Avtor: Vanja Kržan

Kristina Lukšič por. Rupnik se je po dolgem času končno odločila, da spregovori o stvareh, ki jo bremenijo, preden bi jih utegnila odnesti s sabo v grob. Čuti, kot da bi jo k temu gnala neka notranja nuja. Pa ne le zaradi strahu in trpljenja, ki ga je prestajala med vojno: spregovoriti mora, ker je bila več kot šest desetletij prisiljena molčati in poslušati laži!
Otrokom so Kristinini starši strogo zabičali, da ‘o tem’ ne smejo nobenemu črhniti besedice. In otroci so sveto obljubljali, da ne bodo. Tako sveto, da gospa Kristina danes težko dojema, da končno lahko spregovori. »Ali res lahko? Ali ne bo nič narobe?« me je v dvomih spraševala, ko sva se dogovorili, da zapišem njeno zgodbo.
»Beseda ‘partizani’ mi ne gre z jezika,« je s težavo spregovorila. »Zaradi njih smo prestali toliko groze v naših krajih pod Gorjanci,« je pričela svojo pripoved gospa Kristina. Doma je iz Podgrada pod Gorjanci, naprej od Novega mesta proti Metliki. Vas je dobila svoje ime po Mehovskem gradu na vzpetinici nad vasjo. Uporni tlačani so se pred stoletji uprli grajskemu gospodu in grad porušili.
Ko se je pričela druga svetovna vojna, so partizanska grozodejstva veliko mož in fantov podgrajske fare prisilila, da se niso uprli Italijanom in Nemcem, ampak so morali sprejeti vsiljeni boj proti partizanom: drug za drugim so se pridružili Legiji in kasneje domobrancem ali pa so pobegnili v Novo mesto.
Kristina (1932) je bila prvorojenka v družini Jožeta Lukšiča in matere Ane roj. Draginc. Njena mlajša brata sta Mirko (1934) in Jože (1935), po vojni se je rodila sestra Anica (1946). Slabo rodovitne njive pod Gorjanci so jim nudile skromno preživetje, vendar pred vojno niso bili lačni. V hlevu so bile navadno štiri glave govedi ter dva, trije pujski. Imeli so še nekaj gozda, dva vinograda v Vinorebri ter grunt v vasi Konec. Oče se je ljubiteljsko ukvarjal s kolarstvom in je izdeloval ljudem kadi, sode, brente, vozove in krste, toda vedno vsem zastonj. Kristina pravi, da je bil po srcu zelo dober in je rad vsem pomagal, denarja za plačilo pa takrat skoraj nihče ni imel in oče ga ni od nobenega jemal. Mama se je na tihem jezila nad njegovo radodarnostjo, saj so denar potrebovali za čevlje in obleko. Že aprila so otroci hodili bosi po mrzli in blatni zemlji, pozimi pa prezebali slabo oblečeni. Mama je bila dobra in zelo verna ženska. Rada je molila z otroki in jih jemala s seboj v cerkev. Oba z očetom sta jih učila poštenja. »Biti pošten je bil zakon,« pravi Kristina. In še nečesa jih je naučila mati: petja. Mama in njene sestre so vse zelo lepo pele. Pelo se je ob delu in v prostem času: ko so ličkali koruzo, predli volno, luščili in prebirali fižol, meli proso in ob najbolj slovesnem kmečkem opravilu, ob žetvi. Mama je naučila Kristino toliko starih ljudskih pesmi, da se snemalec Mirko z Glasbeno-narodopisnega inštituta Slovenije ni mogel načuditi, ko je pred leti posnel preko sto pesmi, ki mu jih je zapela gospa Kristina.
S pričetkom vojne pa je bilo za ljudi pod Gorjanci idiličnega, čeprav trdega življenja konec. Tudi za otroke. Ko so jeseni 1941 in pozimi 1942 pričeli hoditi po podgrajskih vaseh partizani, se jim je življenje čisto spremenilo. Takrat desetletna deklica Kristina se spominja svojega starega očeta, ki je nepokreten ležal sedem let v postelji, ko jim je rekel: »Zelo se mi smilite, ker boste dočakali komunizem.«
Kaj je komunizem, Kristina takrat ni vedela, in tudi če je kdo od odraslih o njem kaj vedel, si niti v sanjah ni predstanljal, kaj jim bo prinesel. V njeno otroško čutenje in mišljenje so silovito vdirali prizori, besede in dogodki, ki so v njej povzročali »eno samo grozo«, kot sama pravi. (Medvojne dogodke v fari Podgrad je opisal že Janko Maček v 44. št. Zaveze pod naslovom Fara pod Mehovskim hribom.) Tokrat pa se bo spominjala »ene same groze« še gospa Kristina roj. Lukšič, ki je leta 1942 imela deset let.
»Brezskrbno živjenje otrok na vasi je bilo za vedno končano. Partizani so nam kar naprej prinašali v pranje svoje ušive cunje. Imeli smo namreč vodnjak pred hišo. Ker je poleti voda v vodnjaku usahnila, smo jo otroci morali v škafih na glavah znositi iz izvira v hribu. Kako smo se namučili že s tem, da smo jo z vedri povlekli iz tolmuna! Bila sem še otrok, bosa sem se spotikala ob korenine in kamenje in zlivala vodo po sebi, preden sem jo v škafu na glavi prinesla pred hišo, kjer se je pralo v kotlih. Ko je zagorelo pod kotli in je voda zavrela, smo morali obračati težke suknjiče in hlače, ki so bili z vodo napojeni še težji. Pozimi pa smo ledeneli od mraza, ko smo cunje splakovali v mrzli vodi, bili premočeni do kože in tako slabo oblečeni, da se še danes čudim, kako smo vse to zmogli. In kako so zmogle mame, ki so nam morale ob vsem drugem delu velikokrat priskočiti na pomoč. Vsi smo bili polni uši. Ponoči nisem spala, tako me je pekla glava, kadar mi jo je mama natrla s petrolejem.«
»Ali si lahko predstavljate mamo in očeta, ki sta šla zjutraj v hlev, pa zagledala, da je prazen?« se spominja dalje Kristina Lukšič. »In to ne enkrat. Tudi mi otroci smo vedeli, da so partizani pokradeno živino zdaj enega zdaj drugega kmeta klali v dolinici pri vasi, jo tam pekli in jedli. Ob takih požrtijah so pili naše vino, a niso vsega spili iz soda, ampak so ostanek zlili po tleh, zato da ga za nas ni nič ostalo. Tudi sode, ki smo jih hranili v Vinorebri, so vse izpraznili. Nam so na krajih, kjer so klali, pustili le ostanke loja, ki smo ga skrbno zbirali; fantje so izdolbli repe, mame so iz lanu napravile stenj in tako smo imeli v dolgih zimskih večerih luč. Tako revni smo bili, da niti vžigalic nismo imeli, ker trgovine v vasi ni bilo več. Partizani so namreč zasedli in izropali Turkovo trgovino, družina se je morala izseliti k sorodnikom v Zajčji Vrh. Odslej je bil v nekdanji trgovini ‘partizanski rajon’, kot se je temu reklo.
Do prihoda partizanov smo še imeli šolo. Ko pa so prihajale različne brigade, ena za drugo, so zmetali klopi na kup, nastlali po tleh slamo, da so ponoči na njej spali, pred tem pa zvečer plesali. Šole nismo imeli več. Verouk nas je naš dobri župnik Franc Kirar še nekaj časa poučeval, čeprav so partizani zasedli del župnišča. Kasneje je moral pred njimi zbežati v Šmihel pri Novem mestu. Naša vas je postajala vedno bolj opustošena in izropana. Partizani so hodili in vohunili po vasi, kje bi se dalo še kaj vzeti.
Sami so si ‘oskrbeli’ le velike požrtije. Za vsakdanjo prehrano so šli po vaseh od hiše do hiše in zdaj pri enem, zdaj pri drugem naročili zajtrk Zahtevali so točno določeno hrano in povedali število partizanov, ki jim je gospodinja morala skuhati. Spominjam se, kako so nekoč mami naročili, da mora zjutraj skuhati ajdove žgance, jih bogato zabeliti z ocvirki in poleg kislo zelje. Mama je obupana šla po vasi, da je nekje staknila moko. Ob uri so prišli in mogočno sedli za mizo. Mi otroci smo se spravili na peč.Vsi sestradani smo poželjivo gledali ali jim bo morda ostal kakšen žganc ali vsaj na dnu sklede za žlico kislega zelja. Nihče ni videl, da nam lakota gleda iz oči! Ko so odšli, smo do čistega polizali obe skledi. Spomnim se, ko so spet drugič od mame zahtevali, da jim skuha zajtrk. Takrat se je bridko pred njimi zjokala – bali smo se jih vsi – da nima prav ničesar več. Saj lahko vse pregledajo in se sami prepričajo. Ni se jim dalo. Obrnili so se in na našo veliko srečo odšli.«

Opis slike: Dvajsetletna Kristina Lukšič po prestani bolezni

»Kmalu smo tudi mi otroci spoznali, da najhujše šele prihaja. 8. julija 1942. se je zgodilo nekaj, kar je pretreslo vso faro. Po Vinji vasi so partizani ropali in iskali orožje, ki ga ni bilo. Štirinajstletnega pastirčka Jožka Cimermančiča (1928), po domače Jerenčevega. so odpeljali s seboj v gozd in ga zasliševali, kje ima skrit mitraljez. Za mitraljez sploh ni vedel, a so ga mučili tako, da so ga obesili na vejo in pod njim kurili ogenj ali pa je moral po žerjavici skakati.« (Vemo že, da je bil ta način mučenja v navadi v Beli krajini.) »Njegova mama Neža Jerenčeva je bila gluha in zato osamljena, verjetno ni bila poročena in zato toliko bolj navezana na svojega sina. Ni se pogovarjala z ljudmi in oni bolj malo z njo. Ko so ji odpeljali otroka, so jo lahko le molče pomilovali. Njenega Jožka pa ni in ni bilo domov. Minevali so dnevi. Nekega večera zagledajo mamo Nežo, kako se trudna vrača proti domu. Kaj le nosi v naročju, zavito v rjuho, upognjena kot pod težkim bremenom? Ko so ji videli v obraz, so se prestrašili: trpke poteze in bolečina v očeh so povedali vse. V rjuhi je nosila ožgano truplo svojega otroka … Sama ga je pokopala, brez pogrebcev, tudi župnika takrat ni bilo več v vasi.
To poletje so odgnali v gozd župana iz Stopič Franca Brulca in njegovega sedemnajstletnega sina Jožefa. Nista se več vrnila. Vse ljudi je postalo zelo strah in takrat se je veliko mož in fantov pridružilo Legiji, nekateri pa so še čakali. Naši družini se je najhujše zgodilo jeseni 1942. K naši družini štejem vse ožje sorodnike. Stara mama mi je bila kot mama, bratranci in sestrične kot rodni bratje in sestre. Pri Lukšičevi stari mami, po domače Adamacovi mamki iz Vinje vasi, sem preživela kar nekaj let svojega srečnega otroštva.
Spominjam se, da je bila lepa jesenska nedelja, konec septembra. Z mamo sva šli popoldne v cerkev k nauku, potem pa je šla mama kot vsako nedeljo popoldne k stari mami v Vinjo vas, jaz pa domov. Ker mame dolgo ni bilo, večerilo se je že, sem odšla ponjo k stari mami. Tam je bilo vse na nogah, vsi do kraja prestrašeni in zbegani. Pričela sem spraševati in počasi doumevala, kaj se dogaja. Zgodaj popoldne sta moja bratranca odgnala vsak svojo čredico na pašo proti Vahti. Naj se živina popase, dokler najde še kaj zelenega na gozdnih jasah ali ob kraških vrtačah. Dan je bil že kratek, zato se je na pašo mudilo in hudovali so se na Adamacovega Ivana, pisal se je Lukšič, ker se je predolgo mudil s fantovsko druščino v gostilni v Podgradu. Končno je le prišel domov. ‘Kje pa hodiš tako dolgo, ko je treba gnati na pašo, saj veš, da je dan že kratek!’ – ‘Kaj moram jaz gnati?’ – ‘Brat Jožko ne more, čevlji so ga do krvi ožulili.’ Hočeš nočeš je šestnajstletni Ivan odgnal živino in se niti preobleči ni utegnil, ker se je tako mudilo na pašo. Mamika pa ni pozabila na malico, nekaj sadja in nekaj močnatega, ki se je običajno speklo ob nedeljah, mu je zavezala v culico. Tisto nedeljo je naredila ‘kravajce’.
Ivan ni odgnal sam. Drugi pastir, ki mu je to nedeljsko popoldne delal družbo s svojo čredo živine, je bil tudi moj bratranec, Kadetov Janez, pisal se je Kovačič. Vedel je, kje je še kaj trave, če je že niso popasli partizanski konji, seveda vsi pokradeni.
Večerilo se je že, toda niti Ivana niti Janeza z živino še ni bilo domov. Na domače je legla mora. Spominjam se joka in tarnanja … Nihče si ni upal omeniti Jerenčevega Jožka, čeprav so strahovi pričeli slikati ožgano Jožkovo truplo v naročju njegove mame Jerenčeve Neže … Pa saj Ivan in Janez nista odgnala kam daleč, so se tolažili. Proti Vahti nekam. Saj se lahko hitro vrneta, če bi zaslutila kakšno nevarnost. Partizanov pa tisti dan ni nihče videl kje v bližini. Tako so domači modrovali in si vlivali upanje.
Hvala Bogu! Končno zaslišimo kravje zvonce! Bila je jasna mesečna noč. Kar stečejo vsi iz hiše in jaz za njimi. Toda Ivana in Janeza ni bilo! Čreda se je sama vrnila, toda samo Janezova! Morda pa Ivan in Janez prideta skupaj in priženeta še Ivanovo živino? Ni ju bilo, najsi smo še tako napenjali ušesa. Videla sem, kako se je odraslih lotil še večji strah. Zdaj so vedeli, da so Ivanovo živino ukradli partizani, toda zakaj se nista vrnila Ivan in Janez? Ne morem povedati, kako smo bili vsi potrti in prestrašeni.
Z mamo sva odšli domov. Nikoli ne bom mogla razumeti, kaj so tisto noč prestajali naši domači. Zdanilo se je, nov dan je prinašal novo upanje, toda Ivana in Janeza ni bilo. Morda ju tudi niso več pričakovali. Toda najti ju morajo! Moja stara mama, Adamacova mamika in Janezova starejša sestra Francka Kadetova sta odšli v smeri, kamor sta pastirja odgnala živino. Ali ju ni bilo strah? ‘Ni me strah!’ je odločno odgovorila moja stara mama. ‘Greva iskat fanta, pa če nas vse pobijejo!’ In sta šli in se vrnili, ne da bi našli najmanjšo sled za njima. ‘Za pet ran božjih, kje so ti naši otroci!’ je vse v vasi jokalo. Groza tistih dni je legla tudi na nas otroke. Še danes, zdaj ko govorim, me spreleti srh.
In naslednji dan sta stara mama in Francka spet odšli. Pa sta se ljudem zasmilili in dogovorili so se, da se porazdelijo v skupinice in vsaka zase išče v različnih smereh. Dan za dnem. ‘Tako dolgo ju bomo iskali, dokler ju ne najdemo!’ so govorili. Čez nekaj časa se jim je zazdelo, da so prišli na sled. Nekateri so govorili, da so partizani poklali, pekli in žrli živino na Uščah, saj so tam našli ožgane kosti živine. Toda ne trupel Ivana in Janeza. Zdaj so že vsi vedeli, da so oba pastirja partizani umorili. Iskali so le še njuni trupli.
Minil je skoraj že en mesec, odkar sta izginila Ivan in Janez. Mesec bridkosti in molitve. Nekoč sem ujela pogovor, da so stara mama in ženske naletele na kup vej in dračja, a ga niso premetale. Dan ali dva za tem so spet šle, kmalu prijokale domov in stara mama je povedala: ‘Že smo se hotele vrniti, pa smo šle še enkrat po kolovozu blizu kamnoloma nedaleč od prelaza na Vahti do tistega kupa vej in dračja. Pa pojdimo še enkrat tja, mi je nekaj reklo.’ Pričele so ga premetavati. Nenadoma se pod vejami prikaže dvoje ožganih, blatnih trupel. Težko so prepoznale oba pastirja. Manjše truplo, Ivanovo, je bilo golo, na Janezovem je stara mama prepoznala njegovo obleko. Seveda, Ivan je odgnal na pašo kar v ‘zakmašni obleki’, zato so ga partizani slekli, Janezova pa je bila očitno zanje preveč borna.

Opis slike: Ata Jože in mama Lukšič v vinogradu v vojni

Po trupli so prišli legionarji in oktobra smo ju pokopali na pokopališču v Podgradu. Vem, da je bilo to oktobra, ker sem bila bosa in me je zelo zeblo v noge. Mislila sem, da mi bo posodila čevlje sosedova Pepca, leto starejše od mene, pa je šla tudi ona na pogreb. Vsa vas je bila na pogrebu in vse je jokalo. Legionarji so pripeljali iz Šmihela našega župnika Kirarja. Vsi se spominjajo, kako lep govor je imel na pogrebu.«
»Ali zdaj veste, zakaj me še danes zmrazi ob besedi ‘partizani’?« me je ob koncu te pretresljive pripovedi vprašala gospa Kristina Lukšičeva. Morda jo nekoliko razumem, predstavljati si pa ne morem, kakšne travme je vse medvojno dogajanje pustilo desetletni deklici in še toliko drugim vrstnikom.
Eden njenih mlajših bratov medvojnih dogodkov ni tako močno doživljal kot njegova sestra. Zelo dobro pa je vedel, kot takrat vsi otroci, da mora o njih molčati kot grob. Dokler bo živel!
Spominja se dogodka, ko je bil pri vojakih v Zagrebu. Nekega dne je bil zaposlen s čiščenjem orožja. V neposredni bližini sta stala dva oficirja, nekdanja partizana iz Bele krajine. Nehote prisluhne pogovoru. Zasliši enega od njiju, Majnik se je pisal, kako nekaj pripoveduje tovarišu in se šali. Odreveni od strahu in še bolj vneto čisto orožje, da ne bi oficirja zaslutila, da jima prisluškuje. Zasliši imeni obeh ubitih pastirjev, ki jima je tudi Majnik – nekdanji domačin – pomagal, da ju ni več med živimi. Brat si je zapomnil tele njegove besede: ‘Pastirja sta mislila, da ju bomo pustili živa. Eden od njih je javkal: ‘Vse poletje sem tukaj krave pasel, zdaj bom pa prav tukaj storil smrt. In še pokrižal se je.’ Le svoji mami si je Kristinin brat kasneje upal povedati za pogovor med oficirjema, ki ga za nič na svetu on ne bi smel slišati in nikomur o njem povedati.
Po tistem, ko so pokopali oba pastirja, so ljudje ugibali, kako so se mogli partizani tako kruto znesti nad dvema nedolžnima fantoma. Mar iz maščevanja, ker jim v tistem času, konec septembra 1942, ni uspela akcija na Dolž, ali pa so se nanjo šele pripravljali in bi jih utegnila pastirčka izdati? Morda pa kar tako, brez vzroka?
»Po tem dogodku se je zbalo še več mož in fantov,« nadaljuje s svojimi spomini gospa Kristina. »Vsi so se spraševali in strahoma čakali: ‘Kdaj bodo prišli po nas?’ Naš ata je rekel: ‘V tako vojsko, ki pobija naše otroke, pa ne bomo šli!’ Zdaj jih je odšlo v Legijo in zatem k domobrancem še več kot poleti in jeseni 1942 po teh strašnih dogodkih. Naš ata je odšel v Novo mesto pod zaščito in kopal strelske jarke, ker je bil prestar za domobransko vojsko. Nikoli nas ni smel obiskati. Revščina je bila vsak dan večja. Otroci smo bili bosi, slabo oblečeni in vedno lačni, medtem ko so partizani odhajali siti iz podgrajskih domov.
Kaj vse smo še sprestajali potem, ko ni bilo več ata! Kadar sem šla na njivo, so me ustavljali partizani in me nadlegovali: ‘Kje imaš ata?’ ‘Kje se skriva’? – ‘Ne vem,’ sem vedno rekla. Vsakega srečanja sem se zelo prestrašila in groza me je bilo, da bi ata našli in ga ustrelili.
Spominjam se dogodka, ko smo sami z mamo na njivi kopali krompir. Mi otroci smo ga v koših na hrbtih nosili v shrambo, ki je bila nekaj časa hoje oddaljena od njive. Koši so bili že sami po sebi za nas otroke veliki in težki, s krompirjem še bolj. ‘Pa hitro stresite in pridite nazaj!’ nam je mama vsakič naročila. Bala se je za nas, vsi smo vedeli, da od vsepovsod oprezujejo za nami partizani. Tisto popoldne smo že četrtič nesli krompir, ko začnejo s hriba streljati na nas. Z menoj sta bila še brata, desetletni Mirko in devetletni Jože. Krogle so kar praskale po kamenju. Mirko je rekel: ‘Kar zacvilila mi je mimo ušes, pa me ni zadela!’ Jokali smo od strahu in nismo vedeli, kam bi se hitro poskrili s težkimi koši. Begali in omahovali smo preko skal in grmičevja, partizani pa so se krohotali. Mama je slišala streljanje, a si ni mogla misliti, da bi streljali na nas. Odnesli smo krompir v shrambo in tekli nazaj k mami na njivo. Videla je, kako prestrašini smo bili, ona pa nič manj. ‘Saj sem se tako bala, ali boste prišli nazaj.’ Nič več si nismo upali ostati na njivi. Šele čez nekej dni smo spet prišli. Ko smo odprli shrambo, je bila prazna. Krompirja nikjer.
Bili smo veseli, da smo ostali živi. Ko smo ne dolgo zatem šli v vinograd v Vinoreber, so partizani pričeli streljati za nami. Mama nas je pograbila za roke, tekli smo do gozda in se skrili pod skale. Streljali so še nekaj časa, a tudi potem, ko so nehali, si nismo upali iz skrivališča. Ostali smo skriti do noči, domov si nismo upali. Vso pot do Ušč smo bežali in tam prespali pri sorodnikih. Tudi naslednji dan nismo upali v Vinoreber, ker bi tudi tam lahko streljali na nas. Zato smo se raje vrnili domov.«
V podgrajskih vaseh skorajda ni bilo več mož in fantov. Kar jih ni odšlo k partizanom, so bili pri domobrancih ali pod zaščito.
Pri domobrancih so bili kar trije sinovi Miklavževe mame iz Vinje vasi. Gospa Kristina se ni mogla spomniti, kako so se pisali. Zato sem pogledala v knjigo Farne spominske plošče 2 (Družina 2000), da bi na seznanu poiskala priimek teh treh fantov. Preletela sem imena na plošči za Vinjo vas, gledala in strmela: trikrat po trije mladi fantje z enakimi priimki pobiti 1945! Trikrat po troje mladih življenj: Kožar Franc, Kožar Janez, Kožar Jože; Plantan Jože, Plantan Alojz, Plantan Janez; Staniša Alojz, Staniša Franc, Staniša Jože (1944), Staniša Janez.
Gospa Kristina se danes spominja Miklavževe mame, da je med vojno velikokrat sedela pri oknu, kot da bi čakala, kdaj se bo vrnil vsaj kateri od njenih treh sinov. Kristinina mama je deklici lepega dne zaupala – seveda, morala je molčati kot grob – da so ponoči terenci iz Vinje vasi prišli po mamo, jo odgnali v Mehovski hrib in jo med potjo s škornji brcali v zadnjico. Na hribu so jo pahnili v prepadno jamo, ki so se je bali vsi otroci. Le kamenje so si upali metati vanjo, nato pa prisluškovali, kako se je čez nekaj časa kamen zamolklo oglasil z dna jame. Po tistem pa tega niso več počenjali, tako strah jih je bilo skrivnosti, ki jo je skrivalo brezno.
Kaj pa so partizani počenjali z ostalimi ženami, hčerkami in sestrami domobrancev? Vsa vojna leta so bili v podgrajski fari brez župnika in zato brez maše. Gospa Kristina se spominja: »Ob nedeljskih popoldnevih je mežnar Lojze zbral otroke, večinoma smo bile deklice, da smo v cerkvi peli in molili, Lojze pa je zmolil rožni venec. Spominjam se sončne nedelje ob koncu zime, sneg je že kopnel, ko sem se vrnila v mraku domov. Toda mame ni bilo doma. Ata je bil takrat že v Novem mestu. Klicala sem jo in begala po hiši, toda mame nikjer. Dom brez mame je bil zame nekaj neobičajnega, nedoumljivega. Ker sem bila ves čas tako polna strahu in bojazni, sem pričela jokati, vedno glasneje klicati mamo, a mame nikjer. Iz postelje se oglasi stari ata: ‘Mame ne bo več! Ne boš je več videla!’ – ‘Zakaj ne,’ tečem k staremu atu v kamro. Ostal je tiho. Kako naj bom brez mame! Kdo mi bo skuhal, kdo bo z mano? Staremu atu nisem mogla verjeti, da mame ne bom več videla. V paničnem strahu sem stekla na dvorišče k štirni in gledala vanjo. Morda pa je padla noter? In klicala sem jo še naprej na ves glas, tako me je bilo groza … Priklicala sem sosedo, Judeževo teto: ‘Kristinka, kaj gledaš v štirno?’ Skoraj pritekla je do mene, ker se je bala, da ne bi padla vanjo. - ‘Kje je mama? Ali veš, kje je mama? Mame ni!’ sem hlipala še naprej. Mirno in tolažeče mi je rekla: ‘Saj bo mama prišla.’ Prijela me je za roko in odpeljala k njim domov. Toda sploh se nisem pomirila. Hotela sem na vsak način domov, da vidim, če je mama že prišla. Zletela sem domov in še preden pridem do hišnih vrat, se pojavi na pragu mama. Mama!
Tiha in žalostna je bila. Nič mi ni odgovorila, kje je bila, dobro je vedela, da bi me pograbil še večji strah. Kasneje sem od drugih zvedela, da so partizani tisto popoldne pobrali po vasi vse žene in matere, katerih možje in sinovi so bili pri domobrancih. In mlada dekleta, če so bili njihovi očetje ali bratje domobranci. Zaprli so jih v šolo, pretepali in zasmehovali. Ob tem so prepevali eno od partizanskih pesmi, ji spremenili besedilo tako, da so v njej v borbenem zanosu uničevali gnezda ‘belih podgan’ in ‘črnih psov’. Kasneje sem to pesem slišala tudi sama, a sem jo hvala Bogu danes pozabila. Ko sem vse to zvedela od drugih, sem vprašala mamo: ‘Ali so vas res pretepali? Ali so tebe tudi?’ Skopo mi je odgovarjala, kajti zagrozili so vsem ženskam, da morajo molčati, drugače že same vedo, kaj se bo zgodilo z njimi! ‘Veš, saj mene niso tako hudo pretepli. Najbolj so pretepali mlada dekleta.’ Poznala sem eno tistih deklet iz naše vasi. Danes o tem molči.«
Tako so otroci, fantje in dekleta pod Gorjanci ‘dozorevali’ ob partizanskih grozotah. Toda ali bo s strahom prežeta Kristinka kos vsem strahotam, ki jo še čakajo? Saj je vendar še otrok! Kako dolgo še bo doživljala travme, eno za drugo? Ali jih bo prebolela brez posledic? Zakaj bo v letih po vojni brezmočna obležala, skoraj hroma in nema? Ali samo zaradi lakote in izčrpanosti od dela?

Sama pred partizanskimi puškami

»Lepega dne je prišla k meni sosedova Micika Antonova, piše se Staniša,« se še dalje spominja partizanskih grozot Kristina Lukšič. »Tudi njen oče je bil pri domobrancih v Novem mestu. Bila je dve leti mlajša od mene in aprila 1944 je imela deset let, jaz pa dvanajst. Reče mi: ‘Tako rada bi videla ata. Pojdiva v Novo mesto. Jaz bom obiskala svojega ata, ti pa svojega.’ ‘Če greš ti, grem tudi jaz,’ sem ji brez premisleka odgovorila. Že prej mi je mama povedala, kje se naš ata v Novem mestu nahaja. Ne vem kako to, da sta nama mami dovolili. Nič se ni govorilo, da se ne sme v Novo mesto.
Bilo je aprila in jaz sem odšla kar bosa, saj čevljev imela nisem. Prebredli sva potok v Pogancih, potem pa mukoma hodili po kamenju, ker je bila cesta prekopana. Tako sva se veselili srečanja z atom, da nisva na nič drugega mislili in se o ničemer drugem pogovarjali.
Jaz sem svojega ata po dolgem času srečno našla. Njemu je bilo ob najinem srečanju še bolj hudo kot meni; zasmilila sem se mu in bil je začuden in vesel, da sem ga prišla peš obiskat. ‘Kako si me našla? Kako si prišla?’ Potem pa me takoj v strahu vpraša: ‘Ali so mamo zelo tepli?’ Od začudenja sem prestrašeno pogledala, ker o tem takrat še nisem nič vedela. Zato me ata ni več spraševal. Povedal mi je, da on ni domobranec, ker je imel več kot petdeset let in da koplje za Nemce strelske jarke. Zelo ga je skrbelo, kako bova z Miciko prišli domov. In kaj mi je dal za popotnico? Vse, kar je imel: nekaj ščepcev soli, zavitih v cunjico, in majhen košček mila. Vedel je, da doma nimamo ne enega ne drugega. Micika svojega ata, ki pa je bil domobranec, ni našla in takrat reva ni vedela, da ga ne bo nikoli več videla, ker je po vojni enostavno izginil.
Srečno sva se vrnili v domačo vas. A še preden sva prišli z Miciko do doma, sva zagledali sredi vasi partizane s puškami. Nekaj jih je odšlo z Miciko proti njenemu domu, trije pa z mano. Videla sem samo njihove grozno dolge puške na ramah in cevi, ki so molele visoko v zrak. Kako rada bi stekla v hišo k mami, pa sem od strahu odrevenela. Obkolili so me. Spraševali so me vse mogoče, pa me je bilo tako zelo strah, da jih sploh nisem razumela. Od same groze tudi besedice nisem mogla spraviti z ust. Postajali so vedno bolj grobi in me zmerjali s takimi besedami, ki jih do takrat sploh še nisem slišala in nisem vedela, kaj pomenijo. Tudi danes jih ne bi vedela ponoviti. V smrtni grozi sem strmela vanje in v cevi pušk visoko v zraku. Oni pa so morda prav zato še bolj kričali. Šele ko so pričeli kričati, da me bodo ustrelili, sem razumela njihove besede! Dobro sem vedela, kaj to pomeni. Zaslišala sem starega ata, ki je zaklical s svoje postelje v kamri: ‘Lepo vas prosim, pustite otroka, saj ni nič naredil.’ Videla sem objokano mamo, brez moči, brez besed, samo jokala je. Potem mi je eden od partizanov ukazal: ‘Obuj se, greš z nami!’
V tistem hipu pa me je kakor blisk obšlo spoznanje in sem se popolnoma umirila. V sebi sem začutila trdno gotovost: Ne bodo te ustrelili! Dokler bom živela, bom prepričana, da mi je to gotovost posredovala Marija. Kadarkoli sem vodila krave na pašo, sem zavila mimo kapelice s kipom Matere Božje, še prej pa sem zanjo natrgala travniške rože in jih položila na stopničko kapelice, če je bila odklenjena pa kar notri. Ob spoznanju: ‘Ne bodo te ustrelili,’ sem začutila tako olajšanje, da sem končno lahko spregovorila: ‘Nobenih čižem nimam!’ Pomislila sem , da doma hranim samo copate, nove in lepe, toda teh ne smem umazati! V naslednjim trenutku so nekaj zaropotali s puškami in so brez besed odšli! Planila sem k mami in obe sva še dolgo jokali.
Izdala me je terenka iz naše vasi. Med vojno so terenci izdajali, po vojni pa ovajali. Partizani so vedeli za vsak naš korak, slišali vsako besedo. Ob neki priliki je nama z mamo eden od partizanov zabrusil: ‘Mi partizani imamo hostna ušesa!’ Ob večerih smo velikokrat slišali hojo okoli hiše ali ob mesečini videli temne postave. Le kaj bi lahko izsledili v naši borni bajti ali slišali, česar že niso vedeli!«
Ali bo sploh kdaj konec strahu in groze? se je spraševala dvanajstletna Kristina. »Ponovno je treščila vame tistega lepega sončnega jutra 4. aprila 1944. Ob sedmih zjutraj nas je prišla mama budit, sijalo je že sonce. ‘Otroci, vstati je treba, gremo na delo.’ Spala bi še in čakala sem, da sta se najprej dvignila brata. Takrat pa zaslišimo tako hrumenje avionov, ki so leteli čisto nizko nad našo vasjo, da sem mislila, da bodo popadali na vas. Tako me je bilo strah, da bi umrla. Blizu hiše je padla bomba in takrat sem mislila, da bom umrla. Eksplozija je utrgala slamnato streho naše hiše in potem se je začelo vse sesipati. Sesule so se šipe, s krušne peči je letela opeka, obe omari sta se sesuli v trske in deščice. Vse je letelo po zraku, popadalo po tleh, po posteljah, po meni, ki se izpod vsega tega sploh nisem mogla izkopati. Od groze sem kričala in klicala mamo. Toda mame ni bilo, ker je z bratoma zletela v štalo, ko so prihrumeli avioni. Rada bi se izmotala izpod vse tiste gmote razbitih šip, opeke in trsk, ki se je sesula name, pa se nisem mogla. Stari ata me je miril, naj bom tiho. Jaz pa sem kar norela od strahu. Končno je prišla mama pome, ko v nekem trenutku ni bilo letal nad nami. Stekli sva v hlev. Še vedno so letala nizko preletavala vse podgrajske vasi: Vinjo vas, Koroško vas, Jurno vas, Konec, Pristavo in Mihovec. Iz letal so streljali vsakogar, ki so ga opazili pod seboj. Jakovčeva Johana je letela proti kozolcu, da bi se skrila, a je bila prepozna. Pred kozolcem je obležala mrtva. Goreli sta že dve hiši.
Skupaj z bratoma Mirkom in Jožkom in s sosedovimi otroki smo na pol mrtvi od strahu ždeli v jaslih, odrasli so stali za kravami, ki so se trgale od jasli. Mama nenadoma opazi, da bratec Mirko ždi popolnoma negiben. Plane k njemu in ga trese: ‘Mirko! Mirko!’ ga kliče. Hvala Bogu, bil je živ. Tako grozno je bilo, da se tega ne more povedati.
Podgrad in okoliške vasi je bombandiralo devet nemških letal: pogorelo je veliko hiš in bilo ubitih sedem ljudi, tudi pol leta star otrok. Nemci so napadli zato, ker so se po vseh teh vaseh skrivali partizani; ti so morali preprečiti Nemcem dostop do Bele krajine in ščititi najvišje partizanske funkcionarje, ki so se tam skrivali. Trpeli smo spet mi, ubogo ljudstvo. Zaradi partizanov! Toda tega jim ni bilo mar. Še naprej so ostali v Podgradu in še naprej so Nemci z granatami obstreljevali vasi naše fare, da so gorele domačije. V naši hiši nismo mogli več prebivati. Odšli smo v Vinjo vas k stari mami in tam do konca vojne trepetali pred granatami.«

Hroma in nema po vojni

»Po vojni je bil oče na spisku za streljanje. Očetov znanec, Brsničanov ata, pisal se je Božič in je bil komunist, se je odločno zavzel zanj: ‘Njega pa ne boste streljali, tega pa jaz ne dovolim!’ Gotovo mu je oče naredil ničkoliko uslug, saj je naredil ljudem toliko dobrega.
Hišo smo lahko popravili šele potem, ko se je oče vrnil. Po šipe sem šla v Novo mesto dvanajst kilometrov peš in pešačila nazaj s šipami v rokah.
Imela sem samo tri razrede osnovne šole in po vojni bi rada šla v šolo, pa mi je oče rekel: ‘Od take šole ne boš imela nobene koristi. Tam se bodo učili samo o partizanskih zmagah in o tem, kaj so nam dobrega naredili. Gremo raje na njivo, da bomo imeli vsaj žgance!’ Za kruh niti kvasa in soli nismo imeli.
Rada bi postala učiteljica. Kako prav je imel ata, ko je rekel, da tega takrat ne bi dosegla. Svoje želje sem nekoč zaupali teti Lojzki. ‘Tako rada bi bila učiteljica,’ sem ji rekla ‘Ali te veseli? Morda pa boš!’ Dobra teta mi ni hotela jemati upanja.

Opis slike: Farna spominska plošča v Podgradu

Toda trdo življenje ni dovoljevalo sanj otrokom domobrancev. Treba je bilo delati. Veliko deklet iz podgrajskih vasi je hodilo v Belo krajino v tabrh, tudi jaz sem odšla. Za zelo skromen zaslužek smo delale pri kmetih od zore do pozne noči. Ko smo ličkale koruzo, smo pozno ponoči polegle kar po tleh, po nastlanem ličkanju in zaspale kot ubite. Pa že zaslišimo klice neprijazne gospodinje: ‘Punce, dižite se, zora je!’ Nam pa se je zdelo, da še zaspale nismo.
Trdo sem delala, dokler nisem nekega dne obležala. Bila sem dekle pri osemnajstih. Nenadoma nisem mogla niti hoditi niti govoriti. Spominjam se, da sem hotela domače vprašati po bratu Mirku, ki je bil takrat v Ljubljani v šoli, pa nisem mogla spraviti besede iz ust, še glasu ne. Tudi svinčnika nisem mogla prijeti, da bi kaj zapisala.

Opis slike: Kristina – že odrasla in v službi

Potem pa si je nekega dne ata sposodil pri sosedu konja in voz. Odpeljal me je v bolnico v Novo mesto. Tam sem ležala dva tedna in še vedno nisem spregovorila ali hodila. Ne spominjam se, da bi me kaj zdravili. Po dveh tednih so zdravniki obupali nad menoj in obvestili očeta, naj pride pome. Tako kot me je pripeljal, me je odpeljal domov. Bila sem še vedno kot hroma in nema, zato me je ata ponovno peljal v bolnico in ponovno so morali priti čez štirinjast dni pome, ker v bolnici v Nevem mestu niso vedeli, kaj mi je in kako naj me zdravijo.
Doma so me sorodniki in domačini neprestano obiskovali in dobro mi je dela njihova prijaznost, tako da sem spregovorila kakšno besedo, hoditi pa še vedno nisem mogla. Turkova teta je svetovala mami, naj gre po duhovnika, da me bo dal v poslednje olje. Prišel je naš dobri župnik Kirar, ki sem ga imela še iz otroških let tako zelo rada. Rekel mi je: ‘Deklica, če boš zaupala v ta zakrament, boš tudi ozdravela.’ – ‘Bom zaupala,’ sem s težavo izdavila. Tako hudo mi je bilo. Rada bi živela, nisem hotela umreti.
Toda zdravja ni hotelo biti. Komajda sem s težavo napravila kakšen korak. Ne vem, kje je ata zvedel za dobrega zdravnika dr. Volavška iz Rožne doline v Ljubljani. Verjetno mu je zanj povedal atov brat, ki je živel v Ljubljani. Z izposojenim vozom me je spet pripeljal v Novo mesto, odnesel na vlak in odpeljala sva se v Ljubljano.
Stric je prišel po naju na železniško postajo in odpeljal k zdravniku. Z atom sta se dolgo pogovarjala o meni, medtem ko sem sedela v čakalnici. Dal mu je neke zeliščne kapljice in čez tri tedne naj se vrneva. Naročil mu je, naj me pustijo v miru počivati, da se bom znebila vseh strahov in sprostila od naporov. Bila sem živčno in telesno izčrpana. K delu naj me ne silijo, ker se mi bo volja do dela vrnila skupaj z zdravjem.
Tako se je tudi zgodilo. Ko sva z atom čez tri tedne ponovno prišla k zdravniku, sem že hodila in tudi kaj povedala. Dr. Volavšek je rekel, da sem postala čisto drugo dekle, kot sem bila ob prvem obisku.«
S šestindvajsetimi leti je odšla Kristina z doma za zaslužkom. Naravnost v Ljubljano. Tu živi že več kot petdeset let. Vse življenje je ostala brez šolske izobrazbe in bila zaposlena večinoma kot snažilka in pomočnica v šolski kuhinji. Bila je poročena, a so ji posledice težkega otroštva in mladosti onemogočile, da bi postala mati.
Bistvo gospe Kristine je ostalo nespremenjeno. Ohranila je tisto pristno in globoko vero, ki jo je v trenutku milosti pomirila, ko je kot dekletce stala pred nabitimi partizanskimi puškami. V njej je še vedno živa ljubezen do Matere Božje, ki ji je v kapelico v domači vasi nosila šopke travniških rož. V tegobah življenja in staranja jo krepi vera v zakrament ozdravljenja in dokončnega odrešenja, ki ji je v mladosti povrnil telesne in duševne moči po dolgih letih čustvenih in živčnih pretresov.
Danes je gospa Kristina ena od žena, ki skrbijo, da vsak petek ob treh v kapeli bližnje bolnišnice molijo za bolnike in njihove zdravnike, da ne izgubijo vere v zakrament ozdravljenja in večnega odrešenja. V svoji župnijski cerkvi polaga pred Marijin oltar duhovne šopke, zdaj za enega zdaj za drugega, v ta ali v oni namen.