Avtor: Ivanka Kozlevčar

Letos mineva 66 let od padca Turjaka in poboja vaških stražarjev. Ob vseh strahotnih morijah po koncu vojne včasih kar malo pozabimo na ta prvi višek revolucionarnega besa in dolgo vrsto pomorjenih pred njim. Malo je še živih prič tega dogajanja in še te navadno molčijo, mnogi zato, ker se za vsak primer ne želijo izpostavljati, nikoli se namreč ne ve, kako se bo svet še zavrtel, in jim odkritost ne bi prišla prav. Mnogi molčijo tudi iz obzirnosti do prizadetih oseb, s katerimi so v kakem odnosu. In vendar: kako naj pridemo do kolikor mogoče objektivne podobe, če dopuščamo, da jo sestavljajo samo tisti, ki so si nekdaj vzeli pravico do vodstva odpora proti okupatorju in so vse nepokorne proglasili za izdajalce, manjvredna bitja, ki se lahko kakorkoli pokončajo. Ali ni prav, da vedno znova razkrivamo, kakšni ljudje so bili eni in drugi v resnici. Zakaj toliko skrivaštva, če je bilo vse lepo in prav, zakaj toliko nejevolje, če se odkrijejo novi zločini, nova ozadja. Ali smo nekateri ljudje še vedno manj vredni in bi se ne smeli braniti, tako kot bi se ne smeli med vojno. Kakšna enakopravnost pa je to, če trdimo, da imamo demokratično družbo.
Zadnje čase zlasti pri prizadetih vzbuja grozo zločin v Hudi jami, čeprav bi njegova presežnost morala pretresti vse. Ko sem se pogovarjala z nekim znancem o tem, da me je Barbarin rov tako prizadel, da mi neznansko trpljenje žrtev in hudobija morilcev kar fizično ne dasta normalno dihati, je omenil izjavo, ki da jo je že davno dal nekdo, ki je gotovo vedel za vso stvar: »Tako smo jih zazidali, da niti Mati Božja ne pride do njih«. Torej se je le vedelo za to grozoto, čeprav se javno o njej ni govorilo, vendar pa usoda pomorjenih ali samo zazidanih tudi zdaj še ni javno razjasnjena in njeni načrtovalci in uresničevalci molčijo. Nam kristjanom pa kljub vsemu ne zmanjka upanja. Mnenje v gornji izjavi se je namreč izkazalo za napačno. Marija je vendarle dobila svoje znamenje pred tem strahotnim rovom in pot do žrtev se je kljub mnogim zidovom in nasutjem odprla. Ne vemo pa, kako so te žrtve prestajale smrtni boj. Morda so čutile božjo bližino, morda so se čutile zapuščene kot Kristus na križu, morda so v smrtni grozi zgubile um ali pa so takoj ugasnile od smrtne rane ali onemoglosti. Najbrž se ni nihče rešil, da bi o tem pričal, kakor so pričali v nekaterih drugih primerih.
Po tem malo dolgem uvodu o pomembnosti pričevanj naj se vrnem k Turjaku. Ko zdaj že malo pospravljam za seboj, sem našla dva pisna odgovora Kati Breznik v zvezi z najinim pisanjem o poboju ranjencev na Turjaku za Zavezo. Da bi namreč dobili čim več potrdil za spomine, ki jih je hranila v sebi Kati, sva povprašali tudi nekaj oseb, ki so bile povezane z dogajanjem na Turjaku. Tako sva dobili tudi omenjena odgovora, ki imata pričevanjsko vrednost, zato ju ne bi hotela zavreči. Eno govori o stiski vaških stražarjev, ko so se znašli med partizani in Nemci, drugo pa prinaša drobec o pobijanju ranjencev.
Gospod Stanko Dolšina, pisec prvega tu navedenega sporočila, se je rodil 18.5.1919 v Podsmreki pri Velikih Laščah na Stritarjevem domu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Šentvidu, zadnji dve leti pa v Ljubljani in tedaj je stanoval v Marijanišču, kjer mu je bil prefekt Stanko Lenič. Po gimnaziji je šel v bogoslovje in maja 1945 je z drugimi bogoslovci odšel na Koroško in nato v Italijo, kjer je bil v benediktinskem samostanu v Praglii leta 1946 posvečen v duhovnika. Odšel je v Ameriko, kjer je služboval v raznih krajih. Takole piše o svojem odhodu na Turjak in vrnitvi v Ljubljano.

Ob kapitulaciji Italije se v Ljubljani nisem čutil varnega, bal sem se Nemcev in komunistov. Pri Nemcih sem najbrž imel črno piko, ker sem še pred vojno sodeloval pri pretepu nekega petokolonaša v Slovenskih Konjicah. Policija je prišla na šolo in trije smo morali na sodnijo. Pred nekim gospodom Novakom smo morali vse povedati, kako je bilo, in podpisati zapisnik. Gospod na nas ni bil hud, češ da smo ga še premalo. Takrat je že rogovilil Hitler.

Ob italijanskem razpadu sem zato poskušal priti iz Ljubljane. Zmeda je bila velika, zveze prekinjene, vendar sem ujel dolenjski vlak in se pripeljal do postaje Šmarje - Sap. Od tam sem šel domov peš po bližnjici. Ko sem prišel v Lašče, sem tam že videl rdeče zvezde in spraševal sem se, zakaj nisem vseeno raje ostal v Ljubljani. Govorili so, da so partizani v Ribnici in bodo vsak čas prišli v Lašče. Vaški stražarji so menili, da bodo bolj varni med zidovi Turjaškega gradu ali pa bi morali v gozdove. Začeli smo nalagati hrano in bog ve kaj še vse na vozove, tudi nekaj ruma, in to odpeljali na Turjak. Pri nalaganju in razlaganju na Turjaku je bil zraven tudi velikolaški župan Janez Paternost. (Ne vem, kdaj in kako je prišel spet v Lašče. Tam se je skrival partizanom, in ko so požgali sodnijo, je bil on v tej stavbi skrit. Od takrat ga ni nihče več videl, verjetno je zgorel. Njegova hči Anica in žena Marija sta šli ob koncu vojne na Koroško in od tam v Ameriko. Bili sta do vseh ustrežljivi in večkrat smo se videli.) Bil sem zelo utrujen in neznansko žejen. Pil bi vse, kar bi teklo. Neki fant mi je natočil kozarec pijače. Mislil sem, da je vino, pa je bil rum, zato ponoči nisem mogel spati in sem šel v reber za gradom. V nedeljskem jutru me je bodrilo zvonjenje z Osolnika, a ni pregnalo strahu. Popoldne sem šel v Škocjan v župnišče in srečal bogoslovca Breznika. Vprašal me je: »Kako je?« »Nič dobrega,« sem odgovoril. »Potem moram tudi jaz v grad?« Samo skomignil sem z rameni. Nič več ni spraševal.

Naslednji dan je skupina stražarjev šla v Zapotok. Z njimi je šel tudi brat Janez, ki je bil kurat in bolničar. Povabil me je, naj grem z njim. Rad sem šel, ker se v gradu nisem počutil varnega.

V Zapotoku nas je bodril neki jugoslovanski oficir: »Ne bojte se, momci!« V zvoniku je bila jugoslovanska zastava, pomoči ni bilo mogoče pričakovati od nikoder. Ponoči smo se podali po goščavi in strmini v dolino proti Pijavi Gorici. Tedaj se je že danilo. V Želimljem je na nas v zvoniku zaropotal mitraljez. Zaklonišče so nam bile žaganice, zložene ob poti za prevoz. Brat se je oglasil od daleč: »Si še živ?« Edi Škulj, ki je bil z nama, se je nekje izgubil. Na planjavi iz vasi ven smo zaslišali motorje, ki so nas iskali. Skrili smo se, kakor je kdo mogel. Prišli smo do barjanskih jarkov in jih preskakovali. Nisem imel prtljage, zato zame to ni bilo težko, brat pa se je bolj mučil. V daljavi sva zagledala rakovniško cerkev. Obljubila sva obisk pri Mariji, če prideva tja. Molila sva. Hoteli smo v Ljubljano, a skrbelo nas je, kdo je na meji. Neka priletna ženička, ki je prišla mimo, je rekla, da so Nemci. Ni kazalo drugega, kot da gremo v Ljubljano. Na meji so bili res Nemci. Na najino presenečenje so imeli ti vojaki le kakih 16, 17 let, le poveljnik je bil starejši. Janez je znal nemško in je rekel, da gre k škofu. Pokazati smo morali vse, kar smo imeli v nahrbtnikih. Naložili so nas (bilo nas je pet, poleg naju z bratom še Janez Jelenc iz Lašč in še dva druga) na tovornjak in nas odpeljali v kasarno. Pred kasarno nas je bilo več. Preden smo vstopili, je oficir potegnil iz vrste mladega rdečelasca in ga vpričo nas ustrelil. S tem nas je ustrahoval. Pognali so nas po stopnicah proti celicam in nas porinili v eno izmed njih. Na oknih sem zagledal gavtre in srce mi je zastalo. Prevzela me je klavstrofobija in me še do danes ni izpustila.

Stražar nas ni grdo gledal in malo smo si oddahnili. Bil sem premočen. V nahrbtniku sem si poiskal suhe hlače. Brat je prosil stražarja za malo juhe, ki jo je res prinesel. V nahrbtniku je imel še pol štruce kruha in malo špeha. To nama je dalo malo korajže, saj nisva vedela, kdaj nas bodo zaslišali. Zvečer sva pogrnila odeje, si podložila čevlje pod glavo in poskušala zaspati. Po nogah nama je začel lesti mrčes in spanja je bilo konec.

Drugi dan sem pod oknom zaslišal svoje ime. Brat me je prehitel, ko sem planil k lini. Klical me je moj sošolec Karel Auersperg. Vedel je, da sem bil na Turjaku, ni pa vedel, kdo je živ prišel od tam. Vse nas je spravil na svobodo.

Odšel sem zopet v lemenat. Sošolci so se čudili, da sem živ. Bilo je dosti govoric: ene so imele resnično podlago, druge ne. Treba je bilo kljub težavam nadaljevati s študijem, dokler ni prišla katastrofa ob koncu vojne.


Drugo pismo je napisal France Okoren, doma iz Bajdinškega mlina pod Turjakom, v vasi Mali Ločnik. Ob napadu na Turjak je bil še gimnazijec škofijske gimnazije, ki je gostovala v Baragovem semenišču in pri uršulinkah. Obleganje Turjaka je preživljal doma, skrit v neki jami v Bajdinški grapi. Ob koncu vojne je šel z nekaterimi gimnazijci in bogoslovci na Koroško, nato pa po izročitvi domobrancev Titovi Jugoslaviji peš v Brixen, kjer je bil sprejet v internat in je lahko nadaljeval gimnazijo. Maturiral je v taborišču v Senegallii v Italiji in šel s Slovenci v Argentino. Tam je bil sprejet v slovensko bogoslovje in imel 1953 novo mašo. Odšel je v misijone v Čile, kjer je deloval med Indijanci. Zelo prav mu je prišlo tudi njegovo medicinsko znanje, saj je pomagal več kot 100.000 bolnikom. O sebi je nekaj povedal ob zlatomašnem jubileju v Družini (Franc Okoren, Čile, Kaj mi pomeni duhovništvo; Družina 2003, št. 29).

Opis slike: Turjak ob šestdesetletnici

Spoštovana gospodična Katica!

Zahvaljujem se Vam za Vaše božično pismo, ki sem ga včeraj prejel. Tudi jaz želim Vam, kakor tudi vsem Slovencem, poseben božji blagoslov in božje varstvo v novem letu 2004, ki se je včeraj začelo. Na Vaša vprašanja zelo rad odgovarjam, v kolikor se pač spominjam tistih tako žalostnih dogodkov.

Med ranjenci, ki so bili pomorjeni še isti dan po predaji, je bil tudi moj starejši brat Anton. Poleg grajske kašče, kamor so spravili ranjence, so bili grajski hlevi in pred njimi velik prostor, ki so ga imenovali »Reitschule«. Pred kaščo je bila samo ena precej visoka kamnita stopnica. Pobite fante, ki jih sorodniki niso odpeljali na domače pokopališče, so pokopali na turjaškem pokopališču, tako mi je povedal moj brat, sedaj tudi že pokojni.

Ko sem leta 1976 obiskal domače in turjaške razvaline, je bilo še vse tako, kot je bilo leta 1943. Ko sem se pa lansko leto (2003) zopet vrnil domov, sem našel novo zgradbo, ki je menda lovski dom. Na Vaše zadnje vprašanje moram odgovarjati, da je res, kar Vi omenjate. Vsaj prvih 6 ranjencev je ustrelil domačin s Turjaka, šesti je bil namreč moj brat Anton, ki ga je ustrelil v tilnik naš daljni

sorodnik s Turjaka; s streljanjem so potem nadaljevali drugi.

Kot se še spominjam iz pripovedovanja, so bili vsi ranjenci duhovno dobro pripravljeni na »odhod k Očetu«. Ni bilo nobenega vpitja, obupa ali podobno, ko so drug za drugim padali čez prag s strelom v tilnik. Vaš brat Lojze, ki je bil kot begunec pred Nemci v Škocjanu, je s svojim zglednim obnašanjem veliko vplival na mene, da sem se odločil za duhovniški poklic. Naj on in vsi naši slovenski mučenci počivajo v miru pri Bogu v nebesih.

Prisrčno Vas pozdravljam vdani France Okoren.

Naj na koncu dodam še eno misel. Krščanska Slovenija je tedaj imela mnogo čudovitih ljudi, sposobnih prenašati težave življenja in delati za njen blagor, pa jih njeni napredni bratje v svoji oblastiželjnosti, domišljavosti in razbrzdanosti niso prepoznali, pomorili so jih ali izgnali in ostanek zatirali in sramotili. Resnica je, da so se povsod, kamor so prišli, izkazali kot izredni ljudje, na katere smo lahko ponosni, v domovini pa se njihova odsotnost bridko pozna.