Avtor: Ivan Hauptman

Drage članice Oltarnega društva in upokojenci Slovenske pristave, dragi romarji!
Letos 16. novembra bo poteklo 50 let, odkar je Gospodar življenja odpoklical dušnega pastirja našega naroda, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Njegovo škofovsko geslo je bilo: »Križa teža in plačilo!«. In res mu je bilo v viharnem medvojnem času naloženo izredno težko breme križa: duhovna odgovornost za narod, ki mu je bil zaupan.
Ko stojimo tu na božji njivi, ob grobovih duhovnih očetov in bratov frančiškanov, se nehote znajdemo v stiku z večnostjo, kamor vodi pot slehernika. – Svet je ta kraj, zato se s spoštovanjem ozrimo tudi po grobovih, kjer so vklesana imena pokojnih Frančiškovih vrtnarjev duhovne rasti naše ameriške slovenske skupnosti.
Ravno minuli mesec je Večni odpoklical enega svojih zvestih služabnikov, patra Vendelina Špendova. Širši javnosti ni bil poznan le kot duhovnik, ampak tudi kot glasbenik, pesnik, pevovodja in v glavnem vsem dober prijatelj. V Clevelandu se ga zlasti spominjamo, ko je s pevskim zborom Naša pesem gostoval z odličnim koncertom. Sedaj njegovo utrujeno telo počiva tukaj ob sobratih. Gospod, daj mu svoj večni pokoj!

Avtor slike: Ivan Hauptman

Opis slike: Po zborovanju Ivan Hauptman

Človeku se tukaj samo po sebi zastavi vprašanje, kam gre naša pot. Odgovor nam je dal naš Stvarnik sam po svojem vstalem sinu Jezusu Kristusu, ki je dejal: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.« Vera v večno življenje po telesni smrti nas torej z dušami pokojnih povezuje v skrivnostno občestvo božje ljubezni. Zato je prav, da se jih radi s hvaležnostjo spominjamo.
Prav tu ob križu počiva tudi telo našega pokojnega nekdanjega duhovnega pastirja in ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je kot dvakratni begunec, najprej iz rodne Koroške in drugič iz svoje ljubljanske škofije, pred skoraj 50 leti odšel od nas po »križa plačilo« v našo večno domovino.
Kdo bi mogel dojeti bolečino in težki križ njegove duhovne odgovornosti v času, ko se je tudi preko naše lepe dežele Slovenije razdivjala strašna bolezen napuha in sovraštva. Pogled iz daljne časovne perspektive nam nehote osveži spomine na tisto žalostno dramo, ki se je odigravala na naših slovenskih tleh. Ne po svoji volji in ne po lastni krivdi so nas okupirali tujci. Ves svet se je znašel v vojni vihri. Bili smo brez kakršnega koli zaledja, kakršne koli zunanje pomoči in brez vidika hitrega konca, a vsi trdno prepričani, da bo zahodni, svobodni, demokratični svet premagal naše okupatorje, ko se čas dopolni.
Zavedati se je potrebno, da je bil narod odvisen le od tega, kar je rodila domača slovenska zemljica, ki jo je moral naš človek obdelovati tudi v času vojne in okupacije, da je preživljal sebe in svojo družino. Težki položaj okupacije pa je neusmiljeno izrabila komunistična partija za svojo revolucijo, da si pod pretvezo osvoboditve zagotovi oblast. Kaj je bilo težje: ostati doma in skrbeti za preživetje družin ali oditi v zavetje gozdov in izzivati okupatorje, ki so se nato znašali nad tistimi, ki so jih dosegli? Pobijali so talce, požigali domove in vozili nič krive v zapor ter internacijo. V središču brezmejne stiske, v kateri se je znašel narod, je bil med dvema ognjema še posebno izpostavljen škof dr. Gregorij Rožman. K njemu so prihajale številne prošnje, da je posredoval pri okupatorskih oblasteh za oprostitev talcev ali izpustitev iz zaporov ali internacije. In prav zaradi teh prošenj in intervencij pri okupatorju so ga komunistični oblastniki obsodili kot izdajalca.
Če človek dobro premisli in presodi, lahko uvidi, da je pri obsodbi škofa in duhovnikov šlo predvsem za obsodbo vere v Boga in za zastraševanje vernikov. Razumeti je treba, da so vsi totalitarizmi protiverski, da hočejo zamoriti v človeku vero in človečnost in ga narediti brezčutnega, brezvestnega in obenem krutega do sočloveka z drugačnim prepričanjem. Tako je tudi pokojni škof Rožman videl, da je komunizem že po svoji naravi nečloveški. Temu smo bili priča med vojno in po vojni. Danes pa o tem pričajo, lahko bi dejal, da kričijo, množična grobišča, brezna in rovi širom Slovenije.
Koliko je bilo trpljenja, mučenja neštetih žrtev in koliko žalosti in solza za svojimi dragimi, si današnji človek sploh ne more predstavljati.
Vojaško sodišče je po koncu vojne škofa Gregorija Rožmana, 30. avgusta 1946, v odsotnosti obsodilo kot izdajalca; šele leta 2007 pa je bila sodba po 61 letih razveljavljena. A s tem ni rečeno, da se je gonja proti škofu, duhovnikom in vernikom ublažila. Zadnji čas se celo stopnjuje. Mnogi še veste, ali se spominjate, da je bil poleg stolnice postavljen sramotilni steber, na katerem je bil prst, ki je kazal na škofijo in duhovnike. Sramotilnega stebra ni več, ampak tisti prst je spretno prisoten v zgodovinskih knjigah in učbenikih, s katerimi hočejo pred mladino očrniti duhovniški stan, vero in Cerkev.
Božji načrti so nam nedoumljivi. Bog na neki svojstven, nam nerazumljiv način oblikuje človeško družbo. Tu ob križu, na katerem visi Božji Sin, se nam približa sojenje Jezusu Kristusu, ko je nahujskano ljudstvo vpilo in zahtevalo: »Križaj ga!« Ali je kdo smel in mogel takrat zastaviti dobro besedo za Jezusa? Vsak se je zbal nahujskanega ljudstva in krivičnih sodnikov. Prav tako se je ustrašil tudi apostol Peter in se je pred deklami opravičeval, češ: »Ne poznam tega človeka.« Ko pa je v ranem jutru petelin naznanjal nov dan, se je Peter spomnil Učenikove napovedi: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« Spoznal je svojo slabost in se bridko razjokal.
Ob sojenju škofu Rožmanu je bilo podobno. Ali je smel kdo pričati, govoriti ali zagovarjati škofa? Nihče, niti mati Toneta Tomšiča ne. Kar je odločila partija, se je moralo zgoditi brez ugovora. Ali so se krivični sodniki in njihovi rablji, ki so mučili, pobijali in metali v brezna in jarke svoje lastne slovenske brate, zavedali, kaj počno? Ali so kdaj prišli do spoznanja zločina? Še vedno iščejo nove figove izgovore, da bi prikrili svoje zločine, in ne morejo izreči besede obžalovanja, da bi se osvobodili lastne krivde, ampak se raje sami pogrezajo v temno brezno sovraštva.
Veliko je bilo že napisanega, še več izgovorjenega, da bi našli pravi odgovor na našo preteklost. Lahko je danes ugibati tistim, ki niso imeli nobene odgovornosti, še posebno v takratnih razmerah, ter sanjati, kaj bi škof moral ali ne bi smel narediti. Ali mar zase osebno vedo, kaj je bilo potrebno takrat in kaj dandanes?
Čutim, da so silno pomembne Kristusove besede, ko je osamljen v groznih mukah, ob zaničevanju in posmehu visel med nebom in zemljo in onemogel dejal: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Tu ob grobu škofa Rožmana torej prosimo Večnega in njegovega Sina Jezusa Kristusa, da po težkem križu in neštetih žrtvah naših bratov in sestra, ki so umirali mučeniške smrti, ozdravi slovensko narodno dušo in izžene iz človeških src zle misli, da bi pravočasno spoznavali, kaj je prav in kaj ne. Tako bi mogli zopet zaživeti v bratski ljubezni in spoštovanju za skupni blagor, da bi zmogli postaviti nov hram na razvalinah naše preteklosti.
Ob koncu se z Gospodovo molitvijo v hvaležnosti spomnimo našega pastirja škofa Gregorija Rožmana in številnih žrtev naše slovenske Kalvarije.