Avtor: Anton Drobnič

Spoštovani apostolski nuncij, spoštovani gospod škof in duhovniki, spoštovani podpredsednik državnega zbora, slovenske poslanke in poslanci, Slovenke in Slovenci, dragi romarji, vsi lepo pozdravljeni!
Doumeti Rog! – Ste kdaj slišali, ste kdaj brali ta klic, to željo, ta nasvet? Doumeti Kočevski Rog, ki je postal Slovenski Rog! – Premisliti ga do konca, pomeni doživeti ga z dušo, s srcem in z glavo. Domisliti tako boljševiškega, uresničenega leta 1945 v krvi in bolečini, v množični smrti, kot tudi tega demokratičnega, simboličnega, ki v ljubezni in milosti traja od leta 1990 do danes.
Ob koncu današnje slovesnosti na Rogu, ki smo jo – upam – že doživeli z dušo in srcem, se z mislijo in umom ozrimo na začetek, na prvo spominsko prireditev 8. julija 1990. Tako bomo lahko videli razliko med tedaj in sedaj, razdaljo med obljubami tistega časa in resnico današnjega. – Ali nam bo ta primerjava pokazala svetlobo in potrdila upanje ali bomo videli samo temo in obup.
Za preživele udeležence protikomunističnega odpora odgovor osebno ni več pomemben, za mlade je ta alternativa bistveno vprašanje prihodnosti, za narod vprašanje življenja ali propada. Zato poglejmo nekaj temeljnih dejstev roških spominskih slovesnosti.
Komunistični poboji slovenskih fantov in mož, deklet in žena so bili množični že med vojno, še posebej pa po vojni. Zato so množična tudi naša žalovanja. Pri prvi spominski prireditvi so tukaj na Rogu našteli 30.000 romarjev, kasneje jih je bilo okrog 12.000 in zadnja leta okrog 5.000. Še vedno množica, vendar zakaj število romarjev upada? Ali ne bi bilo bolj pričakovano, bolj skladno z naravo teh slovesnosti, da bi število romarjev raslo skupaj s svobodo in demokracijo, z našo kulturo in spoznanjem? Ali pa naša svoboda, naša kultura in spoznanje ne rastejo?
Pred prvo spominsko slovesnostjo smo ljubljanskega nadškofa od februarja 1990 naprej prosili za mašo in krščanski pogreb naših bratov in sester, naših sobojevnikov proti totalitarnemu nasilju, za našo spravo z mrtvimi žrtvami revolucije. Nič nam ni obljubil, dokler ni od komunističnih politikov dobil zagotovila, da se bo prireditve z javnim nastopom udeležil tudi tedanji najvišji oblastnik, vrhovni vojak revolucije. Prišel je z vso svojo komunistično elito, imel nagovor izpod podobe Marije Pomagaj, prvega pred svobodno in demokratično zbrano množico vernikov, nekomunistov, ki so po 45 letih smeli prvič javno žalovati za žrtvami komunistov. Kakšen nesmisel, kakšna zloraba žrtev in žalovanja!
Prišli so, pokazali so se in se niso nikoli več vrnili. Od tedaj dalje smo žalovali sami s svojimi škofi in duhovniki. Noben predsednik republike – bili so že trije – se nam na Rogu ni več pridružil niti z oddaljeno besedo ali sočutjem. En sam predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati – tudi danes je med nami – in en sam predsednik vlade, dr. Andrej Bajuk, sta od številnih dosedanjih predsednikov bila častna izjema. Nikogar z vrha sodne veje oblasti se ne spomnimo, zlasti kričeča pa je vedno bila odsotnost varuhov človekovih pravic.
Prvo spominsko prireditev 8. julija 1990 vztrajno skušajo prikazati kot spravo med nasprotniki v državljanski vojni. Za dejanje sprave razglašajo podajo rok med nadškofom Šuštarjem in zadnjim voditeljem komunistične partije Milanom Kučanom kot ideološkima nasprotnikoma. Ni mi znano, ali gre za nevednost ali za hoteno neresnico. Dejansko je tedaj šlo za povsem vsakdanji pozdrav ob srečanju dveh znancev brez kakršnegakoli političnega, ideološkega ali obrednega pomena ali namena. Sicer pa noben ljubljanski škof nikoli ni bil predstavnik katere od vojskujočih se strani v državljanski vojni in takšnega dejanja, kot mu ga s prozornimi nameni skušajo pripisati, že pojmovno nikakor ne bi mogel storiti.
Tudi vse naslednje spominske slovesnosti na Rogu pogosto skušajo prikazati v neresnični podobi in pomenu, vendar na povsem drugačen način kot prvo. Leta 1990 je tukaj govoril najvišji komunistični politik in oblastnik, zato njegov govor in slovesnost prikazujejo kot spravo, čeprav preživeli nasprotniki komunistične revolucije pri prvi slovesnosti nismo imeli nobene veljave. Predsednik Kučan nas ni niti od daleč pozdravil, niti omenil nas ni, ni nam dal roke niti v pozdrav kaj šele v znamenje sprave. Ob simbolnem pogrebu svojih bratov in sobojevnikov nismo mogli spregovoriti niti najbolj običajne pogrebne besede spomina in slovesa. Pri vseh naslednjih obletnih slovesnostih govorimo sami brez državnih oblastnikov. Obtožujejo nas, da govorimo politično, da netimo spore in sovraštvo. Komunisti so torej sprava in sodijo na oblast, katoličani so razdor in sodijo v brezna, v vsakem primeru pa naj molčijo!
Pravi vihar je nastal, ko je pred nekaj leti govornik na tej slovesnosti profesor Justin Stanovnik t. im. NOB imenoval prevara. Zgrozili so se mnogi na različnih straneh, celo takšni, ki so sami javno izjavljali, da je NOB bila »velika prevara«. Seveda, kar sme komunist, ne sme katoličan!
Bliskalo se je in grmelo, ko je pred nekaj leti nadškof dr. France Perko v pridigi tukaj na Rogu omenil duhovno veličino nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, krivično obsojenega in zasramovanega, ter pripomnil, da bi mu lahko postavili spomenik. Danes se ob odprtem rovu sv. Barbare v Hudi jami z neznosnimi prizori množične nasilne smrti, ki bi lahko bili slike iz Dantejevega Pekla, in ob stotinah drugih morišč in grobišč po vsej Sloveniji nihče ni vznemiril, ko so najvišji predstavniki državne oblasti javno poveličevali vrhovnega organizatorja, voditelja in poveljnika vseh tedanjih sejalcev grozovite smrti. Ob popolnem molku pretresenih sodnikov nadškofa Perka poveličujejo voditelja totalitarne Jugoslavije, katere nasilja se je Slovenija osvobodila šele z močjo orožja.
Ti občudovalci velikega zločinca prihajajo iz vrst tistih, ki so julija 1990 prišli na Rog, se pokazali in odšli, ne da bi skupaj z množico žalujočega ljudstva stopili čez cesto semkaj do brezna z njihovimi žrtvami, ne da bi prižgali eno samo svečko, položili en sam cvet, napravili en sam poklon pred breznom svojega sovraštva.
Ob breznu z žrtvami komunizma, katerih spominu je bila namenjena vsa slovesnost, smo stali in molili sami s svojim škofom in duhovniki. To je bila prava sprava na prvem Rogu in na vseh naslednjih do današnjega. Tista druga, ki jo še vedno lepijo na blago roko nadškofa Šuštarja, je ideološka manipulacija, politični trik, ki naj skrije usodni narodni razdor, Cerkev in vernike pa za vedno potisne med ljudske sovražnike.
Kljub strašnim umorom in trpljenju ljudstva in neštetih narodov je za fašizmom in nacizmom premagan tudi komunistični zločinski totalitarizem! Počasi, z močjo uma in duha, ne s silo orožja in smrti. Tudi z duhom, ljubeznijo in umom Slovenskega Roga, tudi z mrtvimi vojaki Slovenske narodne vojske, ki so v smrt odhajali z mislijo na Boga, narod in domovino!

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Govori Anton Drobnič Blaža Cedilnik

Da bi premagali tudi zaostalo sovraštvo in narodni razdor, je potrebno vedno znova doumeti Rog, doumeti Slovenski Rog spomina, resnice in milosti!