Avtor: Marijan Smolik

Starejši bralci Zaveze se spominjajo, da so pred vojno brali knjižico Ukrajina joka, ki je v Ljubljani izšla leta 1940. Urednik Zaveze me je naprosil, naj o tem napišem nekaj knjižničarskih podatkov, ki nam bodo razložili, zakaj je knjižica nekoč, in kot vidimo, še zdaj, vplivala na znanje, védenje o začetkih komunistične revolucije. Ukrajina, ki je zdaj samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije, knjižica pa opisuje, kaj se je tam dogajalo v revolucionarnih časih.


Ukrajina je leta 1940 še živela v spominu slovenskih avstroogrskih vojakov, ki so se tam borili za cesarja, nekateri pa postali tudi ruski ujetniki in doživeli tudi revolucionarne spremembe. Opisana knjižica nikakor ni bila edino branje, ki so ga Slovenci imeli na voljo o začetkih revolucije, res pa je, da so v naših javnih knjižnicah po letu 1945 poskrbeli, da tovrstna literatura ni povsod lahko dostopna. Gradivo, ki ga bom opisoval, je v Zbirki verskega tiska v Semeniški knjižnici, ki ima arhivsko dokumentarni namen in je na voljo za resen študij v knjižnici. Morda pa bo ta prispevek spodbuda za iskalce, da bodo opisane knjižice odkrili tudi v drugih knjižnicah.
Ukrajina joka je bil 6. zvezek zbirke Za resnico, ki jo je izdajal v obliki cenenih zvezkov katoliški tednik Domoljub, zelo razširjen nekoč tudi med preprostimi bralci. Velikost zvezkov, tiskanih na časopisnem papirju, je bila taka, kot jo ima sedaj mesečnik Ognjišče. Kolikor vem, je izšlo sedem zvezkov, ki so v semeniški zbirki vezani v celoto.



Prvi zvezek ima zelo vpadljiv naslovni list v rdeči barvi z velikima simboloma križa ter srpa in kladiva, med njima pa besedici: Ali (križ) ali (srp in kladivo); na spodnjem robu je velika številka 1. Na tem zvezku še ni naslova zbirke Za resnico, ki so jo natisnili šele na ovitku knjižice Ukrajina joka. Naslednji zvezki imajo samo številke 1-5.


V Uvodu k prvemu zvezku je napovedana vsebina »nekaj brošuric«: poljudno bodo razložili papeževo (Pij XI.) okrožnico o brezbožnem komunizmu. Z drugačnimi črkami pa bodo dodajali razlago nepodpisanega pisca, o vsem pa naj se razgovarjajo »s prijatelji in znanci, zlasti pri sestankih vaših organizacij«. Na zadnji (16.) strani je v rdeči barvi natisnjeno vabilo: »Preberi, premisli, daj brati še drugim!« spodaj pa je navedena tiskarna: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič). Vse to se ponavlja na naslednjih knjižicah. V Semeniški knjižnici je ohranjenih več izvodov prvega zvezka, a le na nekaterih je natisnjeno na zgornjem robu naslovnice: »Domoljub«, dne 29. nov. 1939. Podobno bo na nekaterih naslednjih zvezkih natisnjeno, kdo je to izdajal, najbrž kot prilogo. Iskal sem v Domoljubu tistih tednov, če je ta priloga omenjena, a našel nisem ničesar.

Na drugi brošuri s podobnim grafičnim naslovom namesto ovitka beremo: Ne (srp in kladivo), temveč (križ). Strani so spet od 1-16, besedilo pa se nadaljuje z okrožnico in komentarjem. To se nadaljuje tudi v tretji brošuri, ki ima naslov: Več krščanstva – manj komunizma. Na enem izmed ohranjenih izvodov je pojasnilo, da je brošuro izdal »Domoljub« št. 50 dne 13. dec. 1939.
Nadaljevali so s sorodno tematiko: št. 4 nosi naslov: Španski zgled: Glavna naloga komunizma: Boj proti Bogu. V uvodu v ta zvezek je zapisano, da je spisan na podlagi dveh člankov jezuita p. Sola, objavljenih v časopisu La Civiltà Cattolica 16. sept. in 7. okt. 1939. Na nekaterih izvodih tega zvezka je natisnjeno: »Bogoljub« št. 1. Mesečnik Bogoljub je izhajal v enaki velikosti kot te brošure, vendar je bil tiskan na boljšem papirju. V prvi številki letnika 1940 nisem našel opombe, da bi bila reviji priložena ta priloga.

Velika številka 5 je natisnjena na naslednjem zvezku z naslovom: Komunistični paradiž – velika zmota. Ugovori in odgovori. Na zgornjem robu nekaterih izvodov je natisnjeno: »Bogoljub« št. 2, drugi izvodi pa so brez te oznake.
Na nobenem od prvih petih zvezkov ni zapisano, da so izšli v zbirki Za resnico. To beremo šele na debelejšem 6. zvezku, ki je oblikovan kot brošura s kartonastim ovitkom in naslovom: Ukrajina joka. Na ovitku, na katerem prevladuje rdeča barva, je na vrhu srp in kladivo z belo peterokrako zvezdico, pod tem štirje beli klasi nad žitnim poljem, ki ga ovija trnje. Spodaj je izpisan naslov Ukrajina joka. Na zgornjem desnem robu je še napisano: Poštnina plačana v gotovini. Zadaj je na platnici še: List izhaja štirikrat na leto. Naročnina: letno 2 dinarja. Izdaja in urejuje: Vrtovec Milan v Ljubljani (ime ostaja neznano).
Znotraj na naslovnici beremo ime avtorja Aleksij Pelipenko in spodaj Ljubljana 1940. Natisnjen je tudi naziv tiskarne: Jugoslovanska tiskarna (Jože Kramarič). Na str. 3 so Besede za uvod, s predstavitvijo avtorja. Aleksij Pelipenko je bil ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je kot župnik v Podolju videl »mnogo boljševiških grozovitosti«. Imena v povesti so izmišljena, »dogodki pa verno zapisani«. Po svetovni vojski je avtor postal katoličan in v Münchnu napisal to povest. Po posredovanju slovenskega izseljeniškega duhovnika Jožefa Kastelica je kljub težavam prišel v Argentino in postal »vodja katoliških Ukrajincev«. Kljub iskanju po računalniku mi ni uspelo najti podatkov o avtorju in izvirni izdaji, neznan pa je tudi prevajalec.
Potem ko sta si Stalin in Hitler leta 1939 razdelila Poljsko, je tudi del nekdaj poljske Ukrajine postal deležen tega, kar opisuje povest o ukrajinski pravoslavni vasi Volovodivka in njenem župniku Nikandru. Začenja se z opisom skrivnostnega Vranjega gozda, v katerem so nekoč množice upornikov doživele strahotno smrt, vrane pa so kljuvale njihova še obešena trupla.
Kmetom so revolucionarji odvzeli zemljo, kljub temu pa od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Številne so zaprli, končno tudi župnika: v zaporu pa ni bilo niti toliko suhih tal, da bi človek zaspal; zaprte so bile tudi matere z dojenčki, grozila jim je smrt od lakote.
Iz mesta Odese so lačni meščani na deželo prihajali prosit kruh, tudi v Moskvi so stradali, oblast pa je poslala vojake, da so zaplenili žito, kjer so ga še kaj imeli. Nov val nasilja so bile brezbožniške procesije, ko so se norčevali iz verskih obredov in uničevala sveta znamenja. Župnik je skril zlate in srebrne posode, ki bi jih moral oddati, zato so ga zaprli, čekisti (tajna policija) so ga zasliševali, in ker ni hotel izdati skrivališča svetih posod, so ga mučili, še prej pa prisilili, da je moral gledati krvavo mučenje treh zaprtih carskih častnikov. Verniki so mu skrivaj pomagali, skrbeli tudi za njegovo ženo, a v ječi niti ni izvedel, da mu je medtem umrla.

Opis slike: Za resnico 6 – Ukrajina joka

Župniku so pripravili proces na sodišču in ga obsodili na ustrelitev. Kot zadnjo željo je prosil, naj ga pustijo obiskati domačo vas, kjer bo med bogoslužnim opravilom izpovedal svoje grehe. Ustregli so mu in ga za proščenje 8. septembra pripeljali v Volovodivko. Verniki so prišli tudi iz drugih vasi in spremljali dolgo slovesno opravilo z obhajilom. Nato je začel govoriti o zapovedi ljubezni do staršev in domovine Ukrajine, ki jo zdaj tlačijo tujci (=Rusi). Povedal jim je, da je to njegova zadnja pridiga, ker je obsojen na smrt. Blagoslovil je vernike, tudi mladega Štefana Komarja, ki pa je organiziral rojake, da so med obredom čekistom pokradli strojnice. Poklicali so na pomoč konjenico, in ko se je zunaj začelo streljanje, je župnik pomiril množico, da so mu pustili priti do avtomobila, s katerim so ga spet odpeljali. Komar je sicer premagal čekiste, vendar so župnika in druge obsojence že ustrelili. Komar se je skril v omenjenem Vranjem gozdu.
Edini, ki je poznal skrivališče svetih posod, je bil kmet Vasilij, šel je k škofu, da ga je odvezal prisege ter je smel izdati skrivališče voditelju upornikov Komarju. Ta je zaklad skrivaj odkopal in prepeljal na Poljsko v neki samostan, potrdilo o tem pa izročil škofu.
Pisatelj je v nadaljevanju povesti nazorno opisal divjanje prevaranih čekistov, ti pa so končno našli Komarja, ko je na velikem hrastu v gozdu mirno kadil cigareto. Hoteli so ga dobiti živega, zato niso streljali nanj, on pa je s sodelavci pod hrast zakopal strelivo, zažigalno vrvico pa so tempirali na čas, ki je potreben za pokaditev cigarete. Ko jo je Komar pokadil, je silna eksplozija vrgla v zrak hrast, Komarja in vse Ruse v okolici. Ukrajina je bila maščevana, vendar trpljenja še ni bilo konec.
Po pregledu brošure Ukrajina joka je treba povzeti še vsebino naslednjega zvezka, ki v zbirki Za Resnico nosi številko 7. Zvezek ima 32 strani, na naslovnem listu je zapisano Komunizem in kmet, narisana sta kmet in kmetica s srpom in kladivom pod nogama, v ozadju pa je goreča cerkvica na gričku. Besedilo neznanega avtorja se začenja takoj na str. 2. Nobenega podatka o času izida ni, na zadnji strani pa je spet že znano vabilo: »Preberi….«, in da list izhaja štirikrat letno (kakor na ovitku prejšnje brošure). V vseh ohranjenih zbirkah je to zadnja številka, iziti je morala konec leta 1940 ali celo že leta 1941.
Če ne bo predolgo, bi se vrnil še k prvim trem zvezkom z besedilom in razlago papeževe okrožnice. Okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris »o brezbožnem komunizmu« je izšla na praznik sv. Jožefa (19.3.) 1937, 14 dni prej pa okrožnica Mit brennender Sorge proti Hitlerjevemu nacizmu (kljub tem dejstvom še ponovno beremo očitek, da je Cerkev obsodila samo komunizem, ne pa nacizma!). Slovenski prevod obeh okrožnic je takoj aprila izšel v Ljubljanskem škofijskem listu, verjetno je bil prevajalec dr. Aleš Ušeničnik. Podpisan je namreč v splošno dostopni izdaji prve okrožnice v zbirki Naša pot XIII (Knjižnica Katoliške akcije za mladino), ki je izšla tudi že 1937 (cerkveno dovoljenje za natis prevoda in pripomb je bilo izdano 22. maja, torej komaj dva meseca po izidu izvirnika.


V prvih treh brošurah zbirke Za Resnico, ki so izšle brez datumov v veliki nakladi na časopisnem papirju, je objavljeno besedilo protikomunistične okrožnice in razlaga, ki se ujema z izdajo v knjižici Naša pot XIII. Zaporedne številke odstavkov je Ušeničnik povzel po uradnem italijanskem prevodu, v brošurah pa jih ni.
Prvi odlomek okrožnice na str. 3 prve brošure je ponatis številke 8 v slovenskem prevodu, a se zdi, da je pisec ponekod rahlo spreminjal Ušeničnikov prevod. Razlaga je dobesedno Ušeničnikova, ne da bi to bilo v brošuri navedeno. Seveda ni mogoče primerjati podrobnosti, opozorim mimogrede le na kak dostavek, npr. na str. 10, ko Ušeničnik razlaga, kaj je fašizem, neznani redaktor pa je dodal časovno pogojeno razlago, da se je komunizem »v ugodni priliki najtesneje povezal s ‘fašizmom’, kar nam dovolj nazorno kaže vojna zveza med Nemčijo in Rusijo«.
Zanimiv je tudi dostavek na str. 13 iste brošure, kjer je omenjena razstava, ki so jo v Ljubljani pripravili ob Kongresu Kristusa Kralja (poleti 1939): »Razstava je pokazala zares satansko propagando komunističnega tiska: je tisoče in tisoče dnevnikov, revij, oklicev, knjig, raznih tiskovin, skoraj v vseh jezikih, polnih bogokletja, polnih laži zoper Cerkev in papeža, polnih nemoralnosti, obenem pa proslavljanja komunizma, češ da le komunizem more prinesti človeštvu svobodo, mir in srečo«. Le kdo pri nas še ve za to razstavo, ki je bila pripravljena z gradivom iz rimskih zbirk; zaradi poznejših dogodkov je utonila v pozabo. V obsežni knjigi o tem kongresu (Ljubljana 1940) je na str. 82-85 predstavljena razstava, ki so jo pod naslovom »Španska protikomunistična razstava« v katoliškem Akademskem domu (pri hotelu Union, zdaj ga ni več) organizirali s sodelavci iz Rima in razstavili gradivo, najdeno v Španiji. Tam najdeno gradivo je nastalo v različnih evropskih državah in v različnih jezikih. Pogled na del te razstave je na sliki pri str. 185 te knjige.
Potem ko nam je postalo dostopno tajno gradivo o iztrebljanju jugoslovanskih komunistov v Rusiji (Eiletz), je zanimivo prebrati papeževe besede o tem času na str. 3 druge brošure: »V Rusiji padajo zadnja leta glave vodilnih revolucionarjev v množicah in le malo jih je, ki bi se današnjim vlastodržcem zdeli dovolj zanesljivi«. Na str. 9-16 je poudarjen in razložen »Krščanski gospodarsko-socialni red«, ki ga leta 2009 razlaga nova okrožnica Benedikta XVI.
Bralcem Zaveze se morda zdi že preveč podrobnosti iz zdaj skoraj neznanih brošur, ki pa seveda niso mogle povzeti celotne papeževe okrožnice. Ostaja vprašanje, zakaj podrobne objave ni doživela tudi okrožnica proti nacizmu, morda je bil politični strah pred Nemčijo, ki je bila takrat že na Karavankah, večji od Sovjetske zveze, ki je bila daleč, daleč, toda slovenska Komunistična partija je bila prav takrat že ustanovljena.
Nisem mogel zaslediti v kakih objavljenih spominih iz tistega časa, da bi kdo omenjal te brošure, ki so bile najbrž zelo razširjene. Knjižničarjem po vojni pa se, kot kaže, niso zdele vredne hranjenja.