Avtor: Tine Velikonja

Nedavno se je tako v pogovoru izrazila zgodovinarka Jera Vodušek. Ne moremo je namreč pisati poljubno. Morda nismo napisali laži, dovolj je, da nismo vnesli pomembnih podatkov v strahu, da bi pokvarili sliko, ki smo si jo zarisali. Tudi knjiga »Upor, trpljenje, upanje« je pisana po tem receptu. Prebrati jo je treba na hitro od začetka do konca in se šele potem posvetiti posameznim avtorjem. Očitno postane dvoje: avtorjem so določili naslove tekstov, ki so jih nato napisali samostojno, ne da bi pred končno redakcijo prebrali prispevke drugih. Zato je veliko ponavljanja in naštevanja. Avtorji so svoje članke zaokrožali v samostojno berljivo enoto in se le delno ravnali po naslovih. Vse teče gladko, nobenega problematiziranja. Propaganda je vedno dolgočasna. Reklame so puščoba in nujno zlo. O prispevkih Janeza Stanovnika, Janka Pleterskega, Jožeta Pirjevca in Boža Repeta je povedal svoje Janko Maček. Najbolj poljuben je prispevek predsednika borčevske organizacije Stanovnika, poln nasilnih razlag in domnev. Dokazuje znano resnico, da je pri nas dovoljeno izreči karkoli, pa te ne bo nihče prijel za jezik. Od dogodkov je minilo več kot 60 let, večina prič je umrla ali pa so pol pozabili, drugo pa pomešali. Zato so tudi ti lahek plen primitivne propagande partizanske strani. Še bolj pa tisti, ki so rojeni po vojni. Dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej je bilo obvezno čtivo. Drugi vir za vedenje je izročilo svojcev, od tega, kateri strani so takrat pripadali, pa je seveda odvisno, kakšno je bilo. Kako zlahka celo strokovnjaki nasedejo lažnim dokumentom, je dokaz »škofovsko pismo« dr. Antona Vovka, ki naj bi ga napisal okrog novega leta 1946. Natipkano, brez podpisa, v stilu OF-arske propagande. Vovk takrat sploh še ni bil škof, nekaj mesecev prej so po cerkvah prebirali pismo jugoslovanskih škofov, ki zveni popolnoma drugače in je bilo tudi eden vzrokov za aretacijo nadškofa dr. Alojzija Stepinca. Škof Vovk je bil Gorenjec in za njihove duhovnike bi smeli reči, da niso bili izrazito nasprotni OF in zato ne preveč naklonjeni domobranstvu. Dogajanje med vojno je sicer spremljal iz ozadja, vendar pa videl, kaj se dogaja. Da bi v času, ko je vedel za poboj domobrancev in je tretjina njegovih sobratov čepela po zaporih ali morala v tujino, spravil skupaj nekaj takega, je za nas, ki smo ga poznali in poslušali, nemogoče. Verjeli pa bi, da so imeli pri njem prste dr. Metod Mikuž, dr. Anton Trstenjak, dr. Maks Miklavčič in še kdo od duhovnikov. Prevara se mi zdi podobna tisti pred leti, ko je Der Spiegel začel objavljati Hitlerjev dnevnik. Ko so se pojavili dvomi, so zelo hitro že na osnovi starosti papirja ugotovili, da gre za potvorbo. Da so uredniki nasedli, je bil vzrok v tem, da so si ga želeli. Podobno bi trdil za dr. Franceta Dolinarja, saj je »Vovkovo« pismo pisano po njegovem okusu. Pa bi moral analizirati samo nekaj njegovih pridig in bi spoznal, da je tekst pisan v popolnoma drugačnem jeziku. Vovk je predvsem govoril in pisal bolj preprosto.
Na splošno bi smel reči, da je knjiga težko in naporno branje, hvalnica partizanstva in s tem komunizma v današnjem času, ko prihajajo na dan zanesljivi podatki, ki potrjujejo, da je šlo komunistom samo za prevzem oblasti in je treba vsako njihovo trditev jemati z rezervo. Neovrgljivo dejstvo je, zavedam se, da se pri tem ponavljam, da šlo je za komunistični prevrat s ciljem priti na oblast. NOB je bila le krinka, dimna zavesa, zato tako srdit spopad z domačimi nasprotniki, za tujce so vedeli, da bodo prej ali slej odšli. Vse pove Kardeljev stavek v pismu Titu leta 1942: »Tale NOB dela čudeže!« V knjigi je veliko naštevanja dogodkov in podatkov, ki gredo skozi eno uho noter in drugo ven. Kdo bo to bral, komu je knjiga sploh namenjena? Ni namreč prava zgodovinska knjiga z bogato bibliografijo, zato si bodo pravi zgodovinarji z njo pomagali le malo ali nič. Za zgled bi navedel stavek iz prispevka Matjaža Kmecla o kulturi in umetnosti, ko piše o ilegalnih tiskarnah (str. 81): »Večinoma so bile preproste. Bilo pa je nekaj izjem, dva največji – obe opremljeni z modernimi stroji – sta bili postavljeni v gozdu. Prva je bila skrita 1000 metrov visoko in je v njej je delalo 100 tiskarjev; druga je bila postavljena v soteski in imela lastno elektrarno.« Kar tako na splošno, brez imena kraja in obdobja. Vemo, da je šlo za tiskarno na Vojskem. Dvomim tudi, da bi knjigo prebirali ljudje samo zato, ker znajo angleško, slovenske razmere pa jim niso dobro znane. Verjetno so jo razposlali na naslove vseh pomembnejših knjižnic po svetu, dvomim pa, da bodo našle pot do bralca.
Obravnaval bom drugo polovico knjige in se ustavil pri posameznih prispevkih.

Damijan Guštin – Partizanska vojska – oboroženi odpor v Sloveniji med drugo svetovno vojno (48–61).

Pričakovali bi, da bomo kaj izvedeli o taktiki in strategiji partizanskega boja, izvedeli za doktrino gverilskega boja, za hierarhijo poveljevanja, pa je tega bore malo. V uvodu avtor sicer poudari, da je bilo v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji drugače kot v drugih evropskih državah, ki so jih podjarmili Nemci in Italijani, saj se je kar takoj začelo z oboroženim odporom. Titovi partizani niso čakali, da bi okupatorjeva moč oslabela in se šele na koncu spravili nanj, kot so naredili Francozi in Italijani, niso gledali na vojaške izgube, še manj na trpljenje civilnega prebivalstva. Spomnil bi vas na Kardeljev stavek: »Komu je mar, če gorijo cele vasi!« Guštinu se tak odpor ne zdi nič čudnega, hvali ga, nič ne dvomi, o pravilnosti odločitve, vendar od njega ne izvemo, v čem je prednost odpora za vsako ceno. Pri naštevanju omenja »gorenjsko vstajo« okrog novega leta 1942 (uničenje skupine avstrijskih rezervistov v Rovtu pod Mladim vrhom in obrambo Dražgoš). Omenjena vstaja je doživela popoln neuspeh in ohromila partizanstvo na Gorenjskem za dve leti.

Opis slike: Domobranca

Na 52. strani izvemo za neke številke, s katerimi Guštin nemoteno operira tudi v drugih publikacijah. Gre za Ljubljansko pokrajino. Ko omenja roško ofenzivo, ki se je začela 16. julija 1942 in naj bi se po njegovem končala šele novembra istega leta, naj bi 65 tisoč italijanskih vojakov tri mesece napadalo 4.500 partizanov. Nič se mu ne zdi neverjetno, da bi se »ofenziva«, v kateri so bili Italijani premočni v razmerju 15:1, zavlekla na tri mesece. Padlo naj bi okrog 1.000 partizanov, torej skoraj četrtina, kar je pretirana številka, saj takrat sploh ni bilo pravih bojev. Italijani so česali oz. grabili po pokrajini, partizani pa se umikali brez boja, le s posameznimi streli iz zased.
Izvemo tudi za ustanovitev vaških straž – prostovoljne protikomunistične milice (MVAC), nič pa o vzrokih za njihov nastanek. Niti besede, da je bil zanje kriv enoleten komunistični teror, ki je bil skupaj z okupatorjevimi povračilnimi ukrepi glavni vzrok za njihovo osnovanje. Po Guštinovem so se kar pojavile v času roške ofenzive. V Zavezi prebiramo zgodbe o tem, kako se je začelo, Guštin pa ne najde besed, s katerimi bi se tega terorja dotaknil. Teror je bil rafiniran, pobijali so ljudi, ki so nekaj veljali in se niso hoteli pridružiti OF, do golega so oropali kmete, ki so jih imeli za »farške«. Govorimo o krvavih mesecih spomladi in poleti 1942. Pogledati je treba samo seznam ljudi, ki so jih vosovski atentatorji postrelili v Ljubljani. Na neki način je bilo še huje na deželi, kjer so se ljudje poznali. Pravega seznama nimamo, na ozemlju Ljubljanske pokrajine je bilo v enem letu (julij 1941–julij 1942) umorjenih najmanj 500 ljudi, pa ni italijanski okupator mignil niti prstom. Namesto da bi skušal odkriti in kaznovati povzročitelje, je streljal talce, požigal vasi in odvažal ljudi v koncentracijska taborišča. Okupatorjevi povračilni ukrepi so bili torej drugotni vzrok za »kmečko vstajo«. Izvemo, da je bilo takrat interniranih in odpeljanih v taborišča 25 tisoč ljudi. Nekaj je bilo treba narediti in to je bil protikomunistični upor s privoljenjem in ob pomoči okupatorja. Odločitev v stiski, zaradi katere so fantje in možje vzeli orožje od okupatorja zaradi obrambe pred lastnimi brati, je bila usodna in je zapečatila njihovo usodo. Ko je bil ta korak napravljen, ni bilo poti nazaj. Danes smo lahko pametni in razmišljamo o drugi možnosti, ki jo povzema stavek: »Boljše bi bilo, če bi se pustili pobijati!« A človek ima pravico braniti svoje življenje in premoženje. Ob paroli, da »je bilo v gozdovih prostora za vse«, se lahko samo kislo nasmehnemo. Saj to so poskušali slovenski četniki leta 1942 in končali na Suhorju.
Pisali smo že o tem, da roška ofenziva ni bila prava ofenziva, saj je potekala praktično brez bojev, in smemo tudi reči, da je trajala šest tednov. Res je bila odločilna za nastanek vaških straž, pa tudi za reorganizacijo partizanskih enot. Izvemo, da so nastale štiri brigade s po 600 borci, da pa napadi na postojanke vaških straž niso preprečile njihovega širjenja, poleti 1943 naj bi bilo vaških stražarjev 6.200, torej več kot partizanov.
Kapitulacija Italije pomeni odločilni preobrat. Guštin nam na 55. strani spet postreže s številkami. Izvemo, koliko vaških stražarjev se je predalo partizanom – 2.400, kar se mi zdi pretirano, od tega naj bi bilo postreljenih 414, v resnici najmanj 100 več, in 170 četnikov, kar bo približno držalo.
Na 56. strani je obsežen komentar k fotografiji s pohoda XIV. divizije na Štajersko. Guštin bi se lahko razpisal, saj so se o tem že drugi partizanski pisci, da je bilo s tem pohodom vse narobe: na pot so se podali sredi zime, računali na pomoč lokalnih partizanov na Štajerskem, pa jih ni bilo nikjer, na mrežo terencev in aktivistov, pa sploh ni obstajala. Zmoti se pri številu partizanov, na pohodu naj bi jih bilo 112, očitno gre za tiskovno napako, bilo jih je 1.112. Številke: 367 padlih, 261 ranjenih in poslanih v partizanske bolnišnice, le 440 na koncu sposobnih za boj, povedo vse. Ob tem namreč, da z njim niso sprožili vstaje na Štajerskem, ampak so se morali dva meseca skrivati po gozdovih Pohorja ter v dolini Bistre na Koroškem.

Opis slike: Po zborovanju

Na 56. in 57. strani piše o diverzantskih akcijah, predvsem o rušenju mostov in viaduktov na najvažnejših železniških progah. Tega je bilo kar nekaj, vendar bi partizanska vojska, ki se je v jeseni 1943 povečala in naj bi poleti 1944 štela kar 36.000 vojakov, v resnici pa 20.000, zlahka trajno onesposobila ves železniški promet v Sloveniji, če bi le hotela. Seveda ne bi Nemci potem proti njej uporabljali samo lokalnih policistov, ampak bi nastopila vojska, kot je, denimo, v znani nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943. Partizani so napadali samo tolikokrat in toliko, da je bil promet začasno onesposobljen in so se o diverziji na široko razpisali, zlasti poročali zaveznikom, ni pa bilo trajnih posledic. Omenjen je Štampetov most: trikrat so ga napadli in pognali v zrak, vendar le toliko, da je bil vsakokrat po dveh tednih spet prevozen.
Na 59. strani izvemo, da naj bi bilo pozimi ¹⁹⁴⁴⁄₁₉₄₅ na slovenskem ozemlju kar 122.000 vojakov sil osi. Kje so se le vzeli, pa če jim prištejemo vse domobrance, četnike in vojake srbskega prostovoljskega korpusa. Res pa je bilo toliko vojakov in še več ob koncu vojne.
Nič ne izvemo, kako je partizanska vojska delovala v resnici. Pravih akcij proti okupatorju je bilo zelo malo, več napadov na postojanke vaških straž in domobrancev. Proti njim so nastopali vedno z ogromno številčno premočjo, Suhor je 27. novembra 1942 napadalo kar nekaj brigad, podobno Ajdovec malo kasneje, v Grčaricah in na Turjaku po kapitulaciji Italije so odločali topovi, s katerimi so ravnali italijanski topničarji; Grahovo 23. in 24. novembra 1943 so napadale tri brigade, ko si so nato 3. decembra uničile domobransko postojanko v Velikih Laščah in 8. decembra napadle Kočevje; naskok na domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo 1. septembra 1944 je izvedel ves IX. korpus, podobno so s tako premočjo neuspešno napadali Hotedršico in Gorenjo vas nad Škofjo Loko. O tem sem že pisal.
Izvemo, da je enoti poveljeval komandant, vsaka pa je imela po sovjetskem vzorcu politkomisarja, ki ga je določala partija, verjetno tudi nižje čine. Na 54. strani tudi izvemo, da je bila po kapitulaciji Italije razglašena splošna mobilizacija vseh za vojsko sposobnih moških med 18 in 45 letom. Pri tem so bili zajeti tudi družinski očetje z več otroki. Ob nemški ofenzivi se je ta vojska raztepla in se jih je v enotah ponovno zbralo le polovica. Dezerterje, ki so jim padli v roke, so postrelili, za druge pa je bila edina rešitev, da so se priglasili k domobrancem.

Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Gorazd Bajc – NOB in zavezniki (62–69)

Samo na kratko. Izvemo, da so zahodni zavezniki na začetku podpirali predvsem Mihajlovićeve četnike in manj Titove partizane. Le počasi so svoje stališče spremenili, na Teheranski konferenci 28. novembra do 1. decembra 1943 pa priznali Tita in mu obljubili vso pomoč. Kmalu po tistem so prenehali podpirati Mihajlovića. O tem nam avtor ne pove nič. Ni dvoma, da so bili partizani tisti, ki so prvi napadli četnike in ne obratno, prav tako pa tudi, da so zahodni zavezniki nehali podpirati četnike ne zato, ker bi ugotovili, da so premalo aktivni in da sodelujejo z Nemci, ampak na zahtevo Stalina. Sovjetska armada je bila v tem času za zahodne zaveznike tako pomembna, da so raje pustili na cedilu generala, ki je bil član begunske vlade v funkciji vojnega ministra, kot da bi se zamerili Stalinu. Kakšni pa so bili odnosi med zahodnimi zavezniki in partizani, nam je najlepše opisal znani angleški pisatelj Evelyn Vaugh v svojem romanu: Brezpogojna vdaja (Unconditional surrender). Bil je član angleške misije na Hrvaškem. Roman še vedno čaka, da ga prevedemo v slovenščino.
Bolj se je bližal konec vojne, bolj se je pri nas pokazalo tekmovanje med zahodnimi zavezniki in Titovimi partizani. Zame je najbolj značilno rušenje železniških mostov na Koroškem po 8. maju 1945. Tam so bile razmere med Angleži in partizani vroče in so zato Angleži preventivno porušili most čez Veliko Suho med Podrožco in Celovcem in podoben most med Podrožco in Beljakom. S tem so preprečili morebitno partizansko invazijo z vlaki skozi karavanški predor.
Kar se tiče pomoči, lahko trdimo, da so zahodni zavezniki začeli podpirati Tita v času, ko ga niso več potrebovali. Leta 1944 je bila vojna zanje dobljena. Kar so počeli, je bil davek Stalinu za njegovo pomoč. Na str. 64 pri razlagi fotografije izvemo, da so zavezniki izpeljali 800 poletov, pripeljali lahkega orožja za 16.000 vojakov, obleke in obutve za 9.000 vojakov, na tone hrane in medicinskega materiala, na stotine težkega orožja (protitankovske topove, mine in tudi nekaj lahko topov).

Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Janko Kostnapfel – Partizansko zdravstvo (70–77)

Slovensko partizansko zdravstvo je bilo nekaj posebnega. Ranjence so sicer zasilno oskrbeli na mestu, potem pa prenesli oz. prepeljali v bolnišnico, kjer so ostali do ozdravitve. Pri nas se zato niso ponavljale stiske ali tragedije, ko so večje partizanske enote pri premiku oz. umiku vlačile s seboj na tisoče ranjencev. Spomnimo se samo Neretve, zlasti pa Sutjeske. Tak način organizacije, kot smo ga izbrali Slovenci, pa je zahteval izjemno organizacijo. O njej nam piše Janko Kostnapfel.
Za zgled izjemne uspešnosti nam ponudi bolnici Franjo in Pavlo ter prenos oz. prevoz ranjencev poleti 1944 do letališča v Loški dolini. Kar se tiče bolnišnic, je prva veliko bolj znana. Danes bi smeli reči, da izbira soteske Pasice ni bila najbolj posrečena. Vanjo so kasneje, po vojni, drveli snežni in zemeljski plazovi, nedavno je prišlo do katastrofalne poplave, v kateri je voda odnesla vse barake. Vse bi se lahko zgodilo že v času, ko je delovala. Trnovski gozd, zlasti pa Cerkno z okolico, sta po kapitulaciji Italije veljala za osvobojeno ozemlje. Nemci so se približali bolnici samo ob znani velikonočni ofenzivi konec marca 1945, torej tik pred koncem vojne. Tako stroga konspiracija ni bila potrebna, vprašanje je tudi, ali ni bila uspešna samo na videz. Težko je verjeti, da okoličani za bolnišnico ne bi vedeli. Ob zadnjih ujmah so se izgubili tudi vsi inštrumenti in aparature. No, teh ni škoda, saj niso bili originalni. Znano je, da so se ob koncu vojne maja 1945 tako osebje kot ranjenci napotili v Cerkno, barake pa prepustili takim in drugačnim ujmam. Po letu 1970 so po kirurških oddelkih v Kliničnem centru v Ljubljani zbirali stare in odpisane instrumente. Ko smo vprašali, kam jih bodo dali, smo izvedeli, da za bolnico Franjo. Boljši položaj je imela bolnica Pavla, ki je bila bolj razmetana, skrita pod Golaki, nudila več prostora za rehabilitacijo ranjencev. Skratka, s Kostnaplom in tudi drugimi se strinjam, da so bile partizanske bolnice vrhunski dosežek. Bolnico Franjo so predlagali, da bi jo uvrstili v Unescov seznam kulturnih spomenikov splošnega pomena, kljub temu da ji manjka osnovno, prvotnost, kot spomenik humanosti. Kakšna je bila ta humanost, če je šlo za tuje ranjence, bo govora kasneje.
Kot drugo tako dejanje omenja avtor premestitev 50 ranjencev iz bolnice Franje in podobno število iz Pavle do letališča v Loški dolini in njihov prevoz v Italijo avgusta 1944. Sodeloval je ves IX. korpus. Akcija je trajala teden dni. Presunljiv je avtorjev opis Otlice na Angelski gori, kjer se je prvič zbral ves IX. korpus s 3000 partizani in stotimi ranjenci na nosilih.
Nič ne izvemo, kakšne vrste poškodb so zdravili. Gverila ima svojo doktrino. Predvsem se je dalo zdraviti poškodbe udov, manj pa penetrantne poškodbe glave in trupa. Gostejša zdravstvena mreža, namenjena predvsem za oskrbo ranjencev, ki jo opisuje Kostnapfel, se je razvila šele po kapitulaciji Italije. Kako je bila prej nemočna, nam priča dogajanje z Jankom Premrlom – Vojkom. Februarja leta 1943 je bil ranjen v spopadu z Italijani v Idrijski Beli. Poškodba trebuha. Prenesen je bil na Brinov grič, ne več kot eno uro daleč, kjer je imela enota tabor, tam pa je živel še teden dni. Iz tega sodimo, da ni bila poškodovana večja žila, saj bi potem izkrvavel na mestu ali v nekaj urah, pač pa eden od parenhimatoznih organov (jetra, vranica, ledvica) ali črevo. Tudi ta poškodba ni mogla biti obsežna, lahko da se je rana zalizala oz. omejila na del trebuha. Partizansko zdravstvo torej takrat na Primorskem ni bilo tako razvito, da bi ga v tem času obiskal zdravnik, kaj šele kirurg.

Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare

No, ob teh junaških in uspešnih dejanjih pa bralca prevzame grenkoba ob tem, kako je osebje proslavljenih bolnic, tako zdravniki kot partizanske bolničarke, ko so se po vojni znašli v Ljubljani, mirno dopustili ali celo pomagali, da so oznovske in knojevske enote divjale po ljubljanskih bolnišnicah in trgale z bolniških postelj težke domobranske ranjence in jih odvažalo na morišča v Iškem Vintgarju, na Krimu in v brezni pri Konfinu. Višek zame je seveda podpis dr. Igorja Tavčarja pod seznamom 65-ih težkih ranjencev, s katerim pristaja na njihov transport, dodeli pa jim milostno za nego dve medicinski sestri. Končali so v breznih pri Konfinu (L. Šturm, Brez milosti, 53–55). Ob bolnici Franji, spomeniku humanosti, se bo vedno pojavljal tudi Konfin in razglašal njeno dvomljivo slavo.

Matjaže Kmecl – Kultura in umetnost v času odpora (78–85) in Boris Paternu – Podoba NOB v pesništvu odpora 1941–1945 (86–92)

Teksta se dopolnjujeta. Kmecl se predvsem zadržuje pri naštevanju partizanskega tiska, začne z Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?«, poudari, da so že spomladi 1942 izdali pesniško zbirko Previharimo viharje Mateja Bora v kar v 5000 izvodih. Tiskarne so bile posejane po vsem slovenskem ozemlju.
Izvemo za partizanska gledališča, tudi številna, ki so uprizarjala predvsem priložnostne skeče, po kapitulaciji Italije pa je bilo ustanovljeno poklicno gledališče, ki je uprizarjalo zahtevna gledališka dela, tako Borove Raztrgance kot Molièra. Prvi radijski oddajnik je bil Kričač, kasneje pa Radio OF.
Skratka, delovalo je več kot 100 izobražencev v vseh smereh, ustanovljeni so bili celo znanstveni inštituti. Na 83. strani se sklicuje na Borisa Kidriča, ki naj bi izjavil, da je »bil slovenski partizanski boj v resnici kulturni boj«. Pozabil je povedati, da so se službe, ki so bile podrejene partizanskemu vodstvu, ukvarjale predvsem s sestavljanjem seznamov ljudi, ki naj bi sodelovali z okupatorji. Pripravljali so se na končni obračun z reakcijo, belo gardo.
Paternu opozarja, da je v štirih zbornikih, ki so izšli doslej, izšlo kar 2.300 tekstov, predvsem pesmi z odporniško tematiko, peti zbornik še pripravljajo. Njegov prispevek je razmeroma odkritosrčen, ne zanika vodstva komunistične partije in tudi ne njenega končnega cilja, preko socialne revolucije priti na oblast.

Darja Kerec – Časovni pregled slovenske zgodovine (102–116)

V časovnem zaporedju so navedeni kratki zapisi o dogodkih, ki so bili pomembni za Slovence. Sestavljavka se pri tem ne opira na objavljene tekste. Nekje je redkobesedna, tako je za kmečke upore napisano samo: »15.–17. stoletje Kmečki upori«. Prešerna ne omeni. Nič ne izvemo o paktu Hitler-Stalin.
Na ustanovitev Slovenske zaveze 27. aprila 1941 pozabi, pač pa naj bi bila takrat (ali dan prej) ustanovljena Osvobodilna fronta: »27. (26) april 1941. V Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), ki je združevala 15 organizacij pod vodstvom KPS.« Srečanje bilo v tistem času, ko je še veljal pakt Hitler-Stalin, pisali niso niti zapisnika. Sklicalo ga je vodstvo KPS, sodelovalo pa je še nekaj ljudi, disidentov katoliških strank, Sokolov in kulturnikov. Ustanovili so Protiimperialistično fronto, ta pa se je šele dva meseca kasneje preimenovala v OF. To so dejstva.
Izvemo, da je bil avgusta 1941 osnovan VOS: OF ustanovi VOS, ki so ga sestavljali komunisti, ki so začeli »s terorjem« proti kolaborantom.
Komentar: Teror naj bi bil torej nekaj fiktivnega, šlo naj bi za kaznovanje okupatorjevih sodelavcev.
12. decembra 1941 so partizani v Rovtu pod Mladim vrhom na blegoški cesti presenetili skupino nemških policajev (šlo je za avstrijske rezerviste) in jih 45 pobili. O tej zmagi se malo piše, več o Dražgošah. To in Dražgoše naj bi bila vzrok, da je Hitler ustavil priključitev dela Slovenije, ki so ga obvladovali Nemci, k nemški državi, kar je malo verjetno.
6. aprila 1942 naj bi meščanske stranke ustanovile Slovensko zavezo (op.: in ne 27. aprila 1941) kot nasprotnico OF zaradi »brezbožnega komunizma«.
Roška ofenziva naj bi se začela 16. junija 1942, v resnici pa se je mesec dni kasneje, 16. julija 1942.
5. maja 1945 naj bi partizani osvobodili Trst. V resnici so ga že 1. maja, in kot vidimo na fotografiji na str. 59, že 3. maja 1945 na trgu Unita organizirali mogočno proslavo v čast osvoboditvi.
Britansko poveljstvo ni odredilo vračanja s Koroške 26. maja 1945, ampak je bil njegov sporazum s partizani podpisan »v splošno zadovoljstvo obeh strani« že 18. maja 1945 in so šli že istega dne na pot prvi Hrvati.