Avtor: Neoznačeni avtor

Če si predstavljamo tehnološko izpopolnjen Krasni novi svet, v katerem je človeštvo pozabilo religiozno dediščino in zgodovinsko izročilo – in zato nima temeljev, da bi moralno razložilo svoj obstoj – bi to bilo konec človeštva. Ni verjetno, da bi človeštvo, ki ne bi imelo zgodovinske zavesti in religiozne tradicije, (ker ne eno ne drugo nima nobene tehnološke koristi) moglo živeti v miru, zadovoljno s svojimi dosežki.

Pričakoval bi nasprotno, zakaj v človekovi konstituciji je, da njegove potrebe nimajo meja. Lahko samo rastejo, v brezkončni spirali poželenja. V zadnjih nekaj desetletjih pospešene gospodarske rasti smo se navadili na misel, da imamo moderni ljudje lahko vse in da vse tudi zaslužimo. Toda to preprosto ni res. Ker so nad našim planetom naravne meje – ekološke in demografske – bomo prisiljeni, da se omejimo. Brez zavesti o mejah, ki lahko pridejo samo iz zgodovine in religije, bo vsak poizkus, da omejimo svoje potrebe, imel za posledico strašno nezadovoljstvo in napadalnost, ki lahko zavzame katastrofalna razmerja.
Religiozno izročilo nas je naučilo, da se omejujemo, da postavljamo razdaljo med potrebe in želje. Če bomo izgubili zmožnost vzdrževati razdaljo med potrebami in željami, bo to kulturna katastrofa. Preživetje religiozne dediščine bo zaradi tega pogoj za preživetje civilizacije.
(L. Kolakowski, Moji pravilni pogledi na vse, str. 271, St. Augustine’s Press)