Avtor: Janko Maček

V 73. številki Zaveze smo v uvodu h Kako se je začelo opozorili na Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Že tedaj so nam bili znani nekateri »slovenski« pomisleki proti omenjeni resoluciji, kasneje pa se jih je nabralo še več, med njimi tudi ta, da pri nas obsodba komunizma ni potrebna, saj ga po letu 1953 pravzaprav ni bilo več, in drugi, da se imenovani resoluciji preveč pozna splošna tendenca desnice po prevladi v evropski politiki.

V svojem 15. členu Resolucija poziva k »razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin«. Ker naš parlament o resoluciji ni razpravljal in je vprašanje, koliko bo sploh razpravljal, politični vrh tudi o obeležitvi 23. avgusta ni dal nobenega mnenja oziroma predloga, le Študijski center za narodno spravo je v ta namen pripravil predvajanje filma o Angeli Vode na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer je bila Vodetova kar šest let zaprta. Očitno se slovenska politika niti približno ne more poenotiti glede obsodbe zločinov med vojno in po njej oziroma obsodbe totalitarizmov, med njimi tudi komunizma, zato se vedno znova govori »o potrebi poštene in nepristranske analize polpretekle zgodovine«.
Ali ni vsak Kako se je začelo delček take analize. Tudi tragična zgodba Kopačevih z Žirovskega vrha, ki je na videz čisto preprosta, v resnici pa silno zapletena, je lahko korak k večji preglednosti in boljšemu razumevanju našega polpreteklega časa. Do otrok, ki niso niti načrtovali nasilja niti ga izvajali, pač pa bili njegove žrtve in večinoma nosili težke posledice hotenih ali nehotenih dejanj drugih, čutimo še posebno sočutje. Naj bo njim posvečena naša zgodba ob prvem vseevropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih sistemov. Nobena poprava krivic jim ne more vrniti izgubljenega otroštva, ne more dokončno ozdraviti ran, ki jim jih je vsekal ta ali oni totalitarni sistem.

Balantačevi z Dobračeve

Leta 1906 je prišel v Žiri za kaplana Pavel Perko, ki je le nekaj let prej pel novo mašo v Poljanah. Domnevamo, da je mladi gospod že tedaj čutil v sebi pisateljsko žilico, saj je leta 1914 pri Mohorjevi družbi v 68. zvezku Slovenskih večernic izšla njegova črtica Goljuf – kot spomin na leta kaplanovanja v Žireh. Čeprav je tu deloval samo štiri leta, se je nekaterih žirovskih dogodkov spominjal še v poznih letih, ki jih je preživljal na Muljavi na Dolenjskem, kjer je leta 1970 zaključil svoje zemeljsko popotovanje. V času Perkovega kaplanovanja so v Žireh gradili novo župnijsko cerkev, kar na hitro pa so na Dobračevi dobili prosvetni dom, prvi kulturni dom v občini. Toda ali nismo napovedali zgodbo o družini z Žirovskega vrha? Zakaj sedaj besede o kaplanu in njegovi Mohorjevi knjigi? Ta Perkova črtica je namreč povezana s Kopačevo družino, govori o njenih koreninah. Zemljišče za postavitev prosvetnega doma je namreč odstopil Janez Kopač, po domače Balantač, in s tem omogočil, da je prosvetni dom postal tako rekoč njegov sosed.
Janez Kopač, mladi gospodar Balantačeve kmetije, se je leta 1898 poročil z Marjano Gnezda in v zakonu se jima je rodilo osem sinov: Janez, Albin, Filip, Hieronim, Maks, Feliks, Alojz in Anton. Leta 1909, še pred rojstvom najmlajšega sina Antona, je komaj 35-letni oče Janez umrl. Vse breme skrbi za številno družino in domačijo je tako padlo na mamo Marijo. Pogumno ga je sprejela in nekaj desetletij vztrajno skrbela za materialne in duhovne potrebe svojih fantov; z njimi je preživela čas miru in čas dveh svetovnih vojn ter komunistične revolucije, ko so se tudi nad žirovsko kotlino in okoliškimi hribi zgrnili hudourni oblaki.
Feliks Kopač je bil rojen leta 1907 kot šesti otrok v družini. Kot večina njegovih vrstnikov se je izučil za čevljarja in dobil zaposlitev v domačem kraju. Ko je imel za silo zagotovljeno materialno eksistenco, je seveda začel misliti na lastno družinsko ognjišče. V Plastuhovi grapi je kupil nekaj zemlje in postavil hišico, ki naj bi bila prijeten dom njemu in njegovi družini. Spomladi 1929 se je poročil s Terezijo Mlinar, Grogcovo iz Žirovskega Vrha, in še isto leto sta dobila sina Antona, ki pa je še ne dveleten umrl. Leta 1932 je prijokala na svet hčerka Marija; dočakala je sedem let starosti in umrla. Leta 1934 je bil rojen Heronim, najstarejši od še živečih Kopačevih otrok, dobro leto za njim pa Viktorija. Marca 1937 sta luč Plastuhove grape zagledala dvojčka Tomislav in Hilda. Kot zanimivost v zvezi z njunim rojstvom naj omenimo, da sta bila rojena opolnoči, zato ima Tomislav, ki je prvi prišel na svet, rojstni datum 1.3.1937, Hilda pa 2.3.1937. Po 13 mesecih življenja je Hilda aprila 1938 umrla. Dober mesec po njeni smrti se je pa rodila Bernarda, ki je najmlajša od štirih še živečih otrok Feliksa Kopača in njegove žene Terezije.

Opis slike: Pogled na Žirovski vrh

Kmalu po rojstvu hčerke Bernarde sta se Feliks in Terezija razšla, kar je bilo za tisti čas precej nenavadno. Sicer se je pa vse življenje na nekoč odmaknjenem in samotnem Žirovskem vrhu precej spremenilo, odkar so leta 1936 začeli graditi Rupnikovo linijo. Pri gradnji je bilo zaposlenih veliko domačinov, vendar so prišli tudi tuji delavci, zlasti oficirji, inženirji in delovodje. Ti so poleg stanovanja potrebovali tudi gostilne za prehrano in razvedrilo. Samo ugibamo lahko, kaj je mamo Terezijo nagnilo, da je s štirimi otroki v starosti od 4 let do nekaj mesecev zapustila hišico v Plastuhovi grapi in odšla na zapuščeno Česnovo domačijo v Žirovskem Vrhu. Nekateri menijo, da ji je oče Feliks tudi po tem še dajal del svojega zaslužka in tako pomagal pri vzdrževanju otrok, otroci se pa spomnijo, da je bila mati veliko zdoma, ker je hodila na dnino k okoliškim kmetom, in da so vedno težko čakali, kdaj bo prišla domov in prinesla kruha ali kaj drugega za njihove lačne želodčke. Preden je zjutraj šla od doma, jim je navadno pripravila kako jed, saj kruha skoraj nikoli niso imeli, toda dan je bil dolg in poleg lakote jim je bilo tudi dolgčas. Niso razumeli, zakaj morajo biti cele dneve sami in večkrat jih je bilo strah, ko je okrog hiše zatulil veter in so iz nevihtnih oblakov, ki so se skoraj dotikali hriba, švigale strele.

Ločena družina v času vojne in revolucije

Anton Žakelj pripoveduje v svojih spominih, kako je bil spomladi 1940 šest tednov na orožnih vajah na Golem vrhu, vzhodnem koncu 11 km dolgega Žirovskega vrha. Njegov vodni oficir je bil Stane Žagar, v Poljanski vstaji decembra 1941 in nato v dražgoški bitki znan kot politkomisar Cankarjevega bataljona. Nekega dne po kosilu je Žakelj zlezel v breg nad barako in bral knjigo. Branje ga je tako prevzelo, da je skoraj pozabil na popoldansko predavanje, ki je bilo obvezno. Stekel je v barako, v naglici zgrešil vrata predavalnice in planil v sobo, kjer so v zaupnem pogovoru sedeli Žagar, slaščičar iz Ljubljane More, ki je kasneje imel pomembno vlogo pri OF in neki mizar iz Novega mesta. Očitno je Žagar že zbiral okrog sebe somišljenike.

Opis slike: Sedem Balantačevih fantov z Dobračeve; drugi z leve je Felix

V marcu 1941 je Žakelj spet dobil poziv na orožne vaje. Na cvetno nedeljo so zvedeli, da se je začela vojna. V sredo, 9. aprila zvečer, so na lesene vozove z volovsko vprego, ki so jih morali dati okoliški kmetje, naložili nove trdnjavske strojnice še v zabojih, municijo in nekaj druge opreme, zažgali barake in odšli proti Polhovemu Gradcu in Dobrovi. Blizu Dobrove je njihova četa razpadla in Žirovci so se vrnili domov. Proti Dobrovi je tedaj bežalo tudi precej žirovskih civilistov; bili so namreč opozorjeni, naj se umaknejo, kajti ko se bo začel boj, bodo Žiri med dvema ognjema. Seveda je bil njihov umik čisto brez potrebe, saj iz domnevno nepremagljivih utrdb na Žirovskem vrhu proti Italijanom ni bil oddan niti en strel. Nekateri, ki so se zatekli samo v Plastuhovo grapo, so se lahko hitro vrnili domov. Italijani so na veliki petek zjutraj poslali na Žirovski vrh nekaj topovskih granat, potem pa je spet vse utihnilo. Sredi dopoldneva so »prodrli« prvi Italijani v Žiri in potem se je po tej poti proti Ljubljani menda zvrstila cela divizija. Italijanska zasedba v Žireh pa je bila kratkotrajna; 27. aprila 1941 so prišli Nemci in ostali do 23. oktobra 1943, ko je bila njihova žirovska postojanka ukinjena. Iz Žirov in Gorenje vasi so nemške patrole prihajale tudi na Žirovski vrh, kjer pa so se na samotnih domačijah že zgodaj pojavili tudi partizani, čeprav poljanska vstaja do tja ni segla in tudi leto 1942 ni prineslo večjih pretresov.
Kopačevi otroci na Česnovi domačiji so bili tudi po aprilu 1941 večinoma sami. Verjeli so, da mati hodi v »žernado«, saj mora zaslužiti tudi zanje. Na redke čase jih je obiskala stara mama in jim kaj malega prinesla, včasih so šli za kako uro k njej k Grogcu, vendar so se morali kmalu vrniti domov, da so poskrbeli za kozo in zajčke. Niso vedeli, da je njihova mama novembra 1942 rodila osmega otroka, sina Janeza, ki ga menda nikoli ni prinesla k Česnu in je že spomladi 1943 umrl. Proti koncu bivanja pri Česnu in še posebno kasneje, ko so eno leto spet stanovali v Plastuhovi grapi, so jih večkrat obiskali neki vojaki. Spraševali so za mamo in se jezili, ko je ni bilo doma. Mati je otrokom naročila, kako naj odgovarjajo, če bodo spraševali zanjo, pa jim niso verjeli. Tako so se otroci takih obiskov bali. Nekoč, ko so opazili, da se vojaki bližajo hiši, so hitro zaklenili vrata in se poskrili. Rukali so na vrata in gledali skozi okna, nato pa odšli. Otroci so se oddahnili, da se ni bilo treba izgovarjati, zakaj mame ni doma.

Opis slike: Feliks Kopač, Balantačev, vojak stare Jugoslavije

Ob drugi priliki je mama poslala Viktorijo, da je iz Plastuhove grape nesla pisemce k stari mami v Žirovski Vrh. Pisemce ji je pripela pod krilce in zabičala, da ga lahko izroči samo stari mami. Če na poti koga sreča, naj pozdravi in pove, da gre k babici na obisk. Viktorija je bila tedaj stara nekaj več kot osem let in je to in ono že vedela, ne pa še dobro razumela. Čeprav ji mama tega ni povedala, je slutila, da je pisemce namenjeno partizanom in da ga je mama skrila pred Nemci. Od Kopačeve hiše v Plastuhovi grapi do Grogca je bilo približno pol ure hoda navkreber. Ko je bila že blizu babičine hiše, ji je nepričakovano prišlo nasproti nekaj vojakov. Ni poznala njihove uniforme, vendar je pomislila, da so Nemci in pozdravila: »Heil Hitler!« Čudno so jo pogledali in eden od njih je zapretil: »Glej, da ne boš nikoli več tako govorila, sicer boš ob glavo!« Bili so partizani, morda prav tisti, ki jim je bilo namenjeno njeno pisemce.
Ko so bili v Plastuhovi grapi že brez očeta, mame čez dan skoraj nikoli ni bilo doma. Navadno je odšla zgodaj zjutraj in se šele proti večeru ali ponoči vrnila. Ko se je na povratku bližala domači hišici, je vedno že od daleč klicala: »Vika, Vika!« Na te klice ji je hči pritekla naproti in tako je mama vedela, da je doma varno, da je ne čakajo kaki vojaki, ki so večkrat spraševali zanjo in tudi grozili otrokom.
Med veliko nemško hajko so bili še pri Česnu v Žirovskem Vrhu. Bilo je tedaj ali morda kdaj drugič, ko je nizko nad hribom priletelo letalo in tudi odvrglo nekaj bomb. Menda je otrokom nekdo naročil, naj pred letali zbežijo v gozd, ki je bil tik za hišo. Prestrašeni so čepeli v grmovju in čakali, da se je vse umirilo, potem pa se vrnili v hišo. Na drugem koncu hriba blizu meje se je slišalo drdranje brzostrelk in mitraljezov. Otroci seveda niso mogli vedeti, kaj se je tedaj dogajalo. V Enciklopediji Slovenije beremo pod geslom Žirovski vrh sledeče: Poleti 1943 so se na ozkem grebenu Žirovskega vrha zbrale pred odhodom na Dolenjsko enote Prešernove brigade in čakale na orožje, ki jim ga je obljubil nemški provokator; 2. avgusta so enote nemških orožnikov, obmejnih stražnikov, policistov in vojakov, okrepljene z oklopnimi vozili in reflektorji, obkolile okrog 600 partizanov v 30 km dolg obroč, ozemlje pa sta v naslednjih dneh v strelcih preiskala dva bataljona 19. SS policijskega polka. V prvi noči se je iz obkoljenega območja prebil 1. bataljon brigade z okrog 100 borci, naslednjo noč še 143 borcev, drugi so se skušali prikriti in se rešiti v manjših skupinah; padlo je 55 partizanov, 93 je bilo ujetih. (ES 15) Anton Žakelj pa je v ponedeljek, 2. avgusta 1943, zapisal sledeče: »Naše spanje je postalo tako rahlo, da me zbudi brskanje vrabca v strešnem žlebu. Nič čudnega, če me je ob pol štirih zbudilo večje število financarjev, pa kakih 30 različnih avtomobilov, ki so prihajali iz Loke in se usmerili proti Račevi. Najprej sem pomislil, da bodo spet selili. Ko se je zdanilo, smo izvedeli, da se je začela hajka na Žirovskem vrhu, v kateri menda sodeluje tudi nekaj domačih policistov, ki so bili mobilizirani pred nekaj tedni. Govori se, da je prišlo včeraj v Kladje 800 ali celo več partizanov, le redki so imeli puške, torej za odpor popolnoma nesposobni.
4. avgusta, četrtek: Pred četrto uro zjutraj me je zbudilo kričanje: „Juriš! Živio Stalin! Smrt fašizmu!“ Pa to morajo biti partizani, Nemci ne bi tako vpili. Po glasu bi sodil, da jih je bilo vsaj 200 na razdalji od 1 do 2 km. Streljanje se je ponavljalo vse do petih. Ob šestih sem vstal in se s kolesom odpeljal na Selo. Od Dobračeve naprej so bile povsod ob cesti straže, pripravljene na napad. Žarometov, ki so tipali vso noč navzgor po Šurkovi grapi, ni bilo več. Pozneje sem izvedel, da so bili partizani nekje na Ledinici v stalni zvezi z onimi v gozdu s signalno lučjo in jim dajali navodila, kje naj narede izpad. Tega je vodil mlad fant Leopold Kavčič, Mrovcov Polde iz Stare vasi, ki se je splaznil po gosti praproti v grapi v bližino žarometa in ga z rafalom razbil. To je bil znak za izpad. Partizani so vdrli čez cesto v koruzo in po njej proti Ledinici. Na travniku so dali duška svoji sreči. Čez dve uri so bili na italijanski strani na varnem. Rezultat te največje hajke na Žirovskem je bil 55 (po drugih vesteh 45) mrtvih in 98 ujetih. Nekaj mrtvih so ljudje našli še pozneje, ko so spravljali praprot. 5. avgusta 1943, četrtek: Govori se, da je partizansko poveljstvo že v soboto vedelo, da Nemci pripravljajo ofenzivo, pa niso nič ukrenili, ali pa je bila celo izdaja. Zdaj za vso nesrečo dolže ‘belčke in Mihajlovičeve četnike’.« Tako Anton Žakelj.
Med partizani, ki so jih Nemci v začetku avgusta 1943 zajeli na Žirovskem vrhu, je bil tudi Maks Kopač, eno leto starejši brat Feliksa Kopača, očeta razbite družine iz Plastuhove grape. Iz daljšega zapisa, ki ga je nekdanji partizan Vinko Govekar v nadaljevanjih objavljal o Žireh in Žirovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo v Loških razgledih, zvemo, da je Maks Kopač z Dobračeve skupaj z Rudijem Kavčičem iz Nove vasi in še nekaterimi žirovskimi fanti šel k partizanom v juniju 1943. Kot trdi Govekar, se je Maks kmalu po veliki ofenzivi pojavil v Žirovskem Vrhu kot nemški policist. »Očitno se je takoj ponudil v njihovo (nemško) službo in izdal vse, kar je vedel o partizanih in njihovih sodelavcih. Ugotovljeno je, da je šel v partizane po nalogu gestapa v Škofji Loki. Njegov partizanski psevdonim je bil Judež. V službi gestapa je bil eden najbolj zloglasnih in za takšno mrežo je pritegnil tudi brata Feliksa in Rudolfa Kavčiča, ki sta za svoje delo prejela zasluženo kazen.« ( Loški razgledi 14, str. 31) Tako žirovski partizanski kronist Govekar. Ali mu lahko verjamemo? Iz dnevnika Antona Žaklja, ki seveda gleda na tedanje razmere precej drugače kot Govekar, pa tudi iz drugih pripovedi vemo, da je bil Maks Kopač 23. oktobra 1943 v policijski uniformi med Nemci, ki so prišli na pomoč ob umiku posadke iz Žirov. V dnevnik sobote 23. oktobra 1943 je namreč Žakelj zapisal tudi tole: »Opazoval sem množico pred zadrugo. Skoraj brez izjeme je vsak nesel kak zavoj ali vsaj par čevljev; nekateri so pomagali nakladati, drugi so nosili na svoje domove. Neki domačin, ki je delal pri Gestapu v Loki, je spremljal tovornjak, in kadar je kje videl kakega človeka, metal čevlje s tovornjaka. Bolje, da dobe domačini kot Nemci! Tako se je tisti dan izgubilo kakih 5 do 6 tisoč parov čevljev. V Ljudski dom v Kranju so jih pripeljali samo okrog 24.000 parov.«

Opis slike: Mati Terezija s prvo hčerko Marijo

Zakaj govorimo o Maksu Kopaču in o čevljih? Ker bi radi vsaj nekoliko spoznali vzroke smrti Maksovega brata Feliksa. 17. avgusta 1943, manj kot štirinajst dni po hajki na Žirovskem Vrhu, so ga partizani – verjetno domačini – odpeljali v gozd in ubili. Ko skušamo o njegovi smrti kaj več izvedeti od domačinov, slišimo, da je bil tudi on gestapovec ali esesovec. Ker nas zanimajo dokazi za tako hudo obdolžitev, nam ponudijo tisto znano krilatico: Nekaj je že moralo biti, nekaj so gotovo vedeli, da so se ga lotili. Torej je tista »zaslužena kazen«, o kateri piše Govekar, sama po sebi umevna? Nekateri menijo, da bi razlog za Feliksovo smrt lahko bil v tem, da sta bila z ženo sprta in vsak na drugem bregu slovenske razdvojenosti. Kaj pa podatek, da je oče verjetno do zadnjega vsaj občasno prispeval za vzdrževanje otrok? Kako bi Maks v enem tednu po odhodu od partizanov že imel vohunsko mrežo na Žirovskem vrhu? Koliko je sploh vedel o partizanih, ko je bil med njimi komaj en mesec? Mar ga ni že od prvega dne spremljalo njihovo nezaupanje, ker je izhajal iz »klerikalne« družine?
Feliksovo truplo so konec avgusta, kakih štirinajst dni po njegovi smrti, našli otroci, ki so nabirali gobe. Med njimi sta bila tudi Viktorija in Tomaž Kopač, ki v razpadajočem truplu sicer nista prepoznala očeta, jima je pa odkritje kljub temu vtisnilo težak pečat. Truplo sploh ni bilo v zemlji, ampak je ležalo v neki kotanji, delno pokrito z listjem in vejami. Za dostojen pogreb so poskrbeli Feliksovi bratje, različnih govoric, ki so se tedaj razširile, pa niso mogli preprečiti. Mati Terezija in otroci so se takoj po pogrebu preselili v Plastuhovo grapo in potem tam ostali do njene nasilne smrti.

Vpad četnikov 13. septembra 1944 in smrt matere Terezije

Tudi po preselitvi so bili Kopačevi otroci veliko sami. Hieronim je bil tedaj že v desetem letu, Viktorija pa v devetem. Težko življenje ju je zgodaj naučilo razmišljati s svojo glavo. Slutila sta, da mama poleg dnin, na katere se je vedno izgovarjala in z njimi opravičevala svojo odsotnost od doma, opravlja še neka druga nevarna pota. Tudi usodnega 13. septembra je šla od doma, ko je bilo še temačno. Mogoče je v podobnih slučajih res večkrat šla na Žirovski vrh, toda tisti dan je očitno šla v Žiri, kjer so jo potem prijeli četniki, ki so menda prišli od idrijske strani, čeprav je njihova baza bila nekje v Polhograjskem hribovju. 15. zvezek Enciklopedije Slovenije temu četniškemu vdoru v Žiri nameni en sam stavek: »Četniški odred iz Polhograjskega hribovja je 13. septembra 1944 aretiral 40 domačinov in 3 od njih z 2 ujetima partizanoma na poti proti Goropekam ustrelil.« O tem dogodku precej obširno piše Vinko Govekar v Loških razgledih. Pravi, da je bil 12. septembra v Kladju napaden Vojkov bataljon. Napadla naj bi ga Rupnikov udarni bataljon in gorenjski četniški odred, ki je navadno imel svoj sedež v okolici Podlipe. 13. septembra pa se je že okoli 3. ure zjutraj slišalo streljanje iz pušk in mitraljezov v Žirovskem vrhu in tudi po drugih hribih, okrog sedmih zjutraj pa so se v Žireh pojavili »četniki z domobranci in črnorokci«. Pobirali so ljudi po hišah in jih zganjali na dvorišče Katrnikove gostilne. Obnašali so se grobo in vsevprek streljali. Pri Katrniku je četniški komandant Bitenc govoril preplašeni množici, da partizani ne bodo nikdar zmagali in naj ne sodelujejo z njimi. Napovedal je, da bodo četniki v Žireh naredili red tako, da bodo ob vsakem obisku pobili nekaj ljudi. Nato so večino množice spustili domov, obdržali pa zdravnika Demšarja, Poldeta Potočnika, Vinka Zajca, Milko Zajc, Marjanco Jereb, Terezijo Kopač in dva neznana partizana. Milko Zajc so na posredovanje Francke Demšar izpustili, ostale pridržane pa odpeljali s seboj proti Goropekam. Vso pot so streljali in okrog treh popoldne končno izginili za goropeškimi gmajnami. Naslednje jutro sta se žena dr. Demšarja in Ivanka Peternel odpravili proti Goropekam, da bi poizvedeli, kam so četniki odpeljali žrtve. Zelo sta se prestrašili, ko sta ob poti naleteli na več trupel. »Zdravnikova žena je takoj prepoznala moža dr. Demšarja, Peternelova pa svojo sestro Marjanco Jereb iz Brekovic, poleg njiju je ležala še Terezija Kopač, gospodinja in mati treh otrok z Žirovskega vrha in oba partizana.« (Loški razgledi 15, str. 28) Govekar zaključi svoje poročilo s pripombo, da je ta zločin pretresel vso bližnjo in daljno okolico. Ne vemo, zakaj navaja osem oseb, ki naj bi jih četniki po »mitingu« pred Katrnikovo gostilno zadržali, ko je že od začetka znano, da so proti Goropekam odpeljali le dr. Demšarja, dva neznana partizana in Kopačevo ter Jerebovo. Zmotil se je tudi v številu Kopačevih otrok.
Naj dodamo še zanimivo izpoved domačina, ki je bila napisana šele po osamosvojitvi, pričevalec pa je bil v času dogodka star devet let: »Tisti dan so prišli v Žiri ta beli in še neki drugi. Nagnali so nas iz hiš in smo morali tja pred Katrnika. Dobro se spominjam, da so bili na mizi ravno krompirjevi žganci. Morali smo ubogati in vse pustiti. Mama je šla naprej, mi otroci pa za njo. Meni so bili v glavi samo žganci, zato sem jo ucvrl nazaj domov, se najedel in se potem pridružil našim pri Katrniku. Tam smo se prerivali in eden je nekaj govoril. Vsebine se pa ne spomnim več. Vem le to, da so potem nas vse spustili, le tiste štiri ali pet pa odgnali proti Goropekam. Starejši ljudje so brž izginili na svoje domove, mi otroci pa smo se še lovili in podili tam okoli. Naenkrat pa se je pojavil terenec Mirko Loštrek z brzostrelko in še dva oborožena domačina. Nas okrog deset otrok so nagnali, da smo šli kakih 50 m pred njimi proti Goropekam. Ko smo prišli do Mršakove hiše, je zaropotalo. Takrat so jih pobili. Morali smo iti še naprej, in ko smo prišli do tistega ovinka, smo jih zagledali: Marjanca je prav čudno ležala, dr. Demšar je imel v glavi tri luknje, tega se še dobro spominjam. Pa še drugi so bili tam okoli. Za nami so prišli še oni trije. Ne vem, kje so bili prej skriti. Ko so videli mrliče, so nas spustili domov. Bili smo jim živi ščit. Če bi prišlo do spopada, bi najprej udarilo po nas. Bili pa smo tako tudi prve priče umora.«

Opis slike: Terezija s hčerko Hildo

Potem so dr. Demšarja položili na mrtvaški oder v njegovi domači hiši, Marjanco, Terezijo in oba partizana pa v cerkvi. Pogreb je bil na Dobračevi 15. septembra zvečer. Govekar piše, da je bil pogreb zvečer zaradi varnosti. – V zvezi z našo zgodbo bi radi kaj več zvedeli o Tereziji Kopač; kje so jo 13. septembra prijeli, zakaj so jo uvrstili med talce in podobno. Govekar o tem nič ne pove. V tednu med 11. in 17. aprilom 1948 je bila v Ljubljani sodna razprava proti Mirku Bitencu in njegovi skupini, o kateri je Slovenski poročevalec obširno pisal. Na razpravi so sicer govorili tudi o petih žrtvah v Žireh, iz nje izvemo, da sta bili Marjanca Jereb in Terezija Kopač aktivistki, kaj več pa ne. Seveda je bil žirovski dogodek le ena od številnih točk Bitenčevega procesa. Sodišče je vložilo veliko truda, da bi Bitencu dokazalo neposredno odgovornost za ustrelitev dr. Demšarja in drugih, čeprav se je sam skliceval na to, da je bil pri tistem pohodu samo zraven, vodil in o vsem odločal pa da je tedaj njegov kapetan Kuhar.
Govekarjev opis 13. septembra 1944 se nam zdi v nekaterih točkah skregan z logiko, vendar se ujema s spomini Kopačevih otrok in jih potrjuje. Viktorija je namreč še danes prepričana, da je mati tisto usodno jutro nekje na Žirovskem vrhu namesto na svoje zaupnike naletela na četnike, ki so jo potem odpeljali s seboj v Žiri. Na ta način bi bilo tudi pojasnjeno, kako sta v skupino petih četniških žrtev prišla dva Žirovcem neznana partizana. Ko listamo po Govekarjevi kroniki, stopajo pred nas številni žirovski domačini, tako ali drugače zaslužni za Partijo in OF, vendar Terezije Kopač ni med njimi. Zdi se, da je tudi v gibanju, kjer so se nekateri zelo hitro povzpeli, ostala samo »dninarica«. Pravijo, da so represalijo 13. septembra 1944 v Žireh na splošno obsojali tudi tisti, ki niso bili somišljeniki OF. V dr. Demšarju so videli zlasti zdravnika, ki jim je bil vedno na razpolago, vedno pripravljen pomagati, ne pa revolucionarja in politika.
Upali bi si trditi, da se ena stran z umori nikoli ni sprijaznila, čeprav jih je tu in tam tudi zagrešila, medtem ko jih je druga stran od začetka imela kot normalno sredstvo za uveljavitev svoje oblasti. Poglejmo nekaj, večinoma že znanih primerov. V maju 1943 je v Žireh in okolici močno odjeknil umor štirih Polonkarjevih iz Račeve. Anton Žakelj je tedaj zapisal, da so ljudje to dejanje vsi od kraja obsojali. Partizani so potem grozili, da si bodo zapomnili vsakega, ki bi »likvidirane« šel kropit ali na njihov pogreb. Govekar pa to dejanje takole opravičuje: »Področje Račeve in zgornji del Žirovskega vrha je bil za partizane vedno nevarnejši. Tu so se pojavili belogardisti, ki so organizirali svojo postojanko na Vrhu Treh Kraljev, pa tudi Nemci so imeli v tem delu razpredene svoje mreže. Partizansko vodstvo se je odločilo, da temu naredi konec. V spodnjem delu Račeve so 20. maja likvidirali najbolj osumljene, kar naj bi bilo opomin ostalim. – Za vsako ceno je bilo treba ustrahovati izdajalce in vohune. Tako so 30. maja tudi na Selu za vedno posvetili nekemu vohunu, ki se je po navodilih gestapa vrinil celo na avtobus za sprevodnika, da bi kontroliral potnike.« Anton Žakelj o tem trezno zapiše sledeče: »30. maja popoldne je Barborčev Pavle iz gostilne na Selu odpeljal 18-letnega Franca Eržena, Gantarjevega z Dobračeve, in ga nad Aleksandrom ustrelil. Pravijo, da je bil France v službi Gestapa ali SS. Težko je verjeti, da bi bilo med nami toliko izdajalcev.« Na praznik vnebohoda, 3. junija, se je Anton Žakelj na Dobračevi sestal s partizanskim funkcionarjem Milanom Žirovnikom, ki je kljub bližini nemške postojanke prišel domov na obisk. Imela sta dolg pogovor in na koncu je Žakelj vprašal: »Ali je res, da partizani morijo noseče žene in da so na neki kmetiji v Potoku pri Šentjoštu umorili osem ljudi, ker niso našli domačega sina bogoslovca? Zakaj partizansko vodstvo tega ne demantira? To je namreč zelo slabo za dober glas OF«. Rad bi vprašal glede Polonkarjevih iz Račeve, pa se ni upal. Žirovnik je dolgo premišljeval, končno pa odgovoril: »Ljudem je treba zabiti strah v kosti.« Ali ni Govekar v nekoliko prijaznejšem tonu povedal isto? Tudi po nemški hajki na Žirovskem vrhu je bilo treba pokazati, da ima OF oziroma VOS vajeti še vedno v rokah. Zato sta morala pasti Feliks Kopač in Rudi Kavčič.

Opis slike: Mlinarjevi – Grogcovi – ob grobu strica Pavleta, ki se je ponesrečil julija 1943 kot partizan pri obiranju češenj

Le dober mesec po 23. oktobru 1943, ko so Nemci zapustili Žiri, vendar so se občasno še vračali, so partizani na njegovem domu na Dobračevi ustrelili Anžeta - Ivana Zajca, kar bi lahko označili za prelomnico v odnosih med taborom revolucionarjev in drugim taborom, ki mu do Zajčeve smrti skoraj ne bi mogli reči protirevolucionarni, saj ni ničesar ukrenil proti svojim nasprotnikom; molče je sprejemal njihove zastraševalne »likvidacije« in mobilizacije, ni jih izdajal okupatorju, ideološko pa se seveda z njimi ni strinjal. Ko pa so domači partizani v noči na 30. november ubili Ivana Zajca, je situacija, ki je bila že nekaj časa napeta do skrajnosti, dosegla vrelišče. Nekaj čevljarjev je že pred pogrebom, še več pa takoj po pogrebu odšlo v Kranj, drugi fantje pa k domobrancem v Rovte. Ko so Nemci 23. oktobra odpeljali čevljarske stroje, nihče ni bil pripravljen iti z njimi, sedaj pa so vsi obziri nenadoma odpadli. Nič ni pomagalo, da so razširili govorico, da je bil Ivan Zajec ustreljen po pomoti, zaradi nesrečnega naključja in podobno. O tisti »pomoti« zgovorno priča dejstvo, da so po vojni zaplenili vse Zajčevo premoženje. Sicer smo pa o tem v Zavezi že nekajkrat pisali, pa vendar nekatere opise ponavljamo, ker se nam zdijo bistveni za razumevanje dogodkov letu 1944 in 1945.
16. novembra 1943, štirinajst dni pred Zajčevo smrtjo, je preko Žirovskega vrha prišla v Žiri močna nemška enota. Partizani in vsa nova oblast so se pred njimi še pravočasno umaknili. Tri dni so se Nemci zadrževali v Žireh in okolici, preiskovali in plenili, nato pa odšli proti Rovtam. Bili so surovi in pred odhodom so zagrozili, da bodo s topniškim ognjem uničili Žiri, če bodo zvedeli, da so tu partizani. Ljudje so bili prestrašeni in nekateri so pomislili, da bi bilo dobro imeti v Žireh domobransko postojanko. Bi bili vsaj varni pred Nemci. Za mnenje so vprašali tudi Ivana Zajca, ki je veljal za enega najbolj poštenih in preudarnih mož v trgu in okolici. Njegov odgovor je bil približno takšen: »Dobro vem, kaj nam preti – meni še posebno, toda mi katoličani ne smemo začeti oborožene akcije. Ko bodo nekatere od nas pobili, se bodo pa ljudje sami organizirali. Začeti pa mi ne smemo!« Štirinajst dni kasneje je bil Zajec mrtev in precej mož ter fantov se je organiziralo tako, da so zapustili Žiri. Kljub temu so partizani v začetku februarja podrli in požgali v Žireh vse javne zgradbe. Govekarjeva kronika o tem takole poroča: »V noči med 5. in 6. februarjem 1944 so v Žireh odjeknile močne eksplozije. Minerski vod Prešernove brigade je miniral in zažgal vsa javna poslopja: prosvetni dom, Sokolski dom, staro in novo župnišče, mežnarijo, šolo in carinarnico v Osojnici. Ljudje so se zelo bali, ker niso vedeli, kaj se dogaja. V nedeljo, 6. februarja zvečer, so zažgali še občinsko hišo. Čez nekaj dni se je izvedelo, da so partizani s temi akcijami preprečili ustanovitev domobranske postojanke. Vendar se domačini s tem kar niso mogli sprijazniti. (Loški razgledi 15, str. 15 in 16 )

Opis slike: 13.9.1944 – Žrtve četniške represalije pri Goropekah

Težka usoda Terezijinih otrok

Tisti večer, ko so na dobračevskem pokopališču položili v jame pet krst z žrtvami četniške represalije, so bili pogrebci priča še enemu žalostnemu dogodku. Kar tam ob nezasuti jami matere Terezije so se sorodniki, ki niso bili različni le po rodbinskih vezeh ampak tudi po nazorskem prepričanju, dogovorili glede otrok. Lepo so se sporazumeli, za otroke pa je bil ta sporazum, na katerega niso mogli prav nič vplivati, še dodatna bridkost, saj so bili zelo navezani drug na drugega, sedaj pa so jih naenkrat ločili. Toliko osamljenosti in pomanjkanja, toliko strahu in nevarnosti so skupaj prestali, sedaj pa ne bodo pogrešali samo mame – čeprav jih je tolikokrat pustila same, so jo imeli radi, bili nanjo navezani in se je vedno znova razveselili, ko je prišla domov – ampak tudi drug drugega. Hieronim, ki je bil star deset let in ga je vzel k sebi očetov brat Hieronim, poročen v Kresnicah pri Litiji, se je moral posloviti tudi od domačega kraja. Stric in žena nista imela svojih otrok in sta ga vzela za svojega, nudila sta mu ljubezen in vse materialne dobrine, toda on je stalno mislil na prave starše in na skromni dom, kjer je bil rojen. Tomislav je prišel k stricu Janezu na Dobračevo. Čeprav je bil to očetov rojstni dom in je stric lepo skrbel zanj, mu rojstnega gnezdeca ni mogel nadomestiti. Viktorijo je v svojo družino sprejel stric Albin z Dobračeve. Imela je srečo, da sta se vsaj z bratom Tomislavom lahko večkrat videla. Pri stricu so lepo skrbeli zanjo, toda ona se nikoli ni čutila enakovredno stričevim trem otrokom, vedno je imela občutek, da je nekako odveč. Bernardo, ki je bila najmlajša in stara komaj šest let, je odpeljala s seboj v Žirovski Vrh stara mati Minka. Pri Grogcovi materi se je Bernarda kar dobro počutila, toda že po treh letih je stara mama umrla in dekle se je moralo preseliti k teti Veroniki v Tržič. Nekaj časa je bila celo v dekliškem domu – internatu. Pretresljivo je slišati Hieronimovo pripoved, kako se je na redke čase srečeval s sestrama in bratom. Pred vsakim srečanjem je bil poln pričakovanja, ko so prišli skupaj, so jokali od sreče, in ko so se čez nekaj časa morali posloviti, spet niso mogli skriti solz.
Ko skušamo podoživeti zgodbo Kopačevih otrok, vidimo pred seboj mamo Terezijo. Kaj jo je nagnilo ali morda celo prisililo, da je kljub štirim majhnim otrokom postala aktivistka? Kako brezčutni so bili »možgani« revolucije, da so v svoje kolesje potegnili mater tolikih otrok in jo izpostavili nepredvidljivim nevarnostim. S tem pa seveda ne mislimo zmanjšati odgovornosti protirevolucionarjev, ki v njej niso zmogli prepoznati mater in njeno dolžnost do otrok. Današnji svet veliko govori o človekovih in otrokovih pravicah, ima pa malo pojma o trpljenju otrok, ki so ostali brez staršev. Težko je verjeti, da ljubezni in skrbi staršev, pa če je še tako skromna in preprosta, ne more nadomestiti nič drugega, še najmanj pa materialne dobrine. Ljudje, ki jim je bilo ukradeno otroštvo, večkrat celo življenje nosijo v sebi posebne travme, ki jih mimoidoči oziroma mimohiteči navadno sploh ne opazijo.

Opis slike: Sinova Hieronim in Tomaž, verjetno po smrti staršev

Gotovo je prav, da se ob priliki, kot je dan spomina na žrtve totalitarizmov, spomnimo na Auschwitz in podobna prizorišča množičnih smrti. Prizori, ko policisti naravnost z vlaka ženejo v zaplinjevalnico židovske žene, otroke in starce, nas vedno pretresejo, hkrati so pa nekoliko odmaknjeni, da nas ne vržejo iz tira. »Otroci s Petrička« so med nami, vendar jim mnogi ne verjamejo ali si pred njimi zatiskajo oči, zato jih ne vidijo. Nekdanji otroci naše današnje zgodbe, otroci brez obeh staršev iz Šentjošta in drugih krajev so naši znanci in sosedje, pa se nam zdi, da jim nič ne manjka in da si zaradi njih ni treba delati skrbi. Pa vendar bo prej ali slej treba vse to zagledati, priznati in urediti. Bog ne daj, da bi se še kdaj uveljavil kak totalitarizem!