Avtor: Santos Abril y Castelló

Spoštovani novomeški škof monsinjor Andrej Glavan, avtoritete, spoštovani duhovniki, redovnice, sorodniki in prijatelji tistih, ki so na tem kraju umrli ali so tu pokopani, dragi bratje in sestre.
1) Rad sem sprejel povabilo, da obhajam sveto mašo v Kočevskem Rogu kot izraz spoštovanja in ljubezni do žrtev ter njihovih sorodnikov in prijateljev, in tudi kot poklon vsemu slovenskemu narodu. Zbrani smo ob kapeli Božjega usmiljenja pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu, na enem izmed številnih skritih krajev na Slovenskem, kjer se je pred 64-imi leti, v maju in juniju leta 1945, zgodil strašen zločin. Tisoči mladih fantov in mož, razoroženih vojakov in civilistov, so se z zvezanimi rokami pomikali med špalirjem nahujskanih in od krvi in alkohola pijanih rojakov ter ob zmerjanju in udarcih s koli proti breznu, kjer so jih čakali drugi, ki so s streli iz pušk enega za drugim pošiljali v smrt. Mrtvi ali samo ranjeni so padali v kamnita brezna na telesa tovarišev, ki so jih pobili pred njimi. V smrtnem boju so se v joku in molitvi poslavljali s tega sveta.
Več tisoč žrtev je samo v tem breznu tu pod nami, tisoči drugih ležijo v breznih v bližnji okolici, deset in deset tisoči so v drugih jamah, tankovskih jarkih, opuščenih rudnikih in na drugih skrivnih krajih po vsej vaši domovini. Poročilo Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje prikritih grobišč govori o več kot petsto prikritih grobiščih in o več kot sto tisoč prikritih žrtvah: Slovencev, Hrvatov, Srbov in predstavnikov drugih narodov, vojnih ujetnikov, vrnjenih domobrancev in civilistov, ki so bili v mesecu maju 1945 pobiti na ozemlju današnje Slovenije.
2) Gre za strašen zločin, ki so ga zmagovalci zakrivili nad premaganci, bratje nad brati v imenu ideologije sovraštva, v imenu komunizma in razrednega boja. S tem zločinom so prekršili Božje zapovedi, človeške zakone in vse civilizacijske norme. Pobijali so ujete in neoborožene vojake, druge ujetnike in tudi civiliste, žene, dekleta in celo otroke.
Brez usmiljenja in brez sočutja so sledili sovraštvu in slepemu maščevanju. Še več. Niso samo ubijali, ampak so svoje zločinsko početje poskušali tudi prikriti in zanikati. Žalujočim materam in očetom, bratom in sestram so lagali, da ne vedo, kje so njihovi dragi, kasneje pa so njihova imena izbrisali in onemogočili žalovanje za njimi. Zato govorimo o zamolčanih žrtvah revolucije in bratomorne vojne. Svojci 45 let niste mogli obiskati krajev, kjer so bili vaši sorodniki pobiti in še danes ne veste, kje natančno počivajo njihovi posmrtni ostanki.
3) Šele 8. julija 1990 je lahko bila na tem svetem kraju prvič sveta maša in simbolni pokop žrtev, ki jo je opravil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit monsinjor Alojzij Šuštar. Tedaj se je lahko začela tudi sprava slovenskega naroda. Letos smo se na tem mestu zbrali že dvajsetič. Veliko stvari se je v tem času spremenilo in uredilo na bolje, vendar še zdaleč ne vse.
V letošnjem letu je bilo odkrito in odprto grobišče v rovu Sv. Barbara v Hudi jami pri Laškem. Strašna zgodba dobiva novo podobo: stotine mumificiranih trupel žrtev, med njimi tudi žensk in otrok. Tudi v tem primeru so storilci poskušali skriti resničnost zastrašujočega barbarskega dejanja s tonami železa in cementa, da zgodovina ne bi zvedela za to tako grozovito nasilje nad najbolj osnovnimi človeškimi pravicami. Takšno nasilje kliče na odgovor vest in čut za človečnost.
4) Še vedno niso znana imena odgovornih, tistih, ki so ta strašni zločin ukazali, in tistih, ki so ga izvajali. Človeški sodbi so se vse do danes izognili, Božji pa se ne bodo. Delo za spravo se nadaljuje, Božja usmiljena ljubezen lajša trpljenje, blaži bolečine in prinaša upanje. Naloga Cerkve in vseh kristjanov je, da iščemo resnico ter vedno in povsod oznanjamo spravo in Božjo ljubezen.
Trdno verujemo, da Bog ljubi vse ljudi, žrtve in tudi njihove krvnike, enako tudi potomce enih in drugih. Zelo verjetno je, da so bili večinoma med njimi sinovi Cerkve, krščeni pri istih krstnih kamnih. To je tudi teološka vsebina mozaika p. Marka Rupnika v tej kapeli Božjega usmiljenja. Na nebeški gostiji se je žrtvam pridružil tudi njihov krvnik. Vsem za mizo strežeta Jezus in njegova Mati Marija.
Mi, dragi bratje in sestre, zbrani pred to kapelo, smo prišli sem zato, da bi se spomnili naših dragih in se znova odločili za dobro ter zavrgli zlo; da bi sodbo prepustili Bogu in svoje bolečine izročili Kristusu, ki je za vse umrl na križu. Brez sovraštva v srcu hočemo moliti za vse; tudi za to, da bi se prebudilo kesanje in spreobrnjenje v tistih, ki so zlo počeli, čeprav je v nas, razumljivo, bolečina, ki pa se odpira ljubezni.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Mašnik Santos Abril y Castelló Blaža Cedilnik

5) K tej odprtosti srca nas vabijo rajni, ki tu počivajo in ki so z molitvijo in odpuščanjem padali v smrt. K temu nas pozivajo tudi odlomki Božje besede, ki smo jo pravkar poslušali.
V prvem berilu smo poslušali, kako se Tobija in njegov sin zahvaljujeta Gospodovemu angelu, ki jima je pomagal. Angel vabi oba, naj se v življenju sklicujeta na Boga: »Slavita Boga in se mu vpričo vseh zahvaljujta za vse, kar vama je storil dobrega! Slavita in poveličujta njegovo ime! Vsem ljudem spoštljivo oznanjajta Božje delo in ne zamujajta z zahvalo!« (Tob 12, 5-6)


Božje delo, ki je vredno, da ga razglašamo, je to, da zmore človeško bitje, tudi sredi trpljenja in sovraštva, medtem ko umira, odpuščati tistemu, ki ga ubija po krivici, in tako posnemati Boga samega, ki na sovraštvo odgovarja z ljubeznijo. Največje Božje delo in najboljša pridiga je mučenec, ki umira z vero in zaupanjem v Boga Ljubezni, ki vsakemu, ki dela dobro, daje večno plačilo, obsodi pa tistega, ki dela zlo.
Res veliko Božje delo je krščansko pravilo, ki pravi: ljubi Boga in bližnjega; to je vzvišena lekcija, ki nam jo danes daje Kočevski Rog.
Isti odlomek Božje besede pa nas uči še nečesa. Slišali smo: »Kdor pa dela greh in krivico, je sovražnik svoje lastne duše.« (Tob 12, 10)


Da, kdor je izgubil čut za človečnost, je v sebi razdejal podobo resničnega človeka, izmaličil je Božjo podobo in podobo drugega. Ne preostaja mu drugega, kot vrniti se sam vase, da bi se zavedel zla v lastnem srcu in se odločil, da ga nikdar več ne ponovi. Samo tako je mogoče biti resničen človek, del nekega novega človeštva.
6) V evangeliju smo slišali, kako Jezus obsoja obnašanje veljakov in bogatinov tistega časa, ki so iskali le svojo čast in razkazovali svoj socialni položaj in moč. O njih je rekel: »Ti bodo strožje sojeni.« (Mk 12, 40)


Pohvali pa velikodušno držo in človeškost uboge vdove, ki je v tempeljsko zakladnico položila le dva novčiča in je »vse, kar je potrebovala za življenje«, dala drugim. Jezus hvali dobroto te žene in njeno pošteno srce.

Ob teh Gospodovih besedah se lahko zamislimo. Všeč mu je človekovo srce, ki je čisto, osvobojeno zla. Hvali tiste, ki so sprejeli njegovo oznanilo: »Resnica vas bo osvobodila.«

Gospodove besede in zgled preproste in uboge vdove dobita tu v okolju Kočevskega Roga novo in zelo konkretno razsežnost. Tukaj ni zmagal čut za pošteno dobroto in za človečnost, ampak zlo. V imenu neke ideologije so se zgodili zločini, ki jih nobena ideologija ne more opravičiti – nobena ideologija.
Včasih se hoče tako skrajno nasilje skriti z opravičilom, da je šlo za pravičen boj proti drugi totalitarni ideologiji, ne da bi se ob tem hotelo priznati, da je šlo za padec v iste metode in zmote, če ne še večje od tistih, proti katerim je potekal boj.
V luči Božje besede in žalostnih izkušenj iz preteklosti, se moramo ponovno odločiti, da hočemo zavreči vse totalitarne ideologije preteklosti, vse, ne le nekatere, in sicer z razumnostjo, ki bo iskreno priznala napake, ki jih je zagrešila in jih presegla s prošnjo za odpuščanje, da bi se tako zločini proti človeštvu več ne dogajali.
V tej zavesti in s tem prepričanjem ter razpoloženjem srca – kakor so mi pripovedovali mnogi vaši sonarodnjaki – bomo sposobni očistiti naš zgodovinski spomin in bomo lahko prosili tudi druge, naj storijo isto, če tega še niso storili. Samo če bomo premagali sovraštvo, bomo lahko zgradili v resnici novo civilizacijo ljubezni, ki je bila ena izmed velikih intuicij in navdihov papeža Pavla VI. in ki je tudi naša želja. Amen.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Nuncij odhaja – spremljan od mnogih hvaležnih misli Blaža Cedilnik