Avtor: Janko Maček

V nedeljo, 26. aprila 2009, so na pokopališču dragatuške podružnične cerkve sv. Ožbolta v Dragovanji vasi pokopali duhovnika Zdravka Bahorja. Komaj dva meseca mu je še manjkalo, da bi izpolnil 80 let življenja in 54 let duhovništva. Po novi maši leta 1955 je bil najprej kaplan na Vrhniki, nato osem let župnik na Bohinjski Beli, kar osemnajst let župnik in dekan v Kranju, trinajst let župnik v Preski pri Medvodah, nato pa štiri leta duhovni pomočnik na Skaručni v župniji Vodice. Leta 2004 se je s sestro Milko, ki mu je skoraj vsa duhovniška leta gospodinjila, vrnil v Belo krajino in naselila sta se v prijazni hišici sredi vinogradov Stražnjega vrha nad Črnomljem.
Člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze imamo gospoda Bahorja v spominu predvsem kot maševalca oziroma somaševalca ob blagoslovitvi nekaterih spominskih plošč in pri obletnih slovesnostih v Kočevskem rogu, na ljubljanskih Žalah, pri Krimski jami in še kje.
Ko v soparnem poletnem popoldnevu potrkamo na vrata zadnjega Bahorjevega doma, takoj začutimo, da je spomin nanj in na njegovo nenadno slovo še zelo živ. Začutimo tudi, kako sta brat in sestra kljub napornemu delu in skrbem na dušnopastirskih postojankah povsod nosila s seboj sliko rodnega kraja in trpljenja njegovih ljudi v letih krute revolucije. Vse to je gospod Bahor lepo opisal v knjigi Leta preizkušenj, ki jo je leta 1998 izdala Družina. Namesto naših skromnih besed v njegov spomin nam bo tu sam spregovoril po izbranih odlomkih iz svoje knjige. Prisluhnimo mu!
»Dragovanja vas je moja rojstna vas. Tu sem se rodil l9.7.1928 kot tretji otrok kmečke družine. Vseh otrok nas je bilo deset, sedem nas je še živih. Trije so umrli zelo zgodaj, kmalu po rojstvu, zaradi otroške bolezni, ki smo ji rekli ‘fras’. To je neke vrste božjast, ki pa pozneje sama po sebi premine. Prvi je bil Polde in je umrl dva meseca star, druga je sestra Milka, tretji sem jaz, ki so mi dali pri krstu ime Valentin, klicali pa so me in me še danes Zdravko. Po domače se je pri nas reklo pri Ankinih, po očetovi stari mami Anki. V vasi so štiri hiše z imenom Bahor, z dvema smo v sorodu, verjetno pa izhajamo vsi iz ene družine. Stric Mate je odšel v tujino v Holandijo in v Rusijo, se leta 1939 vrnil kot komunist in aktivno sodeloval kot partizan od leta 1941.
Mi smo starše vikali. Še danes ne morem reči drugače kot: ‘naša mama so rekli, ata so rekli’. Mnogi današnji starši in otroci se temu čudijo, mi pa vemo, da smo tako pokazali do staršev veliko spoštovanje. Ne mislim pa trditi, da tega spoštovanja danes ni, ko otroci starše tikajo. Starši so nam veliko dali. Štirje smo šli v šolo, štipendije pa nismo dobili, ker smo bili ‘zaznamovani’. Milka je šla od doma bolj pozno. Ko smo drugi odhajali, je morala ona doma pomagati pri kmečkem delu. Odšla je v Ljubljano v službo v bolnišnico in ob delu je z večerno šolo pridobila službo medicinske sestre. Družinska molitev je bila v naši družini nekaj samoumevnega. K maši smo redno hodili. Nikoli nikomur niti na misel ni prišlo, da ne bo šel v nedeljo k maši, prav tako ob praznikih. Po navadi smo šli otroci k deseti maši, starši pa k jutranji. Šli smo peš. Če sem kdaj izostal od maše iz upravičenega razloga, sem moral iz molitvenika prebrati mašne molitve.
Za božič je bila vedno maša v Dobličah. Leta 1944 je bilo pri tej maši veliko partizanov, celo od Glavnega štaba, saj so imeli razne postojanke v Doblički Gori in na Maverlenu. Med tistimi, ki so prišli za božič k maši, je bil tudi minister Franc Snoj, član kraljeve vlade v Londonu. Prišel je kot zastopnik begunske vlade posredovat za spravo, vendar z njegovim posredovanjem ni bilo nič. Po vojni je bil na Nagodetovem procesu obsojen na sedem let ječe, po nekaj letih izpuščen in živel zapostavljen od takratne oblasti vse do smrti. Partizani so sploh zelo pazili, da so s propagando dokazovali ljudem, da niso proti veri in Cerkvi, v resnici pa je bilo drugače. Tudi partizanski pogrebi so bili cerkveni. V partizanih je bilo celo nekaj duhovnikov, med njimi Metod Mikuž, ki so s svojo navzočnostjo zavajali ljudi.
V Novem mestu sem končal štiri razrede gimnazije. Malo maturo smo imeli v četrtem razredu leta 1943. Med počitnicami 1943 je Italija kapitulirala. Novo mesto so začasno zasedli partizani, kmalu pa Nemci in tako nam je bila pot iz Bele krajine v Novo mesto zaprta. V Beli krajini je bila vzpostavljena ljudska oblast. V Novo mesto nisem mogel, da bi nadaljeval šolanje. V Črnomlju so odprli neke vrste gimnazijo za tiste, ki nismo mogli v Novo mesto ali v Ljubljano. Bila pa je to ‘partizanska’ gimnazija. Nekajkrat sem šel k pouku, pozneje pa sem ga opustil, ker mi tudi doma niso dali podpore, še raje so videli, da ne bom hodil v to šolo.
Belo krajino imenujejo ‘zibelko partizanstva’. To je v nekem smislu morda bila, čeprav se vsi Belokranjci s tem zibanjem nismo strinjali. Čeravno sem bil v tem medvojnem času bolj otrok kot odrasel, se marsičesa dobro spominjam. Kmalu po prihodu Italijanov 1941 so se pojavili partizani. Ena prvih njihovih akcij je bila, da so v rudniku Kanižarica iz skladišča odnesli večjo količino razstreliva. Z njim so izvedli prvo diverzantsko akcijo, ko so na železniški postaji v Rožnem Dolu razstrelili vodno črpalko. Z akcijo so opozorili Italijane nase in ti so tudi ukrepali. Zaprli so nekaj rudarjev, ki naj bi bili sodelovali pri njej. Med njimi je bil tudi moj stric Matija. Spominjam se, da je nekega večera prišel k nam s kolesom dragatuški župnik Jakob Omahna in povedal, da so Italijani razdraženi in da se zaprtim rudarjem lahko zgodi kaj hudega. Moramo jih rešiti, je dejal, in dal navodila, kako naj govorimo, če nas bodo Italijani kaj vprašali. Če se prav spominjam, stric Matija tisto noč, čeprav je sodeloval v akciji, kot rudar ni bil v službi. Gospod župnik je dejal, naj to Italijanom povemo v stričevo obrambo. S črnomaljskim dekanom Bitnarjem sta šla k Italijanom in dosegla, da so zaprte rudarje izpustili. V resnici so bili med njimi tisti, ki so akcijo pomagali izvesti, tudi moj stric Matija.

Opis slike: Zdravko Bahor

Župnika Omahna so leta 1942 partizani odpeljali in v gozdu nad Maverlenom pod Sv. Križem umorili. Dobro mi je še v spominu večer v začetku julija, ko smo prignali živino s paše domov. Pod Bancufovo hišo na Grivi so sedeli partizani v civilnih oblekah. Teh prvih partizanov smo se zelo bali, saj smo o njih slišali samo slabe stvari. Še posebno smo se bali rdeče zvezde, ki so jo imeli na kapah. Drugi dan sem šel z mamo na Tančo Goro k maši, ki je bila oznanjena za ta dan. Pri cerkvi so že zbrane žene vedele povedati, da maše ne bo, ker so ponoči odpeljali župnika in kaplana. Odpeljali so ju tisti partizani, ki smo jih videli prejšnji večer. Gospoda kaplana so čez tri tedne izpustili, rešil ga je brat partizan, župnika pa so umorili. Župnišče so dobesedno izropali, vse naložili na vozove, župnika privezali za voz, zraven pa kaplana Škerlavaja. Na čelu te žalostne procesije je bil harmonikar, ki je igral partizanske pesmi. Pri akciji in aretaciji duhovnikov so bili tudi domači partizani in partizanke. Ena od njih, tako sem slišal, je šla v cerkev, z revolverjem trkala na tabernakelj in rekla: ‘Si doma?’ Ob slovesu je župnik Omahna zaklical: ‘Živel Kristus Kralj!’ Odslej je bil naš župnik g. Bogomir Škerlavaj, dotedanji kaplan. Pri nas je bil do konca vojne 1945.
Bilo je prav tako v juliju istega leta. Deževno nedeljsko jutro. Mimo naše hiše so partizani gnali cigane. Na spominski plošči v Vojni vasi piše, da jih je bilo 64, vendar točno število ne bo nikoli ugotovljeno. Otroci, žene, možje, stari, mladi. Enega partizana, ki jih je stražil, smo poznali. Bil je iz Jerneje vasi. Med ženami je bila tudi noseča žena, tik pred porodom. Ko ni več mogla hoditi, ji je stražar prizanesel in jo pustil. Še tisti dan je nekje rodila in se z otrokom rešila v Črnomelj. Sestra Milka se spominja, da je poleg novorojenčka prinesla s seboj tudi eno leto starega otroka. Kako je to zmogla? V bližini groba župnika Omahna so vse cigane pomorili. Neki partizan je na Bistrici povedal, da jih niso streljali, ker so varčevali z municijo. Ko je bila pred leti prva komemoracija pri grobu župnika Omahna, so bili zraven tudi cigani. Ko smo z njimi govorili, je ena izmed njih povedala, da je ona tisti otrok, ki ga je mati tedaj rodila in prinesla v Črnomelj.
Ubili so župnika v Preloki, na Suhorju, kaplana Salmiča na Vinici in mnoge druge civilne osebnosti. Ko je na nekem sestanku v črnomaljskem župnišču, kjer so bili zbrani belokranjski duhovniki, vprašal adlešički župnik Štrus Borisa Kidriča, ki je duhovnike sklical, zakaj so ubili kaplana Salmiča, je odgovoril, da je bila to pomota. Torej po pomoti so ga mučili pod Žežljem in ubili. Žene, ki so delale na polju, so slišale njegove krike in dva strela. Zakaj so ga ubili? V novembru 1943 so prišli na Vinico Nemci. Na trgu so zbrali nekaj ljudi z namenom, da jih postrelijo. Salmič je znal nemško, šel na trg in Nemce prepričal, da ljudje niso nič krivi. Dosegel je, da so jih izpustili. 13. novembra so prišli ponj partizani in ga usmrtili, ker je imel z Nemci ‘zveze’.
Spominjam se, da sem med vojno bral knjigo Ukrajina joka. Naši izseljenci v Argentini so izdali knjigo Bela krajina joka. Res je jokala, ves čas revolucije, najbolj pa ob koncu vojne. Kaj ne bi jokala Verderberjeva mama s Snečjega Vrha, moja teta, za štirimi sinovi, ki se niso vrnili: Žane, Stanko in Rudi so bili domobranci. Žane in Stanko ležita nekje v kočevskih breznih, Rudi pa na Teharjih. Za Frenka ni znano, kje so ga partizani likvidirali. Tudi Bela krajina se je upirala revoluciji. Žal ji ni uspelo. To dokazujejo grobovi, ki so jih polni belokranjski gozdovi.
V jeseni 1945 se je šola normalno začela. V Črnomlju je bila ustanovljena gimnazija. V petem razredu se nas je zbralo 16 fantov in deklet. Verouk je bil še v rednem urniku in učil ga je črnomaljski župnik g. Lojze Žabkar. V tej gimnaziji sem bil dve leti, še šolsko leto ¹⁹⁴⁶⁄₄₇. Ker nas je bilo premalo, so višja dva razreda ukinili in smo odšli v Ljubljano na prvo državno v Vegovi ulici. V osmem razredu nas je bilo nekaj manj kot 40. Prav v času naše mature poleti 1949 je umrl pesnik Oton Župančič. Vsi smo pričakovali, da bomo pisali pri slovenščini kaj o njem, pa nismo. Naslov naloge je bil: Ne, kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan. Podnaslov: Razmišljanje o bodočem poklicu. Ne vem več, kako sem pisal. Vem samo to, da sem lagal. Bil sem odločen, da grem v semenišče. Vedel sem pa tudi, da tega ne smem napisati. Če bi, mature ne bi naredil. Pisal sem, da bom agronom, ker me domovina potrebuje. Kot sem že omenil, sem bil odločen, da grem v semenišče. Glavno odločitev sem prinesel od doma, čeprav nikoli nisem preveč kazal kakšnih znamenj za ta poklic. Bil sem normalen, povprečen dijak, normalnega obnašanja. Ko sem stanoval v Šiški, sem hodil v cerkev sv. Frančiška k frančiškanom in bil zelo vesel, ko sem tam srečal profesorja Adlešiča, ki nas je učil fiziko. Doma nisem povedal o svoji odločitvi. Ko sem pa dobil pismo škofa Vovka, da sem sprejet v semenišče, sem jim to pismo pokazal. Začudili so se: ‘Si dobro premislil’, so rekli. Zagotovil sem jim, da sem.
24. septembra, na praznik Marije Rešiteljice jetnikov, so me aretirali. Mislil sem si, da je to dan, ko se mnogi Mariji zahvaljujejo, da jih je rešila, jaz pa moram prav na ta dan na pot zapornika. Aretirala sta me dva mlada oznovca, ko sem se vračal z obiska pri teti na Snečjem Vrhu, in me odpeljala naravnost v zapor v Črnomelj. Zaslišal me je oznovski kapetan. Zanimalo ga je, v kakšnih organizacijah sem med vojno bil v Novem mestu. Z njegovo pomočjo sem se spomnil Katoliške akcije, ki jo je vodil kaplan Volbank. Do njega so komunisti gojili veliko sovraštvo. Po vojni je v Slovenskem poročevalcu izhajal podlistek pod naslovom Sveti satan, v katerem so ga z vsemi možnimi lažmi obrekovali. V zaporu v Črnomlju sem bil vsega štiri tedne, tri tedne sam. V celici sem na steni zapazil s svinčnikom napisano ime: Jarc. Istega leta februarja meseca so v Črnomlju obsodili na smrt dragatuškega župnika Alfonza Jarca. Z njim je bil na smrt obsojen tudi njegov kaplan v Starem trgu, Viljem Savelli. Župnik Jarc je bil znan kot sposoben gospodarstvenik. Naš župnik Škerlavaj ga je po vojni prosil, naj pride v Dragatuš, da bo obnovil cerkev in župnišče. Leta 1946 je res prišel in se takoj lotil obnove. Januarja 1949 so ga aretirali in po kratkem času zasliševanja in mučenja obsodili na smrt. Zakaj? Pri ljudeh je bil vsesplošno priljubljen in v Črnomlju je bilo treba pripraviti insceniran proces proti duhovnikom in s tem proti Cerkvi. Očitali so mu, da je v Starem trgu Italijanom povedal imena tistih, ki so bili odpeljani v internacijo. Mirko Šefanič, stanujoč v Kočevju, je povedal, da mu je nekdo, ki je hodil v zaprto področje Gotenice, leta 1961 povedal, da je govoril z njim. Torej ni bil justificiran po obsodbi, ampak odpeljan na suženjsko delo. Kje je njegov grob? Pri župniku Jarcu je značilno tudi to, da so ga za ‘tako velike zločine’ obsodili šele štiri leta po koncu vojne. Kako da niso tega prej vedeli?

Opis slike: Bogoslovci ljubljanske škofije v semenišču leta 1951. Zdravko Bahor Skrajno desno v srednji vrsti

Seveda sem v zaporu razmišljal tudi o sebi in spoznal, da sem zaprt zato, ker me hočejo odvrniti od namere, da bi šel v semenišče. Sam sebi sem si dopovedoval, da ne bom odnehal, pa naj storijo z menoj, kar hočejo. Pri zadnjem zaslišanju, me je kapetan vprašal: ‘Kaj pa sedaj, bi rad kaj povedal?’ ‘Ne, nič’, sem odgovoril. On pa: ‘No prav. Kramp in lopata te bosta spravila k pameti, to ti povem.’ Kmalu potem sem dobil dve odločbi: eno za tri mesece poboljševalnega dela z obrazložitvijo, da ves čas študija nisem pokazal pozitivnega odnosa do nove oblasti, da se nisem udeleževal udarniških akcij in podobno, drugo pa za 24 mesecev družbenokoristnega dela, ker prva odločba ne bo dosegla svojega namena. 30. oktobra sem se s štirimi drugimi zaporniki v spremstvu dveh miličnikov z vlakom odpeljal v Ljubljano. Prišli smo v taborišče Litostroj. Naslednjo leto sem bil 17. marca z nekaterimi prestavljen v Tacen, kjer smo gradili šolo za miličnike. Tretja postaja pa so bile Medvode, kamor so nas prepeljali v začetku julija. Tu je bilo življenje že bolj znosno. Pripravljali so se na to, da nas bodo spustili domov. Gradili smo elektrarno. V taborišču nas je bilo za tri izmene: dopoldanska, popoldanska in nočna. V vsaki nas je bilo okrog 50.
V drugi polovici leta 1950 so začeli množično odpuščati DKD zapornike. Vsak dan je šla kakšna skupina domov. 28. avgusta 1950 sem bil odpuščen tudi jaz. V pisarni sem moral podpisati listino o izpustu, kjer je tudi pisalo, da ne bom nikoli nikjer govoril, kje sem bil in kaj sem delal. Doma je bilo ob mojem prihodu splošno veselje, ki pa ni dolgo trajalo. Čez dan ali dva me je prišel iskat miličnik in me odpeljal na Ozno v Črnomelj. Proti večeru sta me zaslišala dva mlada oznovca in mi grozila s sodnim procesom: ‘Dobro premisli! Zdaj je od tebe odvisno, kako se boš obnašal.’ Noč sem prebil v kleti na razmajanem kavču. Zgodaj zjutraj so me ponovno zaslišali. Ko sem rekel, da nimam kaj razmišljati, je oznovec udaril kar naravnost: ‘Če je tako, bomo pa očeta aretirali.’ To me je zlomilo, da sem mu rekel: ‘Če je tako, bom pa šel kaj drugega študirat.’ Takoj je vstal, mi dal čez mizo roko in dejal: ‘Saj sem vedel, da se bo dalo iz tebe še kaj narediti. Kot maturant imaš odprta vsa področja študija. Pojdi kamorkoli, samo tja ne, kot si mislil!’
Začetek akademskega leta se je bližal. Šel sem v Ljubljano k škofu Vovku in mu vse povedal. Dejal je: ‘Niste edini. Odločite se, kakor želite. Če se boste premislili, vrata k meni so vam vedno odprta.’ Vpisal sem se na Prirodoslovno-matematično fakulteto in en semester poslušal zelo zanimiva predavanja. V tem času sem v semenišču obiskoval prijatelje iz taborišča. Zlasti Lojze Drobež, poznejši župnik v Šentjurju pri Celju, mi je dajal korajžo, naj pridem v semenišče, da se mi ne bo nič zgodilo. In res sem spet šel k škofu Vovku. V semenišče sem prišel na sam pustni torek 1951, ko so se tam ravno začele vsakoletne duhovne vaje.

Opis slike: Bahor pri papežu leta 1993

Novo mašo sem imel 10. julija 1955 v Dragatušu. Pridigal mi je bratranec Pavel Verderber, ki je bil tedaj župnik v Vinici. Slovesnost je potekala brez težav, oblast ni prav nič nagajala. Zlobni jeziki so rekli, da sem se lepo držal samo pri ofru. Po novi maši sta bili pred menoj še dve leti bogoslovnega študija in življenja v semenišču. Ob nedeljah sem v tem času hodil pomagat v Domžale, kjer je župnikoval profesor Matija Tomc. Ob koncu šestega letnika sem dobil dekret za rednega kaplana na Vrhniki pri dekanu Pečniku in po štirih letih te službe prišel za župnika na Bohinjsko Belo.
Danes ni lahko biti duhovnik. Na rokah te bodo nosili, če boš v vsem dal ljudem prav. Če jim boš oznanjal evangelij tako, kot oni želijo. Če ga boš pa oznanjal tako, kot ga je Kristus, boš kmalu v konfliktu z njimi. Ne z vsemi, z mnogimi. Srečni smo tisti, ki nam gospodinjijo sestre, nekaterim mame, dokler le morejo, ali kdo od sorodnikov. To srečo imam jaz že ves čas, odkar sem župnik. Zame se je žrtvovala sestra Milka, ki me spremlja že od Bohinjske Bele. Dolga leta je hodila v službo kot medicinska sestra na Jesenice, pozneje v Kranj. Kolikor ima prostega časa, se ukvarja z rožami. Posebno veselje ima do gorenjskih nageljnov.
Če bi bil še enkrat mlad, na razpotju življenja, bi se kljub vsemu, kar je bilo manj veselega, ponovno odločil za duhovnika. Bilo je veliko veselega in lepega kljub težavam. Biti duhovnik, in to tudi danes, je zelo zahteven, obenem pa lep poklic.«