Avtor: Blaža Cedilnik

Ko so se komunisti, prenovitelji oziroma »listje« preimenovali v socialdemokrate, sem zapisala, da so zamenjali preteklost oziroma zgodovino stranke. Kakor je to po eni strani res, se mi po drugi strani beseda oziroma izraz ni zdel čisto pravi, ni mi bil všeč. Pa nisem našla izraza, ki mi je bil tako rekoč na jeziku, kot pravimo. In tako je ostalo. Ampak tisti hip, ko je bila Zaveza pri tiskarju, tisti hip mi je beseda padla z jezika – menjava telesa, menjava duha. Spomnila sem se tudi slovenskega pregovora: Volk dlako menja, čudi pa ne. Komunisti so že nekajkrat zamenjali telo, preteklost, zgodovino, dlako, čudi pa ne. Tako je torej bilo s to besedo, s tem izrazom. Rekla sem si: ga bom pač prihodnjič uporabila. Ampak prihodnjič je čez tri mesece ali več, če pride kaj vmes.
Ampak je že tako, če kovanca ne pobereš sam, ga bo pa kdo drug, in tako se je zgodilo tudi s tem izrazom. Uporabil ga je Boštjan M. Turk v eni od svojih kolumn, ki jih, mimogrede povedano, z največjim užitkom prebiram. Ne samo tokrat, večkrat imam občutek, da mi snema besede z jezika, pa ne samo on, tudi marsikdo drug. Takrat sem malo jezna sama nase in si pravim: Vidiš, ker nisi sama zapisala tega, je napisal nekdo drug. Včasih sem pač lena, ne ljubi se mi pisati na papir, če ni računalnika pri roki, včasih pa zares tudi papirja ni. In misli in besede, ki takrat kar lijejo iz mene in bi jih bilo treba samo prestreči na papir, diktafon ali najbolje računalnik, se kar nekam izgubijo in se nikoli več ne vrnejo k meni. Pač pa gredo k nekomu drugemu in ta jih pa zapiše. Sama imam lahko le zadovoljstvo, da so se najprej ponudile meni. In če jih nisem izkoristila oziroma uporabila, sem sama kriva, da so potem odšle drugam.
Naj se vrnem nazaj. Menjava telesa je ena plat medalje oziroma ena značilnost komunistov ali kakor koli se že sedaj imenujejo. Kajti ni rečeno, da se bodo vedno imenovali tako. Okoliščine se bodo spremenile in spet bodo prilagodili ime in dlako (čudi pa ne). Druga pa je nekakšno skupno mišljenje ali somišljenje, kakor mu sama pravim in je značilno za komuniste alias … … socialdemokrate. Ko so bili še zaresni komunisti, se je temu reklo: biti na liniji. Vedeli so, katere besede in besedne zveze so prave, kako jih je treba uporabljati, uporabljati kar naprej, da so se vtisnile v možgane ljudi, posebej takih, ki so zadovoljni, če kdo misli namesto njih. In če jih je kdo kaj vprašal, so brž našli ustrezno (ali pa tudi neustrezno, važno je bilo, da je prava) in bili so na liniji, kar jim je prineslo določeno ugodnost. Tako je komunistom prav to skupno mišljenje ali somišljenje, uporaba istih besed, parol, ali ker so bili na liniji, dalo posebno moč. Mi ostali pa smo bili razdrobljeni, razmišljali smo vsak po svoje, uporabljali vsak druge izraze, kajti ni nam bilo dano, da bi svoje misli izmenjavali, izostrovali na raznih seminarjih, simpozijih, na šolanju v kakšnem drugem kumrovcu in pa kasneje v medijih in se na ta način združevali v nekakšno skupnost, nekakšno občestvo, ki bi imelo moč. Potem bi tudi naše besede uporabljali ljudje, ki ne razmišljajo sami. In če bi bilo takih občestev več, bi imeli pluralnost, bi imeli demokracijo. Tako pa smo imeli eno samo tako skupnost, ki je imela zaradi tega neznansko moč, absolutno oblast, diktirala je vse po spisku, skratka, bila je diktatura. In kot taka, je imela v rokah vse ravni družbe, vsa področja človekovega udejstvovanja začenši z vrtcem in šolo, pa seveda medije in kapital in službe in šport in zabavo, sploh vse.

Avtor slike: Tadej

Opis slike: Poslanci sprejemajo Deklaracijo o osamosvojitvi – Ali so mislili isto? Tadej Bratok

Sedaj so se stvari nekoliko spremenile. Pravzaprav se spreminjajo. Poraja se drugo občestvo, ki izgleda kot nasprotnik prvega in še vedno edinega zveličavnega, kajti še vedno ima v rokah vse tisto od prej. Večina vrtcev in šol je še vedno v njihovih rokah, učitelji so še vedno na njihovi liniji, tako da vzgajajo njihov podmladek. A počasi kljub nasprotovanju se pojavljajo tudi drugačne šole in tudi drugačni učitelji. Večina medijev je še vedno v njihovih rokah oziroma v rokah njihovih dedičev, večina novinarjev je še vedno družbeno-političnih delavcev. Vendar se pojavljajo mediji, kjer si lahko tudi mi izmenjavamo misli in počasi ustvarjamo polje za somišljenje, kajti somišljenje je mogočna in močna beseda. Kakor me malo pojezi, kadar preberem kak članek, pri katerem imam občutek, da mi je avtor snel besede z jezika, mi ukradel misli, sem po drugi strani zadovoljna, ker nas je čedalje več. Ki mislimo enako. Ki smo ves čas tako mislili, a vsak zase. Vsak v svojem kotu ali v svoji majhni združbi. Ki smo pokončni, zvesti svojemu prepričanju, ki imamo vest in srce in dušo, ki ne menjamo ne telesa, ne dlake, ne duha.
Prvotno občestvo (beri komunisti ali kakor se jim že ta trenutek reče; sicer pa imajo več imen) pa se stalno spreminja. Najbrž prav zato, da bi ustvarili iluzijo demokracije in pluralnosti. Kar zaboli me, ko vidim, da je veliko ljudi, ki teh menjav ne spregledajo, čeprav skušajo biti v stilu salta mortale. Nasedejo neki čisto novi stranki, s čisto novimi kadri. Pa vendar bi morali videti, da so to isti volkovi, ki so si nadeli ovčje ali kakšne drugačne kožuhe, njihova čud je pa ostala. Da so to stara, dobro znana telesa, ki niso zamenjala duha. Kako lahko nasedejo nekemu Golobiču, ki naj bi prinesel svež veter in drugačno obnašanje v politiko?

Torej, kot sem rekla. Treba je izgraditi to drugo občestvo do take mere, da bo obvladalo somišljenje, da bo počasi vsaj na tem polju postalo enakovredno, enako močno, a bistveno drugačno kot tisto, ki je izšlo iz komunizma. Veseli me, kadar srečam človeka, ki ga prej nisem poznala, pa se pogovarjava, kot bi se poznala že vse življenje. Dopolnjujeva si stavke, eden drugemu izostrujeva misli. In takih ljudi srečujem vedno več. Da se ne bomo napak razumeli: ne misliva enako, saj sva dva različna človeka z različnimi znanji, vedenji in izkušnjami. Ampak najin pogled je uprt v isto smer. In pripravljena sva poslušati drug drugega. In pripravljena sva sprejemati argumente od drugega. In to je moje upanje za prihodnost. Zelo svetla luč na koncu dolgega, temnega tunela.