Avtor: Justin Stanovnik

Po dveh desetletjih krivda sili na plan
Vojaški naborniki, ki so sodelovali pri zločinih
Pinochetovega režima, bi radi pretrgali mučni molk
(Delo, 3. novembra 2009)
Partizani po šestdesetih letih še molčijo. Kaj jih bo prebudilo? Katera vest? Kateri zakon? Čigava sodba?

Ujetost zgodovinskega spomina – strah pred prihodnostjo

Če bi nas kaj napeljalo, da bi začeli razmišljati o tem, kakšno je stanje duha v Sloveniji, bi se verjetno prav kmalu spomnili na besedo malaise, ne zato, ker smo mogoče pred kratkim prebrali kak angleški esej, ampak zato, ker ta beseda pomeni to, kar bi želeli povedati: nelagodje, hkrati pa takšno nelagodje, ki ga ne moremo prav določiti – neznano, neugotovljivo, čudno nelagodje, nekakšna obolelost. Če bi ljudje malo natančneje pobrskali po sebi, bi se jih več, kot bi to pričakovalo, vrnilo s tem odkritjem.

Ko se potem res nekoliko potrudimo, da bi poiskali, iz česa ta nelagodnost izhaja, se nam začne dozdevati, da ima nekaj opraviti ne samo s sedanjostjo, ampak tudi – ali pa predvsem – s prihodnostjo. Priznati moramo, ko sedanjost malo natančneje pogledamo, da ni tako zanesljiva, da bi mogla jamčiti normalno prihodnost: da je tisto, kar je vprašljivo, pravzaprav prihodnost. A nas zaradi tega odkritja naše občutje sploh ne zapusti. Še vedno ga nosimo v sebi. Zato bi bilo najmanj razumljivo, če ne že priporočljivo, da pričujoči komentar vodimo tako, da bi nam na koncu bilo nekoliko bolj jasno, zakaj se nam zdi projektiranje prihodnosti negotovo.
Gre za razumetje prebivanja v času. To se pravi, ali razumemo, iz katere preteklosti izdelujemo sedanjost, ki nam služi kot izhodišče za projekcijo prihodnosti. Ali nismo iz splošno človeške nagnjenosti do poenostavljanja začeli gledati na preteklost bolj preprosto, kot je v resnici bila. Morda smo ljudje tako narejeni, da tudi eksotično družbo, dokler traja, sprejemamo in prenašamo, ko pa njen dejanski in zgodovinski čas mine in obstaja samo še v našem spominu, tedaj pa ji ne dovolimo več njenih skrajnosti. Samodejno se v nas sproži nekakšna aparatura, ki začne oblikovati dejansko preteklost v podobo, v kateri je zmožna prebivati v spominu. Videti je, da človek prenese več hudega v resničnosti kot v spominu. (Mogoče je v tem tudi razlog, da se, kot kaže izkušnja, od zgodovine zato tako malo naučimo, ker se preteklosti spominjamo v redigirani obliki.) Kar torej velja za vse človeške prihodnosti, je to, da si jih zamišljamo in izdelujemo, izhajajoč ne iz dejanske preteklosti, ampak iz njene modificirane variante, ki obstaja v spominu.
Čim bolj nečloveške so skrajnosti, ki jih je uresničila kaka preteklost, tem strožji so predpisi, s katerimi jo pričaka spomin, da se pred sprejetjem po njihovih zahtevah adaptira. Naša sedanja mladina nam z ležernim odnosom do preteklosti izpričuje dejanskost in veljavnost te procedure. Ta tendenca – ta zakonitost – nas ne moti, če velja za zgodovino, ki se je uresničevala v davnini, če pa gre za čas, ki bo nekoč sicer tudi zgodovina, prej bo pa še naša prihodnost – prihodnost, ki jo bomo postavljali mi, za prostor, ki ga poznamo in za ljudi, ki jih tudi poznamo – potem pa nenadoma postane neskončno važno, iz kakšnega izhodišča jo bomo postavljali: iz tega, kar je dejansko bilo in kakor je dejansko bilo, ali pa iz tega, kar se je slučajno nabralo na mreži spomina, ali pa so jo tja zavestno in umetelno nanesli tisti, ki so nekoč falzificirali dejansko preteklost in hočejo falzificirati še njen spomin. Če pa jo hočemo postaviti iz tega, kar je bilo, moramo to, kar je bilo, razumeti. Gre torej, kot vedno, tudi tu za razumetje. Kakor smo že tisočkrat rekli: ne smemo biti neumni!

Inventura zgodovine – razumetje zgodovine

Pred nekaj tedni se je neka skupina odločila, da bo pred publiko razgrnila rezultate raziskave, ki se ji je bila posvečala nekaj mesecev. Predmet raziskave je bil totalitarizem ali totalitarizmi v Sloveniji. Ker sta bila fašizem in nacizem deležna izključne pozornosti v celotni drugi polovici 20. stoletja, se je na delovnih mizah omenjene skupine po naravi stvari znašel predvsem komunizem ali boljševizem, ki je bil prisoten – na totalitaren način – tudi skoraj pol stoletja. Referati, ki smo jih poslušali, so dokazovali, da je skupina odlično opravila svoje delo. Predstavljene so nam bile storitve totalitarnega komunizma, pred nami so se obračale strani njegove velike inventurne knjige. Raziskovalni pristop, ki se je ob tem razkrival, bi lahko označili s pojmom opis ali deskripcija. Opazili smo še, da se je referentom posrečilo združevati take prvine kot so jasnost, zgoščenost in izčrpnost. Higieničnost dikcije in lucidna struktura podanih enot je prispevala estetsko doživetje celotne predstave. A bi vendarle morali ponoviti besedo inventura in reči: odlično delo, v mejah inventure.
Besedi deskripcija in inventura imata svoj pomen in svojo digniteto, sta funkcionalni in uporabni. V zgodovini pa imata omejeno vlogo, legitimno in neizogibno, a omejeno. Kakor za tvarni svet predmetov velja, da zgolj z opisovanjem nobenega ne izčrpamo, tako to velja tudi za zgodovino, zlasti in posebej za tako kompleksne pojme, kot so ideologije. Zlasti in posebej in v nikoli dovolj poudarjeni obliki to velja za komunizem ali boljševizem.
Če hoče kdo katero od historičnih entitet razumeti – če hoče, da mu razkrije svojo avtentično podobo – jo mora postaviti v njen specifični prostor in opazovati, kakšen bo njen ideogram v parametrih tega prostora. Gledani zunaj njihovih specifičnih prostorov, nam zgodovinski pojavi nudijo neke oblike, a ne vemo, kaj pomenijo; v tem smislu, da bi lahko rekli, da jih razumemo. Pomembne so v toliko, da nas vodijo v prostore, ki so njihovi specifični prostori. Z njihovo pomočjo identificiramo prostore, ki jih pojavi, ki jih raziskujemo, priznajo za svoje in v njih, v podobi povedano, obmirujejo, kakor da bi bili doma in nam tako omogočajo, da jih gledamo v tem, kar so (ne v metafizičnem, ampak v zgodovinskem pomenu).

Boljševizem – Upor v prostoru civilizacije

Prostor, ki na edinstven ali specifičen način ustreza boljševizmu, je civilizacija. Noben od drugih prostorov ni tako velik, da bi se v njem dimenzije boljševizma mogle izmeriti v njihovi naravni velikosti. Zato, preden nadaljujemo, dve, tri besede o civilizaciji.

Civilizacija ni karkoli. Civilizacija je nekaj – aliquid, to` tí – nekaj. Ta nekaj je velika stavba, zgrajena iz konvergentnih spoznanj, ki jih je spočel človek, in konvergentnih razodetij, ki so bila sporočena človeku. Arhitekti te stavbe so bili judovski preroki, grški filozofi in apostoli Jezusa Kristusa. Krščanstvo je bilo ontološko počelo te stavbe in njena signatura. Njegov obstoj je jamčil precedenco biti v igri, ki se je sestajala iz nenehnih postavitev in nenehnih kritik teh postavitev – v igri, ki je s svojo dvožariščno strukturo jamčila človekovo svobodo. Na izhodiščnem uvidu v dejstvo biti, na prednosti postavitve pred kritiko je temeljil človekov status: največje dostojanstvo, ki ga je v tej hiši lahko dosegel človek, je bilo služenje. Služenje je postalo znak človekove resničnosti in znamenje najvišje odličnosti. Človek je bil varuh vsega bivajočega.
To je bila krščanska civilizacija in je trajala do 18. stoletja, ko je nastopil nov duh (vse se je seveda pripravljalo že prej), ki je pred koncem stoletja dosegel višek in dobil ime jakobinizem. Skoraj celo stoletje se je pripravljalo njegovo rojstvo. Po vsej Franciji so vznikala »društva za mišljenje«. Njegovi številni člani so oznanjali novi evangelij, ki se je ves izrazil v eni sami besedi: misliti. Ta beseda pa je imela en sam pomen: dajati svetu postavo. Ljudje, ki so šli v zgodovino kot jakobinci, so radikalno pretrgali s civilizacijo, kakršna je bila. To, kar se je postavljalo sedaj, ni bilo več, kot nekdaj, kritika postavitve, ki bi računala in pričakovala novo postavitev, ampak je bila, ne kritika, ampak Upor zoper vsako postavitev razen te, ki so jo postavili sami. To je bil Upor, ki ni bil samo celosten, ampak tudi dokončen. To, kar je pisalo na njihovem praporu, je bilo identično s tistim, kar je bilo rečeno v začetku v Edenu: Non serviam – Ne bom služil. Človek se je odpovedal dostojanstvu služenja in se oklical za boga. Vstal je enosrediščni človek. Ta človek je bil gospodar vsega bivajočega.




Jakobinizem, s katerim smo se srečali Slovenci približno 200 let po njihovem nastopu, je imel sicer drugo ime, nosil pa ga je še vedno isti izvorni Upor. Jakobinci so bili sedaj boljševiki. In ko so se boljševiki – ki pa običajno niso nastopali s tem imenom, ampak so se pokrivali z različnimi noms de guerre – tako usodno, se pravi tako katastrofično vpletli v slovensko zgodovino, smo imeli obilo razlogov, da bi radi odkrili njihovo politično naravo in bojni značaj. Ker pa nismo poznali njihovega duhovnega izvora – naše vedenje ni segalo preko njihovih kominternskih povezav – so nas vedno, tako v času revolucije kot v času njihovega totalitarnega razpolaganja z nami, presenečali z novostmi, na katere nismo mogli računati. Bili so drugačni, ne drugačni v tekočem pomenu te besede, ampak tako drugačni, da smo imeli vtis, kakor da je od njih odpadlo vse človeško. Nekoliko smo vedeli, česa je človek zmožen, v dejanju in v misli, a so nas boljševiki, ki so sedaj stopili v akcijo z vsem, kar so bili, s svojimi storitvami vedno prehiteli in premagali. Še v Zavezinih komentarjih v našem demokratičnem dvajsetletju smo čutili, čeprav smo si domišljali, da vemo o njih domala vse, da jih moramo imeti za človeško in zgodovinsko neznanko. Vedno znova smo ugotavljali, da orožja, ki ga oni uporabljajo, mi ne moremo – da jim v tem pogledu nismo enakovredni nasprotniki. V zadregi smo se zatekali v zunanje deskripcije: da so vserazpoložljivi (ko smo videli, da se pred ničemer ne ustavijo), da so supermanipulativni (ko smo videli, da ni tako nizkotnih stvari v človeku, pa tudi ne tako svetih, da jih ne bi izkoristili za dosego svojih ciljev). Tako smo govorili, a smo se obenem natanko zavedali, da ne vemo, kaj mora človek narediti s seboj, da more nad njim zagospodovati ta miselnost, kakšne meje mora prestopiti ali ignorirati, da stopi zraven in pravi, tudi jaz sem to.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Danes je en lep večer, jutri bo en svetel dan Mirko Kambič

Osamljenost lažnih bogov – izvor nasilja

Videli smo, kaj delajo – vedeli smo za inventar njihovih dejanj; slišali smo, kaj govorijo – vedeli smo za inventar njihovih besedi, a nismo ne enega ne drugega razumeli. Šele razmeroma pozno smo spoznali, da je to zato, ker jih nismo videli v tistem prostoru, v katerem jih je edino mogoče razumeti. In to je, kakor smo rekli, prostor civilizacije. Njihov radikalni Upor se je nujno izšel v vero, da lahko nadomestijo boga – da so bogovi. Seveda niso rabili te besede, vsaj ne množično, a so vse, kar so delali in govorili, delali in govorili, kakor da bi bili bogovi. A tedaj – že mnogo prej preden je prišlo do boja za aktualno oblast – je prišlo do tega, kar je predikat naše teze: spoznali so, da niso bogovi. Da imajo pravico biti bogovi, a da vseeno niso bogovi. To je bilo porazno spoznanje, a vseeno spoznanje, ki jih je naredilo v to, kar so vse do danes bili in so. Vedeli so, da morajo, če hočejo biti bogovi, odpreti vse registre nasilja, da morajo spretno in premeteno vleči najbolj grobe in najbolj rafinirane vzvode nasilja. Dejanja, ob katerih smo se – dokler se niso začela goditi vsak dan – tresli od groze, torej niso bila dejanja deviantnih posameznikov, ampak dejanja bogov, ki so se, ko so se prebudili v spoznanje, da niso pravi bogovi, odločili, da bodo bogovi nasilja.


Ko pregledujete – v mislih ali pa dejansko – geografijo slovenskih morišč in mučilišč, ne recite Koliko zločinov! Zločinci so bili vedno, a so vedno to bili tudi zgolj ljudje. Tu pa so polagali temelje svojemu kraljestvu ljudje, ki so spoznali, da misliti ni orodje služabnika, ampak egida bogov. Upamo, da vidite, da v luči tega gledanja, nasilje ni nasilje, prevara ni prevara, mučenje ne mučenje, laž ne laž, izdaja ne izdaja: vse to so samo vladarski ukrepi bogov, ki se jim je zgodila ta krivica, da vedo, da imajo pravico biti bogovi, a vedo da niso. Edvard Kardelj piše 22. novembra 1942 Jaku Avšiču v Dolomite, da je cilj boljševikov ta, da s terorjem preženejo ljudi, ki niso njihovi, v varovane postojanke okupatorjev in da, dalje, tudi s terorjem dosežejo, da tam ostanejo, tako da jih bodo Angleži in Amerikanci, ko pridejo, tam našli in imeli za nasprotnike in pokončali – Angleži in Amerikanci, ki so jih ti ljudje imeli za zaveznike. Umazana in pokvarjena intriga? Ne, ne, bogovi. Novi suvereni.


Zavest, da so bogovi, je boljševikom dajala še eno védenje, ki je sicer vseprisotno, a ga ne bi razumeli, če jih ne bi postavili na opazovanje v prostor civilizacije, kjer se jim je zgodilo to, da so postali bogovi. Ko so postali bogovi, se jim je istočasno odkrilo, da so sami – da nad njimi ni ničesar, nikogar, ki bi utegnil poseči v razmere, bodisi v njihov prid ali v njihovo škodo. Zavedali so se vedno bolj, da so sami – da je vse odvisno od njih in od nikogar drugega. Zato morajo svojo igro igrati skrbno in pretehtano, zato si ne smejo privoščiti niti najmanjše napake, niti najmanjšega spregleda, ne smejo se vdati nobeni utvari; pred sabo morajo vedno imeti brezhibno izrisan kavzalni red sveta. Zato se njihovih prognoz, njihovih napovedi in njihovi analiz drži skrajna lucidnost. Spominjam se nekega pisma iz knjige Jesen 42, v katerem Kardelj s presenetljivo natančnostjo napoveduje, kaj se bo zgodilo čez eno leto, jeseni 1943. Iz zavesti, da so sami, izhaja tudi njihova izredna delavnost, ki bi jo človek lahko tudi občudoval, ko bi ne vedel, da jo žene pobesnelost v bogove sprovociranih nesrečnih človeških kreatur. A delavnost je vendarle bila. Ne vem več, v katerem dnevniku zapiše Kocbek, da se iz Kardeljeve barake na Rogu sliši pisalni stroj vsako noč do štirih zjutraj.


V veri, da so bogovi, ki niso bogovi, je dobivala moč tudi absolutna suverenost oziroma absolutna nedostopnost za vesolje bolečine, ki so jo boljševiški partizani ustvarjali pri izgradnji svojega imperija. Seveda so se nekateri notranje zrušili, a da bi kdo šel na forum in tam izpovedal svojo krivdo in svojo lažno božanskost – tega ni bilo. Ni si mogoče predstavljati, da v posameznikih niso vstajali dvomi, tudi obup in groza, a na zunaj, za ljudi, za zgodovino je falanga ostala sklenjena. Z ničemer niso bolj dokazovali, da so ostali bogovi – kakršnikoli že, a bogovi – da je inicialno pohujšanje tako delovalo, da ga niso mogli pozabiti; da je zvarek, ki so ga neki ljudje proizvedli pred stoletji v retortah velikega Upora imel v sebi tako samoobnavljajočo moč, da je trajal tako dolgo, da traja še danes. (Knjigi, ki sta jo napisala leta 1935 Sidney in Beatrice Webb in ji dala naslov Sovjetski komunizem – Nova civilizacija, v prvi izdaji še z vprašanjem, v drugi pa že s piko absolutnega vernika, je nekdo, da bi izrazili svoje občutje ob samoslepilni moči utopične zavesti, pripisal: »fascinantno, grozo vzbujajoče branje«. (FAZ, 25. 1. 1999) Nekakšni bogovi torej, karikature, a vendar bogovi. Ko bi bili ljudje, bi, ko jih je nazadnje zgodovina razkrinkala za parvenije in amaterje, zapustili svoj lažni palmarium empyreum – zmagovito nebo – se pomešali med najbolj navadne ljudi in se jim spet in spet opravičevali za vlogo, ki so si jo privzeli in za neizmerljivo količino bolečine, ki so jo povzročili. To bi bilo megazgodovinsko dejanje: sami bi se osvobodili, obenem bi pa omogočili, da bi narod v celoti in polnosti znova stopil v zgodovino. Vsi bi se osvobodili.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Žive naj vsi narodi Mirko Kambič

Kakor se mogoče še spomnite, smo svoj razmislek o totalitarizmu začeli z besedo malaise, s katero smo hoteli pokazati na nelagodnost ali negotovost, ki ne dovoljuje slovenskemu človeku, da bi na pragu prihodnosti prišel k sebi. Ob besedo nelagodnost smo postavili še besedo razumeti in rekli, da nam razumetja ne bodo prinesle inventurne knjige, pa naj bodo še tako izčrpne. Če hočemo preteklost razumeti, moramo vsako njenih prvin peljati v njen specifični prostor, jo tam stehtati in izmeriti in povedati, kaj je. Vsako njeno prvino posebej, nazadnje pa preteklost kot celoto, gledano v etiološkem zgodovinskem vzgonu. Inventura torej ni konec, inventura je šele začetek – je pravzaprav vzpodbuda ali celo ukaz, da stopimo na težko in zahtevno pot k temeljnemu aktu razumetja. Na nekem parcialnem izseku smo pokazali, kaj to praktično pomeni. Izbrali smo nasilje kot instrument totalitarne oblasti. Šele ko smo videli, iz kakšne miselnosti so ljudje z boljeviškimi poverilnicami gradili stavbo totalitarne oblasti, smo v resnici razumeli, zakaj so mogli početi, kar so počeli. Zgolj inventura njihove pragmatike nam tega razumetja ne bi posredovala.

Če hočemo o totalitarizmu povedati kaj temeljitega in celotnega, moramo poleg nasilja spregovoriti še o nečem. Ko si narod nakoplje totalitarno oblast, ali pa mu je vsiljena od zunaj, nastopi poseben čas za ljudi dobre volje: za ljudi, ki gojijo osnovno spoštovanje do sočloveka in osnovno spoštovanje do kulture, ki si jo je narod pridobil s prebivanjem v civilizaciji. Posebnost tega časa, in ljudi v njem, je ta, da njihovo obstajanje ni več poljubno, ampak so vezani ali zadolženi. Zavezani so tako, da vsak na svoj način in vsak po svojih možnostih stopi na stran ponižanega človekovega dostojanstva. Vsak lahko kaj stori, če ne drugega, lahko molči. Ko bi z nastopom boljševiškega totalitarizma normalno čuteči ljudje sklenili, da bodo molčali – ko bi vsi ljudje dobre volje imeli v sebi to prisebnost – bi nosilce totalitarne perverzije postalo strah, v tistih tišini, ko bi bila zavestno izdelana, bi jih postalo strah. Vsi katoličani, ki so skozi totalitarna desetletja hodili ob nedeljah k maši, pa niso samo molčali, ampak so tako tudi govorili; in vsi tisti, ki so malo več hodili v šolo, pa niso stopili v Partijo, tudi niso samo molčali, ampak govorili. Kakor smo v enem od teh komentarjev že zapisali, je totalitarni čas tudi čas velikega preizkusa. Vsakdo je preizkušen, v velikem ali v malem. Totalitarizem je človekova preizkusna komora. Mi, Slovenci, malo vemo, kakšni smo prišli ven. Če narod kaj da nase, če čuti, da mora izvedeti, ali lahko nase računa, vedno in povsod, potem nima boljše možnosti, da to izve, kakor je ta, da razišče, kako je prestajal svoj totalitarni čas. Ali kako ga prestaja. V slovenskem primeru se moramo že tako vprašati: kako totalitarni čas prestajamo, ker je še vedno tukaj.

Totalitarizem – preizkusna komora za vzdržljivost elite

Ko je že omenjena skupina preiskovala slovenski totalitarizem, je suvereno šla preko vprašanja, kako so njegovo sliko modificirali njegovi oponenti – slovenska demokratska elita. NSZ je okoli leta 2000 pregledala v kakšnem duhu je izdelana Enciklopedija Slovenije in ugotovila, da je falzificirana do ene četrtine. O svoji najdbi je opozorila SAZU, a se gospodom akademikom ni zdelo vredno, da bi se nad tem vznemirjali in niso odgovorili. Nam pa se misel, da bodo prihodnji Slovenci zajemali svoje védenje o sebi iz tako defektnih virov, zdi neznosna. Tudi smo opazili, da je bil sredi devetdesetih let zamenjan glavni uredniški odbor ES z ljudmi demokratskih nazorov, a je ostala Enciklopedija bistveno nespremenjena in je še naprej sprejemala totalitarno interpretacijo stanja, preteklega in sedanjega, posebno tistega, ki zadeva revolucijo in državljansko vojno.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Klicar Mirko Kambič

Za nov let ne vem,

prineslo kaj bo;

Ga mislim pregledat,

ob letu povedat,

kak dobro je blo.

Valentin Vodnik

In ko je ob petdesetletnici Rožmanove smrti ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran imel v nedeljo 15. novembra v ljubljanski stolnici za pokojnim škofom mašo, je nastala priložnost, da s svojo udeležbo spregovorijo vsi tisti, ki so težko prenašali način, kako je vsa povojna leta Slovenija ravnala z njim. Ki je bila žaljena enako kot on. Formalno je bil Rožman ljubljanski škof, v razmerah, kakršne so med vojno nastale, pa je bil več – bil je slovenski škof. Ne bom tega tu utemeljeval, povem naj le, da bi v nedeljo 15. novembra ob 16. uri moralo priti v Ljubljano 5.000 ali 10.000 ljudi. Prišlo jih je natanko 1.200. Nudila se je izzivalna priložnost, da nekaj deset tisoč ljudi pove, kaj si mislijo o tem, kako sta usoda in pokvarjeni svet ravnala z ljudmi njihove krvi in njihovega jezika, pa se jih je le 1.200 odločilo, da to storijo. Pa je bilo vendar tako, da so Rožman in njegovi klicali solidarnost ljudi s tako močjo in avtoriteto kot ni mogoče klical še nihče v zgodovini slovenskega krščanstva: ne samo, da so morali v tujino; ne samo, da so jim, na način, kakor se to ni delalo od barbarskih časov, pobili na tisoče sinov in hčera; ne samo, da so v tuji Argentini postavili nadomestno domovino, svobodno Slovenijo – iz nič, dobesedno iz nič, ne da bi jim kdo za to dal priznanje. Nasprotno, govorili so o njih z najgršimi besedami, ki jih je ta narod izdelal – za koga? Namesto desettisoč, jih je možnost, da demonstrirajo proti totalitarni Sloveniji, pripeljala v Ljubljano 1.200. Takih reči institucije, ki se postavljajo po Sloveniji, kakor smo videli, ne opazijo.
Nekaj podobnega se je zgodilo lansko leto ob skupščinskih volitvah 21. septembra, ko se je pokazalo, kako so slovenski volilci reagirali na finsko intrigo. Dogodek je še vedno v spominu večine ljudi, zato o njem posebej ne bom govoril. Neki finski novinar je, sklicujoč se na dokumente, ki jih nihče ni videl, obtožil Janeza Janšo, da je prejel podkupnino za posredovanje pri nakupu oklepnih vozil za slovensko vojsko iz neke finske državne tovarne. Vsakomur je bilo jasno, da je obtožba bila skonstruirana, čisto verjetno na pobudo Janševih političnih nasprotnikov v Sloveniji. Naravno je bilo pri tem pričakovati, da se bo ob tem v večini Slovencev prebudil občutek za narodno čast in da bo konstrukt Janši, ki mu je že tako dobro kazalo, samo še koristil. A ni bilo tako. V Sloveniji ni bilo nobene užaljenosti, torej tudi nobenega ponosa. Ljudje bi morali biti ogorčeni, da si jih je nekdo drznil narediti za predmet tako prozorne manipulacije.
Če vse premislimo – tudi stvari, o katerih tu nismo govorili – nam ne bo preostalo drugega, kot da priznamo, da naša zavest ni adekvatna. Adekvatna čemu? Zahtevam, ki jih postavljata pred nas konkretna zgodovina in konkretno življenje. Ali smo mogoče čemu izpostavljeni? Čému, na kar nihče niti ne pomisli ne. Kaki radiaciji, ki hromi našo voljo? Ali imamo kako možnost, da ta izvor odkrijemo? Poizkusimo!
Odgovor, ki ga more dati Nova Slovenska zaveza, na podlagi analize, za katero jo je usposobila njena zgodovinska izkušnja, je naslednji. Politična in kulturna lega slovenske države in znotraj nje politična in kulturna lega slovenskega naroda ni avtentična, ni takšna, kakršna bi logično sledila iz zgodovine. Z drugimi besedami, Slovenci živimo v globalni laži. Nerad uporabljam besedo laž, ker čutim njen odbojni patos in se zavedam, da na nihilističnih meridianih, na enem od katerih leži tudi Slovenija, ne pomeni nič. A čeprav je beseda diskreditirana, nas stanje, ki ga ta beseda sicer pokriva, vedno znova opozarja s svojo dejanskostjo.

Boljševiški ptolomajski mit – laž kot režim

Laž – brez te besede enostavno ne moremo shajati – je v tem, da narodnoosvobodilnega boja, ki velja za utemeljiteljno dejanje slovenskega naroda, preprosto ni bilo. Bil je boj, a ta boj ni bil narodnoosvobodilni, ampak revolucija. To je elementarno dejstvo in okoliščina, da so nekateri skraja – nekateri, zelo zelo redki, pa prav do konca – verjeli, da je bil, na tem dejstvu nič ne spremeni. Ta zamenjava, ta quid pro quo, to prevaro so boljševiki kodificirali v mit in ga sankcionirali z ideologijo in tajno politično policijo. Ker je ta mit za nereflektirano in zideologizirano pamet prepričljiv, mu je NSZ nadela ime ptolomajski mit, po pojmu ptolomajska astronomija, ki je za nereflektirano pamet tudi zelo prepričljiv, a v celoti napačen in že zdavnaj zavržen. Razlika je v tem, da v ptolomajsko astronomijo nihče več ne verjame, ker so ljudje pod pritiskom znanstvenih dokazov naredili tako imenovani kopernikanski obrat – to je dolgo trajalo in ni šlo gladko – ptolomajska enobejevska astronomija pa še kar traja, ker te reči, kakor smo rekli, gredo počasi, poleg tega pa tu ne gre za fiziko, za nebesna telesa in nebesne prostore, ampak za politiko, ki je opremljena z večjo inertnostjo, kakor zastarela znanost. Prostega pada se ne da korigirati ali odpraviti, mogoče pa je vplivati na to, kaj ljudje mislijo – na kratke, včasih tudi na dolge proge.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Spomin na kratek obisk Mirko Kambič

Diagnostična slika slovenske zavesti – tega, kar si Slovenci mislimo o sebi – ni adekvatna, ni v skladu s tem, kar smo bili in kar smo. Odkar so se boljševiki začeli sramovati revolucije – nič se niso začeli sramovati, boljševiki človeškega refleksa, ki se imenuje sram, nimajo – odkar so opazili, da jim revolucija dela napoto, govorijo samo še o narodnoosvobodilnem boju. To pa je nekaj, česar nikoli v nobenem oziru ni bilo. Tako v temeljne narodove biti postavljajo nekaj neobstoječega. V tem je izvor slovenskega nihilizma: da se utemeljujemo na nečem, česar nikjer ni. In emanacija te središčne zlaganosti prehaja na vse: na politiko, na kulturo, na gospodarstvo, na vso skupnost in na vsakega posameznika. To se dogaja zato, ker slutimo, kako je, le povedati si ne upamo naglas, le te moči nimamo, da bi izsilili resnico, le dorasti ne moremo. Tako zelo nas je totalitarizem pohabil. Na vsak način ga moramo razumeti, samo inventura ne bo pomagala.
Takšna je torej naša identitetna slika in mi smo z njo odgovorili na vprašanje, ki nas je vznemirilo na začetku tega razmišljanja. Od kod, kako smo že rekli, slovenska malaise? Nelagodnost, prestrašenost, onemoglost? A preden bom z nekaj primeri ilustriral to stanje, bi rad z drobno sličico pokazal, kako je tudi mogoče biti Slovenec.

Kot vemo, so postboljševiki zvrnili krivdo za Hudo jamo na srbske in črnogorske brigade, ki naj bi se z njo maščevale za medvojne poraze. Na začetku avgusta je na neki televizijski oddaji tekla beseda tudi o tem. Tu se je oglasil zgodovinar dr. Mitja Ferenc: »Moram povedati, da tiste izjave, ki so bile izrečene neposredno po odkritju tega hudega zločina, ko se nam je poizkušalo povedati, da so te zločine izvajale enote iz drugih jugoslovanskih republik kot maščevanje za storjene zločine, da v Hudi jami temu ni bilo tako in da so, po vsem sodeč, ta zločin tukaj opravili Slovenci.« Še bolj precizen, pa tudi zgodovinski (ne zgodovinarski) je bil Roman Leljak, ki je ob tem povedal, da so Hudo jamo uprizorili pripadniki 3. bataljona VDV oziroma KNOJ, odgovorni zanjo pa so bili »partizani, NOB in KPS«. Ko smo zaslišali to oznako – tako daleč smo že, da je nismo pričakovali – a ko smo jo zaslišali, smo že vedeli, da je pravilna in politična v elementarnem pomenu te besede. Ni najbolj pomembno to, kdo je zločin storil, ampak kdo je ustvaril prostor, v katerem so se lahko zločini, brez kazni, delali. Pomembno je to, kdo je postavil državo, ki je zločine ukazovala in nagrajevala. Naslednjo trditev ni postavil Slovenec, ampak Milovan Djilas, a vseeno. Gre za pripoved Meštrovićevega sina, da je Djilas leta 1950, ko je bil še na prostosti vpričo jugoslovanskega veleposlanika v New Yorku rekel njegovemu očetu naslednje: »Partizani so odgovorni za več pobitih, kot ustaši, četniki, Nemci in Italijani skupaj.« Te besede nam odprejo nov svet: komunistična rezistenca ni bila legitimna rezistenca, potrebna za osvoboditev Jugoslavije, ampak je imela svoje lastne, sekundarne cilje. To smo sicer vedeli že prej, a je čisto drugače, ko to izveš od kompetentnega človeka.
V javnih prostorih, s katerimi razpolaga sodobna družba, je torej možno govoriti stvari, ki so v skladu s stvarnostjo, in vsakič, kadar katero slišiš, se čutiš močnejšega, bolj varnega in bolj svobodnega;zanesljivost celotnega prostora se poveča. Toda naša radijska, televizijska in časopisna industrija proizvaja izdelke, ob katerih človek včasih pomisli, če ni njihov namen zavestno subverziven. To stanje dobi še bolj precizno podobo, če upoštevamo, da 40 % državljanov ne more zjutraj v kiosku kupiti svojega časopisa ne za večerna poročila odpreti svoje televizijske postaje.

Neznosna teža boljševiškega spomina – kriminalizacija katolištva kot alibi

Eden od izstopajočih izdelkov zgoraj omenjene industrije in eden od vidnejših prispevkov za vzdrževanje razbolelosti, o kateri smo v tem razmišljanju govorili, je članek prof. in akademika dr. Tineta Hribarja v sobotni prilogi Dela 10. oktobra. Članek je esej, ki ga je Hribar prebral na posvetu, ki ga je priredila Slovenska matica 23. septembra pod naslovom Revizija zgodovine. Prebrani esej je imel naslov Vračanje enakega in revizionizmi 20. stoletja. Za članek pa je Hribar, mediju primerno, naslov spremenil v Ubijalska ideja komunizma in Katoliška akcija. Matični naslov je za ideološko nekaramboliranega človeka lahko pomenil eno samo reč: zgodovino, potem ko se je vrnila iz totalitarnega komunističnega oziroma boljševiškega ujetništva, poslati, v podobi povedano, v strokovno bolnišnično rehabilitacijo, potem pa še v kako boljše, zlasti pa varnejše okrevališče.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Obljuba Mirko Kambič

Po totalitarizmu, zlasti po totalitarizmu, ki se utemeljuje na zgodovini – in kateri se ne – je zahteva po rehabilitaciji – ali pa reviziji, če že hočete – aksiomatične narave. Zlasti velja to za komunizem ali boljševizem – tudi za fašizem in nacizem, a bo tu procedura krajša in manj zahtevna, ker fašisti in nacisti preprosto niso imeli časa pisati kaj več zgodovine. Pomen besede revizija je bil torej tu zelo jasen: Evropa je šla skozi neko obdobje, v katerem je nastajala ta zgodovina, da mora glede nje nekaj reči sedaj zgodovinska znanost, če hoče ohraniti osnovno dostojnost in strokovno višino, pa tudi politika, če hoče preprečiti, da bi državljani ali narodovi pripadniki živeli in ustvarjali prihodnost z zlagano preteklostjo v spominu. To je več ali manj revizija. Sicer pa ljudje kar naprej pišejo zgodovino, vsak z malo drugačno pametjo v glavi, tako da vsak pušča za sabo malo drugačno podobo preteklosti, a si zato še nihče ne domišlja, da je napisal revizijo. 20. stol. pa se je razvilo v to posebnost, edino v moderni Evropi ali pa edino v Evropi sploh, da so nekateri zgodovinarji pisali, zavestno in dosledno, zgodovino, ki je bila bistveno drugačna od te, ki je potekala.
Tako je večina zgodovinarjev ta podvig, imenovan revizija, tudi razumela. Vendar niso ostali povsem enotni: tisti, ki so mikavnost totalitarne interpretacije zgodovine zaradi okusa vseskozi odklanjali, so se brez pomisleka lotili revizije; tisti pa, ki so se le podajali na krajše ali daljše obiske v zgodovinske depandanse, ki jih je vzdrževal Tempelj, pa so čutili, da se morajo za izkazano gostoljubje oddolžiti in so zato svoje revizije primerno – kolikor se je pač kdo čutil zadolženega – modificirali.
Na simpoziju to ni ostalo skrito.
Tako daleč, kot se je spustil akademik dr. Tine Hribar, pa le nihče ni hotel. Včasih je tako malo pazil na svoj ugled, da smo že dobivali občutek, da se hoče žrtvovati. A smo takoj za tem pomislili, da morda rešuje neki osebni problem: da se mu zdi, da bo samo tako prenesel sramoto boljševiškega poraza, če bo tudi Katoliška cerkev zapustila stoletje približno tako umazana kot boljševiki. Gotovo so njegovi napori šli v to smer. Obenem pa nam ni ušlo, da v taki drži doživlja določeno emocionalno spopolnitev in smo ob tem pomislili, da so slovenski boljševiki vedno – še pred vsemi drugimi – napadali Katoliško cerkev, duhovnike in katoličane in da Hribar v tem pogledu ogreva svoje domovanje z istim netivom kot nekdanji boljševiki, in da se kljub drugačnim trditvam in zaklinjanju o nasprotnem, sploh še ni rešil. Lahko se mu celo dozdeva, da se je rešil, pa se v resnici ni. Tako zapletene so te reči.
Čudi nas, da kot praktikant »svetovnega etosa« tako malo pazi, kaj govori. Njegov prikaz Slovenije je naslednji: v njej vlada »ubijalska ideologija«; že od prve svetovne vojne naprej so v njej »elementi fašistoidnega klerokatolicizma«; na čelu vsega pa je »militantna Katoliška akcija«. Ob tem se človek spomni na stavek, ki ga je zapisal v dnevnik mladec Vinko Mravlje nekaj dni preden so ga 12. junija prišli iskat partizani in ubili, pa ne samo njega, ampak še očeta in brata, drugega brata pa odpeljali na Ključ in tam pokončali. Stavek v dnevniku pa se glasi: »Iz Pograjskih hribov diha groza.« In dalje. Nekaj sto metrov stran od Mravljetove hiše na Brezovici sta živela druga dva mladca, Zdravko in Tone Novak, eden še gimnazijec, drugi že študent, in kljub svoji »ubijalski naravi« čakala doma še dva meseca, do 15. avgusta, do Velikega Šmarna, ko so spet prišli partizani in ju odpeljali na Ključ in tam ubili. In kaj so ti fantje, mladci prof. Tomca naredili? Hodili so ob nedeljah v farno cerkev na Brezovico k deseti maši in tam stali v vrsti pred prvimi klopmi. In te militantnosti partizani na Ključu niso mogli prenesti. Ali bi jo bil prenesel akademik dr. Tine Hribar?
Tu sedaj ne morem, dragi bralci, da vam ne bi povedal neke zgodbe in se vam za zamudo opravičujem. Bilo je zgodaj poleti 1942. Z brati sem spal na seniku. Takrat smo bili še štirje, čez mesec ali dva pa so dva odpeljali Italijani, enega v Gonars, drugega na Rab. Tistega večera so partizani imeli sestanek na neki gozdni jasi, ne prav daleč stran. Naši so sklenili, da ne grejo. Naša vas ni bila prav velika: štiri razstresene skupine po dve hiši. Samo ena od njih je bila partizanska. In iz tiste pride, komaj se dobro uležemo, eden od domačih fantov in pravi: »Za božjo voljo, pojdite na sestanek, sicer bo narobej.« Bratje so potem šli, jaz pa sem jih imel šele štirinajst in sem ostal. Potem pa so mi povedali, domači, pa tudi drugi, kako je bilo na tisti jasi. Sestanek je vodil filozof dr. Cene Logar, najpomembnejši partijski človek v takratni dolini. Z enim od bratov sta se malo poznala. Kot »boljša« človeka, Cene je bil doktor filozofije, brat pa čevljar in občinski odbornik, kar tudi ni bilo malo, sta hodila k maši v zakristijo. Brat je doma pri mizi večkrat pripovedoval, kako je Cene preživljal maše: z obrazom zakopanim v dlani in sloneč na župnikovi oblačilni mizi. Svoje opise je vedno zaključeval s pripombo, da mora mladi gospod pač biti zelo pobožen. Sestanek na tisti jasi se je zelo hitro končal. Dr. Logar je opozoril prisotne, da bodo začeli po vasi zbirati živež za partizane, potem pa je pogledal brata in nadaljeval, »nosili pa ga bodo shranjevat k vam.« Nato brat: »To pa ne bo šlo.« Logar: »Zakaj ne?« »Zato ker oče ne bo dovolil.« »Zakaj ne bo dovolil?« »Zato ker ve, da boste šli Italijanom povedat, kaj dela, in bodo Italijani prišli in ga ustrelili.« Ljudje, ki so mi to pozneje pripovedovali, so rekli, da je ob tem jasa obnemela. Logar je že segal po revolverju, malo kolebal, potem pa se obvladal, zamahnil z roko in s partizani oddivjal v noč. Razumljivo, da bratu po tistem ni bilo biti več doma. Hribar je še mlad in ne ve prav dobro, kakšni so bili tisti časi. Hočem reči, kaj so tisti časi znali iz človeka narediti.
Kako zelo težko dr. Hribar preživlja zgodovinski poraz boljševizma, kažejo njegove izmišljotine o »ubijalski sprevrženosti militantne Katoliške akcije«; o tem, da je bilo domobrancem preprečeno izvesti zaključni masaker »pod vodstvom Katoliške akcije«. Marsikaj smo že slišali, kaj takega pa vendar že dolgo, dolgo ne. Istočasno, ko se izživlja nad temi ubogimi fanti, prepeva po deželi sure o »posvečenosti mrtvih«. Ustavite se, ljudje, malo ob tem.
Najbolj pa izdaja akademika dr. Hribarja bes, ki ga prevzame, če kdo vzame v misel »pogodbo po državljanski vojni«. Prizadevanje, ki bi moralo biti deležno najboljših sil, ki jih premoremo, aspiracije, pred katerimi bi se morale umakniti vse druge, dar, za katerega bi morali prirejati prošnje maše in procesije, lepota, ki bi nas morala omamljati iz simfonij in dram: vse to je za Hribarja »absurd«. Kako si je mogoče to razložiti, če sploh, če sploh? Ali nas bo nazadnje le prisilil, da bomo verjeli, da se boji tega, kar bi v tej listini nujno stalo: po analogiji z mednarodnim pravom vsi trije vojni zločini – zločin zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človeštvo. Zakaj bi bil sicer konec državljanske vojne »absurd«! Ali bi Hribar hotel, da bi bil konec državljanske vojne boljševiški octroi?

Skrivnostna mikavnost totalitarnega boljševizma – želja po smrti

Do totalitarizma v vseh variantah so se ljudje obnašali kakor omamljeni, kakor da bi bili iz sebe, kot da bi izgubili pamet. Italijani so 1922 leta sprejeli fašizem z aklamacijo, Nemci so 1933 izvolili Hitlerjevo nacionalsocialistično delavsko partijo s skoraj 40 % večine. Za kaj so bili ljudje tako razoroženi pred utopičnimi obljubami, ki so se jim ponujale v zameno za svobodo? Če se odpovemo dejstvu, da so se te ideologije pojavile v času, ko je krščanstvo v veliki meri – zvečine zaradi pohujšanja znanosti – že izgubilo moč svojega iztreznitvenega sporočila, ostanemo praznih rok. Raj mora vendar biti, če ga ni tam, kjer je bil vseskozi, bo pač na zemlji – ga bomo pač naredili.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: To lepoto gledati in jo varovati Mirko Kambič

Kako ta logika deluje od začetka, bomo nekoliko videli iz knjige Nadežde Mandelštam Upanje proti upanju, v katero je kakor v dragoceno skrinjo polagala spomine na svojega moža, vrhunskega poeta Osipa Mandelštama. Zgodba gre na kratko tako, da je leta 1934 pesnik napisal porogljivo pesem o Stalinu. (Deset korakov stran že ni slišati naših besedi … a njegove padajo od njegovih ustnic, težke in dokončne, kot uteži. Kremeljski alpinist.) Zaradi te pesmi so Mandelštama zaprli in potem pregnali v Sibirijo, kjer je leta 1938 v prehodnem taborišču za kriminalce v bližini Vladivostoka umrl.

V spomine na moža je Nadežda vpletla tudi svoja opažanja o ruski inteligenci pod Stalinom. Navedli bomo dva odlomka iz nekega eseja o tej knjigi, predvsem zato, da bodo naši bralci videli, kako znano je vse to tudi nam: »Vprašanje, ki si ga gospa Mandelštamova kar naprej postavlja, je naslednje: zakaj je ruska inteligenca v tridesetih letih, v nasprotju z njenim možem, pod Stalinovo diktaturo ne samo kapitulirala, ampak jo je veliki meri podpirala, čeprav je bila v nasprotju z vsemi vrednotami, ki jih je tradicionalno podpirala?« In naslednje: »Gospa Mandelštamova je seveda dobro vedela, da intelektualci niso nič bolje opremljeni za odpor proti pritiskom kot druga človeška bitja. Kar pa je težko razumela – in odpustila – pa je bilo to, da so mnogi od njih, z različno mero iskrenosti, izjavljali, da prav ti pritiski predstavljajo novo in do sedaj še v ničemer primerljivo razsežnost človekove svobode.« Ali je te vrste razčlovečenost povzročil samo strah? Strah ali groza? Strah ali groza, ki je morala stopiti v ljudi, ko so slišali za take smrti, kot jo je moral prestati veliki teatrolog Vsevolod Meyerhold v eni od moskovskih ječ, potem ko je pred Vyšinskim pogumno branil svojo umetnost – smrt, ki je nesporočljiva, ki je preprosto ni mogoče povedati in je tudi jaz ne bom. Kaj je v tem, v tej ideologiji, v teh ljudeh? Nekaj mora biti, da so še tukaj, po vsem, kar so bili. Ne samo v neki deželi, kakor po kaki pomoti, ampak povsod. Po celotnem nekdanjem boljševiškem imperiju srednje in vzhodne Evrope. Letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo Herta Müller, žrtev romunske tajne službe, je, kakor poroča FAZ (9. oktober) takole opisala postboljševiško situacijo v tej službi: »Presenetljivo ni to, da večina osebja nekdanje komunistične tajne službe še danes deluje v vrstah sedanje postkomunistične tajne službe, in da so nekdanji uslužbenci Securitate zasedli ključne položajev romunskem gospodarstvu. V državi, kjer imajo stare naveze Securitate na povodcih vse medije in so njihovi najvišji funkcionarji vtihotapili svoje sinove in hčere v prve vrste romunske politike, to nikogar ne čudi.« Za demokratično državo je to seveda porazno. A bolj pomembno in bolj usodno je nekaj drugega – nekaj, kar utegne biti poglavitni vzrok duhovne in moralne destabilizacije prebivalcev totalitarne politeje. Herta Müller pravi nekje tudi tole: »Vsako moje potovanje v Romunijo je potovanje v življenje, v katerem nikoli nisem vedela, kaj je slučajno in kaj je inscenirano.« Tu smo mogoče pri jedru: nikoli ne veš, kaj je res in kaj ni res, kaj je samo po sebi in kaj je zrežirano. Človek prenese vse mogoče muke in šikaniranja, te osnovne negotovosti pa ne prenese: od tega človek izgubi normalnost. Ali naj že sedaj povem? To se s povprečnim Slovencem godi danes. Vedno bolj postaja tako, kakor je bilo v realnem boljševizmu. Drug za drugim se prebujamo v porazno in uničujoče spoznanje – tudi ljudje, ki v sebi nimajo preddispozicij za histerijo: nikomur več ne moremo verjeti, nikomur več ne moremo verjeti! Spet smo se vrnili k uvodni besedi tega razmišljanja, le da sedaj nekoliko bolj razumemo, od kod vsesplošna malaise, ki se plazi naokoli – nelagodnost, utrujenost. A sedaj bi lahko šli še naprej in si rekli: če hočemo okrevati, nam ne bo pomagalo drugo, kot da naredimo novo družbeno pogodbo, v kateri bo z nezgrešljivimi črkami stalo: govorite resnico, samo resnico in nič razen resnice. Če hočemo ozdraveti, moramo uvesti v državo kult resnice – tudi v banalnih zadevah. Na nekem simbolnem, zavezujočem kraju moramo to narediti, vsem na očeh, z besedami, ki ne bodo nikogar obšle, izrečene od človeka, ki mu že sedaj verjamemo. Ali je tak človek v tej deželi? Po naravi stvari bi to lahko bil predsednik države – ko se ne bi bil tako zelo degradiral z drugorazrednostjo Hude jame.


Če ne predsednik države, potem pa mogoče parlament. Kakšna je trenutno parlamentarna večina, lahko nekoliko vidimo iz prispevkov njenih članov med debato o predlogu resolucije v podporo Resoluciji evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu od 2. aprila letos, ki je tekla v začetku septembra v odboru državnega zbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje in potem še v državnem zboru. Za državnozborsko komunistično levico, je s to Resolucijo prišel čas, ki bi si ga morala pravzaprav želeti. Če je mislila resno s svojo prenovitveno retoriko, potem se je sedaj končno pojavila ugodna priložnost, da na eleganten način, brez večje nevarnosti za nujno potrebni osnovni ugled, s sprejetjem nekega tujega dokumenta, potrdi resnost svojega dosedanjega demokratičnega zaklinjanja in se takorekoč na posreden način uveljavi kot avtentična prvina demokratične politeje. To bi bil nekakšen by pass za osnovno osvojitev politične kredibilnosti. Posrednost postopka bi ji torej rešila čast, obenem pa bi napravila dejanje, za katerega se bo morala prej ali slej odločiti – mogoče v mnogo bolj neugodnih okoliščinah. Enkrat bo to morala storiti, večno tako ne bo mogla viseti. (Lahko bi se kaj naučila iz breizhodnega položaja njenih evropskih poslancev, ki so za Resolucijo enostavno morali glasovati, sicer bi si zelo, zelo otežili položaj v evropskem parlamentu. Tudi razmere v lokalnem političnem lovišču se lahko zelo hitro spremenijo.)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Marija – Fra Angelico (Washington) Mirko Kambič)

Toda že prvi nastopi so pokazali, da se je levica odločila drugače. Posledica je bila ta, da smo morali gledati najbolj klavrne prizore, ki jih more nuditi kaka parlamentarna praksa. Bili so seveda v nelahkem, protislovnem položaju: morali so zanikati zgodovino, ki so jo postavili, potem pa pol stoletja jamčili. Namesto, da bi se svobodno spustili v razkošje, ki ga politiku evropskega stila more nuditi pogovor o slavi evropske zavesti in o totalitarizmu, ki je ime za barbarsko koncentracijo sil, ki so to zavest hotele uničiti, so morali uprizarjati dialektični balet s stavki, ki so imeli eno samo možnost: da so bili hkrati trditve in zanikanja. Ko ne bi za njimi stala dolgoletna praksa komuniciranja s »širokimi ljudskimi množicami«, tega ne bi zmogli, tega ne bi vzdržali. Reševali so se tako, da so se izogibali bistvenim vprašanjem, ki so silila v ospredje, in pilotirali debato v nepomembno periferijo. Predvsem so svojim nasprotnikom očitali, da s svojo Resolucijo »razdvajajo«. Koga? »Intelektualce, zgodovinarje, politike, ljudi v Sloveniji«. Namesto da bi se osredotočili na akutne probleme sedanjosti, obujajo medsebojne obtožbe, »ki prav gotovo ne bodo nobenemu koristili«. Zdelo se jim je tudi zelo krivično, da se komunizem razglaša za najbolj zločinskega od vseh totalitarizmov, kar terja od borcev, da se morajo takorekoč »zagovarjati«. Sploh pa ni nikjer povedano, da so bile razmere v Sloveniji »bistveno drugačne«. Ta teza se jim je zdela posebej koristna: da pri nas komunizem ni bil pravi komunizem. Eden od bolj prisebnih debaterjev se je spomnil, da se je »moja stranka že 25. in 26. novembra 1995 v Slovenj Gradcu odrekla vseh nasilnih dejanj komunistov in da tudi sam osebno obsoja vse, kar so delali«. Vmes so se, kakor v nekem ritmu, vrstili epski izlivi v slavo enobeja. Tako se je debata izgubljala v bolj nepregledne in zaraščene tolmune političnega prerekanja, a so vendar pazili, da ne bi bil sprejet kak predlog, ki bi bil zares pomemben, na primer, da Resolucija ne bi bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije!
Nekateri so nevede skrbeli tudi za zabavo. Tako je nekdo postavil zahtevo, da bi »med totalitarizme morali všteti tudi liberalni kapitalizem«. Nekdo drug pa se je javno zavezal, da ne bo »nikoli dovolil spreobračanja zgodovine«. Neka gospa se je zatekla v statistiko: da »to ni evropska resolucija, ampak resolucija evropskega parlamenta, saj v njem sedijo predstavniki samo sedemindvajsetih držav«.
Veliko jih je posegalo nazaj v državljansko vojno. Eden od njih se je razgrel v stavek: »Samo nečesa ne boste doživeli, da bi kdajkoli priznal, da so domobranstvo, belogardizem, izdajstvo bili šele posledica nečesa prej«. Nekdo drug pa bi s totalitarizmom rad obremenil tudi zapadne zaveznike: »V tej resoluciji ni skoraj milijona mrtvih vojnih ujetnikov, ki so jih demokratski sistemi v ujetništvu pustili umreti od lakote.«
Iz kratkih posnetkov njihovih nastopov smo videli, kako hudo ceno so morali postkomunistični poslanci v slovenskem parlamentu plačati, da so lahko vztrajali na boljševiških pozicijah. Potem ko jim je zgodovina vzela papirje in jih odslovila, lahko vzdržijo v parlamentu – kjer je, kakor pove ime, treba govoriti – samo za nedopustno in sramotno ceno destrukcije jezika. To ni nobeno ceneno obtoževanje, ampak nekaj, kar smo videli. Na lastne oči. Slovenski parlament je bolan. Zadela ga je embolija brezumja. Pohabljen jezik se nujno izrazi v brezumju.

Totalitarno poškodovanost zdraviti z resnico

A kar nastaja v parlamentu, ne more ostati skrito. Brezumje se seli v to, čemur pravimo država, in v to, čemur pravimo narod, in v to, čemur pravimo družba. Mi smo za stanje, ki se ustvarja, že našli besedo prav na začetku: malaise – obolelost. Kako daleč je že? Ne vemo, kako daleč je že, vemo pa, da se je naselila na nekaterih najfinejših tkivih kulture. Ali ste že opazili, na primer, kako je padla kultura pokopavanja? Spomnite se, kako se pogrebci, ko čakajo na začetek, zbirajo po skupinah, in veselo razpravljajo o tisočerih najbolj banalnih rečeh nato pa, med običajnim govorom, za nekaj minut umolknejo, in spet, ko se sprevod razvije, začnejo o dividendah, o avtomobilih, o parcelah itd., itd. Letos se je ta stvar dvignila tako visoko, da si je eden od novinarjev za svoj komentar na praznik Vernih duš privoščil naslov Veseli spis o smrti, jaz pa sem na enem od primestnih pokopališč zaslišal za sabo hrupne glasove in zagledal, ko sem se obrnil, skupino mladih ljudi, ki se je smejala tako glasno, da je segalo do zadnjih grobov. Tega še nisem doživel. To je bilo novo. Kaj pa poročila z letošnjega Borštnikovega srečanja v Mariboru? Ali naj vas spomnim, kaj so od tam sporočali? Da je po otvoritvenem večeru bilo »vse več praznih sedežev«; da je ob podelitvi nagrad »dvorana bila skoraj popolnoma prazna«; da je »odlično Orestejo prišlo gledat vsega petdeset ljudi«; da tudi na »festivalih klasične glasbe kronično primanjkuje občinstva«? To ste tudi vi prebrali in si mogoče mislili, da to vse skupaj nič ne pomeni, ali kaj? Kaj pa nasilje po družinah? Zakaj pa tako divje narašča? Od 1.500 policijskih posegov leta 2000 na 9.000 leta 2009. Naj se nihče ne vara, da 600 morišč po Sloveniji nima s tem ničesar opraviti; da samoumevnost Kočevskega Roga in Barbarinega rova nima nič opraviti s samoumevnostjo tega, da možje tepejo žene!


Malaise. Rekli smo: skrbita nas država in narod. Vse se dogaja na matrici laži. Zato je vse kontaminirano z lažjo. Poleg tega pa: vedno več je stvari, ki jih ne moremo povedati. Zaradi polstoletne totalitarne zlorabe odteka jeziku kri. Nadalje, ali ste že kdaj pomislili na razliko med tem, kako so leta 1945 boljševiki postavljali državo in tem, kako so jo leta 1990 demokrati? Boljševiki so leta 1945 imeli na razpolago fizično in moralno zdrave graditelje – državljane vzgojene po normah evropske kulture, demokrati pa leta 1990, za mnogo težje opravilo, totalitarno poškodovano maso. Naloga, pred katero jih je postavila zgodovina, pa se je glasila: piramide spremeniti v Partenon, kakor se je izrazil neki ruski pisatelj.


Še nadalje. Zakaj ima Slovenija v senci sedanje recesije pri revitalizaciji gospodarstva večje težave kot pa zahodne ekonomije? Zato, ker je naša menedžerska snov zrastla v socialističnih rezervatih, zahodna pa na realnih poligonih liberalnega gospodarstva. Poleg tega pa še: Na nas pritiska strašen zločin; na tiste, ki ga čutijo z veliko težo, na tiste, ki ga ne čutijo, pa še z večjo. Na vsakem še tako neznatnem vzgibu v tej državi, gospodarskem, političnem, kulturnem, so vidni sledovi velikega zločina. Naš državni in narodni mehanizem ni v stanju, ki bi ga servisirala sproščenost in svobodnost tvornih sil. Elite kontinuitetnih sil ne marajo države. Zanje država ni polis: prostor ustvarjalne politične skrbi.
Ps: Ali se še spomnite?
Nikolai Tolstoy:
(O Hudi jami): »This crime is to my knowledge the worst mass crime committed in Europe since 1945.«
(Ta zločin je po mojem mnenju najhujši množični zločin, storjen v Evropi po letu 1945.)
Dr. Mitja Ferenc: »Po vsem sodeč so ta zločin napravili Slovenci.«
Sklep: Drage bralce prosimo, da iz zgornjih dveh dejstev izdelajo in na tem mestu zapišejo sklepni stavek. Hvala.