Avtor: Vanja Kržan

Prisilna vrnitev v svobodno domovino in pobeg iz zapora

Božo se spominja: »Kako smo se počutili na poti na Koroško, kako doživljali naše bedno stanje na Vetrinjskem polju in vse, kar se je tam dogajalo z nami, se ne more opisati. Oba brata in jaz smo bili dodeljeni v Gorenjski polk. Pred nami sta bila vrnjena v Jugoslavijo transporta domobranske policije in godbenikov. Nekdo, ki je pobegnil, je povedal, da domobrance vračajo. Prevladalo je mnenje, da je to le provokacija, da bi se razbila enotnost domobranske vojske. Tako je menil tudi dekan Škrbec in prepričal nas je, da Angleži domobrancev ne izročajo partizanom.
Ko smo nekje pred Podrožco, verjetno je bilo to v Podgorju, zlezli s kamionov, so nas zastražili Angleži, pobrali so nam fotoaparate in zemljevide. Postali smo zmedeni, nismo vedeli, kaj se dogaja.
Morali smo na tovorni vlak, prva dva vagona sta bila potniška, vsi ostali živinski. Potniška sta bila za domobranske oficirje. Ko smo bili v vagonih, so Angleži zaprli vrata, z notranje strani jih ni bilo mogoče odpreti. Skozi line smo opazili od vseh strani prihajati partizane, ki so do takrat ostali skriti. Zdaj je bilo jasno, da so nas Angleži prevarali. Vlak je odpeljal, toda ne proti Trbižu, ampak v karavanški predor. Na Jesenicah se je vlak ustavil in v vagone so vdrli južnjaki: ‘Davaj! Davaj!’ so zahtevali od nas ure in zlatnino. Z Jesenic nas je vlak odpeljal direktno do Škofje Loke. Prvih dveh potniških vagonov nisem videl. Verjetno so ju odklopili že na Jesenicah
Od železniške postaje so nas odgnali do mesta; na mostu preko Sore so tisti, ki so še imeli skrite ure, zmetali te v vodo. Mimo uršulinskega samostana in cerkve smo prišli do stopnic, ki so vodile na grad.
V vagonu smo bili še vsi trije skupaj: Rado, Zdravko in jaz. Med potjo smo se razšli, tako da sem hodil prvi, brata sta zaostala bolj zadaj. Bilo mi je jasno, da nas peljejo v zapor in v smrt. Na enem od podestov med stopnicami sem se ustavil, da počakam Rada in Zdravka. Dali smo si roke. Slutil sem, da se ne bomo več videli. In res smo se poslovili za zmeraj. Odšla sta naprej, jaz sem še nekaj časa postal. Na enem od podestov malo više so stali partizanski funkcionarji in prežali na ujetnike. Ko sta Rado in Zdravko prišla do njih, so ju divje zgrabili in odgnali v bunker v kleti gradu.
Čez čas sem se ponovno pridružil žalostnemu sprevodu ujetnikov tam, kjer jih je bilo največ. Upal sem, da me partizanski funkcionarji ne bodo prepoznali, saj se z nobenim od njih nikoli nisem srečal. Poleg tega sem bil po obrazu zaraščen in dolgi lasje so mi prekrivali lica. Prišel sem na podest … in srečno mimo partizanov do gradu, v zadnje nadstropje med obema stolpoma, v sobo, ki je bila nekdaj učilnica.
Vzdušje je bilo nepopisno strahotno. Najraje bi takoj umrl. Dobili smo malo čorbe, potem smo morali po stopnicah v pritličje in odložiti še tisto, kar je kdo morda še hranil. Prihajali so terenci in nas ogledovali. Ali me bo kdo prepoznal? Bilo me je strah, vedel pa sem, da me nobeden od terencev ne pozna. To me je ves čas reševalo. Ko sem srečno spet prišel v sobo, me je obup malo popustil. Začutil sem, da me prevzema uporništvo: Ne dam se kar tako!
Na steni nekdanje učilnice so bile pritrjene omarice za obleko učencev. Nekatere so bile odprte. Naslednji dan je prišel v sobo spet eden od terencev, iskal in našel svojo žrtev: nekega moškega iz Črnega Vrha. Pretepel ga je do nezavesti. Po tistem sem odprl eno od omaric, se stisnil vanjo in priprl vrata. To sem ponavljal vsako dopoldne, ker so terenci hodili največkrat dopoldne, popoldne malokdaj. Nihče od ujetnikov me ni posnemal. Ležali so po tleh, izmučeni, brez volje, apatični.
Jaz sem postajal čedalje bolj uporniški in drznejši, morda zato, ker me nobeden od terencev ni prepoznal. Skupaj z mano v sobi se je znašel tudi moj stari znanec iz Cerkelj, Matija Kepic. Pravili smo mu Matic. Tudi v njem se je prebudil uporniški duh. Kako bi se dalo pobegniti? Večkrat sem skozi okno opazoval stražarja, kje hodi in v kakšnem času napravi svojo pot od enega stolpa mimo drugega, ga nekaj časa ni, nato pa se spet prikaže izza stolpa. Toda midva z Maticem sva bila v zadnjem nadstropju in pogled navzdol v globino ni dajal nobenega upanja.
Če bi se le dalo kje dobiti rjuhe, jih zvezati in se spustiti navzdol? Toda kako izpod gradu, grad je obdajalo visoko obzidje. Možnosti za pobeg nisva iztuhtala. Naslednje dni se nama je približal eden od domobrancev, ki je poznal Matica. Pisal se je Grmek in vedel sem, da je bil telovadni mladinski prvak pri Zvezi fantovskih odsekov. Zaupal je Maticu, da je na zadnjem stolpu videl žico, ki vodi od strelovoda, in mu naročil, naj si jo grem ogledat.
Če sem hotel na stranišče, sem moral mimo vrat, ki so vodile v stolp. Uspelo mi je, da sem se neopažen pritihotapil v stolp. Tudi tukaj je bilo vse polno ujetnikov, ki so apatično ležali po tleh in se zame še zmenili niso. Nekako sem se prebil preko njih do okna. Odprem ga in zagledam približno pol metra od okna žico, dosti debelo in močno. Pričnem jo majati, da sem preizkusil njeno trdnost. Na steni so bili kavlji in nanje je bila pritrjena žica.
Vrnil sem se v sobo in vse povedal Maticu: ‘Mogoče bi pa šlo!’ Toda, kako naprej, ko bi bili enkrat na tleh? Kako čez obzidje, bilo je dosti visoko. Kot nalašč je na bregu pobočja med gradom in obzidjem stala jablana; najmočnejša in najdaljša veja se je stegovala nad obzidje. Ponujala nam je rešitev. Matic je načrt zaupal Grmeku in strinjal se je. Pobegniti bi morali v trenutku, ko stražar odide za stolpom, ko se vrne, bi morali biti že preko obzidja. Ali nam bo uspelo in kaj, če nam ne bo? Toda v vsakem primeru nas čaka smrt. Tvegajmo!
Vsako jutro smo se morali na hodniku postaviti v vrsto. Prihajali so partizanski funkcionarji. Med njimi sem prepoznal partizanskega oficirja Bernika. Bil je brat domobranca Joža Bernika, s katerim sva bila skupaj v Kranju. Hodil je od enega do drugega. Vsak mu je moral povedati svoje ime in od kod prihaja. Če bi povedal, da sem Božo Murnik, bi me še tisti trenutek vrgli v bunker k bratoma. Izmislil sem si ime in tudi kraj bivališča.
Vedel sem, da se ne bom mogel dolgo skrivati pod drugim imenom. Čimprej moramo pobegniti! Prijavila sta se nam še dva ujetnika: neki Grmekov znanec in Ivan Pečan iz Ljubljane.
Za pobeg smo določili deseto uro zvečer, ko bo že temno. Vseh pet nas je postopoma odšlo v stolp. Jetniki na tleh so še vedno odsotno gledali predse, nobeden se ni zmenil kaj počnemo. Je mar res vse zajela apatija?
Prvi se je spustil Grmek. Jaz naj bi šel zadnji: vsem naj pridržim žico, da se ne bo preveč majala in ropotala. Grmek, nekdanji telovadec, je hitro in neslišno priplezal dol. Za njim se je spustil njegov prijatelj, ta pa je bil manj spreten. Ko je pristal na tleh, je žica močno zaropotala. Zastal mi je dih. Prisluhnil sem, ali se ni morda vrnil stražar, če je zaslišal ropot. Hvala Bogu, ni ga bilo. Onadva spodaj sta že plezala na obzidje. Spustil se je še Matic, nato Ivan in za njim hitro jaz. Meni ni nihče pridržal žice. Majala se je in ropotala. Nenadoma začutim, da se mi je gumbnica na hlačah zataknila v kavelj. Obvisel sem, ni šlo ne gor, ne dol. Tekli so zadnji trenutki. Sunkovito sem se potegnil navzgor, nato z vso silo dol, da sem si strgal gumbnico. Posnelo mi je kožo z dlani, toda niti za trenutek se nisem smel obotavljati. Po mojem občutku je pretekel čas, ko bi se moral stražar vrniti z druge strani. Planem na drevo in po veji na obzidje. Bilo je kakih pet metrov visoko. Vsi so že bili preko obzidja in stekli naprej na dogovorjeno mesto. Nisem si upal skočiti. Prijel sem za rob in se spustil obrnjen proti obzidju. Z nogami sem se odgnal, skočil in priletel na noge. Stražar se je v tem času že gotovo vrnil z obhoda, sem pomislil. Kako to, da ni ničesar slišal? Se je prav tokrat malo dlje zadržal na drugi strani gradu? Je bil mlad in neizkušen in sam prestrašen? Je morda kaj slutil, pa namenoma ni streljal? Morda pa se je le meni zdelo, da bi že moral priti?
Pod obzidjem so počakali name. Skupaj smo prebredli potok in nato zavili levo v gozd. Kam zdaj? O tem se prej nismo pogovorili. Grmek in njegov prijatelj sta sklenila, da odideta proti Notranjski in naprej v Italijo. Ločili smo se. Mnogo let kasneje sem od Grmeka zvedel, da sta s prijateljem prišla v Samotorico nad Horjulom, kjer je nekdo prepoznal njegovega prijatelja. Ubili so ga, Grmek pa je srečno pobegnil v Italijo in od tam v Ameriko.
Mi trije: Matic, Ivan in jaz smo celo noč tavali in se vrteli v krogu. Proti jutru smo prišli do neke hiše. Matic je potrkal na okno, morda je ljudi poznal, in kar skozi okno so nam dali nekaj kruha in mleka. Predlagal sem Maticu, naj naju on vodi, ker najbolje pozna teren. Do jutra smo se zadrževali na robu gozda v bližini hiše. Zagledali smo partizana, ki je šel proti hiši. Umaknili smo se globje v gozd in šli navzdol po nekem hribu. Čez dan smo se hranili z borovnicami in skriti čakali večera. V temi smo prišli do Sore, jo prebrodili in celo noč hodili, da smo prišli do ceste Kranj–Ljubljana. Oprezovali smo, če ni morda kakšna straža ob cesti. Previdno smo se napotili proti Smledniku in nekje v bližini današnjih Zbilj smo morali čez Savo. Spet smo oprezovali, če ni morda most zastražen. Nič sumljivega nismo opazili, zato smo hitro in prihuljeno stekli čez most in naprej do hoste. Jutro je bilo še temačno, ko smo ob robu hoste prišli do vasice Hraše pri Smledniku. Ob podružnični cerkvi smo zagledali hiško, sklepali smo, da je mežnarija. Ali je zadosti varno, da potrkamo. Odprli so nam in zvedeli smo, da je bil njihov sin tudi domobranec. Pisali so se Bobnar. Komaj smo nekaj malega pojedli in se pogovorili, priteče domača hči: ‘Partizani gredo!’ Šli so naravnost proti hiši in bilo je prepozno, da bi mi trije pobegnili. Smuknili smo v kamro, se zaklenili in v strahu čakali.
Prišleci niso bili partizani, temveč miličniki, ki so prignali v gozd skupino ujetnikov, morda nemških, ki so morali pripravljati drva, miličniki pa so jih nadzorovali in stražili. Ves čas so hodili noter in ven; ko so ujetniki delo opravili, so jih odpeljali. V miru smo pojedli, namazali so mi ranjeno dlan in dali mazilo. Naš cilj je bil avstrijska meja.
Po hosti smo šli naprej proti Cerkljam. Ko je bilo hoste konec, smo na njivi polegli med koruzo in čakali večera. Zvečer nas je Matic pripeljal do svojega znanca nekje pri Velesovem. Vse smo mu povedali. Dal nam je nahrbtnik, vanj hleb kruha, malo smo pozaspali, ob treh zjutraj pa smo se odpravili na pot. Meni je bila okolica neznana. Matic nas je hotel pripeljali do zaselka Štefanja Gora. Pričelo se je svitati.
Nenadoma zaslišimo: ‘Stoj!’ Padli smo v partizansko zasedo. Odpeljali so nas do neke hiše in nas tam zasliševali. Matic se je najbolje znašel in imel glavno besedo. Govoril je, da smo hoteli z reko beguncev na Koroško, a smo se premislili. Sprevideli smo svojo prenagljenost in nespamet ter se odločili, da se vrnemo. Beg ni rešitev.
Res smo bili neumni, če smo upali, da bomo partizane prelisičili s takim govorjenjem. Odpeljali so nas v neko hišo pri Dvoru. Pojavila se je ženska, si nas ogledala in pokazala na Matica: ‘Ta je bil domobranski komandant v Cerkljah!’ Zlagala se je, ker to ni bilo res. Ne vem, kako je za nas zvedela Maticeva teta. Prinesla mu je nekaj hrane. Odvedli so nas, a so nekje med potjo Matica od naju ločili. Kasneje sem zvedel, da so ga ustrelili.
Zdaj sva ostala z Ivanom sama, brez najinega vodiča Matica; saj ga nisva več potrebovala. Dva partizana sta naju ogledovala od nog do glave. Enemu so padle v oči moje hlače in čevlji. Moral sem se sleči in sezuti in mu oboje izročiti. Takoj je slekel svoje cape in raztrgane čevlje in vse vrgel predme, on pa je oblekel moje hlače in obul moje čevlje. Odpeljali so naju nekam v dolino Kokre in spet zaprli v zapuščeno poslopje. Popoldne so prišli z vozom po naju, oba naložili in odpeljali v Kranj.
Izložili so naju na glavnem trgu pred farno cerkvijo. Takoj so se zbrali ljudje in naju obstopili. Grozeče so zijali v naju, potem pa je drhal kot ponorela začela pljuvati po nama, kričati in nenadoma vidim, da so nama okrog vratu obesili karton z napisom: Zapoznela Rupnikova zaščita. Šele ko se je znočilo, so naju odpeljali v neko zapuščeno stavbo. Prespala sva na golih tleh in že zvečer sva ugotovila, da je bila sosednja soba natrpana z zaporniki.
Naslednji dan so naju odpeljali v zapor v Kranju, v dolg in ozek prostor z lino, napolnjen z jetniki. Nekatere sem spoznal, npr. Osenarja, frizerja iz Cerkelj in Fridla iz Smlednika. Ne spominjam se, da bi nas kaj dosti zasliševali, le eden mi je na hodniku z vso močjo dal zaušnico, a sem se takoj vrgel na tla in si s tem omilil udarec. Vzel mi je tudi mazilo za roko. Od tu so nas odpeljali s kamionom v Šentvid: z žico so nam zvezali roke na hrbtu in stlačili na kamion. Zasliševali so me. Povsod isto: zanimalo jih je od kod prihajam, moje premoženjsko stanje, in v kateri organizaciji sem bil. Povsod sem povedal, da prihajam iz Lesc (tam me ni nihče več poznal), da sem bil član slovenske dijaške zveze in dijaške kongregacije.
(Preden se napotimo z obema ujetnikoma v zapore v Šentvid, se za trenutek vrnimo nazaj na škofjeloški grad. Morda smo bili nekoliko presenečeni, kakšno srečo je imelo vseh pet ubežnikov. Skupaj z Božom se je na gradu znašel tudi njegov kolega iz dijaških let Zvonko Grahek. Podobno kot Božo ugotavlja tudi on: »Mi smo bili prvi zaporniki na gradu, ko so bile razmere še precej neurejene. Naši stražarji so bili fantje, ki so jih pobrali verjetno kar s ceste in okoliških hiš. V Škofji Loki sem imel teto in enemu od stražarjev sem dal zanjo listek s sporočilom, da sem na gradu in jo prosil za hlebček kruha. Fant je listek prostodušno odnesel in ga potisnil skozi špranjo pod vrati tetine hiše. Naslednji dan sem že imel hlebček kruha! Ko pa so prišli za stražarje knojevci, je bila vsaka zveza z zunanjim svetom nemogoča.
Jaz sem bil sprva tri mesece pri partizanih, od njih sem 1943 pobegnil k domobrancem. Pri partizanih je bil moj politkomisar Niko Šilih. Potem pa se prav on nekega dne znajde v sobi na gradu, kjer smo bili natrpani ujetniki in prične tuliti: ‘Kdor je bil pri domobrancih od leta 1943, bo vsak ustreljen!’ Ko so nas popisovali, sem se zlagal, da sem bil pri domobrancih samo zadnje tri mesece vojne. Šilih me pozna in ve, da sem prebegnil k domobrancem. Kaj, če me prepozna in izsledi, da sem se zlagal? Šel sem v pisarno k partizanki, da bi popravila lažne podatke. Pa me kar nič ni hotela poslušati. Odločno me prekine: ‘Nazaj pojdi in tiho bodi!’
Da sem se rešil smrti, se moram zahvaliti tej partizanki, ki bi me lahko takoj ovadila!
Seveda pa me je bilo še vedno strah. Kadar so prišli terenci pretepat, običajno starejše kmečke gospodarje, ki so lahko pod udarci podlegli, sem se vedno skril in pohulil na vrh peči. Strah je čudna stvar. Bolj kot vsaka injekcija se razleze pod kožo, še več, zleze v kosti, kot pravijo. Nekaterih se drži vse življenje.«
Prvi dnevi zapora na gradu, ko se je še našel kakšen človeški stražar ali partizanka, so verjetno tudi pripomogli k uspelemu pobegu naše petorice. Ali se je za njihov pobeg sploh kdaj zvedelo, mi danes nihče ne ve povedati. Če bi zaradi pobega naslednje dneve vladal na gradu kakšen ‘preplah’, bi verjetno Zvonko Grahek to vedel.
Ivan Jan v svoji knjigi Odstrte zavese (Knjižnica NOB in POS 58, Ljubljana 1992) in Jože Vidic v že omenjeni knjigi, kjer oba pišeta o Murnikovih bratih, pobega Boža ne omenjata, marveč se le začudeno sprašujeta, kako le je mogel ostati živ Božo Murnik!)
Vrnimo se zdaj k Božu in Ivanu v šentviške zapore.
»Še vedno zvezane so nas v Šentvidu pahnili za dan ali dva v kletne prostore, od tam pa v sobo v prvo nadstropje. Skozi okno sem budno spremljal dogajanje zunaj poslopja. Večkrat sem videl, kako so postrojili v vrsto zvezane domobrance v uniformah, nato so morali na kamione, ki so jih odpeljali neznano kam. To se je ponavljalo vsak dan.
Zasliševali so nas vedno ob enih ponoči. Verjetno me iz Lesc ni nihče ovadil, kajti kljub temu, da sem zdaj povedal svoje ime in priimek, nisem dobil vtisa, da bi me kdo prepoznal, da sem Radov in Zdravkov brat. Pri vseh zaslišanjih sem se držal pričevanja Matija Kepica: hoteli smo na Koroško, a med potjo spoznali, da je naš beg nesmiseln in smo se raje vrnili.
Prepoznal pa me je stražar na hodniku. Bil je domačin nekje iz Rovta in me je enkrat srečal pri starem očetu Gabrčanu. Vstopi se predme in me vpraša: »Ali veš, kako je umrla tvoja mama?« Kako naj bi vedel? »S puškinimi kopiti smo jo pobili,« mi je hladnokrvno pojasnil. Bridkost zadnjih tednov me je končno zrušila. Jokal sem glasno, neutolažljivo. Tudi Rada in Zdravka so gotovo zverinsko pobili. Kako je bilo z najmlajšim Milošem, ki je ‘padel’ tam nekje pri Uralu? V vsakem trenutku preži smrt tudi name. Povsod sama smrt! Znanec iz Rovta nad sv. Lenartom, mi je mnogo let kasneje povedal, da so Rada in Zdravka ‘tako pretolkli, da ni ostal košček cele kože na njima’. Potem, ko sem zvedel, kako so pobili mamo, mi je bilo še bolj jasno, da Rado in Zvonko nista ušla mučeniški smrti.« Razumljivo, da Vidic tega v svoji knjigi ne omenja, tudi ne, da so ju ubili, bilo je le ‘zadoščeno pravici.’ Njihovi, seveda. Zato, da so maščevali zločin pri Lenartu.
»V prvem nadstropju so nas dvakrat ali trikrat zaslišali. Vedno isto. V sobi smo se držali načela, da se z nikomur ne poznamo. Če bi zasliševalci izvedeli, da sta dva med nami znanca, bi od enega in drugega hoteli izvleči vse, kar ve o drugem. V sobi skupaj z mano je bil zaprt moški, iz Čirč pri Kranju, ki se je pri mojem očetu izučil za krojača. Pa se nisva nič poznala.
V isti sobi je bil zaprt domobranec, doma z Golnika, ki je pobegnil od partizanov in so ga ujeli domobranci. V nemško vojsko ni hotel in se je pridružil domobrancem. Zakaj pa je pobegnil od partizanov? Pripovedoval je srhljive stvari. Tudi to, kako so partizani ubili lastnika gradu Strmol in njegovo ženo. Njo je moral ubiti on. Ta dolžnost ga je prvikrat doletela. Nanj je delovala porazno. Po umoru je bruhal, partizani so se mu zagabili in odslej je iskal samo priliko, da pobegne. Nekega dne odpre oficir vrata naše sobe, pokliče fanta predse in ga prične zasliševati: »Kaj si počel pri domobrancih?« »To kar ste me naučili pri partizanih,« mu je fant prostodušno odgovoril. Oficir se je brez besed obrnil in odšel iz sobe. Kasneje sem slišal ali pa nekje prebral, da je ta fant ušel iz Šentvida in pobegnil čez mejo.
Pri zadnjem zaslišanju so porinili predme zapisnik. Nisem vedel, kaj sem podpisal. Bilo mi je vseeno, saj ne bi ničesar spremenil, samo poslabšal svoje bedno stanje. Nekako v zadnjih dneh junija ali v prvih julija so nas preselili v drugo nadstropje. V sobi je bilo spet vse polno ujetnikov. Med njimi je bil znanec iz študentskih let, Raztresen se je pisal. Tudi on je po zaprtju univerze pristopil k domobrancem, naredil oficirski tečaj in bil poveljnik domobranske postojanke v Polhovem Gradcu. Po vojni ni odšel na Koroško. Imel je brata partizana in verjetno mu je ta pomagal, da je ostal živ. Končal je študij strojništva in dobil zaposlitev v Mariboru pri Metalni. Ko sva se po petnajstih letih srečala, mi je povedal, da mu še vedno ni uspelo dobiti potnega lista.
V drugem nadstropju smo bili kakšen teden. Nekega dne so nas približno dvajset do petindvajset poklicali po imenih. Morali smo na hodnik, od tam so nas peljali v neko sobo. V sobi je bila podolgovata dolga miza, za njo so sedeli partizani v uniformah, okrašenih s čini. Vse so poklicali po imenih. Bili smo sami gorenjski domobranci. Bilo mi je takoj jasno, da stojimo pred vojaškim ‘sodiščem’. Kakšna bo sodba? Vsakemu so namenili nekaj besed o njegovi krivdi brez navedbe konkretnih dejanj in takoj nato izrekli sodbo, ne da bi bil kdo karkoli vprašan. Šlo je kot po tekočem traku; približno v pol ure je bilo ‘sojenja’ konec. Že takrat sem vedel, da so na sodbe vplivali terenci iz domačega kraja, ki so posredovali samovoljne podatke o obsojencu. Spominjam se, da je bila dobra polovica domobrancev obsojena na smrt, drugi pa smo dobili dolgoletne zaporne kazni s prisilnim delom in odvzemom državljanskih pravic. Mene so obsodili na dvanajst let prisilnega dela in izgubo državljanskih pravic za deset let.
Na smrt obsojene so odpeljali, nas preostale pa spet strpali v neko sobo. Do srede julija smo bili v Šentvidu, potem pa so nas z vlakom odpeljali v Kočevje. Z Ivanom sva ponovno ostala skupaj. Zaprli so nas v nekdanje italijanske barake na robu mesta. Spali smo na golih deskah pogradov. Kmalu smo opazili, da so v baraki, ki je bila nekoliko proč od naših in ograjena z bodečo žico, zaprti kulturniki. Vedeli smo za operno pevko Valerijo Heybalovo, režiserja Cirila Debevca in nekdanjo primabalerino Kirbosovo, drugih se ne spominjam več.
Vsak dan smo urejali okolico barak: prevažali in prenašali smo kupe zemlje. Proti večeru smo morali skozi mesto do železniške postaje: iz kupa nametanih lesenih desk je moral vsak eno vzeti, si jo naložiti na ramo in jo odnesti do naših barak, kjer smo jih zlagali. Nekega dne so kulturniki pripravili umetniško prireditev, na kateri sta nastopili tudi Heybalova in Kirbosova. Smeli smo do žične ograde in ju poslušali. Ko smo znosili deske, so nas vozili v bližino Kočevja, kjer smo pospravljali seno za vojaške konje. Oskrbovali so jih vojaki, vsi južnjaki. Eden od njih, bil je nekje iz Srbije, mi je na skrivaj zaupal, ker se nismo smeli pogovarjati med seboj, da so tudi oni zaporniki, toda puške so smeli nositi.
3. avgusta so nas postrojili pred barako. Pred nas je stopil upravnik taborišča. Vsak, kogar je poklical, je moral stopiti iz vrste. Zaslišal sem svoje ime. Kaj bo sledilo? Poklical je tudi Ivana. Povedal je, da smo pomiloščeni in izpuščeni. Smo resnično svobodni? Težko sem to dojel in še dolgo let se nisem mogel znebiti občutka, da sem pod nadzorom in me lahko vsak čas ponovno zaprejo. Živel sem v strahu in stalni napetosti, kaj vse me še lahko doleti. Kasneje sem za mnoge, ki so bili pomiloščeni, izvedel, da so jih terenci pobili, še preden so prišli do doma.
Vsakemu od nas so dali listek. Na njem je bilo napisano ime in kraj bivališča. Ivan, ki je bil že poročen in imel družino, mi je ponudil, da bom lahko stanoval kar pri njih v Ljubljani. Najprej sem šel k svoji nekdanji študentski materi na Šentpetrsko cesto. Pri njej sem hranil nekaj obleke. Kako prav mi je prišla, saj sem bil popolnoma brez vsega. Takoj nato sem se moral javiti na krajevnem odboru v Gradišču.
Tukaj nisem imel sitnosti, pač pa je k Ivanu domov večkrat prihajal ulični zaupnik Jaklič in osorno nastopal. Potem, ko sem mu pokazal odpustnico iz Kočevja, kjer je lahko prebral, da moram stanovati v Ljubljani, je končno dal mir.

Iskanje zaposlitve

Nemogoče je bilo, da bi se ponovno vpisal na pravno fakulteto. K prošnji za vpis bi moral priložiti nostrificirano maturitetno spričevalo, ki mi ga ne bi nikoli nostrificirali, potrdilo o nekaznovanju in življenjepis. S tem bi si lahko nakopal le ponovno ustrahovanje in pritiske. Raje sem ostal v anonimnosti. Pa tudi nobenih sredstev nisem imel.
Preživljal sem se s težaškim, priložnostnim fizičnim delom in zaslužil ravno toliko, da sem preživel. Pomladi 1947 sem bil poklican k vojakom. Pred naborno komisijo, v kateri je bil tudi vojaški zdravnik, sem povedal, da sem bil pri domobrancih pri saniteti in bi bil zato rad odrejen k saniteti. In sem bil! Verjetno so takrat potrebovali nov kader. Ponovno sem spoznal, da me spremljata božji blagoslov in božja previdnost kot že tolikokrat prej.
V Beograd je nabornike odpeljal poseben vlak z živinskimi vagoni. Od Slovencev so bili za saniteto določeni trije. Namestili so nas v vojni bolnici in bili smo tri tedne v karanteni. Imel sem hrano, obleko in stanovanje, čeprav so si ga z nami delile stenice! Iz Beograda so nas poslali v vojno bolnico v Skopje. Slovencev nas je bilo kakih osem ali devet. Stanovali smo v lesenih barakah. Vsak dan tja do jeseni smo imeli predavanja. Po končanih predavanjih smo naredili izpit in dobili potrdila. Tiste, ki so bili v nemški, italijanski ali bolgarski vojski, so poslali domov, nekaj so jih razporedili po oddelkih v bolnici, nekaj pa nas je bilo določenih, da uvajamo nove rekrute v sanitetno delo. Seveda smo ves čas šolanja imeli tudi politična predavanja, saj bi bilo samo sanitetno delo premalo za služenje vojaškega roka. V začetku leta 1948 je izšel nov zakon, da se maturantom in študentom skrajša služenje vojaškega roka na eno leto. Tako sem se konec aprila 1948 vrnil v Ljubljano.
Zopet sem iskal službo. Zdaj sem imel že nekoliko lažji položaj in uspelo mi je, da sem dobil zaposlitev najprej pri enem, nato pri drugem gradbenem podjetju kot uradnik. Življenjepisa in potrdila o nekaznovanju še vedno nisem nikjer predložil in bil zato povsod nastavljen le honorarno in enkrat so me klicali na občino, da bi kaj več zvedeli o meni. Ko so okrog leta 1950 pričeli ustanavljati delavske svete, so honorarne uslužbence odpuščali. Meni se je do konca mandata posrečilo obdržati službo v gradbenem podjetju, ker sem bil izvoljeni član delavskega sveta.
Ko mi je potekel mandat, sem bil spet ob službo. Kateri poklic ni odvisen od politike, da se zanj usposobim? sem se spraševal. Ali sploh kateri? Pozorno sem prebiral oglase in tehtal možnosti, kje bi lahko uspel s svojim znanjem in sposobnostmi. Naletel sem na oglas, da tiskarna Ljudske pravice išče prostovoljce za stavce pri časopisu. Vedel sem, da me čaka garaško delo v nezdravem okolju svinčevih hlapov. Toda javil sem se. Bilo je leta 1953. Najprej sem se usposobil za ročnega, potem za strojnega stavca. Po treh letih dela in učenja sem postal kvalificiran strojni stavec; vestno sem delal dalje, se izobraževal in po nekaj letih postal visoko kvalificiran strojni stavec. Leta 1968 so mi ponudili delo korektorja; najprej sem bil slovnični, nato tehnični in napredoval sem v slovnično-tehničnega korektorja. Stalno sem se izobraževal in delal izpite. Spoznaval sem, da mi je klasična gimnazija dala ogromno znanja slovenske slovnice in jezika (tam je bil moj zadnji profesor slovenščine dr. Mirko Rupel), splošne izobrazbe in razgledanosti. Nazadnje sem postal revizor vseh številnih izdaj založbe, tudi knjižnih. Revidirati sem moral že prvi odtis in dati končni podpis. Uvidel sem, da sem iskan, zanesljiv in cenjen revizor na katerega so se lahko zanesli.«