Avtor: Neoznačeni avtor

Še o okusu, o okusu množice. Vsi veste, da je ena od nacionalnih ikon bolnica Franja, kjer so v najhujših razmerah reševali partizanske ranjence in lajšali njihove bolečine. Pred nekaj leti pa so odkrili brezno Konfin, kak kilometer na poti iz Grčaric do Glažute. Tja so v zgodnjih jutranjih urah 24. junija 1945 iz zaporov Ozne v Ljubljani prepeljali 88 domobranskih ranjencev. Pred breznom so ranjence postrelili in jih zmetali v brezno – težke ranjence, mnoge brez nog in rok –, ki se niso mogli udeležiti umika na Koroško. Ko so leta 2006 brezno odprli in videli, kaj se je zgodilo, bi človek pričakoval, da bo ljudem okus ukazal, da – spričo tega odkritja – o bolnici Franja ne bodo več govorili. A tega začetnega človeškega vzgiba, vsaj v javnosti, ni bilo zaznati. Nasprotno, na letošnji kolesarski prireditvi, ki nosi ime Maraton Franja, je, kakor je zanosno sporočalo ljubljansko Delo »poganjalo pedale« kar 6.400 privržencev tega športa, in eden od novinarjev je v tej množičnosti videl »sad humanega sporočila partizanske bolnice Franja«. Koliko od teh tisočev kolesarjev pa bi začutilo nelagodje, če že ne sram, če bi jih kdo opozoril na pretresljivo vzporednico s Konfinom; koliko od teh kolesarjev pa bi bilo takih, da bi jim okus branil, da se udeležijo tega obreda?

Mislim, da moramo spregovoriti o teh rečeh. Kajti nihče ne ve, kaj bo z nami, ko se bo od nas izselil okus in z njim začetne človeške reči. Istrabenz in Pivovarna Laško in podjetje Ultra so ena reč in nas zaradi njih ne bo konec. Druga svetovna vojna se ni začela zaradi Velike depresije na Wall Streetu oktobra 1929. Začela se je zaradi izgube sramu nemških volilcev, ki so januarja 1933 izvolili za kanclerja Adolfa Hitlerja, ki je bil blazen človek in se mu je to videlo. Gre, vidite, za normalen človeški okus, lahko bi rekli, za normalno pamet. Zato moramo paziti, kaj se dogaja okoli nas. Ali, drugače, ne smemo biti neumni. Če ne bomo neumni, bomo opazili, da bi boljševiki po letu 1990, ko jim je zgodovina dala znamenje, da morajo oditi, da bi tedaj po vsem, kar so človeštvu naredili, morali res oditi. A so ostali in so.