Avtor: A. Edward Pevec

16. november 1959, 3.45 zjutraj. Pred bolnišnico sv. Aleša v Clevelandu se še ni začel gost jutranji promet. Novi dan je mračen, miren, mrzel. V bolnišnici, pod bleščečimi lučmi, ki ostro odstopajo od temačnih hodnikov, za svojimi delovnimi mizami medicinske sestre izpolnjujejo kartoteke bolnikov in pripravljajo zdravila pred izbruhom vročične aktivnosti novega dne.
Oče Michael Rozsztas, bolnišnični duhovnik, je pravkar zaključil molitev za umirajoče; v nemem spoštovanju stoji ob postelji zelo bolnega 76-letnika. Z eno roko bolnik stiska razpelo na rožnem vencu, medtem ko mu druga nemočno visi ob boku.
Tiho stokanje je ponehalo; dihanje, ki je bilo iz ure v uro šibkejše in plitvejše, se je postopoma upočasnjevalo, dokler ni naposled zamrlo. Gregorij Rožman, izgnani ljubljanski škof, je umrl.
S spoštovanjem, ki ga je še poglobila dolgoletna duhovniška služba v bolnišnici, se je oče Rozstas nagnil, zatisnil oči pokojnemu škofu in zelo tiho rekel: »Umrl je svetnik.«
To je obeležilo konec tuzemeljskega življenja, ki se je začelo leta 1883. To je bil tudi konec duhovništva, ki se je začelo leta 1907, in škofovstva, ki se je začelo leta 1929. Če bi življenje merili zgolj po dogodkih, kot sta rojstvo in posvetitev v duhovnika in v škofa, bi bil 16. november konec marsičesa velikega. Toda življenja ne merimo zgolj po dogodkih in letih, zlasti ne življenja škofa Rožmana.
Spoznal sem, a le v zadnjih devetih letih njegovega zemeljskega bivanja, življenje in duhovniško službo, ki ju je delil z mnogimi po vsem svetu.
Doživel sem blagoslov, da je pridigal na moji prvi sveti maši v cerkvi sv. Vida 30. aprila 1950. Pozneje sem petnajst mesecev imel srečo, da sem lahko živel z njim v župnišču župnije sv. Lovrenca: obedoval sem z njim, molil z njim, se smejal z njim, in se nenehno učil od njega, kaj pomeni biti pravi pastir, kaj pomeni biti na voljo svojim duhovnikom, kaj pomeni vzeti si čas za molitev, kaj pomeni češčenje evharistije, kaj pomeni biti sam, kaj pomeni biti predan sluga Gospodu.
Škof Rožman je umrl pred Drugim vatikanskim koncilom, torej ni doživel njegovih dosežkov. A tega mu niti ni bilo treba. S sijajno, neomajno modrostjo je dolga leta nesebično in neustrašno vodil Kristusovo Cerkev.
Med svojim službo se je ves čas globoko zavedal, da so v njegovem življenju najpomembnejše dolžnosti in odgovornosti, ne pa privilegiji in pravice. Trideset let njegovega škofovanja je bilo v popolnem sozvočju s petintridesetimi leti svetniške službe sv. Avguština, ki je v petem stoletju napisal poslanico za vse škofe vseh časov: »Za vas sem škof, a z vami sem kristjan. Prvo je služba, ki jo sprejmeš, drugo milost, ki jo prejmeš; eno je nevarnost, drugo varnost. Kolikor bolj se bom veselil odrešitve z vami kakor položaja nad vami, toliko bolj popolno bom, kot je ukazal Gospod, vaš služabnik.«
Škof Rožman je bil popoln služabnik svojega slovenskega naroda. Čeprav ni mogel prebrati dokumentov Drugega vatikanskega koncila, ki govorijo o škofu kot o učitelju, duhovniku in pastirju ter o perečih problemih sodobne družbe, mu teh besed ni bilo treba prebrati, kajti živel je njihov pomen.
Ker je bil škof, je plačal visoko ceno – izgubo imena in doma. Ker je bil škof, je bil priča mučeništvu mnogih svojih slovenskih duhovniških bratov in tesnih prijateljev v domovini. Ker je bil škof, je pogumno spodbujal, vdano trpel in neutrudno molil.
Izgnanec med izgnanci – takšna je bila usoda škofa Gregorija Rožmana. Tako si je želel priti med svoje, a njegovi ga niso hoteli.
Spominjam se ponižnosti tega škofa, ki mu ni bilo mar za stvari tega sveta, ki je bil zavezan križarskemu boju zoper tiste, ki so imeli Boga za sovražnika. Spominjam se vere tega škofa, ki je potrpežljivo klečal pred svojim evharističnim Gospodom, vedoč, da so njegove ovčice, razkropljene po vsem svetu, v Gospodovem naročju.

Opis slike: Škof Gregorij Rožman na mrtvaškem odru pri Sv. Lovrencu (Iz koledarja Ave Maria 1961, str. 29)

Spominjam se tihega trpljenja, grenkih solz in globoke bolečine tega škofa, ker se je lahko le na daljavo dotaknil mnogih, ki so ga potrebovali. Spominjam se prav jezusovske ljubezni tega škofa, ki je rade volje odpuščal tistim, ki so mu storili krivico, a je pri tem vztrajal, da prava ljubezen pomeni nepopustljivost do ljudi, za katere so bila krščanska načela veliko manj pomembna kot politično prepričanje.
Mnogi so ga poznali bolje kot jaz, a hvaležen sem Bogu, da sem ga vsaj toliko poznal. Škof Rožman je bil človek za vse čase – pobožen, načelen, svečeniški, prijeten. Mnogo tega, kar je bil, in mnogo tega, kar je ostal, bomo mi vsi šele spoznali v večnosti.
Na dan moje prve svete maše je ta zgledni škof za iztočnico svoje pridige izbral verz iz psalma, ki sem ga dal natisniti na svojo spominsko sveto podobico: »Kako bom povrnil Gospodu za vse dobro, kar mi je storil?« Najbrž si je v svojih 76 letih velikokrat zastavil to vprašanje. Vedno je bil hvaležen človek, čeprav je zanj Gospodovo dobro pogosto prihajalo v obliki težkih križev. Škof Rožman je bil dober škof. Dober pastir. Dober služabnik. Toliko je storil, da bi bil vreden naloge, ki mu jo je zaupal Jezus.
16. november 1959, 3.45 zjutraj. Res, umrl je svetnik, a le zato, da bi večno živel. Jaz se bom večno spominjal. Morda bi se morali mi vsi.