Avtor: Iva Srebotnjak

V današnjem svetu sprevrženega pojmovanja pravih vrednot, v jeziku, ki tako spreminja pomen besed, da nehote pomislimo na babilonski stolp, ni prav lahko govoriti o osebnosti, kot je bil pater Placido Cortese. Vendar svetilke ne stavimo pod mernik, nas uči evangelij, zato bom poskusila po italijanski knjigi, ki so jo o njem napisali Francesco Biasio, Apollonio Tottoli in Ivo Jevnikar, povzeti poročilo o življenju, delu in mučeniški smrti patra Corteseja.
Rodil se je na Cresu leta 1907, pri krstu so mu dali ime Nicoló (Nikolaj). Doma so govorili italijansko, on pa ni nikoli poudarjal svoje narodnosti, pač pa je zatrjeval, da je Črešan, in se je sporazumeval tako z italijanskimi kot s hrvaškimi vrstniki v vsem razumljivem jeziku prijateljstva. Pri trinajstih letih je zapustil svojo potepuško klapo, starše, dva brata in nadvse ljubljeno sestro ter šel v samostan v Sanpiero pri Padovi. Leta 1923 je vstopil v noviciat in prejel redovno ime Placido. Njegova navezanost na dom se kaže v skoraj vsakodnevnih pismih svojcem, v katerih ni nikoli tožb ali tarnanja, pač pa diha iz njih čista duša veselega darovalca. Domače je prosil, naj mu pošljejo kakšno hrvaško knjigo, da ne bi pozabil tega jezika. V samostanu je nadaljeval gimnazijsko šolanje, po končani srednji šoli pa so ga poslali v Rim študirat teologijo. Leta 1930 se je vrnil v Padovo, prejel mašniško posvečenje, pel novo mašo na Cresu, potem pa opravljal dušno pastirsko službo v baziliki sv. Antona v Padovi do leta 1933, ko so ga poslali v Milano. Čez štiri leta so ga spet poklicali v Padovo in mu zaupali uredništvo glasila Il Messaggero di Sant’Antonio (Glasnik Sv. Antona). To delo je opravljal zelo bistroumno in prizadevno. Musssolini in fašizem sta bila tedaj na višku svoje moči, a Cortesejevo glasilo se je razlikovalo od drugega italijanskega tiska po tem, da se ni nikoli udinjalo fašizmu, najbrž se je število naročnikov tudi zato zelo hitro in občutno zvišalo. P. Placido je bil ves predan dušnopastirskemu in uredniškemu delu, ko se pri njem pojavijo tri ljubljanska dekleta: Marija Slapšak, Majda Mazovec in Marija Ujčič, ki so zaradi vojnih razmer študirale medicino v Padovi. K njemu so prišle s prošnjo, da bi izročil internirancem v Chiesanuovi nekaj denarja, pisem in paketov, ki so jih tem nesrečnežem pošiljali svojci iz Ljubljane. Pater Cortese je vedel za moško taborišče v Chiesanuovi pri Padovi, kjer so bili internirani Slovenci in tudi Hrvatje. Prepričan pa je bil, da so interniranci sami komunisti, o teh si ni nič dobrega mislil, saj je vedel, kaj so počeli v Rusiji in v Španiji. Nič pa mu ni bilo znanega o tem, kaj je naše ljudstvo trpelo na ozemlju, ki so ga zasedli Italijani, ni vedel, da italijanski vojaki niso bili pri nas le vojaki, ampak tudi rablji, ki so pobijali, plenili in preganjali tudi čisto nedolžne ljudi, ker je hotel Mussolini izenačiti geografske meje z »rasnimi« in naseliti v izpraznjeni Ljubljanski pokrajini Italijane. Zato je sprva nekoliko okleval, dekleta pa so vztrajala, mu prikazala resnično situacijo in povedala, v kakšni stiski so njihovi rojaki v taborišču. Prevzela ga je velikodušnost teh deklet in silna želja, da bi pomagale, zato je sodelovanje sprejel. V začetku je hodil v taborišče in skrival pod meniško kuto darove za internirance, potem se je vozil tja na kolesu in ob njem vlekel voziček s pošiljkami. Spoznal je trpljenje ljudi, ki so se sestradani in daleč od doma borili za svoj obstoj. Od 3115 internirancev jih 1500 ni prejemalo nobene pomoči od doma. Okrog 100 jih ni moglo več stati pokonci od izčrpanosti, 338 jih je bilo vidno sestradanih. Še bolj nujno so potrebovali pomoč interniranci, ki so jih pripeljali v Chiesanuovo z Raba. Pater Cortese se ni več spraševal, kaj so po prepričanju, pred seboj je videl samo lačne in preganjane ljudi, zato se je trudil, da bi storil zanje vse, kar je mogel. Za svoje delo je pozneje pridobil sobrata Atanazija Kocjančiča (s krstnim imenom Kristan in poitalijančenim priimkom Cocceani) iz Hrastovelj in Fortunata Zormana (krstno ime Franc, iz Metlike). Posebno pa je bil naklonjen njegovemu delu tudi papeški delegat pri baziliki sv. Antona in apostolski nuncij Francesco Borghengini Conte, podpiral ga je moralno in gmotno.
Slovenski interniranci so bili vseh barv. Iz domovine so prinesli svoje ideološke spore in zamere, vodilno vlogo pa so seveda hoteli imeti komunisti. Organizirali so socialno akcijo, ki naj bi zbirala vse, kar je kdo dobil od doma, in pravično razdelila med vse internirance. Trije frančiškani pa so kaj hitro opazili, da so pomoč delili po »ideološki lestvici«, torej krivično in pristransko. Kot protiutež so p. Cortese in njegova dva pomočnika ustanovili samopomoč, ki je res delila vse vsem enako ne glede na njihovo narodnost, vero in prepričanje. Skrbeli niso več le za internirance v Chiesanuovi, ampak tudi za one v Monigu, Gonarsu in Renicciju. To jim je uspevalo, ker so njihovo delo gmotno podpirali papeški delegat Francesko Borghengini Conte, Il Mesaggero, bazilika sv. Antona (ustanova Kruh ubogih) in škofje v Gorici, Vidmu, Padovi in Ljubljani. Tako je pomoč internirancem od skromnih začetkov kmalu prerasla v veliko dobrodelno organizacijo. Njena duša je bil vedno p. Cortese, ki je ob delu pri Messaggeru in dušnopastirski službi v baziliki sv. Antona moral zastaviti vse svoje moči in žrtvovati tudi nočni počitek, da je internirancem priskrbel vse, kar so potrebovali za znosno življenje. Vse je opravljal z veliko ljubeznijo, zato je uvidel tudi, kako uničujoče je životarjenje v brezdelju, in internirancem prinašal knjige, uredil nekakšno sobo za igranje in prostor za športno rekreacijo. Pater Zorman je za zimo ¹⁹⁴²⁄₄₃ poslal poročilo škofu Rožmanu o tem delu, podrobno je navedel vse prejemke in izdatke za živila, zdravila, obleko in druge potrebščine, s katerimi so oskrbeli internirance v Chiesanuovi. Poročilu je priložil pismo škofu, v katerem pravi: »Iz poročila spoznamo, da je delo p. Corteseja nadčloveško. Moremo reči, da dela dobesedno noč in dan za slovenske internirance. Dvomim, da bi se kak Slovenec lahko meril z njim v materialni pomoči najbolj zapuščenim. S svojim delom dokazuje, kako velikodušna je prava krščanska ljubezen. Pa s kakšnim veseljem opravlja vse to! Njegov predstojnik mu je že očital, da zanemarja svoje uredniško delo. Apostolski nuncij je predstojnika opozoril, da je sedaj to delo najbolj važno in najbolj potrebno … « Škofu je predlagal tudi, da bi se Corteseju zahvalil. Škof Rožman mu je res napisal prisrčno zahvalo, ki je p. Cortese zaradi okoliščin najbrž ni nikoli prejel. Pač pa je bil p. Cortese za svoje delo večkrat poplačan z nehvaležnostjo, a to ga ni ustavilo niti tedaj, ko je spremljal papeškega delegata po taborišču, pa so ga interniranci »pozdravili« z vzkliki proti Bogu in proti papežu. Na vse je odgovarjal s krščansko ljubeznijo in požrtvovalnim delom.
Vojni dogodki pa so se odvijali čedalje hitreje.
8. septembra 1943 je Badoglio podpisal premirje z zavezniki, sledilo je razsulo italijanske vojske in popolna zmešnjava. Slovenski interniranci v Chiesanuovi so ujeli ugodni trenutek in pobegnili iz taborišča. Trije bratje frančiškani so se razšli, saj internirancev ni bilo več. Takoj po razpadu italijanske vojske pa so v deželo vdrli Nemci, nastal je nov preplah in novo hudo preganjanje. K p. Placidu so se začeli zatekati povsem novi ljudje: razpuščeni vojaki, ki so brezglavo begali v strahu pred Nemci, zavezniški vojaki in civilisti, ki so bežali iz ujetništva, Čehi in Slovenci v pregnanstvu in Judje, ki so se bili zatekli v Italijo, da bi si skušali pomagati čez ocean, sedaj pa so bili spet v gestapovskih krempljih. P. Placido je bil ves na razpolago ljudem v stiski. Povezal se je s širokim krogom prijateljev in znancev, ki so bili pripravljeni beguncem priskočiti na pomoč. Judom je priskrbel spremstvo menihov ali deklet iz Katoliške akcije, da so jih vodili v smeri Milana, od tam sta jim pomagala naprej v Švico p. Carlo Vareschi in prof. Ezio Cranceschini s Katoliške univerze. Zavezniškim vojakom in civilistom je s tajnimi povezavami oskrbel beg po morju. Pri tem pa je čutil silno odgovornost za sodelavce, opozarjal jih je na nevarnosti in bil sam tako oprezen, da jih ni imenoval, ko je skupini razporejal naloge. Ozračje je bilo namreč zelo nevarno in sovražno, na nikogar se nisi mogel zanesti. Od povsod so prežali špijoni in ovaduhi. Padova je postala pravi pekel, vrstile so se usmrtitve in čistke. Nekateri sodelavci p. Corteseja so izginili. Samostanski bratje so se začeli z nezaupanjem odmikati od vsega. Čeprav niso natančneje vedeli, s čim se ukvarja, so menili, da pretirava in spravlja vse v nevarnost. Pater Placido pa je obdržal svojo mirnost, kot da se nevarnosti zase ne zaveda, čeprav je v zadnjem času prihajal na obisk gestapo in je bilo vsakomur jasno, zaradi koga prihaja. P. Placida je pri vsem vodila ljubezen do bližnjega, ki jo je enačil s popolnostjo, o strahu pa je menil, da je njen največji sovražnik. Edini, ki je v samostanu prav vse vedel o Cortesejevem delu in ga je odobraval, je bil njegov predstojnik p. Andrea Eccher. Torej je brat Placido ostal zvest tudi svoji zaobljubi pokorščine.

Avtor slike: Iz knjige Padova – Chiesanova

Opis slike: Oče Placido Cortese Iz knjige Padova – Chiesanova

8. oktobra 1944 sta se na samostanskem dvorišču pojavila neki Mirko, ki je veljal za Cortesejevega prijatelja, in visok moški brez desne roke, vprašala sta po p. Placidu. Ta je prihitel k njima, opaziti je bilo, da so se zapletli v živahen pogovor. Nenadoma so vsi trije zapustili samostansko dvorišče, ki je ležalo na ekstrateritorialnem območju, zavili v najbližjo ulico, kjer jih je čakal avtomobil, in izginili. P. Placido se ni več vrnil v samostan, samostanski predstojnik je zaman poizvedoval o njem pri kvesturi, pa tudi druga iskanja so bila brezuspešna. Videli so ga samo še kot jetnika nekateri ljudje, ki so bili tedaj zaprti v bunkerju na trgu Oberdan v Trstu, kjer je bil sedež gestapa. Kdorkoli ga je tam videl, ni mogel nikoli več izbrisati iz spomina njegove izmaličene podobe, pa tudi ne njegove trdnosti v veri. Janez Ivan Gregorc je povedal, da je bilo njegovo telo dobesedno razmesarjeno: bil je pretepen, zbit, imel je raztrgano obleko in okrvavljen obraz, polomljene roke so bile sklenjene kot v molitvi. Spoznala sta se, p. Placido ga je opogumljal, naj zdrži, naj zaupa v Boga in naj nikogar ne izda. V bunkerju ga je srečal tudi slikar Zoran Mušič, tako globoko kot patrova strašna izmučenost in trpljenje so se mu vtisnile v spomin njegova železna volja, trdnost, neomajna vera in polglasna molitev. Ivo Jevnikar, tržaški Slovenec in časnikar, raziskuje že od svojih deških let evropske in ameriške arhive, da bi o tem menihu zvedel tudi od ljudi, ki mu jih za časa njihovega življenja ni bilo dano srečati. V Britanskem nacionalnem muzeju Kew Gardens v Londonu je našel pričevanje podnarednika Ernesta Charlesa Rolanda Barkerja, ki je bil v bunkerju na trgu Oberdan Cortesejev sojetnik in je naravnost srhljivo opisal, kako zverinsko so mučili tega meniha. Gospa Adela Lapajne se je spominjala predvsem njegove molitve, ki se je komaj slišno do zadnjega oglašala iz njegove celice. Nihče od teh, ki so ga srečali, ni natančno vedel, kdaj in kako je umrl, nekateri so domnevali, da je umrl med mučenjem, drugi, da so ga ustrelili, vsi pa so si bili edini v tem, da ni nikogar izdal.

Avtor slike: Iz knjige Padova – Chiesanova

Opis slike: Oče Placido Cortese in študentka Majda Mazovec, sodelavca v pomoči internirancem Iz knjige Padova – Chiesanova

P. Cortese je bil v zaporu približno mesec dni, v tem času so ga dan za dnem zasliševali in mučili s trdnim namenom, da izvedo od njega kar največ, torej mu ni bilo dovolj odločiti se enkrat, da ne bo nič izdal, ampak je moral svoj sklep stalno obnavljati, da mu je ostal zvest vse do mučeniške smrti. Imenovali bi ga morda junak ali heroj, ko ne bi bili tudi ti dve besedi pri nas tako zlorabljeni in omadeževani. Cerkev je uvedla postopek za njegovo proglasitev med svetnike, čutimo, da sodi prav tja. Sprva se nam ob opisu njegovega trpljenja oglaša nekakšna upornot, ki bi jo mogoče mogli imenovati pohujšanje križa, a takoj zatem zaslišimo v sebi globlji in močnejši odmev in doživimo veličastno zmago duha nad zlom, zmago, ki nam utrdi zavest o dostojanstvu človeka, vero v njegovo bogopodobnost in odrešitev.
Usoda p. Placida je bila podobna Kristusovi tudi v tem, da ga je izdal človek, ki naj bi mu bil prijatelj. Kdo sta bila izdajalca?
O prvem, Mirku, vemo prav malo, če izvzamemo, da mu je p. Placido zaupal in da ga je imel za svojega prijatelja. Nekaterim zapornikom v bunkerju na trgu Oberdan v Trstu je ostal v spominu Hrvat po imenu Mirko, ki je bil pretirano zgovoren in radoveden, govorili so o njem, da je špijon. Je bil to Mirko, »prijatelj« p. Corteseja? Drugi je bil Fritz Verdnik, podoficir nemške kontrašpijonaže, poznan kot prijatelj uporniških skupin, po nekaterih trditvah se je s p. Placidom poznal že prej. Bil je Slovenec, rojen v Mariboru v filonacistični družini, ki se je preselila v Reich. Vojskoval se je med izbranimi enotami v Branderburgu in izgubil desno roko. Vrnil se je v Maribor, kjer se je infiltriral v slovenske protikomunistične in protinacistične kroge. Iz Maribora se je preselil v Trst in se povezal z Jožetom Golecem, svojim sošolcem. Pridobil si je zaupanje in rad pomagal s ponarejenimi dokumenti, a vsi tisti, ki so sprejeli njegovo pomoč, so bili kmalu aretirani, ustreljeni ali poslani v lager. Decembra 1944 je oskrbel propustnici tudi Tonetu Duhovniku in domobranskemu častniku Rudolfu Pogačarju, a je tudi poskrbel, da so ju v Ravenni aretirali in njuna pot se je končala v plinski celici. Verdnik je umrl v Salzburgu leta 2002. Ivo Jevnikar ga je pred njegovo smrtjo obiskal, a Verdnikove ledeno mrzle oči so hladno in sistematično brisala dokumentirane trditve.