Avtor: Maja A. Smolej-Ficko

Sprava nas bolj ali manj javno vznemirja že dolgo vrsto let, vse od prve spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu. Zakaj je tako, se ozaveščeni posamezniki vedno znova sprašujejo.
Sprašujejo se tako tisti, ki jim gre odkritosrčno za spravo, kot tudi tisti, ki s spravo nimajo kaj početi, saj je ta izven dometa njihovega trenutnega miselnega sveta in ne vedo dobro, kaj naj bi sprava sploh pomenila. Najraje bi videli, da bi bilo vse ‘po starem’, saj se jih polpreteklost z ničimer neposredno ne dotika. Njihov moralno etični kompas jih namreč ne usmerja dalj kot do lastnega jaza. Ta moralna otopelost ni samo sad komunizma, ali če hočete, kasnejšega samoupravnega socializma, kar bi nekateri radi verjeli in se s tem oprali vsakršne krivde. Je med drugim tudi sad sodobnega potrošništva, neodgovornega in sebičnega individualizma, ki mu ni mar za žive, še manj za mrtve. Moralno otopelost je mogoče srečati danes v Sloveniji med državljani vseh barv in profilov. Ko bi mislili drugače, bi se bridko varali.
Že takoj na začetku, v prvih letih osamosvojitve, je bilo mogoče opaziti kontroverznost v pojmovanju, kaj naj bi sprava sploh pomenila. Govorilo in pisalo se je le o narodni ‘pomiritvi’. Kot da se v javnosti, med ljudmi, dogaja nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, kot da je ‘duhovno zdravje’ državljanov resno ogroženo. Zato naj bi bilo treba ljudi pomiriti? Kot da gre za nekakšno epidemijo, ki naj bi jo zajezili z vsemi sredstvi, ki so bila tedaj na razpolago. Med temi duhovnimi ‘tamifluji’ so bile mnoge pomirjevalne polresnice, bilo je tudi mnogo neresnic, da ne rečemo laži. Mnoge resnice so bile že (dolgo) znane, vendar javnosti domiselno zamolčane. Med ljudi pa so bile spretno vržene evropskemu miselnemu svetu popolnoma tuje domislice (npr. o preštevanju kosti), polne surovega cinizma, ki naj bi (in tudi so) pognale korenine med etično pohabljenimi in otopelimi skupinami prebivalstva.
Slovenci pa smo med drugim tudi še vedno prestrašen narod. Pa ne zato, ker bi bili v letih po osamosvojitvi za javno izraženo osebno mnenje ali prepričanje kakorkoli preganjani ali celo sodno obsojeni. Pa tudi ne samo zato, ker nas hromi strah, v katerem smo živeli dolga povojna leta tja do osamosvojitve. Vzrok naše prestrašenosti ni predvsem nasilje totalitarne, nedemokratične pretekle družbe. Veliko globlje, skorajda ontološke korenine ima ta strah in je zato za majhen narod tudi usodnejši.
Bojimo se namreč samih sebe in svojih odločitev, včerajšnjih, današnjih in jutrišnjih. Bojimo se soočenja s krivicami, ki so nas prizadele in ranile. Bojimo se tudi krivic, ki smo jih mi sami hote ali nehote prizadejali drugim. Radi bi živeli v utvari, da smo vedno in povsod vsi ravnali prav. Eni in drugi. Tudi zato nam pomeni molk o naši polpretekli zgodovini neke vrste čudežno rešilno bilko. Taka ‘molčeča, tiha’ odrešitev je prazna utvara. Umetelno stkana preproga molka, čeprav je, hvala Bogu, danes že natrgana in marsikje že vsa preperela, spravo hromi in onemogoča.
Spravo je nemogoče zakonsko predpisati, jo uradno zaukazati ali celo uradno izvesti. Pač pa morata demokratično dozorela družba in z njo demokratično izvoljena oblast spravo ne le dopuščati, ampak storiti vse, da do nje sploh lahko pride. Izogibati se mora enostranskih, pavšalnih ali celo krivičnih izjav in ravnanj v odnosu do katere koli v pretekle dogodke vpletene strani. Kar največ mora storiti za moralno-etično osveščanje svojih državljanov. Sprava je namreč moralno-etično dejanje, svobodna odločitev samostojnega in ozaveščenega posameznika. Sprava je mogoča le med posamezniki, ki so se osvobodili ideološkega presojanja nasprotnika, njegovih odločitev in dejanj. Samo tako je mogoče ustvarjati in ustvariti prostor za ideološko neobremenjeno dočutenje, tj. razumevanje nasprotnikovih ravnanj v določenem času in prostoru. Od dočutenja ni več daleč do sočutenja, oba nam odpirata pota do nasprotnika in nam omogočata uvid v njegova ravnanja.
Ta pot do sprave ni lahka, zahteva veliko mero dobronamernosti in velikodušnosti na obeh straneh. Na ta način se v človekovem srcu zbudi tudi sočutje, to danes tako malo cenjeno, skorajda zavrženo in zaničevano človekovo čustvo. Ko pridemo na poti sprave tako daleč, si ne stojita nasproti nasprotnika, ampak le dvoje trpečih, strpljenih (bi lepo rekla moja babica) človeških bitij. Takrat sta nasprotnika prišla na cilj … lahkega srca si sežeta v roke, drug drugemu obrišeta solze in si odpustita.
Morda se mnogi od bralcev z mojim razmišljanjem ne bodo strinjali. Sama menim, da filozofski, idejni in politični razlogi, pa naj bodo še tako utemeljeni, ne znajo in ne zmorejo tlakovati spravnih poti. Po svojem bistvu ne upoštevajo in tudi ne morejo upoštevati človekovih čustev, človekovega
srca.

Avtor slike: Mirko

Opis slike: Kdaj bo ta hiša zmogla sestaviti pogodbo po državljanski vojni? Mirko Kambič

Evropski prostor 20. stoletja je bil predvsem prostor ideoloških spopadov. V teh spopadih je bilo kaj malo prostora za človeka in človečnost. Zapustili so na milijone ranjenih človeških src. Božji paradoks pa je kljub vsemu v človečnosti tujih idejnih prostorih, v nečloveških razmerah totalitarnih režimov in ob premnogih oblikah fanatizma ustvarjal najbolj svetle, najbolj plemenite, najbolj božje oblike človečnosti.
Ko bomo pošteno in neobremenjeno razmislili o tem, nam pot do sprave ne bo težka. Spoznali bomo, da je sprava konec koncev zgodba našega srca, sad božje milosti, namenjene vsakemu od nas, saj božji duh veje, kjer hoče. Mi pa se v svoji, od Boga hoteni, osebni svobodi moramo za to pot sami odločiti in se zanjo odločati vsak dan znova …

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Praznična Slovenija Mirko Kambič