Koroško je prišlo 800 ameriških tovornjakov za prevoz ujetnikov in beguncev. A 20. in 22. maja 1945 je britanski 5. korpus poročal, da je v »Celovcu vse mirno«, zato je bila operacija prekinjena.
Vračanje jugoslovanskih protikomunistov Titovim enotam je bilo očitno v nasprotju z Alexandrovim poveljem »Diston« in načrtom »Coldstream«. Po mnenju brigadirja Edwarda Tyron-Wilsona je načelnik štaba 5. korpusa Toby Low sabotiral omenjeni načrt, ker ni maral ameriške pomoči. Zato je pohitel s »čiščenjem terena«, da je zavezniško vrhovno poveljstvo prehitel z izvršenim dejstvom: partizani so se umaknili, glavnine protikomunistov ni bilo več, ker je bila izročena Titu in Stalinu, nekaj nemških ujetnikov pa so res prepeljali v ameriško cono.
Po dnevniku 5. britanskega korpusa so bili 23. in 24. maja 1945 vrnjeni Hrvatje, 25. in 26. maja 1945 Srbi, od 27. do 31. maja 1945 pa je bilo vrnjenih 11.850 Slovencev. Skupno je bilo po britanskih podatkih izročenih v teh dneh Titovim enotam 26.339 oseb.
Odgovornost
Tudi po več kot šestdesetih letih od vetrinjskih dogodkov še vedno niso poznana vsa ozadja. Vsekakor je bil ključna oseba pri dogovorih o vračanju načelnik štaba 5. britanskega korpusa brigadir Toby Low. Njegova vojaška služba se je iztekala in pripravljal se je, da se v civilnem življenju uveljavi kot politik. Ko mu je general Keightley predal skrb za odnose z Jugoslovani, je najbrž Low že videl možnost, da se izkaže s »politično iznajdljivostjo«. Po posvetu z Macmillanom se je najprej začel pogovarjati s polkovnikom Hočevarjem, nato je nadaljeval z Ivanovićem. Namen pogovorov je bil spraviti jugoslovansko vojsko iz Koroške. Ko je zvedel za operacijo »Coldstream«, je Low pohitel. Očitno si je izročitev množice beguncev za umik partizanov zamislil kot kupčijo, s katero sta bila zadovoljna oba partnerja.
Najbrž je bil na svoj posel celo ponosen, saj je dokazal svojo »politično« sposobnost. Za umik partizanov iz Koroške mu je v osebnem sporočilu čestital tedanji zunanji minister Churchillove vlade Anthony Eden. Znano je, da je minister Eden že leta 1944 zagovarjal mnenje, da bo treba po vojni sovjetske državljane, ki bi prišli v roke Britancem, vračati sovjetskim oblastem tudi s silo, če bo treba. Ta teza je zmagala končno tudi na Jalti. Če upoštevamo še dejstvo, da je bil Toby Low že 29. maja 1945 na Edenovo priporočilo potrjen za kandidata konservativne stranke na bližnjih volitvah, je razumljivo, da so odločitvam o vračanju botrovala stališča britanskega zunanjega ministrstva. Ni neznano, da je v britanskem zunanjem ministrstvu v tistem času na odgovornih mestih delovalo več ljudi, ki so bili prikriti sovjetski agenti. Škoda tudi, da ni znana vsebina pogovorov svetovalca Macmillana ob obisku v štabu 5. korpusa v Celovcu. Nesporno pa je dejstvo, da so Britanci začeli vračati jugoslovanske protikomuniste Titovim enotam dva dni po umiku partizanov iz Koroške.
Vendar so tudi med Britanci bili ljudje, ki so vračanje protikomunistov čutili kot globoko nemoralno. Člankar v Independentu 21. oktobra 2008 v zvezi z obiskom britanske kraljice Elizabete v Sloveniji objavlja izjavo ogorčenega 85-letnega Johna Corsellisa, ki je bil v Vetrinju kot 22-letni socialni delavec: »Tako sem ogorčen zato, ker nihče v vladi ni nikoli priznal, da se je to zgodilo. Mi smo o tem dosledno lagali, tako da je najmanj, kar lahko sedaj storimo, da povemo resnico in jo obžalujemo. To ni črno-bela stvar. Bili so oblečeni v uniforme, ki so jih priskrbeli Nemci, vendar niso bili del nemške armade in vdali so se Britancem. Zahtevali smo, da položijo orožje, in upravičeni so bili do zaščite po ženevski konvenciji.
Rekli smo jim, da bodo preseljeni v boljše taborišče v Italiji, v majhnem mestu severozahodno od Benetk. Naložili smo jih na armadne tovornjake, prepeljali do najbližje železniške postaje in vkrcali v živinske vagone. Vagone so zaprli in Britanci so se umaknili. Ko so možje v vagonih pogledali skozi rešetke in videli, da se bližajo komunisti, so začeli kričati, kajti vedeli so, da jih bodo pobili, toda ničesar več niso mogli storiti.«
Podobna je tudi izjava kasnejšega konservativnega poslanca Nigela Nicholsona v istem članku: » … To je bila najgrozljivejša izkušnja v mojem življenju.«
V Daily Telegraphu je 18. 10. 2008 kasnejši minister laburistične vlade Tony Crosland, takrat častnik v armadi, opisal vračanje kot »najbolj ogabno in hladnokrvno vojno dejanje, pri katerem je kadarkoli sodeloval.«
Opis slike: Kočevski Rog
Nova Slovenska zaveza je kot društvo, »katerega temeljna naloga je varovati človeško čast in spomin na Slovensko narodno vojsko« doslej že večkrat opozarjala domačo in svetovno javnost na nemoralno in protipravno izročitev slovenskih protikomunistov jugoslovanskim oblastem v smrt.
22. aprila 2002 je poslala odprto pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva Velike Britanija in Severne Irske, v katerem opozarja na neetično in protipravno ravnanje britanskih zasedbenih oblasti, ko je 5. korpus 8. armade v dogovoru s predstavnikom vlade izročil jugoslovanskim komunistom 11.850 vojakov slovenske domobranske narodne vojske.
Ponovno je NSZ poslala pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva Velike Britanija in Severne Irske aprila 2005 ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne.
Tretje pismo je NSZ naslovila 13. 10. 2008 neposredno na britansko kraljico Elizabeto pred obiskom v Sloveniji.
Odgovora z britanske strani doslej ni bilo na nobeno pismo. A tudi molk je lahko glasen.
Znano je, kako popolnoma drugače so se ob razkritju srebreniškega zločina po poročilu Nizozemskega instituta za vojno dokumentacijo o vlogi, ki jo je odigral nizozemski mirovni vojaški kontingent, obnašali Nizozemci. Nizozemski bataljon modrih čelad, ki je od marca 1994 do srede 1995 zagotavljal varnost območja Srebrenice, je 13. julija 1995 pod pritiskom sil generala Mladića skoraj brez boja zapustil kraj, muslimane pa prepustil njihovi usodi. Ta usoda pa je bila genocid. Ženske so srbski vojaki pregnali, moške, starce in otroke pa po bližnjih poljih pokončali. Pokol je zajel okrog 8.000 ljudi.
Poročilo ni govorilo samo o vprašljivem umiku neke vojaške enote, ampak tudi o odločitvi vrhovnega vojaškega poveljstva, da pred obrambnim ministrstvom in vlado prikrije dejanski potek dogodkov in negativno podobo vojske.
Pomembnejši kot poročilo samo je način, kako je na v njem navedena dejstva reagirala nizozemska javnost, posebej pa posredno in neposredno vpleteni ljudje, od vojske do politike. Impresionirala nas je njihova visoka moralna zavest, zlasti zato, ker se pri nas ljudje, ki so osumljeni velikih nepravilnosti, danes ničesar ne spominjajo, valijo krivdo na jugoslovansko armado ali pa, če se jim kaj dokaže, ne kažejo nobenega obžalovanja.
Opis slike: Kočevski Rog
Vim Kok, ki je bil v času padca Srebrenice predsednik vlade, je v parlamentu izjavil, da vlada sicer ni neposredno kriva za genocid v Srebrenici, mora pa vzeti nase odgovornost za stanje, v katerem se je genocid mogel zgoditi. Ta odgovornost je tako velika, da se lahko dostojno izrazi le z odstopom vlade.
Obrambni minister Frank de Grave je utemeljil odstop z dejstvom pravne države: to, da vojaško poveljstvo njegovemu predhodniku Voorhoevnu ni prikazalo prave narave dogodkov okoli Srebrenice in po njej, zadeva tudi njega, saj je resor, v katerem se je to dogajalo, prevzel in je torej ta stvar na nek način tudi njegova.
Kako daleč je segel občutek za čast in odgovornost, kaže odstop šefa generalštaba nizozemske vojske Ada van Baala, ki je bil v času Srebrenice le drugi najvišji častnik v vojski, a je zdaj menil – tako je menila tudi javnost –, da ne more biti več odgovoren za vojsko.
Poveljnik nizozemskih enot v Srebrenici Thom Karremans, ki ga mnogi obtožujejo preveč prijateljskega odnosa z generalom Ratkom Mladićem, se je zaradi nenaklonjenosti javnega mnenja preselil v Španijo.
Spomin na zločin v Srebrenici je vendarle poučen tudi za Slovenijo, saj prebuja zavest, da bi morali globoko v sebi začutiti, kaj vse so doživljali svojci po vojni pobitih Slovencev. Veliki večini dolga leta sploh ni bilo dovoljeno žalovati, za mnoge žrtve se še vedno ne ve, kje so pokopane. Če je slovenska javnost moralno sposobna obsojati zločine v zadnji balkanski vojni na hrvaških, bosenskih in kosovskih tleh, bo morala prej ali slej pogledati tudi vase.
Končno je po več kot šestdesetih letih spričo velikosti in usodnosti posledic angleške izročitve razorožene slovenske domobranske narodne vojske res skrajni čas za celovito obravnavo dejstev, dokumentov, pričevanj in domnev.