Avtor: Marko Mehle

Spoštovani!
Zahvaljujem se organizatorjem današnje spominske slovesnosti, da lahko v imenu študentov spregovorim na tem svetem kraju. To je bil nekoč kraj trpljenja in smrti, a je danes za nas kristjane kraj spomina in upanja v vstajenje.
Pred štiriinšestdesetimi leti je tukaj umolknil glas njih, ki so ostali zvesti tradiciji, kulturi in veri. Bili so pravi disidenti in na koncu plačali s krvjo. Ponosni smo lahko, dragi rojaki, na toliko
pričevalcev!
Pol stoletja ideološkega monopola ter manipuliranja z resnico ni moglo mimo brez posledic. Cele generacije ljudi so bile vzgojene v tem duhu, odraščale so v komunizmu in živele s temi ideali. Zlezli so jim pod kožo in postali njihova identiteta. Ta identiteta se sedaj ruši ob mnogih odkritjih, ki nedvoumno kažejo na pogubni značaj narodnoosvobodilnega boja ter kasnejše komunistične države. Kako naj vsi ti ljudje kar naenkrat spremenijo odnos do tega, kar so toliko časa slavili? To je korak, ki zahteva veliko poguma in nadnaravno odprtost: lahko rečemo spreobrnjenje. Mar je mogoče, da je bilo vse skupaj v resnici velika prevara? Mnogi so tako ostali brez idealov ter postali ravnodušni do preteklosti, češ: pustimo te kosti, živimo sedanjost! Ravnodušni pa so tudi do vsega drugega.
V času, ko Evropa sprejema resolucijo o totalitarizmu, bi v naši državi pričakovali v odnosu do polpretekle zgodovine spremembo. Ko bi se vsaj naši državniki opredelili do preteklosti ter uradno
sprejeli, kar je že tako ali tako očitno! Namesto tega pa sprejemajo predloge o poimenovanju ulic po voditeljih bivšega režima ter izkoristijo vsako priložnost da poveličujejo stare zmage.
Zamudili bomo vlak prihodnosti, se osramotili pred drugimi narodi ter ostali v nedogled ujeti v izkoreninjeno sedanjost. Ne želimo ostati neodločni! Verjamemo, da je resnica vendarle ena sama, da z vso močjo sili v javnost iz globine naših brezen.
Mladi smo postavljeni pred izziv, da se soočimo s slovenskim problemom. Nihče ne bo tega storil namesto nas. Misel, da bo čas čudežno izbrisal posledice in da bo spor pozabljen, ko akterjev slovenske tragedije ne bo več, je izraz naivnosti ter generacijskega egoizma. Konec koncev gre za našo identiteto, ki se ne more dokončno izoblikovati.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Govori Marko Mehle Blaža Cedilnik

Marsikaj lahko spremenimo: ni res, da se ne da nič narediti. Vsak lahko prispeva majhen del. Spodbujajmo k razpravi v javnosti in se ne izogibajmo debat. Bodimo tolerantni do drugače mislečih ter prisluhnimo nasprotnemu stališču, kajti tako bomo vzbudili zaupanje v sogovornikih. Preučujmo zgodovino, izobražujmo se, učimo se razumeti družbo, ker smo odgovorni zanjo.
Morda bo prišel dan, ko bomo vsi Slovenci razumeli, da nam preteklost zaznamuje sedanjost in prihodnost. Nekoč se bo slovenski narod enotno ozrl na te, ki so jih prebodli, in žaloval. Tisti dan nam bo odprt studenec v očiščenje greha in madeža, potem bomo lahko šli naprej. Dosegli bomo spravo, po kateri razdvojeni že dolgo hrepenimo. Do takrat pa nas čaka še veliko dela, rane se ne zacelijo kar čez noč. Prihodnost ni tako črna, kot se včasih zdi, zato pa ne obupajmo!