Avtor: Janko Maček

France Novak je bil rojen leta 1927 kot šesti otrok Novakove, po domače Kavškove družine v Zajasovniku pod Trojanami. V družini je bilo vsega devet otrok, vendar sta dva umrla kmalu po rojstvu. Zajasovnik je tedaj spadal pod občino Motnik in okraj Kamnik, sedaj pa je tu občina Vransko v celjskem okraju. France rad pove, da je imel modrega očeta. Bil je navaden kmet, vendar je že v začetku druge svetovne vojne imel jasne pojme glede takratne in bodoče ureditve sveta: »Nemci bodo kmalu propadli in zapustili našo deželo, komunizem pa ne bo tako hitro propadel, jaz tega ne bom dočakal. OF je komunizem.« V mamini družini – njen dekliški priimek je bil Učakar – so imeli duhovnika, ki je pred vojno župnikoval v Kolovratu. Mama je zelo rada brala. Redno branje dobrih časopisov in knjig ji je dalo neformalno izobrazbo, ki jo je posredovala tudi svojim otrokom.
France se je jeseni 1940 vpisal na gimnazijo v Celju in do začetka okupacije dokončal prvi razred. Oba s sestro Ivanko, ki je tedaj tudi obiskovala gimnazijo, sta v tem času stanovala pri neki gospe v Celju. Jeseni 1941, ko bi bilo treba iti v nemško gimnazijo, je ostal doma in potem do pomladi 1944 dokaj mirno živel v zavetju domače družine. Starejša brata sta bila leta 1943 mobilizirana v nemško vojsko. Anton je bil na vežbanju v kraju Mistelbach. Malo pred usodnim 1. majem 1944 so dobili od njega pismo, naj ga pride kdo obiskat, ker pozneje obisk ne bo več mogoč, saj bodo kmalu poslani na fronto. Prav to je France izkoristil, da se je tisti dan umaknil pred pričakovano nemško represalijo. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je 1. maja 1944 nenadoma razburkalo mirno življenje vasice pod Trojanami? Partizani so iz zasede, ki so jo pripravili nedaleč od vasi, napadli kolono kamionov z nemškimi vojaki, ki je pripeljala od Celja in bila namenjena preko Trojan. Zavladal je strah, da bodo zato Nemci pobrali vaščane in jih odpeljali v taborišče ali celo postrelili kot talce. Še preden so Nemci mogli začeti preiskavo, je odšel France z bratovim pismom v žepu na Vransko in nato naprej na obisk v Mistelbach.
Na srečo tedaj Nemci v Zajasovniku niso izvedli nobene represalije, toda mirnega življenja za še ne 17-letnega Franceta je bilo kljub temu konec. Prišli so partizani Zasavskega odreda in njega ter še nekatere sovaščane mobilizirali v svojo enoto. Njihova prva »bojna« naloga je bil prenos soli na Dolenjsko. Vsak novinec je dobil svojo vrečo. Pred odhodom jih je poveljujoči opozoril, naj pazijo na tovor in naj se držijo kolone, kajti oboroženi spremljevalci bodo streljali nanje, če bo kdo skušal pobegniti. Po treh dneh napornega pešačenja so oddali tovor v neki vasi – ime je France pozabil – blizu Žužemberka. Čeprav so z velikim naporom prinesli svoj tovor na določen kraj, je bila »menaža«, ki so jo dobili iz kotla, neslana. Seveda pa so »štabovci« imeli posebno hrano, kjer so takoj uporabljali prineseno sol. Novinci so potem ostali nekaj časa v tisti vasi in čez dan vežbali, ponoči pa počivali.
Približno po enem tednu vežb – France je med tem nekaj časa cepil drva za štabno kuhinjo – so jih nekega večera postrojili in odšli so na pohod. Novinci so bili še vedno brez pušk, bili pa so nekateri izmed njih določeni za bombaše. France je tako dobil ¹⁄₂ kg plastike z detonatorjem. Obkolili so vasico s cerkvijo na hribčku, kjer je bila domobranska postojanka. Mitraljezec Janez, doma iz Žalca, je bil med napadom zadet in je tam umrl. Prav on je bil določen, da napada tam, kjer naj bi se France približal žičnim preprekam in v njih z eksplozivom naredil vrzel. France je tako z nekoliko zamude aktiviral svojo bombo in imel srečo, da med napadom ni bil ranjen. Domobranci so sprevideli, da napada ne bodo vzdržali, zato so naredili izpad. Dva težko ranjena domobranca sta prišla v roke napadalcem in partizanski oficir ju je kar tam ustrelil. Ko so vdrli v postojanko, so prišli tudi do vina. Toda veselje ni dolgo trajalo, kajti domobranci so od nekod dobili pomoč in partizani so se morali hitro umakniti.
Premaknili so se proti Novemu mestu. Naslednji dan je komisarka Majda zbrala skupino osmih novincev v senci košatega drevesa nekoliko vstran od čete. Tedaj so bili že oboroženi. France je postal pozoren, ko jih je nagovorila z »dragi skojevci«. Pohvalila jih je, ker so pomagali izbojevati zmago in opozarjala, naj bodo povsod čuječi, naj imajo vedno odprte oči in ušesa.
Franc se ne spominja natanko, kdaj so odšli na Notranjsko. Zapomnil si je kraje: Slivnica, Pikovnik in Preserje pod Krimom. Z njim je bil tedaj tudi Rado Kropivšek iz njegove vasi, ki je bil nekoliko starejši in je že dobil čin vodnika. Spoprijateljila sta se in sklenila, da ob prvi priliki pobegneta od partizanov. Nekega večera sta bila določena za patrolo, ki naj bi v okolici Preserja likvidirala neke skrivače. V patroli so bili večinoma novinci, le neki Belokranjec je bil »star« partizan. Ko so se približali Preserju, je Kropivšek naredil tak razpored, da sta se s Francom ločila od ostalih in pobegnila. Bil je september 1944. Kam zdaj? Nekaj časa sta tičala v gozdu pod Krimom in si tešila lakoto z malinami. V bližini Iškega Vintgarja sta srečala partizana v angleški uniformi, ki jima je povedal, kje so partizanske zasede in kod hodijo domobranci. Ta informacija jima je pomagala, da sta srečno prišla do Šentjurija in se predala domobrancem.

Opis slike: Novakovi trije, France, Janez in Anton, ko še ni bilo nemške in partizanske mobilizacije

Po zaslišanju so ju vključili v 62. domobransko četo. Marca 1945 sta oba prišla v Kočevje. V začetku maja 1945 so se močne partizanske enote že približale Kočevju in domobranci so se umaknili proti Ljubljani. Z njimi sta šla seveda tudi Novak in Kropivšek. Do Črne vasi so s seboj vozili tudi top. Tisto noč je pod Krimom pokalo kot na fronti. Tudi oni so streljali s svojim topom, potem pa so ga onesposobili in odšli skozi Ljubljano do Ljubelja. Po nekaj težavah so prišli skozi tunel na avstrijsko stran. Pri dravskem mostu so morali oddati orožje. Polastil se jih je občutek negotovosti, ki se je še povečal, ko so na poti proti Vetrinju srečali oboroženega partizana na kolesu. Novak je med begunci v Vetrinju srečal strica Franca Učakarja, župnika v Kolovratu, ki mu je priporočil, naj se kar drži svoje enote.
V Vetrinju je imel Novak tur na trebuhu. Bolečine so bile zelo hude. Zdravnica, ki ga je pregledala, je povedala, da bo potrebna operacija, in vprašala: »Ali boš kaj jokal?« Njeno vprašanje pove, da je v fantu videla še otroka, kar je v resnici tudi bil. Kar kmalu je prišel dan vrnitve v domovino. Angleži so jih s kamioni odpeljali v Podrožco in naložili na vlak, ki jih je pripeljal v Kranj. V spremstvu partizanskih straž so šli po klancu navzgor in prišli do barak. Prav tisti večer so tam ustrelili mladega domobranca, ker so pri preiskavi njegovega nahrbtnika našli naboj za puško. Ko so pešačili iz Kranja v Šentvid, so bili žejni. V neki vasi so jim ženske postavile k cesti nekaj veder vode, vendar jim stražarji niso dovolili piti. Neki domobranec se ni mogel premagati in je kljub prepovedi pristopil, da bi pil, toda stražar je najprej brcnil njega, nato pa še vedro, da se je voda zlila po tleh. V Škofovih zavodih so jih stlačili v dvorano nasproti glavnemu vhodu. Iz Šentvida sta Novaku najbolj ostali v spominu dve partizanki, ki sta nekajkrat, navadno zvečer ali ponoči, prišli v njihovo sobo in z bikovkami kar povprek mlatili po fantih. Bilo je očitno, da se izživljata nad njimi, ne da bi koga posebej poznali in osebno imeli kaj poti njemu. Že proti koncu so jih stražarji nekega večera v hodniku pred dvorano postavili v vrsto. Ko so tam stali in čakali kaj bo, je pristopil k Novaku neki oficir, ga zgrabil za ovratnik in nadrl: »Mulec, kaj pa ti delaš tukaj? Marš ven!« Potegnil ga je iz vrste in potem ga je še drugi partizan porinil proti sobi tam blizu: »Zgini v sobo!« V polni sobi je Novak legel na tla, kjer je bilo še malo prostora. Šele drugi dan je videl, da so v sobi sami mladoletniki, ki so jih tako kot njega ločili od ostalih, ki so jih tisto noč odpeljali v Kočevje in nato naprej v Rog.
Nekega avgustovskega dne so spet stali v vrsti, tokrat na zavodskem dvorišču. Pred nje je stopil partizanski kapetan in jih nagovoril: »Tovariši, sedaj vas imenujem tovariši! Prosti ste. Dobili boste odpustnice in odšli domov.« Res so jih čez uro ali dve izpustili. Novak je bil lačen, zato se je na poti ustavil pri neki hiši v Črnučah. Sprejeli sta ga dve starejši ženski, mu dali kruha in mleka in ponudili, da pri njima prespi, ker se je že mračilo. Drugi dan po zajtrku je nadaljeval pot proti domu – do Zajasovnika je imel 45 km. V klancu pred Trojanami mu je zmanjkalo moči in nezavesten je obležal v jarku poleg ceste. Ko je prišel k zavesti, je zagledal nad seboj znan obraz. Rabil je nekaj časa, da ga je prepoznal. Bil je sovaščan iz Zajasovnika, ki se je slučajno tam mimo pripeljal s kolesom. Nekoliko sta se pogovorila in Novak si je toliko opomogel, da je prisedel na kolo, in kmalu sta bila pred domačo hišo. Ker je bil že večer, so bila vrata zaklenjena. Mati in dve sestri, ki so prišle odpirat, so prestrašeno gledale, kdo jih moti ob tej uri, saj Franceta niso prepoznale. Ob povratku domov je imel 49 kg, prej pa 84. Vedel je, da mora s hrano začeti počasi, in to ga je rešilo. Tako je Franc Novak preživel drugo svetovno vojno. Tudi oba starejša brata sta se srečno vrnila s fronte oziroma iz ujetništva. Najprej je prišel Janez, ki so ga Angleži ujeli v Normandiji in je bil na koncu vključen v 5. prekomorsko brigado, nato pa še Anton iz ujetništva v Rusiji.

Opis slike: Franc Novak po vrnitvi iz zapora v Šentvidu

France je bil od leta 1950 do 1954 v zaporu. Kaj je zagrešil, s čim si je to zaslužil? Ko je leta 1950 hotel pobegniti čez mejo v Avstrijo, so ga na Hrušici pri Jesenicah prijeli in kmalu se je znašel v celjskem Starem piskru, ki je predvsem znan kot zloglasni nacistični zapor v času okupacije. Celih osem mesecev je France Novak preživel v tem zaporu in iz njegove pripovedi sledi, da je novim »lastnikom« po maju 1945 uspelo ohraniti njegovo medvojno »kvaliteto«. Ker je bil toliko časa v lisicah, so mu prsti na obeh rokah skoraj odmrli. Skoraj neverjetna se zdi Novakova pripoved, kako so ga zasliševali. Prvo zaslišanje je trajalo kar 34 ur. Med zaslišanjem je moral stati. Ko se ni mogel več držati na nogah, so ga obesili na lisice in zasliševanje se je nadaljevalo. Kljub temu pa ga niso zlomili. Sam pravi, da je bil trden in trmast, seveda pa tudi ni mogel priznati stvari, ki jih ni bilo. Ko je prišel v taborišče Medvode, so ga dali v sobo, kjer je bil jezuit pater Lederhas, in tudi pri nalaganju gramoza sta bila skupaj. Takoj je zaslutil, kaj to pomeni. Potem so ga poklicali v pisarno, da bi mu dali navodila, kako naj opravlja svojo nalogo, on pa jih je zavrnil: »Lahko vam povem, kako sem bil v lisicah, kako sem zlezel skupaj med neskončno dolgim zaslišanjem, nimate pa ne zlata ne srebra in ne take svobode, da bi zato koga zalezoval in tožil.« Besno so ga gledali in razgovor je bil takoj končan. Od tedaj ga niso več klicali v pisarno, ga je pa povsod spremljala črna pika.
Franc je v zaporu izgubil oko. Poškodoval mu ga je drobec, ko so na roko vrtali luknje za miniranje. Iz Medvod je tudi pobegnil in ponovno hotel oditi čez mejo. Prebil se je skozi vse taboriščne straže in potem spoznal, da ni izbral pravega časa, da po snegu ne bo prišel daleč. Nameraval je iti domov, pravzaprav je bil že blizu doma, pa je sprevidel, da se ne bo mogel skriti, saj so povsod prežali nanj. Končno se je odločil in se sam šel javit v Ljubljano. Oznovec, ki ga je sprejel v Ljubljani, ga je začudeno gledal, ali je sploh pri pameti, Franc pa mu je mirno pojasnil: »Pretehtal sem svoj položaj in sprevidel, da je to še najboljša rešitev.« Za štirinajst dni so ga vrgli v bunker, potem pa je spet normalno hodil na delo.
No, tudi štiri leta zapora so končno minila in Franc Novak je kljub težkim preizkušnjam v mladih letih ostal pokončen mož in dočakal 82 let.