Avtor: Neoznačeni avtor

Gospe in gospodje!
Če Vas urgentni slog pisma, s katerim vabimo slovensko mladino na letošnjo spominsko slovesnost na Kočevskem Rogu, ni začudila, potem upravičeno domnevamo, da tudi Vi čutite, da Kočevski Rog ni dobil tistega mesta v slovenski zavesti, ki bi ustrezal njegovi – naj poizkusim povedati z eno besedo – velikosti. Morda je tudi Vas že kdaj ne samo čudila, ampak tudi prestrašila ravnodušnost, ki jo Slovenci kažemo do dogajanja, ki mu duhovne, moralne in politične dimenzije dajejo, kot sem rekel, značaj presežne velikosti. Odločitev, da ne bomo videli nečesa, kar ni mogoče videti, vzbuja strah, zato, ker je to upor zoper temeljno postavitev sveta. Ali je tak upor že kdaj minil brez posledic, ki jim ljudje, potem, ko jih čutimo na sebi, ne moremo reči drugače kot kazen?
Vedno več je znamenj, ki nas opozarjajo, da moramo, če hočemo sploh biti, obstajati intenzivno. Intenzivno obstajati pa pomeni vedeti, da smo, vedeti, kaj smo in to hoteti biti. To je konstitutivni trinom slovenske eksistencialne logike. Kako je torej mogoče obstajati v zgodovini: vedeti, da smo; vedeti, kaj smo; in hoteti biti! Iti na Kočevski Rog pomeni iti v arhiv, kjer so shranjeni dokumenti za vse tri člene tega trinoma. Kdor bo šel tja in jih prebral – kdor bo dovolil, da Kočevski Rog stopi vanj, kdor bo, se pravi, doživel njegovo človeško silovitost – ta ne bo mogel, da tista besedila ne bi

postala besedila – matrice njegovega obstajanja.
V eni od naslednjih številk Družine bo objavljeno besedilo Doumeti Rog, ki ga imamo lahko za možno izhodišče interpretacije Roga. Zelo vam priporočam – spričo stanja duha v sedanji Sloveniji Vas celo prosim – da s svojo avtoriteto dosežete, da bo to besedilo postalo deležno pedagoške obravnave po učilnicah Vaše ustanove. Obstajajo dobri razlogi za upanje, da bodo napori za doumetje Roga koristna investicija za doseganje zrelosti mladine.


Poskrbite, da bodo Vaši učenci v soboto, 6. junija, šli k slovesni spominski maši na Kočevski Rog. Tam bodo, če bodo prisluhnili temu, kar se bo tam dogajalo – zlasti pa, če bodo prisluhnili kraju samemu – izvedeli nekatere bistvene reči o tem, kaj je človek in kaj je zgodovina. To jih bo čisto lahko varovalo pred tem, da bi kdaj postali defektni ljudje – nepolni in nezadostni.
Irski pesnik W. B. Yeats je tistim, ki so jih Britanci po neuspelem uporu v Dublinu leta 1916 postrelili, posvetil pesnitev: Easter 1916. Tam so tile verzi (zadnji se ponavlja v refrenu):
Mac Donagh and Mac Bride

And Connoly and Pearse

Now and in time to be,

Wherever green is worn,

Are changed, changed utterly:

A terrible beauty is born.

V slovenščino jih lahko prevedemo na enega od naslednjih načinov:
Perne in Rožanc

in Kavčič in Bastič,

zdaj in za večni čas,

kjerkoli slovensko se bo govorilo,

bodo drugačni, popolnoma drugačni:

Strašna lepota je bila rojena.

Urednik Zaveze
Justin Stanovnik