Avtor: Janko Maček

Lansko leto, ko je Slovenija predsedovala Evropski zvezi, je v nakladi 3000 izvodov izšla knjiga Resistance, Suffering, Hope (Odpor, trpljenje, upanje) s podnaslovom The Slovene Partisan Movement 1941–1945 (Slovensko partizansko gibanje 1941–1945). Dejstvo, da je knjiga izšla v angleščini, opredeli njen namen, in lahko si predstavljamo, da je bila »izvožena« na razne naslove v Evropi in širše. Seveda se vprašamo, koliko je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije oziroma njene zgodovine. Lahko si mislimo, da je z bogato opremo pritegnila marsikaterega bralca, in tudi to, da so njeni avtorji izbrani zgodovinarji in drugi ugledni predstavniki naše znanosti in kulture, bi lahko pomenilo določeno jamstvo za kvaliteto njene vsebine.
Glede na podnaslov knjige se nam zdi normalno, da kot prvi avtor nastopi aktualni predsednik Zveze združenja borcev NOB, nekoliko pa nas začudi naslov njegovega prispevka in ilustracija ob njem: »Pot Slovenije k suverenosti« in mogočna stisnjena pest. Za nekoga v Evropi ali v Ameriki ta pest lahko pomeni rezistenco – odpor proti okupatorju, za nas, ki smo doživeli strahoto medvojnega revolucionarnega terorja in povojnih pobojev, pa je to simbol revolucije, razrednega boja, lahko celo Hude jame, o kateri smo v zadnjem času veliko slišali. Iz prispevka zvemo, da je OF začela rezistenco komaj štirinajst dni po začetku okupacije. Na čelu odpora je sicer bila komunistična partija, ki pa je bila tedaj še zelo šibka, zato je treba upoštevati, da je množičen odpor nastal spontano, kar je v nekem pismu »potrdil celo Rudolf Smersu, vodja vojaškega krila konservativnega tabora, ki pa se je odločil za kolaboracijo z Italijani.« Glede na to široko podporo je bila odločitev Plenuma OF o preimenovanju v Slovenski narodnoosvobodilni odbor utemeljena in jo je treba razumeti kot naraven prvi korak k suverenosti.
Seveda se s tako razlago zgodovine ne moremo strinjati. Zaradi pakta Hitler–Stalin ustanovitev OF v aprilu 1941 ni bila možna. Znano je, kakšne težave je imela Angela Vode, ko je kljub drugačnim partijskim navodilom nasprotovala nacizmu in nemški okupaciji. O OF se je začelo govoriti šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Smersujeve besede so iztrgane iz konteksta. Njegov namen ni bil kolaboracija z Italijani, ampak organizacija Slovenske legije, ki naj bi ob primernem času stopila v oborožen odpor proti okupatorju. Prvo delo, ki ga je opravil 16. septembra 1941 ustanovljeni Narodnoosvobodilni odbor, je bil Odlok o zaščiti slovenskega naroda, s katerim so bile pod smrtno kaznijo prepovedane vse odporniške organizacije in akcije izven OF. S tem je bila »uzakonjena« tudi VOS, ki je bila podrejena neposrednemu vodstvu najvišjega vrha partije in namenjena odstranjevanju političnih nasprotnikov. Tako torej to ni bil »prvi korak k suverenosti«, ampak k uvedbi komunističnega totalitarizma.
V nadaljevanju Stanovnikovega prispevka beremo o množični vstaji v Ljubljanski pokrajini spomladi 1942 in o krutosti, s katero so nanjo odgovorili Italijani. Ljubljano so obdali z bodečo žico in jo spremenili »v največje koncentracijsko taborišče Evrope«. Na stotine civilistov so pobili in na desettisoče odpeljali v koncentracijska taborišča. Na predlog predvojnih političnih strank s škofom Rožmanom na čelu so ustanovili posebno policijo in ji dali ime Prostovoljna protikomunistična milica – Milizia volontaria anticomunista (MVAC). Škof je v pastirskem pismu sporočil, da »boj proti komunistom ni politična, ampak verska zadeva«. Tako se je začela »verska vojna« proti partizanom, ki so večinoma prav tako bili katoličani. Kljub temu je škof trdil, da so vsi partizani brezbožni boljševiki, saj OF vodi komunistična partija. Po kapitulaciji Italije so bile kvizlinške vojaške enote brez zaščite in jih ni bilo težko razbiti. Nemci, ki so prevzeli oblast v pokrajini, so v dogovoru z domačimi konservativci ustanovili novo formacijo Slovensko domobranstvo. Domobranci so prisegli Hitlerju in se s tem dokončno kompromitirali pri zahodnih zaveznikih.
Gornje trditve kar vpijejo po komentarju. Okupatorske represalije brez dvoma zaslužijo vso obsodbo, toda treba bi bilo vsaj omeniti, kako je do njih prišlo. Koliko naših vasi je bilo požganih, koliko vaščanov postreljenih ali odpeljanih v internacijo zaradi nekaj strelov, ki so jih »vstajniki« oddali na bližajočo se okupatorsko vojsko in se nato umaknili! Okupatorju je to povzročilo le malo ali nič škode, vasi pa so bile uničene. Kakšno ceno so plačale Dražgoše, da se je v začetku 1942 v svetu zaslišal glas o njihovem uporu proti tedaj še nepremagljivi Hitlerjevi armadi! Zakaj se ne pove, koliko Slovencev so VOS in partizani pobili pred začetkom vaških straž? Mar niso ti poboji in pa okupatorsko nasilje prisilili ljudi k samoobrambi? Če je Rožman kdaj rekel, da je boj proti komunizmu verska zadeva, je pri tem mislil na idejni boj, ne pa na oborožen odpor. Vaške straže, ki so jih komunisti poimenovali bela garda, Italijani pa MVAC, niso bile verska vojska, ampak samoobramba. Nastale so zaradi komunističnega terorja spomladi in poleti 1942, ki ga ni mogoče opravičiti »z izbruhi osebnega maščevanja, do katerih je prišlo na osvobojenem ozemlju, ker je nova oblast nastajala prepočasi.« Po kapitulaciji Italije so partizanske brigade s pomočjo italijanskih topničarjev zavzele Grčarice, Turjak in še nekaj postojank vaških straž. Ko so se branilci Turjaka predali, so zmagovalci kar na grajskem dvorišču postrelili ranjence, ostale ujetnike pa odgnali najprej v Velike Lašče, kjer so jih spet nekaj postrelili, druge pa odpeljali v Kočevje, od koder se jih je le malo vrnilo. Tudi drugim vaškim stražam, ki so se predale, se je godilo podobno. Zato je nastalo Slovensko domobranstvo. Prisega je bila domobrancem vsiljena, saj jim Nemci niso zaupali in so se bali njihovega upora.
Ustanovitev paravojaških enot, kot piše predsednik borčevske organizacije, je zahtevala krepitev politične enotnosti osvobodilnega gibanja. Ta je bila dosežena z Dolomitsko izjavo, s katero so se katoličani in liberalci v OF odrekli lastni organizaciji in se popolnoma podredili komunistični partiji. Seveda ni skrivnost, da je partija od vsega začetka imela absolutno vodstvo v OF in v partizanskem gibanju, vendar so nekateri kljub temu računali na demokracijo. Dolomitska izjava je bila potrebna zaradi totalitarnih ciljev, ki jih je imela partija.
Krvni davek štiriletnega partizanskega boja je bil velik. Po ugotovitvi Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani je Slovenija med vojno izgubila 6,3 procente svojega prebivalstva; samo partizanske enote so imele preko 28.000 smrtnih primerov, kar pomeni tretjino vseh žrtev. »Na strani kolaboracionističnih vojaških enot je bilo ugotovljenih 14.231 mrtvih, vključno z usmrtitvami po koncu vojne.« Skoraj 50 procentov je bilo civilistov, kar je zelo veliko v primerjavi s prvo svetovno vojno, ko jih je bilo komaj 10 procentov. – Opozarjamo, da so gornji podatki vzeti iz knjige in je iz njih razvidna tendenca zmanjšati obseg žrtev protirevolucionarne strani, zlasti povojnih pobojev. Potrebna bi bila daljša analiza teh številk.

Opis slike: Domobranca

Pisec na koncu prizna, da obljube, kako bo OF po koncu vojne uvedla demokracijo in odprta vprašanja rešila na demokratičen način, niso bile izpolnjene. Prišlo je do »množičnih usmrtitev domobrancev«, ki jim zavezniki niso priznali statusa vojnih ujetnikov, ampak so jih označili za »prostovoljne sodelavce Hitlerja in tako niso mogli biti deležni zaščite ženevske in haaške konvencije; prišlo je do splošne nacionalizacije – tudi malih obrtnih podjetij; prišlo je do kolektivizacije kmetijskih posestev, do preganjanja duhovščine, do ukinitve svobode tiska in človekovih pravic. Sredi leta 1948 je bila jugoslovanska komunistična partija izobčena iz Kominforma – mednarodne komunistične družine. Začela se je nova vojna, ki ni zahtevala toliko človeških življenj, pač pa ogromno težav in trpljenja. V tem času je oživel patriotski in demokratični partizanski duh, ki je bil takoj po vojni v času stalinizma skoraj zatrt, in polagoma so se začele »demokratične spremembe in pod vodstvom Milana Kučana je končno prišlo do slovenske suverenosti. Kljub nasprotovanju zahodnih diplomatov odcepitvi Slovenije od Jugoslavije, sta Kučan in Badinter našla način za odhod iz jugoslovanske federacije. Samostojnost Slovenije je bila tako dosežena na relativno miren način, in ko je postala 172. članica Združenih narodov, je bila njena suverenost tudi globalno potrjena. Slovenija je dosegla suverenost s tem, da je rekla Ne Mussoliniju, Ne Hitlerju, Ne Miloševiču in postala članica EU in danes nje ponosni prezident.«
Bralcu priporočamo, naj se ob tem odstavku nekoliko zamisli. Zdi se, da Slovenija ni rekla Ne Titu in komunizmu. Dogodki zadnjih dni pričajo o tem.

Opis slike: Po zborovanju

Zgodovina Slovencev in druge zgodbe

Pod naslovom Zgodovina Slovencev je akademik dr. Pleterski v knjigi obdelal slovensko zgodovino od prihoda pradedov v naše kraje do današnjih dni. Že pred pokristjanjenjem so ustanovili karantansko kneževino, ki je bila pozneje vključena v državo Karla Velikega. Krščanstvo, ki je prišlo od severozahoda, je ob koncu 10. stoletja pripomoglo k nastanku prvih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku – Brižinskih spomenikov. Reformacija in Primož Trubar sta zaslužna za začetek slovenskega knjižnega jezika. V svojem uvodu h Katekizmu je Trubar prvi uporabil besedo Slovenec. V času protireformacije je bil slovenski knjižni jezik že ukoreninjen in prevzela ga je tudi katoliška cerkvena elita.
Leta 1907 je bila v Avstriji uvedena splošna volilna pravica (za moške seveda). Slovenci so tedaj dobili v dunajskem parlamentu 24 poslanskih mest – od skupnega števila 516, v katerem je pa bilo 259 Slovanov. Glede na pretežno večino kmečkega prebivalstva je bil katoliški tabor pred prvo svetovno vojno najmočnejša politična in kulturna sila na Slovenskem. Ljubljana je bila edino mesto, kjer so liberalci dobili večinsko podporo, v Trstu pa so slovenski socialisti odločilno pomagali italijanskim tovarišem do prevlade, medtem ko je okolica volila slovenskega liberalca. Razmere so se v tem pogledu zelo počasi spreminjale tudi zato, ker so se politično angažirani katoličani trmasto držali naslednjega pravila: Slovenija je naša. Liberalci naj to priznajo ali pa podležejo germanizaciji, socialisti so pa itak internacionalni.
V začetku 20. stoletja so bile na Kranjskem vse osnovne šole slovenske – razen v kočevskem okraju, Beli Peči in Ljubljani, po drugih pokrajinah pa je bilo veliko slabše. Agrarna kriza je sprožila množično izseljevanje preko Atlantika in Slovenija je bila v tem pogledu takoj za Irsko. Ob koncu prve svetovne vojne so Slovenci skoraj soglasno zahtevali priznanje narodne suverenosti in poudarjali pravico do samoodločbe. Konec oktobra 1918 je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Pariška mirovna konferenca je prinesla Slovencem grenko razočaranje; medtem ko je pretežni del naroda ostal v mejah nove države, je bil vitalni, zahodni del slovenskega ozemlja dodeljen Italiji. Južna Koroška je po plebiscitu pripadla Avstriji. Po nastopu fašizma so bili Slovenci v Italiji izpostavljeni hudemu nasilju, na katero so kmalu odgovorili tudi z oboroženimi akcijami; vse to je sprožilo množične emigracije, zlasti iz vrst izobražencev. Slovenci v Avstriji so bili podvrženi germanizaciji, ki se je v času nacizma spremenila v grobo nasilje. Kljub centralističnim težnjam Beograda je bila Jugoslavija za Slovence izredno važna. Ves šolski sistem, vključno z novoustanovljeno univerzo, je bil slovenski, in tudi v ekonomskem oziru je Slovenija napredovala. Pri odločitvi za novo državo je bilo odločilno tudi mišljenje, da je Jugoslavija edina priložnost za povrnitev Primorske in eventualno tudi drugih izgubljenih predelov.
Na prvih parlamentarnih volitvah v Jugoslaviji leta 1920 je katoliška Slovenska ljudska stranka dobila samo 36,1 odstotek glasov, drugi pa so bili porazdeljeni med liberalce in socialiste. Kasnejše volitve so sicer spet vrnile običajno večino katoliški stranki, sekularizacija, ki se je začela leta 1920, pa je kljub temu šla naprej. Po letu 1930 se je pokazal vpliv slovenskih komunistov, ki so delovali v ilegali. To je seveda prililo olja na ogenj radikalizma v katoliških vrstah. Usmerili so svoj ogenj proti komunistični partiji, še bolj pa proti posameznikom v lastnem taboru, ki so kazali drugačno mišljenje o nacionalnem vprašanju, o človeku in njegovi svobodi ter o etičnih in socialnih vprašanjih. V takem vzdušju različnost pogledov ni vodila k dialogu, ampak k izključevanju, ki je povzročilo nepopravljiv razdor v katoliškem taboru.
Sekularizirani del slovenske družbe je kljub temu ostal politično in ideološko razdrobljen in je čakal združevalnih vzpodbud. Te so prišle z okupacijo aprila 1941. Vodilna katoliška stranka je bila trdno odločena, da za vsako ceno naredi konec organiziranemu brezboštvu, zato je vnaprej odklonila, da bi postala pobudnik boja proti okupatorju ali vsaj njegov sodelavec in je rezistenco enostavno izključila iz svojega programa. Čeprav se kalkulacija, da bodo Slovenci preživeli vojno kot Jona v trebuhu orjaške ribe, ni izšla, je vodstvo Slovenske ljudske stranke vztrajalo v prepričanju, da je vsaka rezistenca zlo, ki odvrača od glavnega cilja: izkoreniti iz naroda domačega nasprotnika. Taki pogledi so nekatere Slovence pripeljali do kolaboracije s fašisti in nacisti. Tako so sodelovali z uničevalci lastnega naroda, kar je eden izmed paradoksov moderne evropske zgodovine.
Z napadom na Slovenijo so sile osi kršile mednarodne vojne zakone. Na primer: maščevanje nad Slovenci zaradi njihove samoodločbe leta 1918 je sprožilo celo vrsto brutalnih ukrepov, ki so bili usmerjeni celo na duhovnike, češ da so bili pobudniki samoodločbe. Prav na to so se sklicevali vatikanski diplomati, ki so poleti 1941 opozarjali katoličane v Ameriki in v nekaterih okupiranih deželah, naj ublažijo papeževo prepoved sodelovanja s komunisti, ko gre za obrambo njihove domovine pred nacistično silo. Italijanski odnos do okupiranega prebivalstva je bil v začetku precej bolj toleranten, vendar so v Ljubljani kljub temu brutalno podrli spomenika dveh jugoslovanskih kraljev. Kasneje so tudi Italijani proti OF in partizanom nastopali z nenavadno krutostjo.

Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Jugoslovanska socialistična federacija je doživela drugačen razvoj kot Sovjetska zveza in njene satelitske države – glede mednarodnih odnosov kot tudi glede razvoja samoupravnega sistema. Najbolj resna ovira tega projekta je bilo neprestano izključevanje demokracije iz političnega življenja. Kljub temu je Slovenija v povojnih desetletjih dosegla pomemben napredek v ekonomskem, kulturnem, socialnem in političnem življenju. Že leta 1950 je zavestno sprejela zahodne vplive, ko je odprla meje z Italijo in Avstrijo. Leta 1948 se je uprla Stalinovemu kominformu. Septembra 1961 je bila v Beogradu prva konferenca neuvrščenih, pri kateri je Slovenija pomembno sodelovala. Leta 1968 je podprla »praško pomlad« in ustanovila teritorialno obrambo, ki je postala zametek lastne oborožene armade. Nova ustava 1974 je potrdila pravico jugoslovanskih narodov do samoodločbe in prednost republiških zakonov pred zveznimi kot prvi pogoj za reševanje skupnih spornih zadev. Tako je Slovenija skozi vsa ta leta pripravljala pot vsenarodnemu soglasju za demokracijo, ki je bilo končno uveljavljeno leta 1991.

Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Iz gornjega povzetka bo bralec sam razumel avtorjev odnos do naše zgodovine. Če ga že skušamo razumeti, da ima katoličane za konservativne, da ne rečemo nazadnjaške, ne moremo sprejeti, da kot znanstvenik zapiše, da je na primer Slovenska ljudska stranka bila že vnaprej odločena, da ne bo šla v rezistenco, ampak kolaborirala z okupatorjem in se borila proti komunizmu. Kakšni so bili cilji Slovenske legije, ki je vsekakor bila ustanovljena pred BF, in kaj je izjavil Kardelj, preden so prvi komunisti šli v gozd? Mar niso vosovci in partizani prvi začeli pobijati Slovence? Gestapovci so spomladi 1941 res kruto ravnali z duhovniki in je Vatikan na to upravičeno opozarjal, toda koliko duhovnikov so pobili domači revolucionarji pred nastankom vaških straž? Zakaj je Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega osvobodilnega gibanja že septembra 1941 prepovedal rezistenco izven OF oziroma komunistične partije? Je prav govoriti o naši polpretekli zgodovini, pa niti z besedo omeniti povojnih pobojev? Mar to res prispeva k naši enotnosti in uveljavitvi demokracije?
Tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec začne svoj prispevek s pomladjo narodov leta 1948, ko je marčna revolucija skoraj odpihnila habsburško monarhijo in so zaživele ideje o ustanovitvi novih nacionalnih držav. Vsi slovenski sosedje so tedaj mislili na ustanovitev lastne države na temelju zgodovinskega prava. Madžari so zahtevali suverenost na ozemlju Štefanove krone in jih ni motilo, da je tu živelo tudi številno nemadžarsko prebivalstvo. Italijani so se potegovali za svojo državo na Apeninskem polotoku in Nemci so mislili na obnovitev države, v katero bi bile vključene vse slovenske dežele – razen Prekmurja – s Trstom kot vrati na Mediteran. Slovenci seveda s tem niso bili zadovoljni in so postavili zahtevo za Zedinjeno Slovenijo. Politično, kulturno in ekonomsko močnejši sosedje se v začetku za to prebujanje niso zmenili, saj so bili prepričani, da narod poljedelcev ne more biti ovira njihovih načrtov. Kasneje so na vse načine preprečevali razvoj slovenske narodne entitete. Ta boj je trajal do prve svetovne vojne in Slovenci so se kljub nenaklonjeni monarhiji hitro razvijali v zrelo politično skupnost. Ob koncu vojne so se znašli v izredno težki situaciji. Zmagovita Italija je okupirala in priključila celo Primorsko, oktobra 1920 se je zgodil koroški plebiscit. Slovenci so bili tako razdeljeni med štiri države, od katerih Madžarska, Italija in Avstrija niso skrivale raznarodovalnih namenov, ki so se z nastankom fašizma in nacionalsocializma še povečali. V naslednjih desetletjih so bili Slovenci najbolj ogrožen narod v Srednji Evropi.
Po aprilu 1941 so bili Slovenci, ki so med obema vojnama živeli v Jugoslaviji (Dravska banovina), razdeljeni med tri okupatorje: Nemce, Italijane in Madžare. Nemci so na svojem okupacijskem področju takoj začeli izvajati hud teror, zaradi katerega je okrog 17.000 ljudi zapustilo domove in večinoma našlo zatočišče v Ljubljanski pokrajini. Kako resno so Nemci vzeli mejo na Savi, kaže sporazum med Rimom in Berlinom o preselitvi Kočevarjev v Posavje, od koder so zato 35.000 Slovencev preselili v Nemčijo. Že v začetku so Nemci izgnali skoraj vse duhovnike, učitelje in druge intelektualce. Vse šole so čez noč postale nemške, slovenski časopisi so prenehali izhajati in uradni jezik je bila samo nemščina. Nekoliko kasneje so vpoklicali za vojaško službo sposobne fante in jih kmalu poslali na fronto v Rusiji, Normandiji ali na Norveškem, od koder se mnogi niso vrnili. Da bi zatrli partizansko gibanje, so ostro nastopali proti civilnemu prebivalstvu, ga vodili v zapore in koncentracijska taborišča, streljali talce in požigali vasi.

Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Na Primorskem so fašisti tudi med vojno nadaljevali preganjanje in poitaljančevanje Slovencev. Leta 1940 so nastopili proti narodnoobrambni organizaciji Tigr. Pozaprli so okrog 300 osumljencev in potem uprizorili tako imenovali tržaški proces pred Posebnim sodiščem za zaščito države: pet obtožencev je bilo obsojenih na smrt z ustrelitvijo, mnogi pa na dolge zaporne kazni. Kljub tem represivnim ukrepom sta se tudi na Primorskem začela OF in partizansko gibanje. V Ljubljanski pokrajini so Italijani v začetku kazali prijaznejši obraz v upanju, da bo postala zanimiv center za Slovence nemškega zasedbenega področja. Duče je namreč v svoji megalomaniji pričakoval, da bo širil svoj vpliv proti Podonavju in Balkanu, ko bo Nemčija oslabela zaradi težkega boja z Rusijo. Visoki komisar Grazioli je obdržal večino prejšnje banovinske uprave in nekaj časa vladal s pomočjo konzulte – sosveta, kamor je pritegnil nekaj vidnih slovenskih politikov, ekonomistov in intelektualcev. Ko se je pojavila OF, so užaljeni Italijani silno ostro odgovorili na slovensko nehvaležnost. Znano je, da je generalni fašistični tajnik Vidussoni v tistem času izjavil, da je treba vse Slovence pobiti, in na opozorilo, da jih je cel milijon, dodal: »Nič zato, se bomo pač ravnali po askarjih (pomožne eritrejske enote, znane po svoji krutosti) in jih iztrebili.« Italijani so v Ljubljanski pokrajini deportirali 25.000 prebivalcev, kar predstavlja 7,5 odstotka celotne populacije. Ta operacija je bila ena najbolj drastičnih v okupirani Evropi in je napolnila koncentracijska taborišča na otoku Rabu, v Gonarsu, Monigu, Renicciju in še kje. Na Rabu, znanem po izredno veliki umrljivosti, niso bili zaprti samo moški, ampak cele družine, vključno z otroki in starčki. Vojaško sodišče v Ljubljani je opravilo skoraj 9.000 procesov, na katerih je bilo obsojenih 13.186 oseb: 83 na smrt, 412 na dosmrtno ječo, preko 3.000 na trideset let zapora. Od aprila 1942 do januarja 1943 so Italijani ustrelili 145 Slovencev in tedaj je general Mario Robotti izrekel stavek: »Še premalo se ubija!«
Po kapitulaciji Italije so Ljubljansko pokrajino in Julijsko krajino zasedli Nemci in ju združili v novo upravno enoto Jadransko Primorje, ki je de iure ostala pod Italijo oziroma Mussolinijevo Salojsko republiko. Prišlo je do tako imenovanega trojnega odnosa do Slovencev, ki so bili pripravljeni sodelovati. Na Koroškem, Štajerskem in Gorenjskem so Nemci nadaljevali brezobzirno germanizacijo, v Ljubljanski pokrajini so tolerirali določeno kulturno in politično avtonomijo, v Julijski krajini pa celo odobrili nekatere nove pravice, na primer uporabo slovenskega jezika v javnem življenju, zaradi česar so se fašisti hudo pritoževali. Proti Slovencem, ki niso bili pripravljeni sodelovati, pa so ostro ukrepali. V predmestju Trsta so v ta namen v poslopju zapuščene rižarne odprli posebno koncentracijsko taborišče s krematorijem ter v njem internirali in pobili skupaj z Judi nekaj tisoč rezistentov.
Tako zgodovinar Pirjevec. Ko se pridružujemo obsodbi okupatorskih zločinov nad Slovenci, si dovoljujemo nekaj pripomb. Koliko Slovencev so pobili Vos in partizani v času od aprila 1942 do januarja 1943? Seveda so pobijali tudi prej in kasneje, toda število italijanskih pobojev za to obdobje je navedeno v prispevku. Koliko okupatorskih represalij so povzročile nepremišljene partizanske akcije, ki so okupatorju povzročile le malo ali nič škode? O tem naša zgodovina še ni razpravljala, pa vendar se bo treba lotiti tudi tega vprašanja.
Zgodovinar dr. Božo Repe nas v prispevku Osvobodilna fronta slovenskega naroda preseneti že s prvim stavkom, ki se po našem prevodu v slovenščino takole glasi: »Po invaziji na Jugoslavijo so voditelji konzervativnih političnih strank ali emigrirali ali (v italijanski okupacijski coni) pa se lotili aktivne kolaboracije.« Naš namen tu gotovo ni razprava o vrstah kolaboracije, vendar naj pripomnimo, da je v Sloveniji le malo ljudi sodelovalo z okupatorjem na tak način, da bi jih mogli obdolžiti aktivne kolaboracije, še manj pa to velja za voditelje političnih strank na splošno. Seveda tudi avtor prispevka nima namena razpravljati o kolaboraciji, kajti v naslednjem stavku pove, da je malodušna politika konzervativnih političnih strank sprožila nastanek novega političnega bloka, h kateremu so pristopile razne organizacije, manjše politične skupine in domoljubi različnih ideoloških smeri. Edina politična stranka v tem novem bloku je bila ilegalna komunistična partija, majhna, vendar dobro organizirana. Ustanovni sestanek je bil sklican za 26. april 1941 na pobudo komunistov in udeležili so se ga tudi predstavniki krščanskih socialistov, levega krila Sokolov in nekaj posameznih izobražencev. Sprejeta so bila stališča komunistov, ki so bila v skladu s cilji njihove jugoslovanske organizacije in Kominterne. Fronta je zato v začetku dobila ime protiimperialistčna glede na Stalinovo stališče, da so tako fašistične kot zahodne dežele imperialistične že po naravi in odgovorne za nastanek vojne. Slovenski komunisti so se tedaj ravnali po proklamaciji, ki so jo objavili konec aprila 1941, in izjavili, da je politika meščanskih strank doživela popoln polom, zato je KPS upravičena prevzeti delo za osvoboditev in združitev vsega slovenskega naroda. Oporo pri tem pričakuje »v naslonitvi na delovne ljudi vsega sveta, predvsem pa na veliko in nepremagljivo silo dvestomilijonskega sovjetskega naroda, ki pod vodstvom boljševiške partije in genialnega Stalina gradi komunizem in uresničuje ideale najbolj naprednih duhov človeške zgodovine«. Komunisti so pričakovali, da bo vojna oslabila imperialistične težnje vključenih dežel in omogočila začetek revolucije v Nemčiji, Italiji in širom Evrope. Ponovno so začeli izdajati list Slovenski poročevalec, ki je čez nekaj časa dobil podnaslov Informacijski vestnik Osvobodilne fronte. V njem so potem napadali izkoriščevalske kapitaliste in dokazovali, da je lojalnost meščanskih strank do Italijanov izdaja.
Dogodki poleti in jeseni 1941 so pokazali, da bo vojna dolgotrajna in da se začetne napovedi komunistov o hitri zmagi Rdeče armade in osvoboditvi Evrope ne bodo uresničile. Temu primerno je OF oblikovala svoj nadaljnji program. Na četrtem zasedanju Plenuma, 1. novembra 1941, so v zvezi s tem sprejeli sedem sklepov in četrti se glasi takole: »Pri organizaciji in spodbujanju slovenskih množic k osvobodilnemu boju preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, kreirajo novo podobo aktivnega slovenskega naroda.« 21. decembra 1941 pa sta bila sprejeta še naslednja dodatna sklepa: »8. Skladno s slovesnimi zagotovili Churchilla, Roosevelta in Stalina bo o obliki vlade združene Slovenije in njenih zunanjih zadevah odločal slovenski narod sam po osvoboditvi. OF bo naredila vse, da bo ta pravica narodu zagotovljena. 9. Na slovenskem ozemlju raste narodna vojska iz partizanskih enot, ki se borijo za nacionalno osvoboditev, in obramba domovine je dolžnost vsakega Slovenca.«
Postopno se je OF razvila v veliko organizacijo, ki je bila razpredena po vsej Sloveniji in imela tudi razne delavnice, tiskarne, bolnišnice, posebno kurirsko mrežo, razne ilegalne humanitarne organizacije in celo poseben radio, ki so mu dali ime Kričač. OF je bila edino odporniško gibanje v Evropi, ki je imelo lasten znanstveni inštitut. Oktobra 1943 so izvoljeni predstavniki na kočevskem zboru ustoličili Slovenski narodnoosvobodilni svet, nekakšen parlament. Namesto našega komentarja bomo tu dodali avtorjevo sporočilo, ki se glasi približno takole: Poleg partizanske vojske in narodne zaščite je bila ustanovljena tudi Vos, ki so jo vodili izključno samo komunisti; ena njenih bistvenih nalog je bila znebiti se sodelavcev okupatorja, kar je včasih pomenilo streljati ljudi samo zaradi njihovega odločnega protikomunizma, zato je bila Vos že med vojno pri ljudeh večkrat nepriljubljena. Tu se pisec sicer približa bistvenemu problemu, vendar ostane na začetku poti. Ne samo Vos, ampak tudi OF in partizani so imeli v programu revolucijo in temu primerno delovali. Ni res, da so meščanske stranke vnaprej zagovarjale sodelovanje z okupatorjem, res pa je, da so leta 1942 kot samoobramba pred revolucionarnim terorjem nastale vaške straže, kasneje pa Slovensko domobranstvo. Že z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda, ki pa v Repetovi zgodbi o OF sploh ni omenjen, je bila tlakovana pot za ta teror in za kasnejše povojne poboje kot tudi za skoraj petdesetletno dobo totalitarizma.

Thomas More:
»Vidim, da nosiš službeno verižico. Ali jo lahko pogledam? Rdeči zmaj. Kaj pa pomeni?«
Sodnik:
»Sir Richard je postal javni tožilec za Wales.«
Thomas More:
»Za Wales? Ej, Richard, za cel svet ni vredno dati svoje duše. Ampak za Wales!«
(Bolt, Človek za vse čase)