Avtor: Justin Stanovnik

Quare fremuerunt gentes,
Et populi meditati sunt inania?
Zakaj so zahrumela ljudstva
in narodi, zakaj so začeli misliti prazne reči?
(Psalm 2)

Slovenci – najbolj razdvojen narod v Evropi

Ko je škof dr. Anton Stres med mašo za pomorjenimi v Hudi jami, ki jo je imel v nedeljo 29. marca v Laškem, dejal, da smo »Slovenci verjetno danes najbolj razdvojen narod v Evropi«, smo vsi začutili, da je tako bila potrjena neka slutnja, ki jo že dolgo nosimo v sebi in se ne manjša, ampak veča. To in pa okoliščina, da smo bili na tako žalostno in nevarno prvenstvo opozorjeni s tako veljavnega mesta, je doseglo, da smo tisti stavek potem še velikokrat ponovili, bodisi v pogovorih na dvorišču pred cerkvijo takoj po maši ali pa v tednih potem, ko so si, kot da bi si za to kdo prizadeval, sledili dogodki, ki niso mogli, da nas ne bi spet spomnili in znova potrjevali tiste besede o »najbolj razdvojenem narodu v Evropi«. Kaj je s to razdvojenostjo, od kod se je vzela, s kakšno ostrino nastopa, kakšne so v njej naše različne vloge, predvsem pa, kaj lahko ena in druga stran razdvojene celote naredi za dokončanje stanja, ki je iz dneva v dan bolj noro in pogubno?
Toda še preden se lotimo razumetja naše razdvojenosti v celoti, tako da bi bili potem v stanju odgovoriti na vprašanje, za kaj pravzaprav tu gre in kaj se tu pravzaprav dogaja; še preden bomo temu, kar se tu dogaja, mogli dati ime – »ime rože«, kakor bi se morda izrazil Umberto Eco – in potem videli, če gre res samo za razdvojenost; še preden se torej lotimo teh opravil, bi radi navedli kratek odstavek, ki bi nas mogel postaviti v izhodiščno razpoloženje.
Omenjeni odstavek smo opazili v razgovoru, ki ga je imela likovna umetnica in publicistka Ifigenija Simonovič s pesnikom, pisateljem, dramatikom, scenaristom in režiserjem Vinkom Möderndorferjem. (Ampak, april 2009.) V njem pesnik etc. etc. spregovori o svojem nedavnem filmu Pokrajina št. 2: »Gre za zgodbo povojnih pobojev nacističnih sodelavcev, katere je v njihovem narodnem izdajstvu podpirala tudi Katoliška cerkev. S podobnimi zgodbami so obremenjeni tudi drugi narodi. Vendar ne tako travmatično, saj je poboj izdajalcev v Sloveniji povezan z dolgoletno komunistično vladavino. Zgodba povojne likvidacije kvizlingov se v evropsko zavest vrača in do sedaj še nismo doživeli katarze, ki bi v arhive zgodovine dokončno pospravila travmatične dogodke. Tudi današnjo Združeno Evropo pretresajo množična grobišča, ki jih še vedno odkrivajo po veliki balkanski moriji v devetdesetih letih. Evropa je polna zamolčanih grobov, ki so velikokrat povod za različne, tudi politične manipulacije.« Saj ni mogoče, da ne bi vedeli, kaj ste prebrali: nacistični sodelavci, narodno izdajstvo, poboj izdajalcev, likvidacije kvizlingov, podpora Katoliške cerkve, katarza kot čistilna akcija, politična manipulacija z grobovi. V borih desetih vrsticah je pesniku etc. etc. uspelo vnovčiti vse izdelke politkomisarskih delavnic od začetka. Tudi če ob tem upoštevamo atavistično ideološko prizadetost avtorja, imamo pravico v navedeni kolekciji videti dosežek, ki ga bodo – že smo hoteli reči »na določenih mestih gotovo opazili«, a smo se še pravočasno spomnili, da tu verjetno gre za čisto duhovno zapisanost in bi bila misel na kake račune samo žaljiva. Nobenih računov tu ni bilo, ampak čista zagnanost, čisti ideološki galop, ki pripovedovalca zapelje v tako nepozornost, da na primer dobesedno v isti sapi potoži, da preteklost »obremenjuje nove generacije« in obenem pripomni, da so te generacije do te »problematike brezbrižne«, ne da bi opazil, da je tu nekaj, kar »ne sledi«. Ko pa malo pozneje preberemo še stavek, da »živimo v času, v katerem slepi Ojdip še vedno tava med nami«, se zavemo, da je pred nami dokaz, da za tem, kar se nam tu predstavlja, ni nobene refleksije. Ojdip nam govori nekaj povsem drugega, kot je to, o čemer nas hoče prepričati Möderndorfer: Ojdip je bil zares slep, a je bil slep zato, ker se je (po Sofoklu) sam oslepil, potem ko je zagledal, kaj je naredil in kaj je bil. Oslepil se je zato, ker je videl in vedel. Möderndorfer pa uprizarja neko povsem drugo parabolo. Njegovi boljševiki so tudi videli, kaj so naredili in kaj so bili, a ne dovolj jasno, da bi se oslepili – se pravi, da bi šli v samoto, vzhodno od raja, kot smo včasih temu že rekli. Boljševiki niso, kakor Ojdip, odšli na Kolon, da bi tam dosegli očiščenje, ampak so ostali »v teh kraljestvih« in tam, kljub vsemu, kar so naredili in kar so bili, neženirano raziskovali možnosti za ponovni incest nad narodom. Njihov osnovni navdih jim je dajal vedeti, da bodo, če bodo le dovolj pazljivi in spretni, lahko še dolgo živeli od »minulega dela«. A to je sedaj že druga zgodba.




Za trenutek ostanimo še pri odstavku, ki smo ga navedli, in pri tem, kar smo hoteli z njim povedati: da smo razdvojen narod zato, ker večinski slovenski človek, nepregledna möderndorferska množica, ni pripravljena narediti osnovnega zgodovinskega premisleka – iz paničnega strahu, da potem ne bi mogla več tako nonšalantno igrati vloge, ki ji jo je predpisal scenarij nekdanjih gospodarjev. Tako celostna in tako dokončna je bila vdaja, ki jo je ta večinski človek podpisal v 70-letih minulega stoletja – v času, ko, ironično, gospodarji niso imeli več absolutne moči, ampak so se po malem že pripravljali na odhod. Tako celostna je bila ta vdaja, da so se möderndorferji zaprli in zaklenili vase, da ne bi kdaj stopilo vanje kaj takega, pred čimer se ne bi mogli braniti, ko bi od njih terjalo, da so svobodni. Toliko časa so bili hlapci, da so se tega klica najbolj bali. Samo zaprti, samo za zaklenjenimi vrati so se čutili varne. Tja, kamor odslej tudi Barbarin rov ni mogel, če pa je v koga le segel, ni njegove govorice že nihče več prav razumel. Tako ostaja naša razdvojenost naprej, ne samo ostaja, ampak raste in se, kakor po kakšni zakonitosti, razrašča v sovraštvo. Kljub vsemu namreč ti ljudje globoko v sebi vedo, da so krivi, zato se rešujejo v sovraštvo.
Vinko Möderndorfer nam le nekaj vrstic za odstavkom, ki smo ga izpostavili, zaupa ambicije ljudi svojega časa: »Želimo srečno, kvalitetno in etično preživeti svoj vek.« Srečno že, spomnimo se samo na Nietzschejevega Zaratustra, ampak kvalitetno in etično! Na begu pred zgodovino je to lahko samo čudaška, ezoterična utvara.
Razdvojen narod je ena reč in morda ne tako absolutno nova, kot jo je videl dr. Stres, ko jo je ono nedeljo med mašo v Laškem registriral za nas vse. Njena velikost in novost sta planili vanj, ker je videl, da je v stanju skoraj nedotaknjena preživeti tako neznansko preizkušnjo, kot je Barbarin rov. Zdelo se mu je morda, da bi v skrajni, skoraj nečloveški napetosti tistega odkritja med obema poloblama narodnega občestva morala preskočiti iskra in bi se napetost med njima morala začeti manjšati. Da se kljub vsemu to ni zgodilo, je bilo tisto, kar ga je tako zelo vznemirilo.

Arogantnost premagancev

Razdvojenost je, kakor smo rekli, ena reč, a je še druga. Specifičnost prebivanja v postboljševiškem času je v tem, da nam njegovi nadzorniki od časa do časa priredijo kako predstavo – bodisi da kdo kaj naredi ali kaj reče – ki si je ne moremo razložiti drugače kot tako, da nas z njo hočejo preizkusiti, ali smo že dovolj »vpeljani«. Režiserji pazijo, da je vsaka predstava nekoliko bolj zahtevna, kakšna pa je opremljena s tako izzivalnostjo, da si že mislimo, da je ljudje ne bodo pogoltnili – da je tudi za vsega vajeni okus preveč oglata. A se vedno znova izkaže, da ne tvegajo preveč, ker jim stoji ob strani, kako smo temu še rekli, »minulo delo«. Polstoletna boljševiška pedagoška praksa jim še vedno zagotavlja varen teren. Ljudje so tako izučeni, da veliko gledajo, a malo vidijo – da celo vedno več gledajo in vedno manj vidijo. Vedno manj vidijo, kaj se z njimi dogaja: da iz njihovega sveta izginjajo ali pa so že povsem izginile stvari, ki jih postavljajo kot ljudi; da domala neopazno izgubljajo svoje dostojanstvo. In nihče ali skoraj nihče se ne zave, da je tako zato, ker so že prej, skoraj na začetku, izgubili prisebnost. To pa je stanje, ki zagotavlja, da se človek ob pravem času zave, kaj se dogaja in še pravočasno vstane in zavpije: nehajte, tega ne dovolimo več!
Republika Slovenija praznuje 27. aprila državni praznik, ki se že nekaj časa imenuje Dan upora proti okupatorju. Uradna slovesnost je bila tudi letos na praznični dan zvečer v Cankarjevem domu. Govoril je aktualni predsednik vlade Borut Pahor. V svojem govoru je postavil naslednje zgodovinsko-politične teze:

– brez upora ne bi bilo svobode;
– vsem našim upornikom in osvoboditeljem gresta večna čast in slava;
– upor proti okupatorju sredi najmračnejše svetovne vojne vihre 20. stoletja moramo umestiti v zgodovino vseh tistih političnih in kulturnih in vojaških prizadevanj slovenskega naroda, s katerimi je pred 18-timi leti končno dosegel svojo samostojno državo;
– brez tega, kar slavimo danes, sedaj ne bi praznovali 26. decembra, dneva samostojnosti, in tistega, kar praznujemo 25. junija, dneva državnosti;
–sedanje in prihodnje generacije naj ohranijo to slavno ravnanje z zgodovinskim spominom kot pozitivno vrednoto;
– imamo upravičene razloge, da se vsi združimo v ponosu, da je naš mali narod takrat sprejel tako veliko odločitev;
– naj kdorkoli razlaga stvari kakorkoli, na koncu koncev brez tega upora bi bil slovenski narod kot objekt izpostavljen naključju zgodovinske usode;
– s tem uporom, ki je bil v prvi vrsti domoljubno dejanje, je vzel usodo v svoje roke in se s pogumom postavil kot zgodovinska subjektiviteta in postal gospodar svoje usode;
– današnji praznik je praznik vseh slovenskih ljudi, ne glede na politične in svetovnonazorske razlike med nami;
– šlo je za nevarnost in grožnjo za obstanek;
– itd., itd.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Poleti nas obiskujejo tujci in si ogledujejo pokrajino – in nas Simon Dan

Kar zadeva zgornje stavke, ne gre za to, da bi se razlikovali od stavkov, ki smo jih morali poslušati v času petdesetletnega totalitarnega nasilja, in od stavkov, ki jih še danes razpošiljajo postboljševiške medijske agenture. Kar bistveno določa zgornje stavke, kar jim daje politični, kulturni in moralni status, je dejstvo, da jih je povedal predsednik po konstitutivnih načelih demokratične politeje postavljene vlade. To so bili stavki, ki so po eni strani veljali za vsakega od nas in ki so, po drugi strani, bili brezprizivni. V ritualnem trenutku, v katerem so bili izgovorjeni, se ni pričakovalo, da bo kdo od državljanov ponudil delno ali celotno alternativo besedilu, ki so ga sestavljali. Trenutek je bil, kot del državnega obredja, en sam in za vse. Vanj smo bili vključeni vsi hkrati in vsak posebej. To je ena stvar, ki bistveno opredeljuje stavke, ki smo jih navedli iz predsednikovega govora.
Druga pa je ta, da je vsak od tistih stavkov, ki so bili izrečeni 27. aprila zvečer v Cankarjevem domu, v enem od najbolj svečanih in konstitutivnih političnih ambientov, padal na nas z vsebino, ki je bila v nasprotju z našim osnovnim zgodovinskim izkustvom. Ko pravimo našim izkustvom, ne mislimo na izkustvo vseh, pa tudi ne na izkustvo samo enega ali drugega ali tretjega, ampak na izkustvo tiste politične količine v tem narodu in tej državi, ki ima med svojimi identitetnimi papirji vse potrebne dokumente, ki legitimirajo njeno pristojnost v ta prostor in ta čas.
Sedaj se postavlja drugo vprašanje: kar se je zgodilo 27. aprila v Cankarjevem domu, ali je to še, kakor smo rekli, razdvojenost, ali pa se bomo morali ozreti po kaki drugi besedi? Saj tista sila, ki je izvedla afront na moj – na naš – zgodovinski spomin, ni bila kaka politična grupacija, ki sedaj je in je potem ni več, ampak država, za katero je treba reči najmanj to, da je tudi moja, da je tudi naša. Toda ali ni bilo tako, kakor da bi nam tistega večera hoteli povedati, da ta država ni moja ali naša: da so se nas polastili, da so nas zasedli – da smo zasedeni. Katera beseda je zmožna pokriti to nenavadno dogajanje?

Ko se je predsednik vlade v svojstvu nosilca ene od treh vej oblasti odločil, da bo pred ljudmi, ki so svobodni – državljani, nosilci izhodiščne suverenosti – falzificiral njihovo zgodovino, ki je njihova lastna, izkušena in v času potrjena zgodovina, ali se je zavedal, kaj je s tem naredil? Ali se še spominjate, kaj je rekel? »Naj kdorkoli razlaga stvari kakorkoli.« Torej je vedel, da so tu ljudje, ki stvari drugače »razlagajo«, in vendar. Kako se je ob tem počutil? Ali ga je bilo, recimo, groza? Ni ga bilo groza, ker je, vzgojen v preddverju boljševiške tradicije, to naredil z nereflektirano, rutinsko gesto. V središču boljševiškega navdiha je namreč od začetka lastništvo nad ljudmi. Pred boljševiško ero te zavesti v taki obliki ni bilo. Bili so lastniki sužnjev, despoti, diktatorji in nasilniki vseh vrst, a niso imeli teorije. Bili so bogovi, a niso vedeli, v emfatičnem pomenu te besede, da so bogovi. Boljševiki pa so vedeli, da so ljudje samo poizkusna snov za njihove laboratorije. In kakšni laboratoriji so to bili: srednja in vzhodna Evropa, Rusija, Kitajska, Kuba, Indokina. Kakšni prostori! Koliko bolečine! Koliko ponižanja! Kolikšna žalitev človeka! Ali pa politkomisarji, ki so med vojno »pohajali« po slovenskih gozdovih! Ali pa aparatčiki, ki so po vojni desetletja in desetletja nadaljevali njihovo delo po slovenskih vaseh! Ali se je kdo od njih kdaj vprašal, če se ljudje strinjajo s postopki, skozi katere so jih pošiljali? Za boljševiško politologijo so ljudje proles – nesamostojna, infantilna množica – človeški rudiment.
Moderna država je tu zato, da brani in varuje temeljne človekove pravice. Te pravice pripadajo človeku zaradi njegovega dostojanstva, ki je lastno človeku kot človeku, torej vsakomur. Sovjetska ustava iz leta 1936 je tudi poznala in ščitila človekove pravice, a so veljale samo za »delovno ljudstvo«. To pa je bila boljševiška kategorija in jo je Partija lahko vsak trenutek definirala in redefinirala. Za človekovo dostojanstvo in človekove pravice v evropskem merilu pa je stalo antično naravno pravo in postulati srednjeveške krščanske teologije, ki so pozneje preko prosvetljenstva prešli v pozitivno zakonodajo moderne države. Ustava Republike Slovenije določa v 5. členu, da »država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine … in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj države«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Sončno mesto za turiste Mirko Kambič

Če pravimo, da je Slovenija razdvojena, je to brez dvoma res, a nam je naše opazovanje in naše razmišljanje pokazalo, da ima naša razdvojenost tudi pravno-politične implikacije, kar nas je napotilo na neko drugo raven. Naša razdvojenost ni samo družbena, ampak politična v izvornem pomenu te besede: ima nekaj opraviti z državo. Če smo rekli, da je država postala instrument zanikanja in žaljenja državljanov, mora biti z njo nekaj hudo narobe. Če hočemo nekoliko bolj razumeti razpoko, ki teče po njeni sredini, nam ne preostane drugega, kot da poizkušamo na kratko povzeti njen začetek. Preseliti se moramo v 20. stoletje, v njegovo sredino.

Boljševiška vstaja – slovenska dvojna vojna

Če hočemo tujcu razložiti slovensko zgodovino 20. stoletja, se znajdemo v velikih škripcih. Za nas, ki to zgodovino nosimo v sebi, je vse jasno, če le hočemo to jasnost videti, za tistega, ki pa pride od drugod, pa marsikaj prvi hip zveni protislovno in zelo se moramo potruditi, da mu razložimo, kam peljejo posamezne niti naše zgodovinske štrene. Poglavitna gibanja so tekla v dvojnem modusu: tisto, kar je bilo vsem na očeh, ni bilo hkrati tisto, za kar je v resnici šlo, in obratno; v podtoku so bile stvari drugačne kot na površini. V tem tiči težavnost našega razlaganja.
To je bilo zato, ker smo bili Slovenci vpleteni v dvojno vojno hkrati: v zunanjo ali meddržavno vojno in v notranjo ali državljansko vojno. Nobena od obeh vojn nam ni bila napovedana, obe sta se začeli de facto. Za drugo svetovno vojno velja, da je imela ugotovljiv cilj: odpravo totalitarnih ideologij in njihovih državnih nosilcev. In ker je v njenem prvem delu (1939–1945) ta program bil dosežen samo delno (uničena sta bila samo nacizem in fašizem), se je morala vojna nadaljevati v podaljšku, imenovanem hladna vojna (1945– 1989), ko je bil odpravljen tudi tretji totalitarizem ali komunizem.

Na štartu 6. aprila 1941 se je tudi za nas začela odvijati 2. svetovna vojna v tej logiki, potem pa se je z odločitvijo nekaterih Slovencev, da z revolucijo in državljansko vojno izkoristijo svetovno vojno za uvedbo boljševizma – enega od totalitarizmov – tedaj se je za nas svetovna vojna izprevrgla v protislovje. V tem protislovju smo vojno tudi končali. Drugi narodi so jo končali tako, da so življenje nadaljevali v civilizaciji, ki jo je vojna samo prekinila – razen tistih narodov, ki so jih zahodni zavezniki nakazali na politični račun sovjetov za plačilo njihovih vojnih uslug. Slovence pa je čakala totalitarna usoda, ki smo si jo z velikimi žrtvami pridobili sami. To je trajalo vse do leta 1989, ko smo s sesutjem evropskega boljševiškega imperija tudi Slovenci dobili možnost, da se pridružimo skupnosti svobodnih narodov. A se to ni zgodilo.
A se to ni zgodilo. Prav to, kar bi se po večinskem pričakovanju moralo zgoditi, se ni zgodilo. Zakaj ne? Za sliko, ki jo bomo sedaj razgrnili pred sabo, bi se najraje opravičili, a se ne bomo. Zato se ne bomo, ker moramo vzeti to lekcijo, če hočemo kdaj priti k sebi.

Posebna snov slovenskih boljševikov

Tri stvari, mislimo, da moramo izločiti, če hočemo razložiti slovenske zagate in nedorečenosti. Najprej je tu posebna snov, iz katere so bili, kot vse kaže, izdelani slovenski boljševiki. To je seveda povedano v podobi in mogoče bo kdo rekel, da malo pomeni, a nas noče zapustiti ta podoba. Iz kakšne snovi je slovenski genij, da so iz njega mogli nastati Kardelj, Kidrič, Maček, Leskovšek, Stanovnik? In mnogi drugi, ki s temi zavzemajo tako odlična mesta v galeriji evropskega boljševizma? Od kod njihova strašna delavnost, od kod ti računi, napisani z najbolj hladno in brezobzirno roko, od kod ta izraziti talent za manipulacijo, od kod ta vserazpoložljivost, do skrajnosti prignana? Mogoče pa se je njihova snov tako spremenila potem, ko je v njihove celice stopil duh čistega upora. A ko ne bi razpolagali s to snovjo, se ne bi rešili ne leta 1941 ne leta 1942 ne leta 1943 ne leta 1945 ne nikoli pozneje. Tudi leta 1989 ne.
Tudi leta 1989 ne. Posebej ne moremo brez hipoteze o posebni snovi slovenskih boljševikov, če si hočemo razložiti njihovo virtuozno prestajanje časa, ko jih je zgodovina neusmiljeno odslovila in se niso imeli na kaj več sklicevati. Znašli so se v popolnem brezvetrju. Pri tem pomislimo, da je skoraj nemogoče, da jih v takem ne bi začeli obiskovati spomini: na tisoče in tisoče umorov, prevar, laži in manipulacij in neskončnih žalitev človeka. Da se to ni zgodilo, nam lahko razloži samo naša podmena o posebni snovi. Bili so tako zunaj tega, kar si je evropski človek pridobil v zgodovini, da tudi spomin ni imel več moči nad njimi. Bili so sami s svojim nezmotljivim instinktom za oblast. A kljub vsemu, kdo, z Gorbačovom na čelu, se je še tako odlično izkazal kot Kučan, Potrč, Stanovnik? Stari so z oplemenitenimi pokojninami, nonšalantno, kakor da se nikoli ni nič zgodilo, odšli na svoje ranče, mladi pa so se užaljeno odpovedali vetru izdajalske zgodovine in se izročili novim potisnim virom: denarju in drugim vzvodom moči zunaj formalne politike, začeli so pospešeno kolonizirati področje civilne družbe in se posvečati medijskem središčem in jih spreminjati v svoje agenture. Nova – »rokerska« – generacija boljševikov je naredila radikalen obrat, ki bi bil še malo prej stigmatiziran za revizijo. (Sedaj je pa ta beseda izgubila vsak pomen.) Namesto nekdanje ideologije, skrbno kodificirane in policijsko varovane, so postavili kult drugačnosti, različnosti in poljubnosti. »Vsi drugačni, vsi enakopravni!« Zaenkrat, ko so v podtoku javne zavesti še sledi nekdanjih kulturnih in etičnih norm, je »drugačnost« še nekoliko rangirana, ko pa bo dosegla popolnost nove ideologije, bo nasledstvena elita dosegla razkošje, o katerem je nekdanja lahko le sanjala: vsako še tako drugačno stvar bo lahko razglasila za enakopravno, za normalno in legitimno. Takšen je novi navdih: če hočeš imeti ljudi v šahu, forsiraj kaos.

Kolaboracija z boljševizmom

Druga od treh stvari pa je kolaboracija. Slovenci so z režimom, ki je prišel nadnje v dvojni meri, ki so si ga naložili ali pa jim je bil naložen, veliko kolaborirali. Glede tega se je vedelo takrat in se ve sedaj: totalitarni prostor je preizkusna komora, v kateri se izkaže, kaj kdo je, kaj je človek. V tistem prostoru so človeka vse čutnice opozorile, da se bo sedaj prej ali slej izkazalo, kaj je. Vsi so vedeli, na najgloblji ravni svoje biti, da je nastopil čas velikega preizkusa. Nihče ni mogel temu uiti. Prej ali slej je bil vsak preizkušen. (Tako je pravzaprav še danes.) Na tistem civilizacijskem izpitu niso padli samo vsi tisti, ki so stopili v Partijo, ampak tudi vsi tisti, ki so kimali tudi takrat, ko to ni bilo nujno potrebno, in vsi tisti, ki so molčali tudi, kadar to ni bilo izrecno zapovedano. S tem niso samo grešili zoper sebe, ampak so ljudje veliko grešili drug nad drugim. Grešili so tudi zoper domovino: natikali so ji naličje vsesplošne vdaje. To je razlog, da se danes sprašujemo: kje so tvoje zgodbe, slovenski spomin, kje je tvoje ostrina? Kakor da že zdavnaj ni bilo postavljeno načelo: spomin molka, molk spomina!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pod Prešernom se slišijo vsi jeziki Mirko Kambič

Boljševiška peta kolona – katoličani ostanejo sami

Tretja stvar, ki v nemajhni meri prispeva k temu, da sedanja Slovenija daje podobo zaprašene postboljševiške province, pa je nekaj, kar bi še najbolj natančno označili z besedo peta kolona. Postboljševiške nasledstvene sile še danes dobivajo podporo od moralne degradacije petokolonaštva. Izraz sem prihaja od Francovega generala Mola, ki je, ko je šel nad Madrid s štirimi kolonami, baje rekel, da to ni vse, s čimer razpolaga, ampak da ima tudi v Madridu somišljenike, ki bodo v primernem trenutku nastopili kot peta kolona. Beseda je postala produktivna v pripravah na drugo svetovno vojno. Tudi Italijani in zlasti Nemci so računali, da imajo v državah, ki jih nameravajo napasti, simpatizerje. Nanje so računali, da bodo, ko bo čas, opravili svojo nenaravno izdajalsko vlogo.

Ko so slovenski boljševiki udarili, pravzaprav že takoj po 22. juniju 1941, ko je kominterna čez noč postala antifašistična, so jim v taboru, ki je bil napaden, ponudili dobre usluge liberalci, krščanski socialisti in kocbekovci. Brez pete kolone boljševiki v Sloveniji, kljub angleški intrigi, ne bi uresničili svojega revolucionarnega projekta. V najtežjem trenutku je obramba civilizacije v Sloveniji prešla v celoti na rame katoličanov. Ostali so sami. Vsi drugi so se pridružili napadalcem.
Neke pripombe – neke distinkcije – moramo sicer dati že tu. Za liberalce moramo reči, da se je v tem oziru naredila razpoka na črti med elito in plebejci. Elita se ni vdala – Rus in Lubej nista bila reprezentativni osebi – plebejci pa praktično vsi v celoti. Dr. Anton Komotar, vrhniški predvojni notar, ki je sam izšel iz liberalnega tabora, nam je povedal – zadnja leta je preživljal v domu za ostarele v Stuttgartu in se mu je tam včasih zazdelo, da mora Novi Slovenski zavezi, ki jo je zelo cenil, nujno še kaj sporočiti – da je neke septembrske nedelje v neki gostilni vrhniška sokolska družina kolektivno vstopila v OF. Dogodek sam sicer nekoliko nakaže, kako je bila italijanska okupacija v začetku videti, a tako spektakularno kot na Vrhniki se te reči vseeno običajno niso godile. Kar pa ne spremeni veliko na dejstvu, da je slovenski liberalizem večinsko podprl zgodovinski boljševiški atentat na civilizacijo –v kateri in od katere so tudi liberalci sami živeli.
(Tu ne moremo, da se ne bi nekoliko ustavili. Vrhniški Sokoli gotovo niso vedeli, v kaj se bo izteklo tisto septembrsko glasovanje, takrat, se pravi leta 1941. Čez tri, štiri leta pa so vedeli, če ne prej. Ali je kateri od njih začutil, da mora kaj reči, potem ko ni bilo več nobenega dvoma, v kaj so šli? Nihče ni ničesar rekel – takrat so vsi že tudi vedeli, da to ne bi bilo zdravo, a jih ta molk vseeno obsoja tudi za nazaj, za tisto septembrsko nedeljo. Nekega večera v januarju leta 1946 pa se je na Vrhniki zgodilo še nekaj znamenitega. V neki hiši – v neki slovenski hiši, če v tej deželi ob tem še koga zmrazi – so trgovcu Vanetu Malavašiču, en dan preden so ga na rednem sodišču v Ljubljani obsodili na smrt, tudi doma priredili ljudsko sodišče, na katerem so ga tudi obsodili na smrt – kot razrednega sovražnika. Tam so podobno kot v gostilni pri Nacetu pet let prej tudi vsi dvignili roke, a to pot za nekaj, o čemer ni bilo nobenega dvoma, da uvaja v Slovenijo ero zločina: da se je zločin preselil iz zakotij in teme v svetlobo javnih prostorov. Ali ne bi bilo tolažljivo, če bi kdo od potomcev Vrhničanov iz leta 1941, iz občutka najbolj navadne poštenosti, dosegel, da bi se tisti proces dokumentiral za prihodnost, dokler je še kaka priča živa? Ali ne bi to bila majhna, a primerna korekcija nekdanje zablode?)
Konec dvajsetih let je Edvard Kocbek v nekem anonimnem spisu v Ognju zapisal med drugim: »Krščanski socialist, delujoč v drugih organizacijah, je tleča prižigalna vrvica, do smodnika vodeča, je svet zase, revolucionar, ki pripravlja nov dan.« (Cit. po Matija Ogrin, Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937, v zborniku Kriza revije Dom in svet leta 1937, str. 440.) Avtor še dodaja, da je ob takem in podobnem govorjenju nastal med katoličani razdor, »ki je bil tem hujši, ker so krščanski socialisti s tem delovali v prid dolgoročnega interesa komunistične partije«. (Prav tam.) Kam je to pripeljalo, vemo, a bi vseeno radi kot napotek bralčevemu razmišljanju navedli neko podrobnost. Franc Štadler je, preoblečen v duhovnika, 13. oktobra 1943 v njegovi lastni hiši umoril dr. Marka Natlačena. Izročil mu je pismo, in ko ga je Natlačen, za mizo sedeč, bral, je potegnil revolver in ga ustrelil v čelo. Vsaka od teh kretenj ni značilna samo za oba udeleženca, ampak za celoto obeh idej, ki sta se v tem dogodku križali. Širši značaj ima tudi stavek, ki ga je Edvard Kocbek zapisal v svoj dnevnik dan potem, ko je izvedel za atentat: »Ta tragična smrt pomeni z drugimi likvidacijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni ne le pravično kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice.« Tudi ta dva stavka sta slovenska zgodovinska novost. Predvsem pa sta veliko pohujšanje: pomenita namreč izstop iz civilizacije, kot pristanek na atentat kot instrument prava. Ker pa je ta novost nastala v glavi človeka katoliške poučenosti, je morda tudi ona »tragična« in postavlja silovito in obenem strašno vprašanje: Ali je človek odgovoren za um, za svoj um in za um sploh? Toda 13. oktobra 1942 je bil Kocbek že pripravljen. Najtežji izpit je morda opravil 28. maja istega leta, ko je, potem ko so Vosovci ubili duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha, zapisal v svoj dnevnik: »To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja.« Če se seveda odločilna vdaja ni zgodila že leta 1937, ko je v Domu in svetu objavil svoje Premišljanje o Španiji in s tem sprožil neko dogajanje, ki mu iz današnje perspektive ni mogoče reči drugače kot predigra v državljansko vojno.




Še eno reč moramo že tu povedati. Kakor upokojeni tako je tudi aktivni ekipi boljševikov skupen odnos do nove države. Ne eni ne drugi nove države, samostojne Republike Slovenije, ne marajo. Sprejemajo jo kot nujno zlo, kot edino možen izhod. Nehote in po sebi jih ta država spominja na poraz. Poleg tega pa imajo boljševiki tudi to v sebi, da država ni sui iuris, samostojna ontološka entiteta, ampak instrument, ki ga vzdržuje partija za izvajanje oblasti – za izvajanje diktature proletariata. Država ima torej status orodja.

V postboljševiški politični eliti je torej natanko toliko skrbi za državo, kolikor je gre orodju. Med njo in državo je bistveno tujstvo. Tega njeni akterji ne morejo skriti. najbolj pa njihov polaščevalski odnos prihaja na dan v neprestanem – izdajalskem – govorjenju o politiki kot podsistemu. Politika je podsistem samo v totalitarni partijski državi, v demokratični politeji pa je politika sistem. Ker pa so kakor boljševiki tudi postboljševiki politično sterilni – v ustvarjalnem pomenu političnosti – bi morali državljani paziti, da postboljševiki države ne bi dobili v roke.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Danski mladi godci pod Prešernom Mirko Kambič

Ideološka okupacija

Potem ko je postalo jasno, da so boljševiki državljansko vojno izgubili, bi morali, podobno kot to naredijo vsi poraženci v sporih, ki dosežejo velikost državljanske vojne, oditi. S tem, da niso odšli, niso samo kršili bontona, ki ga je kodificirala sama zgodovina, ampak so s tem, da niso odšli – z ambicijami kontinuitete! – ogrozili samostojni harmonični in integralni razvoj v prihodnost. Slovenija je postala »kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno«, kakor pravi neka zelo znana knjiga.
Boljševiki so torej, kljub temu da so bili premagani, ostali in živijo dvojno življenje: v obdobjih, ko niso na oblasti, se opirajo na svoje naraščajoče civilnodružbeno otočje, na svoj podedovani vpliv v gospodarstvu, v financah in znanstveni sferi, zlasti pa na kontrolo medijskih središč, ki kaže naraščajočo tendenco po celotnosti; v obdobjih, ko pa si na volitvah pridobijo še oblast, se jim odpre tudi možnost, da delujejo prek ustanov države – da so država. Tedaj prihaja do dogodkov, od katerih eden je bil govor predsednika vlade 27. aprila v Cankarjevem domu ob državnem prazniku upora. Naj povemo še enkrat: nekaj drugega je, če se v nekem intervjuju z agresivnimi izpadi rešuje zasebnik Vinko Möderndorfer, in nekaj povsem drugega, če predsednik vlade v tako rekoč ritualnem času uzurpira državni mikrofon za falzificiranje narodove zgodovine. Tedaj ne gre več za razdvojenost, o kateri je govoril v nedeljo 29. marca v Laškem škof dr. Anton Stres, tedaj gre za nekaj nesorazmerno več. Razdvojenost je beseda za izpad Vinka Möderndorferja, ob Pahorjevem nastopu pa si je v nas izsililo svojo besedo spoznanje, da gre za okupacijo. Samo po sebi se razume, da govorimo v terminih državljanske vojne.


Sedaj nastane naslednje pomembno vprašanje: Ali si sme narod, ki je svoboden, ki je suveren, ki ima državo, ali si sme tak narod dovoliti, da mu namesto zgodovine recitirajo neki ideološki mit, ki je bil izumljen zato in se uporablja zato, da bi spremenili njegovo identiteto? Če hoče tak narod ohraniti osnovno spoštovanje do sebe, ali si sme to dovoliti? Slavnost v Cankarjevem domu je bila take narave, da je Pahorjeva inštalacija mita dobila značaj ultimativnosti in človeka spominja na besede, ki jih je leta 1968 govoril Brežnjev češkim tovarišem (le da je Leonid Brežnjev govoril naravnost, Pahor pa je govoril v podobah): »Vaša država leži na področju, na katero so v drugi svetovni vojni stopili sovjetski vojaki. To smo plačali z velikimi žrtvami in od tam ne bomo več odšli. Vaše meje so naše meje. V imenu naših mrtvih, ki so žrtvovali svoja življenja za vašo svobodo, smo upravičeni tja poslati svoje vojake. In tako bo za večno.« Mutatis mutandis, mar ne? A tu ni konca. Še lansko leto je v uradnem Navodilu za ruske učitelje zgodovine stalo, da je milijonske žrtve Stalinovega terorja treba razlagati kot nujno ceno za »veliko zmago v domovinski vojni«. (FAZ, 20. maj 2009) Sorodstvo v katerem kolenu pa imamo tu?

V takem svetu živimo, takšne reči se izrekajo in uprizarjajo v javnem prostoru, da se čutimo vedno bolj ogrožene in vedno manj svobodne. In vedno bolj žaljene. Tudi ali pa zlasti takrat, ko besedi, ki nam jih govorijo, ni mogoče razumeti drugače kot norčevanje. V kakšno občutje lahko Slovence spravljajo na primer besede, ki jih je 24. junija med drugim izrekel na Trgu republike v Ljubljani predsednik države dr. Danilo Türk: »Naše domoljubje smo izkazali v vseh odločilnih trenutkih … tudi v času narodnoosvobodilnega boja med 2. svetovno vojno.« Besednjak iz ptolemajske politične astronomije ne more, ne da bi ga soočil z izvorno slovensko semantiko, uporabljati nihče, ki ima kakršnokoli spoštovanje do ljudi, kaj šele spoštovanje, ki bi ga pričakovali od predsednika države do svojih državljanov. Preveč trpljenja je bilo zadanega in prestanega pod tem boljševiškim izumom, da bi se bilo komu dovoljeno poigravati z njim. In potem: »Zločini morajo biti kaznovani. Vse zločine moramo obsojati in obsoditi.« Dr. Danilo Türk je preveč hodil v šolo, da ne bi vedel, da nobeni zločini ne bodo kaznovani, da je čas za to minil. Ko pa je čas za to še bil, so zločinci, odeti v krvav škrlat – pred nami niso mogli skriti svojih ogrinjal – sedeli v prvih vrstah po zborovanjih in dobivali najvišja priznanja in nagrade. Zakaj pa predsednik ni raje obžaloval tistih časov? Zakaj se ni škandaliziral nad zamujenim? Zakaj si je, nasprotno, privoščil žaljivo šalo z zahtevo, da morajo biti kaznovani, ko je, kot vsak drug, vendar vedel, da nikoli ne bodo. Je pa tu, v vsem razkošju, še ideja, v vsemogočih fakturah, političnih, kulturnih, politoloških, socioloških, zgodovinskih; je pa tu še ideja, ki je zločincem nekoč dala duhovni prostor, ki jih je mobilizirala, ki jih je potem legitimirala, da so sploh mogli še biti – da so sploh še mogli živeti. Je pa tu še ideja in njena politika! Zakaj dr. Türk ni govoril o tej ideji, ki je próton kakón – prvinsko zlo – in je še tu in je še tu in mežika, premetena in pripravljena na vse. Zaman, tega od predsednika Türka ne bomo pričakali. Zdi se, da se je dokončno odločil, da se bo raje gibal v varnem okviru postboljševiške memorialne strategije: da mladih ne smemo »obremenjevati s preteklostjo«; da je spomin na žrtve nasilja treba »obravnavati s potrebno pieteto«; in da je »odkrivanje zgodovinskih resnic treba prepustiti zgodovinarjem«. Te sintagme že poznamo in vemo, kaj pomenijo v odprtem besedilu. Nedavno pa je prišel s predlogom, v katerem je nekaj inovativnega: »da je proti nestrpnosti treba uporabiti kazenskopravne instrumente«, če je to potrebno. Nestrpnost ali sovražni govor je zelo medel in neopredeljen pojem. Mogoče ga je čemu prilepiti ali pa tudi od česa odlepiti, odvisno od tega, kaj imajo »kazenskopravni« organi za potrebno ali kaj jim je naročeno. Zato predsednikova zaskrbljenost lahko pelje tudi v smeri policijske države in do države verbalnih deliktov. To ni gotovo, seveda, je pa predsednik s tem predlogom dokazal, da je zaskrbljujoče nepremišljen. Sovražnega govora je res vedno več, ker v naših glavah vedno bolj gospodari hladna, mrzla in sovražna misel. Odpravili jo bomo samo z novo kulturo. Začeti bi morali s tem, da bi najprej registrirali, potem pa začeli iskati postopke za odpravo totalitarne poškodovanosti. (Šele pozneje bi lahko mislili na pogodbo po državljanski vojni.) Na kaj mislimo?

Totalitarna poškodovanost

Že nekaj mesecev je tega, kar sem bil tudi pisec teh vrstic na nekem televizijskem soočenju. Moj nasprotnik je bil predsednik borcev dr. Janez Stanovnik. (Nekateri se trudijo, da bi ta naziv modernizirali in govorijo o partizanskih veteranih. Toda partizani ne morejo biti veterani, ker bi za to morali biti najprej vojaki, Partizani pa niso bili vojaki, ampak politična milica boljševiške partije. Vojaški status so si pripisovali sami, pa tudi nekateri drugi so jim ga priznavali, a to je druga zgodba. Sedaj imajo v glavah svojih papirjev še neko drugo ime, a saj vemo, kaj volk menja.) Naj bo že kakorkoli, nesorazmerje med mano in Stanovnikom je bilo tako veliko, da bi ga moral opaziti vsak primitivec. Stanovnik je imel petdeset let izključno, dvajset let pa privilegirano pravico do mikrofona. Celo v dvajsetih demokratskih letih pa nisem ne jaz ne kdo drug mogel pojasniti – niti enkrat – kaj dela in kaj hoče Nova Slovenska zaveza. Novinar Tomaž Bratož, ki je soočenje vodil, je to stanje gotovo poznal, gotovo pa je poznal tudi pojem pravičnosti (če ne drugače pa iz problematike slovensko-hrvaških odnosov). In vendar je tudi na tem soočenju dajal Stanovniku tolikšno prednost, da sem le z največjo odločnostjo izsilil prostor za kak stavek. Njegovo ravnanje je bilo krivično in žaljivo, a je tu še nekaj drugega. Tega novinarja zadnje čase poznamo iz Odmevov in imamo o njem kar visoko mnenje. Ne bi bilo torej mogoče reči, da bi bilo tisto ravnanje treba označiti z moralnimi epiteti. Bilo je nekaj mnogo hujšega. Ravnal je, kakor je ravnal, iz hude totalitarne poškodovanosti, ki je v njegovi notranjosti prevpila vse druge človeške in strokovne ozire. Brž ko je zagledal Stanovnika, je v njem spregovoril Pavlov s svojimi refleksi. Določena miselna izučenost mu je dala vedeti, da je Stanovnik človek, ki je tu zato, da govori. Zaradi poškodovanosti, o katero sem govoril, so v njegovi glavi dvoje vrste ljudje: ljudje, od katerih se pričakuje, da govorijo, in ljudje, od katerih se to ne pričakuje. Zaskrbljujoče je to, da takšni ljudje, kljub tako hudi prizadetosti, delujejo povsem kompetentno. Za tako ravnanje se namreč ne odločajo, tako ravnanje je preprosto v njih. To poškodovanost so že zdavnaj posvojili.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Turiste obogatimo z lepimi vtisi Mirko Kambič

Novinarju, ki je 7. junija letos urejeval večerni dnevnik na slovenski nacionalni televiziji, se verjetno ni bilo treba veliko bojevati s svojo poklicno etiko, ko je v poročilo o slovesnosti na Kočevskem Rogu vključil samo nuncijevo mašo, spominsko slovesnost po maši, z govori, ki jih je organizirala Nova Slovenska zaveza, pa je, če sploh, dal arhivirati kam globoko v spodnje kleti. Brez bojev je to najbrž šlo, ker so v njem ali njej že dolgo dvoji ljudje. Težko bi dovolj učinkovito predočil bralcem, kako nevarno je to stanje za Slovenijo in njene zadeve. Ali bi kdo mogel torej zameriti ljudem, če se čutijo okupirane? Ali ni v tem celo nekakšno upanje?

Kako zelo smo ogroženi, se zavemo tudi mi vsakič, ko šele pozneje – ko že nekaj časa mine – spregledamo, da je bil prizor, ki so nam ga zaigrali, da so bile besede, ki jih je prišel kdo povedat pred mikrofon, v resnici trik z določenim subverzivnim namenom. Po slavnostni parlamentarni seji v čast letošnjemu dnevu državnosti so nam iz skupščine predvajali kratek dokumentarni film o zgodovini zgradbe slovenskega parlamenta. Kar se nam je v začetku zdelo zgolj zanimivost, se nam je pozneje razkril kot trik, narejen v najboljši boljševiški maniri. Kar so nam – Kdo? Vodstvo parlamenta? Za to posebej nastavljeni uslužbenci? – hoteli povedati, je bilo naslednje: kakor je bila, vidite, stavba vseskozi ista, tako je bila ista tudi politika, ki se je v njej dogajala; med totalitarizmom in demokracijo ni bistvene razlike. Režiserji so izračunali, da nam bodo s kontinuiteto stavbe sugerirali politično kontinuiteto. Koliko ljudi pa je nasedlo? In ko je komentatorka spretno vtihotapila v svojo spremno razlago, da smo Slovenci vse od leta 1945 imeli »svojo narodno skupščino«, koliko ljudi je ob tem v sebi protestiralo, vedoč, da smo Slovenci dobili svojo narodno skupščino šele aprila 1990? Poleg tako embaliranih informacijskih pošiljk smo nekaj deset minut lahko gledali tudi prizore slavne totalitarne preteklosti s skupinskimi slikami nekdanjih partijskih hierarhov. Zakaj so si postboljševiki privoščili to provokacijo – na dan slave mlade slovenske demokracije? Ali so ocenili, da so lahko že tako predrzni?
Kaj pa naslednje? Na zadnji seji pred počitnicami bo baje državni zbor razpravljal o zakonu o vojnih grobiščih. Ta predvideva za vse padle in pomorjene v Ljubljani skupen spomenik, na katerem bo stal tudi skupen napis. To bodo Župančičevi verzi: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena.« To so nam povedali, niso pa nam povedali, da ti verzi že stojijo na grobnici partizanskih herojev na skupščinskem vrtu ob parlamentu. Niso nam povedali, da so besedilo že konsumirali boljševiki. Tako bo spomenik »vsem skupen«, posvečen pa bo le njim. Kot pred vojno, kot med vojno, kot po vojni, kot vedno: Laž je nesmrtna duša komunizma, kot je čutil, da se mora izraziti o tem gibanju pokojni poljski filozof Leszek Kolakowski.
Da gre za eskalacijo postboljševiške politike, nas je z nastopom v Odmevih 17. julija prepričala tudi javna tožilka Barbara Brezigar. Prvič je za način, kakor jo obravnava ena od strank komunističnega nasledstva, uporabila besedo pritisk. Začutila se je prisiljena, da »protestira proti temu, da stranka Zares žuga tožilcem in jih kliče na odgovornost, če opravljajo svoje delo«. Kar jo je posebej motilo, je bilo to, da je bil ta »pritisk«, ta »poizkus demontaže tožilstva« izpeljan na »izrazito primitiven način«. Opozoriti se ji je zdelo pri tem potrebno tudi na to, da to je bil »hkrati tudi pritisk na sodišče«.




(Kakor večina bralcev ve, si je Barbara Brezigar zaslužila tako obravnavanje zato, ker je sprožila postopek proti finskemu novinarju Magnusu Berglundu zaradi njegovega lažnivega posega v slovensko volilno dogajanje jeseni lansko leto. Stranka Zares, ki je prevzela izvedbo napada na tožilstvo, je utemeljevala svojo invektivo z absurdno trditvijo, da bi Janša – aktualni premier – moral proti Fincu sprožiti civilno tožbo – v zadevi, v kateri bi lahko imel kako vlogo samo in izključno kot visok državni uradnik!
A pustimo sedaj to in povejmo še enkrat nekaj drugega, kar tudi meri naše sedanje stanje. Lanska finska intriga – s tem, kako je bila v Sloveniji sprejeta in kakšne posledice je imela – je zelo jasno, če je o tem še kdo dvomil, pokazala na neko osnovno sedanjo slovensko danost. Čeprav praktično ni bilo slovenskega volilca, ki ne bi vedel, da je bilo obtožiti Janšo koruptivnosti ne samo nesmiselno, ampak tudi žaljivo, se vendar ni zgodilo tisto, kar bi bilo najbolj naravno, normalno in logično, da bi ljudje v takem naredili. Ljudje niso na volitvah demonstrirali svoje ogorčenosti spričo tuje intrige nad svojim človekom. Zakaj ne? Zato, ker za veliko ljudi Janša ni bil »njihov človek«, ampak človek z one strani barikad, ki jih je postavila, pa ne odstranila državljanska vojna. Uspeh, ki ga je imela mednarodna levičarska intervencija v finski izvedbi, si je mogoče razložiti samo z obstojem državljanske vojne v Sloveniji. Narod z normalnim občutenjem samega sebe si tega ne bi dovolil.
Kaj se torej dogaja z nami? V začetku smo za škofovo pridigo v Laškem rekli razdvojenost, a nismo bili povsem prepričani, da se smemo zadovoljiti s tem, kar zmore povedati ta beseda. Nepripravljenost slovenske postboljševiške elite, da bi si ogledala dela svojih očetov v Hudi jami, nas spominja na obnašanje povojnih nacistov v Frankfurtu, ki so morali, če so hoteli dobiti živilske nakaznice, gledati nekaj dokumentarnih filmov o koncentracijskih taboriščih, a so pri tem od začetka do konca trdovratno gledali stran (W. Kraushaar, Linke Geisterfahrer, str. 90.). Ti »stran obrnjeni obrazi« v Frankfurtu in v Laškem, čeprav jih lahko razumemo tudi kot defenzivno taktiko pred navalom sramu, že nekoliko kažejo ven iz območja razdeljenosti v neko višjo raven. Trdovratno izmikanje soočenju z resnico lahko vsak trenutek preide iz trpnosti v dejavnost, kjer ne bomo mogli več govoriti zgolj o razdvojenosti.


Potem ko je Majda Širca, ki do sedaj, kolikor lahko presojamo po javnih občilih, ni kazala zanimanja, da bi si ogledala storitve slovenskega boljševiškega kompleksa v Barbarinem rovu, omogočila slovensko udeležbo na razstavi v spomin Bošnjakom, ki so jih leta 1995 pobili v Srebrenici – kar je samo po sebi hvalevredno dejanje – ne moremo, da v tem ne bi videli določenega prezira do tistih tisočev, ki so bili zazidani v Barbarin rov. To ni več zgolj obramba, to že prehaja v demonstracijo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: A sedaj je tu jesen Mirko Kambič

Odsotnost pogodbe po državljanski vojni in ideološka okupacija

Vitalna področja v življenju slovenskega naroda in najpomembnejše ustanove njegove države Republike Slovenije pospešeno osvaja anomalnost v njenih različnih vidikih. Zasledujoč ta razvoj, smo se v Zavezinih komentarjih vedno bolj približevali izvornemu dejstvu tega stanja in ga sedaj lahko fiksiramo. Izhodišče naše nesreče je, po vsem, skozi kar smo šli v preteklem stoletju, največja anomalija, ki se nam je mogla zgoditi in je v naslednjem: slovenska državljanska vojna se ni končala tako, kakor se državljanske vojne končajo; premaganci niso odšli, ampak so ostali in se vključili v koncept družbe, ki so mu nekoč napovedali vojno, nespokorjeni tako rekoč in brez potrebnega samospraševanja, ne da bi se podredili procesom, ki so potrebni za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni. Stopili so v demokratsko politejo, ne da bi dali kakršnekoli dokaze, da so drugi ljudje, kot so bili, ne da bi ponudili kaka jamstva, ki bi jih obvezovala. Mirovna pogodba po meddržavni vojni in mirovna pogodba po znotrajdržavni ali državljanski vojni postavljata dvoje zelo različnih stanj: dve, po meddržavni pogodbi pomirjeni državi, bosta odslej živeli v različnih državah; dva vojskujoča se dela iste države pa bosta še naprej živela v skupni državi kakor pred vojno. Vsakomur je jasno, da mora ta pogodba razrešiti vprašanja, ki jih oni drugi ni treba.

Pogodba po državljanski vojni je torej že po sebi zelo zahtevno besedilo. Po slovenski državljanski vojni pa sploh ni bilo nobene pogodbe. To dejstvo človeku lahko razloži, zakaj je tako, kakor je. Je pa tako – kakor smo v tem komentarju morali ugotoviti – da je stran, ki je v tej vojni morala požreti poraz (v vojni, ki je tekla ne zaradi kakega zunanjega spora, ampak zaradi najbolj notranjega spora, ki je sploh možen, saj je v slovenski državljanski vojni šlo za civilizacijo in proti njej, za to, kaj si človek sme misliti o sebi in družbi in kaj ne), da je poražena stran, ne da bi ji bilo treba dati kakršenkoli dokaz civilne kompetentnosti, bila sprejeta v demokratično politejo. In zgodilo se je, kar je bilo mogoče pričakovati in kar so redki pozorni ljudje tudi pričakovali: kadar ta stran dobi na volitvah v roke ustanove države, ravna z njimi in preko njih z državljani tako, da dobimo občutek, da smo se znašli v stanju, ki mu ni mogoče reči drugače – razume se, da govorimo v terminih državljanske vojne – kot okupacija.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: In spomin na naše mrtve Mirko Kambič

Opis slike: Pa tudi upanje – Drugo leto se bo vse ponovilo in dalo nove možnosti

Izhod

Slovenski problem ima eno samo rešitev. Do nje bo prišlo takrat, ko se bo demokratična substanca v narodu in državi ovedla do te mere, da bo na volitvah silam, o katerih smo govorili v tem komentarju, odkazala mesto, ki jim pripada in ki jih bo pripravilo do tega, da bodo napravili premislek, ki jih bo soočil s tem, kar so. Da se bodo končno zagledali – v emfatičnem pomenu te besede.
Če pa se bo proces razkristjanjenja nadaljeval, te prisebne in zadostne demokratične količine ne bomo dosegli. Samo krščanstvo nas lahko spet nauči, da se prometejstvo, kakor nas je opomnil Ajshil, konča v Tartaru – tudi liberalno, ne samo boljševiško; in, drugič, da človek doseže pravo gosposkost v služenju – v vladanju seveda, a v vladanju na matrici služenja. Če prav premislimo, ti dve stvari peljeta v eno. Človek je ontološka realnost, kakor nam je vse življenje pripovedoval pokojni Leszek Kolakowski. In sredi te realnosti je tista ena reč, ki edina postavlja človeka v njegovi normalnosti.
Ključna beseda je ravnotežje. Izjemno mesto, ki ga je imela naša civilizacija v svetovni zgodovini – in ga morda zaenkrat še ima – je dosegla njena temeljna norma: iskanje ravnotežja. To normo oznanja sedanji papež Benedikt XVI v najširši možni formi: vera in razum. Tudi pokojni poljski filozof Leszek Kolakowski, ki je po izgonu iz Varšave leta 1968 živel na Zahodu, je posvetil svoje življenje utrjevanju uravnoteženega in normalnega človeka. Postal je učitelj Evrope. Niti malo ne dvomimo, da bo ta naziv slej ali prej splošno sprejet. V starosti 82 let je 17. julija v Oxfordu umrl. Tudi zato prosimo bralce, da preberejo naslednje njegove stavke:

Mislim, da je dovoljeno, da na krščansko religioznost – tako v njeni doktrinarnosti kakor v njeni specifični občutljivosti – gledamo kot na seminar evropskega duha, ne da bi o tem dramatični spor med razsvetljenstvom in krščansko tradicijo ali puščali ob strani ali pa zmanjševali na raven preprostega nesporazuma. Okvir mojega razmisleka je naslednji: Krščanska misel, ki se je oblikovala in si iskala izraza skozi stoletja, se je morala neprestano spoprijemati s heretičnimi težnjami, ki so enega od členov, med katerima je obstajala napetost, tako poudarjale, da je drugi člen postal zanemarjen ali pozabljen.
Skoraj celotno zgodovino herezij je mogoče – gledano iz njihovih teoloških formulacij – razložiti po tej shemi in poglavitni problemi zgodovine dogem in protidogem se pokažejo za različice iste teme: človeškost Jezusa Kristusa proti njegovi božanskosti; človekova svoboda nasproti milosti in predestinaciji; vidna Cerkev nasproti nevidni Cerkvi; zakon nasproti ljubezni; črka nasproti duhu; védenje nasproti veri; zveličanje po delih nasproti zveličanju po veri; država nasproti Cerkvi; zemlja nasproti nebesom; Bog stvarnik nasproti absolutnemu Bogu. V ravnotežju, vzdrževanem med nujno dvopomenskimi formulacijami, je vedno znova prihajalo do motenj in kar je v tem negotovem ravnovesju vedno bilo v igri, niso bile obsodbe te ali one herezije, ječa ali grmada za to ali ono uporno glavo, temveč – to pač lahko priznamo – neredko usoda celotne civilizacije.











Če človek preveč popušča manihejski skušnjavi in obsodi telo in fizični svet kot kraljestvo demonov ali vsaj kot področje, v katerem se ne more nič vrednega zgoditi, razglaša s tem ravnodušnost do vsega, kar se dogaja v civilizaciji in vse celo obsoja. Posvetna zgodovina in posvetni čas sta tako moralno izničena. V menjajoči se zgodovini krščanstva se je ta skušnjava vidno javljala in Kierkegaard jo je v preteklem stoletju na občudovanja vreden način izrazil. Če pa se človek preveč vda nasprotni skušnjavi, ki jo bomo zaradi poenostavitve imenovali panteistično, tendenci, svet, kakršen je, preveličati, obenem pa ne videti neizogibnosti ali celo resničnosti zla, tedaj človek ubija ali vsaj slabi voljo, ki je potrebna za obvladovanje materije. Obsodba sveta in asketsko zadržanje pred njegovimi vabami na eni strani, pobožanstvenost sveta in pozabljenje zla na drugi – med tema dvema poloma se giblje krščanska misel sem in tja; in čeprav za podporo obeh ekstremov ni težko najti citatov v Sv. pismu, je glavni tok zahodnega krščanstva trdovratno iskal formulacije, s katerimi se je izogibal neizogibni izbiri. (Poudaril prevajalec)

(Leszek Kolakowski, Moderna na zatožni klopi, Manesse – Zürich, str. 36–38),
Justin Stanovnik