Avtor: Blaža Cedilnik

Ob imenovanju novega ljubljanskega nadškofa Stresa je bila seveda cela vrsta intervjujev, kjer so ga spraševali vse mogoče reči. Med drugim je bil vprašan tudi, kaj bo storil glede na vse večjo sekularizicijo Slovencev oziroma glede na to, da je vse več Slovencev ateistov. Zasmejal se je in rekel, da temu ni tako, da je večina Slovencev vernih. In v meni so se porodile vam že dobro znane asociacije in je šlo ob tej njegovi izjavi tudi meni na smeh, ki pa je bil, na žalost, precej kisel. Namreč, spomnila sem se na to, kako smo ves čas, še v nekdanji Jugi, ki je pred približno dvajsetimi leti dokončno bankrotirala, smo poslušali izjave, ki so se začele nekako takole: »Duboko sam uveren …«, ali pa: »Treba da verujemo, da nas mogu ovi ljudi …«, pa seveda tudi: »Globoko verjamem, da nas bo ta reforma pripeljala v lepšo prihodnost.« In tako naprej. Ko je Juga bankrotirala, ko je šla v maloro, ko je razpadla, smo spet verjeli, kako bo zdaj, ko smo na svojem, odvisni sami od sebe, vse lepo in prav. No, ja. Vsekakor je boljše. Če kaj rabiš, greš preprosto v najbližjo trgovino in kupiš. Listo vsega si ne moreš privoščiti, ampak če pametno gospodariš, pa gre. Ne pa, da se postaviš v vrsto pred trgovino, katerokoli že, in počakaš, da prideš na vrsto, kajti kjer je vrsta, tam nekaj imajo, morda olje, morda pralni prašek ali kakšno drugo prepotrebno stvar. S tem smo, hvala Bogu, opravili. Ampak, verjeti moramo pa še vedno. Zdaj, ko si je levica prisvojila absolutno oblast, še bolj in še več. Verjeti moramo »monarhu«, da je pravično, primerno in zveličavno, da je odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem Tomaža Ertla, ki je aktivno sodeloval pri izvajanju represije nad političnimi nasprotniki, verjeti mu moramo, da je to dobro premišljena odločitev na predlog veteranov, v tej akciji je sodelovalo pet tisoč miličnikov in drugih ljudi. Moramo verjeti predsedniku vlade, da je dogovor s Hrvaško dober za Slovenijo (čeprav praktično nič ne vemo o njem). Tudi moramo verjeti celotni vladi, da so zamenjali manj ljudi kot prejšnja vlada in še te so zamenjali zato, ker jim je potekel mandat ali pa iz krivdnih razlogov. Tudi moramo verjeti vsem ministrom, da imajo silne težave, ko popravljajo napake, ki jih je zagrešila prejšnja vlada oziroma prejšnji ministri. Verjeti moramo ministru za visoko šolstvo, da nima nič s tem, da je podjetje, katerega solastnik je, dobilo od države silna naročila. Verjeti moramo ljubljanskemu županu, da dela vse v dobro Ljubljančank in Ljubljančanov, da skuša iz Ljubljane narediti pravo evropsko prestolnico, da vse projekte dela pregledno oziroma, kot se sedaj reče, transparentno, ne pa, kot mu očitajo nekateri, da dela vse to zaradi lastnih koristi in verjeti mu moramo, da sta podjetji v lasti njegovih sinov dobili posle v pravičnem konkurenčnem boju. In ne nazadnje, verjeti moramo Spomenki Hribar, da se vedno oglasi, kadar je v družbi kaj narobe, verjeti, da je prav, da je zavpila: »Ustavite desnico«, ko se ji je zdelo, da je desnica dobila preveč oblasti in najbrž bo kmalu zavpila tudi: »Ustavite levico«, sedaj, ko si je le-ta prigrabila absolutno oblast.


Verjeli smo tudi, dokler nismo izvedeli žalostne novice, da bodo Tomaža Humra rešili iz himalajske stene živega in skoraj zdravega. Tega nam ni bilo treba verjeti, to smo verjeli, ker smo vedeli, da ima izjemne sposobnosti in izjemno kondicijo.
Takšnih reči, ki jih verjamemo (= moramo verjeti), je še vse polno. Torej smo Slovenci zelo verni ljudje. Prvi preizkus, kako globoka je naša vera, se bo zgodil kaj kmalu. Bližajo se namreč županske volitve in če bomo ponovno volili Jankoviča, pomeni, da je naša vera trdna in močna.
Naj vam namesto pravljice za lahko noč povem šalo, ki ima zelo dolgo brado, najbrž tako, kot kralj Matjaž tam pod Peco, a ste jo najbrž pozabili. Zato vam bom obudila spomin.
»Nek človek je umrl in odšel na drugi svet. Tam se je moral odločiti, ali naj se naseli v nebesih ali v peklu. Pa si je ogledal obe možnosti. Pogledal je v nebesa in videl, kako se ljudje sprehajajo po prostranih tratah, postlanih z raznobarvnimi cvetlicami in pisanimi pticami. Naokrog so letali angeli in prepevali nežne melodije in igrali na lire. Bilo mu je kar všeč. Potem je pogledal še v pekel. Tam je bila pa prava žurka. Ansambel je igral živahno glasbo, vsi so plesali, se objemali, popivali, bilo je veliko lepih, pomanjkljivo oblečenih deklet, ki so vabile, da se jim pridruži. Skratka, zabava na vrhuncu. Ni dosti premišljal, odločil se je za pekel. Ko pa je stopil skozi peklenska vrata, so pridrveli peklenščki in ga stlačili v kotel z vrelim oljem. V smrtni grozi je zavpil, da to ni tisto, kar je videl prej. Peklenščki so se zasmejali in rekli, da je bil to pač propagandni oddelek.«
Najbrž se sprašujete, kakšno zvezo ima ta šala z »našo stvarnostjo«, kot se je reklo v dobrih starih časih, ko sta se v deželi še cedila med in mleko. Ja, stvar je taka. Spomnimo se predvolilnih obljub sedanje oblasti, besed »najverjetnejšega mandatarja za novo vlado«, Pahorja in njegovega leporečja, pripravljenosti na sodelovanje, za pogovor z vsakomur, pripravljenosti upoštevati sleherno mnenje, v nizkem startu za službo narodu in domovini, da nam prav vsem naredi življenje lepo in prijetno. Leporečje sicer ostane, ampak za njim se pripodi cela čreda Cviklov, Ropov, Pečanovk, Potrat, Širc, da ne naštevam naprej, ker bi bil seznam predolg, ki so komaj čakali, da začnejo pljuvati po drugače mislečih, po drugače politično orientiranih in bruhati vanje golide strupa. In ta banda, milo rečeno, skuša razvrednotiti, obrniti na glavo vse tiste reči, ki jih je prejšnja vlada uspešno vzpostavila. Ampak Pahorju pa že moramo verjeti, saj nam ves čas dopoveduje, da mu ne gre za kariero niti mu ni mar, če izgubijo naslednje volitve, važno mu je le, da dela v dobro Slovenije in Slovencev. Kaj mu ne bi verjeli mi, če celo sam sebi verjame.
Ampak Štajerci so pa od sile. Na vse take reči imajo en sam odgovor. Rečejo: »Če verješ.«