Avtor: Tine Velikonja

Pogovor z ing. Andrejem Remcem, Illinois, USA

Andrej Remec, kemijski inženir, rojen l. 1930 v Ljubljani, živi v ZDA blizu Chicaga, je eden od petih sinov industrialca Vladimirja Remca, ki je ustanovil tovarno upognjenega pohištva na Duplici pri Kamniku. Po vojni so podjetje podržavili, imenovalo se je STOL, Kamnik, delovalo je dokaj uspešno, tako po zaslugi oblikovalcev, omenil bi ing. Nika Kralja in njegov stol Rex, kot po zaslugi odprtega trga po Titovi Jugoslaviji in drugih komunističnih državah. Ko se je leta 1990 ta trg delno zaprl ali pa je hudo oslabel, ni pa bilo napeljanih poti v Evropo, je podjetje propadlo.
Pod socializmom smo poslušali, da je bila stara Jugoslavija »gnila, njen kapitalizem pa izkoriščevalski«. Zgodba družine Remec in razvoj njihove tovarne sta pri tem poučna. Izvemo, kako je deloval kapitalizem v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, saj so podobne težave imeli tudi naši podjetniki v Kranju, Tržiču, Mariboru in Celju. Občudujemo pa tudi iznajdljivost in sposobnost Slovencev, ki so se po koncu vojne goli in bosi znašli v tujem svetu, pa se uspešno postavili na noge. Ko bomo prebirali zgodbo, se nam vedno bolj v živo risala slika družinskega poglavarja, ki se je trmasto boril za svojo tovarno, jo izgubil, se star 69 let kot inženir zaposlil v ZDA tako, da se je prikazal deset let mlajšega, in delal skoraj do 80. leta starosti.
Andreja sem poznal že pred vojno, saj sva bila prva leta sošolca na klasični gimnaziji v Ljubljani, obenem pa smo se dobivali pri Marijini kongregaciji pri jezuitih, ki jo je vodil p. Jože Preac. Vsaj tako dobro sem poznal njegovega starejšega brata Jakoba. Poleti 1941 sem bil dva tedna na taborjenju v grapi pod Šentjoštom nad Horjulom, vodja je bil prav Remčev Jaka. Poznal sem tudi brata Petra, po vojni tudi najmlajšega Matica, dokler ni šel skupaj z materjo za očetom. Sicer smo ves čas vedeli, da imajo tovarno nekje pri Kamniku, dosti več pa ne. Na njih se ni videlo, da spadajo med ljubljansko smetano. Za spoznanje bolj urejeno so bili oblečeni kot mi Velikonjevi, kjer nas je bilo deset otrok in ena plača, to pa je bilo tudi vse.
Andrej skoraj vsako leto obišče staro domovino in se ustavlja pri sorodnikih in znancih. Nanj smo naleteli, ko je bil v Šentjoštu nad Horjulom večer, posvečen dr. Tinetu Debeljaku, in ga povabili na pogovor.
Odkod ste se vzeli Remci, kako je bilo na začetku?

Remci izhajamo iz Rupe pri Kranju. Moj stari oče Franc Remec se je rodil leta 1850. Zaposlil se je na telegrafskem uradu v Trstu. Bil je vsestransko izobražen. Tako se je kot rusofil lotil prevajanja, prevedel je Lovčeve zapiske Ivana Turgenjeva. Spoznal je Karolino Ogorevec in se poročil. Prvi sin Bogumil, vedno smo rekli stric Mil, se je rodil leta 1878, drugi sin Vladimir, moj oče, pa leta 1880. A sreča je bila kratkotrajna. Franc Remec je zbolel za jetiko in leta 1883 umrl. Vdova z dvema majhnima otrokoma je sicer dobivala državno pokojnino, ki pa je bila bolj socialna podpora in zadoščala komaj za preživetje. Potem pa je njen daljni sorodnik izvedel za njeno stisko. Bil je to neki Sušnik, tudi doma iz Rupe pri Kranju. Po poklicu je bil pravnik, sodnik. Imel je srečo, da se je znašel kot častnik na avstrijski poveljniški ladji in sodeloval v bitki pri Visu leta 1866. V njej so Avstrijci premagali Italijane in jih prepodili, njihova poveljniška ladja pa se je vdala. Na njej so zasegli blagajno, pravi zaklad, verjetno je bil denar namenjen za plače posadke tega ladjevja. Nekaj denarja je šlo cesarju, drugo pa so si častniki razdelili med seboj, svoj del je dobil tudi Sušnik. Ko je videl sorodnico Karolino, ki ji je umrl mož in ji zapustil dva otroka, je večjo vsoto denarja naložil v fond, ki naj bi plačeval univerzitetno izobrazbo družine Remec. Tako sta se stric Mil in moj oče izšolala na Dunaju. Naš oče je postal leta 1903 inženir z diplomo, kar je takrat pomenilo vsaj toliko kot danes opravljeni magisterij. Stric je izbral pedagoško smer, kasneje je bil večletni ravnatelj poljanske gimnazije v Ljubljani. Poročil se je z Marijo Debevec, njena je Remčeva kuharica, živeli so v vili na Zrinjskega cesti na Poljanah. Hči Vera se je poročila z dr. Tinetom Debeljakom, Bogomil je postal jezuit, Bara je znana slikarka, Lada pa je imela papirnico v Rdeči hiši na Poljanah. Nas radi zamenjavajo z njimi, zato to naštevanje.
V stari Avstriji za zavedne Slovence ni bilo kruha?

Prav to se je zgodilo našemu očetu. V Sloveniji ni dobil službe. Preveč se je razglašal za Slovenca, na Dunaju je bil član študentskega društva Danica, vsa industrija v Sloveniji pa je bila v nemčurskih rokah. Zato je leta 1904 odšel v Ameriko. Takrat ni dobro vedel, ali odhaja za vedno ali samo na izpopolnjevanje. Peljal se je v II. razredu in zato kot premožnejši potnik obšel Elis Island v New Yorku. S svojim kovčkom se je zglasil pri arhitektni družbi Lilienthal. Vprašali so ga: »Kaj pa znaš?« Narisal jim je most ali nekaj podobnega, kar mu je šlo dobro od rok. Takoj so videli, da imajo pred seboj sposobnega človeka, in mu dali službo. Potem je pregledoval načrte za L-Gate Bridge, železniški most med Bronxom in Manhattanom. Zanimale so ga električne napeljave, zato je šel kasneje h General Electric v Schenectady v državi New York za dve do tri leta, nato pa za podobno dobo še v Pittsburgh. Ves čas je bil v stiku z Jako Debevcem, ki je izdajal Ameriško domovino v Clevelandu in je bil v svaštvu z bratovo ženo. Preko njega je bil tako ves čas v zvezah z bratom Bogumilom v Ljubljani.
V Ameriki mu je dobro šlo. Kako, da se je vrnil v domovino?

Po prvih tajnih volitvah v Stari Avstriji leta 1911 je pri nas zmagala Slovenska ljudska stranka. Slovenci so tako dobili v roke deželno vlado. Ivan Šušteršič je postal januarja 1912 deželni glavar Kranjske. Potrebovali so tehnično izobraženega človeka in tako povabili našega očeta, naj pride nazaj in prevzame referat za industrijo. Ata se je res vrnil in prevzel urad, ki ga je obdržal do konca vojne. V vojsko mu namreč ni bilo treba, ker je imel preslabe oči za vojaka. Na začetku vojne leta 1914 so vse dobrodelne fonde naložili na »varni« državni fond in tako tudi Sušnikov denar, ki naj bi služil za izobraževanje Remcev. Leta 1918 je seveda propadel z Avstrijo vred. Ob nastanku SHS je oče še vedno vodil obrt in industrijo v novi državi. Med tem, leta 1916, se je poročil s Heleno Pollak, eno od hčera znanega industrialca usnja Karla Pollaka. Ob koncu vojne so še vedno uradovali v Kazini v Zvezdi, Šušteršič pa je ostal v poslopju sedanje univerze. Ko so Italijani že zasedli Postojno, je pridrvel na vlado eden od avstrijskih poveljnikov, oborožen je bil do zob, in zahteval dva vagona, s katerima bi se peljal na Dunaj, kar so mu seveda odobrili.
Nastopa obdobje prve Jugoslavije, pa tudi era tovarne upognjenega pohištva Remec in co., na videz ustvarjene iz nič, ki je slovela kot inovativno in uspešno podjetje. Ali je šlo res tako gladko?

Tako je bilo s tem. Nekaj let po vojni, bilo naj bi leta 1922 ali 1923, je Karl Pollak, »ata Korl«, kot smo ga imenovali, kupil Bahovčev mlin, žago in parketarno na Duplici pri Kamniku. Takrat je bil namreč še kar precej pri denarju. Bil je lastnik tovarn usnja v Ljubljani (kasneje tovarna ROG), na Vrhniki in v Kranju. Duplico je prepustil hčeri Heleni in njenemu možu Vladimirju. Kot doto ji je podaril tudi velik vinograd na Trški gori pri Novem mestu, pa tudi štirinadstropno hišo v Ljubljani na Kersnikovi 7, ki jo je bil dal zgraditi po ljubljanskem potresu. Tam smo tudi stanovali. Za tiste čase kar dobra podlaga za udobno življenje. Oče bi si lahko poiskal službo nekje v Ljubljani in bi imel mir do smrti, pa ni bil take sorte.
Ko ga je ata Korl vprašal, ali je pripravljen voditi obrat, ki je takrat zaposloval kakih 25 delavcev, ter ga razširiti in razviti, mu je pritrdil. V pomoč je dobil svojega nečaka kot solastnika, tudi Remca, kar pa se ni obneslo in ga je moral kasneje, verjetno leta 1927, odsloviti, obenem pa izplačati. Tako se je prvič zadolžil. Kasneje je dobil za poslovodjo Janeza Ložarja, brata Rajka Ložarja, iz znane ljubljanske družine. Očetu je bil neizmerna opora, izvrsten vodja v tovarni.
Bahovčeva žaga se je med dvema vojnama razvila v tovarno upognjenega pohištva Remec in co., ki je imela na vrhuncu zaposlenih dvesto delavcev in morda celo več. Seveda se to ni zgodilo čez noč. Oče je zgradil tovarniško elektrarno, ki jo je poganjala Bistrica, dodatno energijo je dobil z danes tako cenjeno »biomaso««, s kurjenjem žagovine in drugih lesnih odpadkov, izpušne pline je napeljal v dimnik, ki je bil vsaj za tiste čase zelo visok, tik ob Bistrici je postavil novo stolarno, zgradil je velik bazen, v katerem je imel namočena bukova debla, pripravljena za krivljenje. Na krivilnico je bil posebej ponosen, ker je šlo za njegov patent, da desk niso žagali, ampak krivili na vse načine. Praviš, da so s tem začeli avstrijski oblikovalci. Že mogoče, a pri njem je šlo za množično proizvodnjo. Najbolj uspešen je bil stol z naslonjalom, prepletenim z rafijo, ki so ga izdelali kar v petih milijonih primerkov. Za delavce je kupil oz. zgradil dve stanovanjski hiši na Duplici, rekli smo jim delavski hiši, ki stojita še sedaj, v eni je bilo osem, v drugi deset stanovanj. Privabil je delavce iz Radomelj, iz Šmarce, iz Podgorja, nekateri so se vozili z vlakom. Vsak je prinesel svoje malico, začelo so ob 7ih zjutraj. Za omenjene naložbe je najemal posojila, največ pri Vzajemni zavarovalnici. Posel je zacvetel. Svoje proizvode so izvažali po vsej Evropi: stole, omare, pisalne mize. Že malo pred gospodarsko krizo je zašel v finančne težave. Kupec v Angliji, kateremu mu je poslal več pošiljk, mu ni plačal, podobno je bilo s pošiljko v Egipt, spet posel z Angleži, ki so takrat gospodovali v tej deželi. Oče je zahteval plačilo preko sodišča v Angliji, ki pa je odločalo v prid svojega državljana, in določilo skromno odškodnino, ki ni pokrila niti sodniških stroškov.

Opis slike: Družina Remec aprila 1944 na petdeseti rojstni dan mame Helene Pollak – od leve Jakob (Jaka), Matija, Peter, mama Helena, oče Vladimir, Andrej, Vladimir (Vlado)

Ob gospodarski krizi leta 1929 se je prodaja ustavila. Oče se je odločil, da proizvodnje ne bo ustavil, ampak delal na zalogo. Šlo je, dokler niso napolnili vseh skladišč. Kar se tiče delavcev, je bil pred izbiro: ali jih del odpusti ali pa vse zadrži, pa jim zniža plačo. Ko se je začelo o tem govoriti, bilo je leta 1933 ali nekaj takega, je prišlo do štrajka, ne tistega pravega, da bi delavci zasedli tovarno in postavili stavkovne straže, pač pa so se zbrali okrog njegove hiše nad Duplico, rekli smo ji vila, in razgrajali nekaj dni. Vpili so, da je Remec vsega kriv, da nima srca za delavce, niso pa razumeli, da imaš lahko še tako odlične proizvode, če ni prodaje, tudi plače ne morejo biti visoke. V nekaj dneh so se unesli. Ni bilo jasno, ali je bila akcija organizirana, ni pa se govorilo o komunistih, ampak socialistih.
Oče je na vse načine skušal ohraniti podjetje, kar je dokazal s tem, da je sklenil prodati vinograd na Trški gori. Zanj nam je bilo hudo, bilo je lepo posestvo z velikim vinogradom na pobočju, tam smo preživljali lepe trenutke, zlasti so se ga spominjali moji starejši bratje. V prodajni pogodbi je bilo napisano, če bo novi kupec, pisal se je Rataj, prodajal, mora vinograd najprej ponuditi Remcem. Oče si je denar izposojal pri Vzajemni in prišel pod prisilno upravo. Kot upravitelja so poslali nekega Fajdigo, brata kanonika Vilka Fajdige. Ta je hitro spoznal, da ne gre za krajo ali goljufijo, ampak za izredne razmere. Zadnja leta pred vojno si je gospodarstvo opomoglo.
Prišla je nemška okupacija. Po nemškem napadu na SZ so se dvignili naši komunisti. Ena prvih partizanskih akcij na slovenskem ozemlju je bil prav požig vaše tovarne. Lahko bi rekel, da ni šlo za boj proti okupatorju ampak tudi za napad na kapitaliste. Čudno je namreč, da niso napadli Nemcev, ampak slovensko lesno podjetje. Res je, da les najhitreje zagori in se s takim požigom ne da hvaliti. A so napadli in hoteli uničiti slovensko premoženje in prizadeti slovenskega gospodarja, pa tudi dvesto ljudi, ki bi ostali brez dela. V Slovenski enciklopediji (10, 61) piše o Radomeljski četi, ki je delovala dva meseca, septembra in oktobra 1941: »Njen najpomembnejši uspeh je bil 3. septembra 1941 požig Tovarne pohištva Remec na Duplici, ki je izdelovala smuči za nemško vojsko«. V rubriki o Duplici (2,404) pa: »Radomeljska četa je 3.9.1941 požgala tovarno in jo za dalj časa onesposobila«. Očetu se res čudim, da se ni požvižgal na vse, se poslovil od opustošenega podjetja in se za vedno odpravil v Ljubljano. Neverjetno je bil zagret za delo in zaljubljen v svojo tovarno.

Tak je pač bil. Res so širili laž, da dela smuči in puškina kopita za nemško vojsko. V resnici se proizvodnja med okupacijo ni spremenila, niti enih smuči ali puškinega kopita. Ni jasno, kaj so hoteli partizani doseči s tem. Šlo je izrazito za napad na civilni objekt. Morda so računali, da bodo delavce, ki bi ostali brez dela, laže pregovorili za odhod v partizane. Ni pogorela vsa tovarna, pač pa nekaj ključnih objektov, zlasti pa strojev, zaradi česar je bila proizvodnja hudo okrnjena. Uradno naj bi šlo za vojno škodo in je oče zahteval, da mu to priznajo. Nemci so se branili, da bi kaj pomagali, češ da v podjetju ni nobenega nemškega denarja. Podjetje je bilo treba priključiti nemški družbi oz. komisarju, ki se je pisal dr. Scheichenbauer. Oče je dobil nekaj denarja in uspelo mu je, da je tovarna spet zaživela. Posamezne faze so prevzeli okoliški mizarji, nato pa je nakupil stroje po Italiji in Nemčiji oz. predvsem v Avstriji. Tudi poškodovane stroje je dajal v popravilo, elektromotorje mu je previjal obrtnik v Mostah v Ljubljani, pisal se je Nusberger ali nekaj podobnega. Nobenih smuči ali puškinih kopit. Izdeloval je predvsem pisarniško opremo za Rdeči križ: stole, pisalne mize in omare. Tovarna je uspešno delovala do konca vojne leta 1945. Oče je bil naiven. Ni računal, da se bo moral od nje za vedno posloviti. Računal je, da bo po vojni veliko povpraševanje po izdelkih njegove tovarne. Zato je nakupil lesa, da so bila vsa skladišča polna. Govoril je:« Po vojni bo velika konjunktura. Moram imeti dovolj lesa in strojev. Čaka nas veliko dela!« Nekaj strojev sploh ni vključil v proizvodnjo, ampak jih zadržal v rezervi, da si bo pomagal z njimi, kadar bo potrebno.
Leta 1943 ga je eden od prijateljev opozoril, da ga iščejo partizani in mu grozi likvidacija. Do takrat je med tednom stanoval na Duplici, ob koncu tedna pa se je vozil z vlakom k družini v Ljubljano. Svarilo je vzel resno in ostal v Ljubljani, urejal zadeve po telefonu, nekajkrat na mesec pa se čez dan pripeljal z vlakom v tovarno, se tam zadržal nekaj ur, pregledal delo in uredil najnujnejše, potem pa še podnevi domov. Tudi Ložarja so vzeli na piko in ga začeli loviti. Nekaj časa je še ostal v Duplici, nato ravnal podobno kot oče. Bil je izjemen pomočnik, sposoben, pošten, izhajal pa je iz vrst društva Straža.
Kako je bilo ob koncu vojne? Pravil si mi, da je ostala v Ljubljani samo mama z najmlajšim Matijo, ti in oče pa kar s kolesi čez Jezersko. Kako vama je to uspelo?

Starejši trije bratje so bili pri domobrancih, o njih bom še govoril, mama Helena je z Maticem ostala doma, jaz in oče pa sva se odpravila na pot na Koroško, vendar ne čez Ljubelj, ampak čez Jezersko. Lepo na kolesih, vsak s svojim kovčkom na prtljažniku, sva se nemoteno pripeljala na Jezersko in prespala pri Murijevih. Moralo je biti v ponedeljek, 7. maja 1945. Muri je bil kmet, ki je imel tudi žago. Oče mu je nekaj let prej uredil vodno turbino. Ves dan sva čakala Janeza Ložarja, obratovodjo z Duplice, ki naj bi prišel za nama, pa ga ni bilo. Naslednje jutro pa pride gospodar z vestjo, da so v vasi partizani in bo treba naprej. Pripravil nama je voz, zapravljivčka in dobil voznika, ta naju je z kolesoma in prtljago vred potegnil do Železne Kaple. Na vrhu prelaza so nas ustavili partizani, vpraševali, kam gremo in zahtevali dokumente. Oče je razložil:« Tale sin Andrej je bolan in ga peljem k zdravniku v Celovec.« Pokazal je staro legitimacijo iz Jugoslavije, napisano v cirilici. Kaže, da partizan pisave ni poznal. Oče je šepnil: »Ali vidiš, da jo drži narobe.« Spustili so nas naprej in nemoteno smo se pripeljali v Železno Kaplo. Tam so bili tudi partizani in nas ustavili. Povedali smo, da so nas preiskali že na vrhu prelaza. Zamahnili so z roko in naju spustili naprej. Najin voznik se je odpeljal nazaj, midva s kolesi pa navzdol proti mostu čez Dravo. Verjetno je šlo za most pri Galiciji in ne pri Škocjanu. Oče je vedel, kam je treba, jaz pa seveda ne. Pred mostom je bila gostilna, zunaj pa nekaj konjev. Ob tem je pritekel iz poslopja partizan in vpil: »Stoj, stoj!« Oče mi pravi: »Poženi!« Tako sva se s kolesi zapodila navzdol do mostu, tam nobene straže, po njem na drugo stran in malo v hrib. Tam so bili že Angleži na tankih. Oče se je odpravil do najbližjega vojaka in mu začel razlagati v angleščini, kam želi, pa ni dobil odgovora. Kaže, da so jim naročili, naj nimajo nobenega stika z domačini. Odpravila sva se naprej in se pripeljala v Celovec. Oče je imel poslovne zveze s podjetji v mestu, predvsem s komisarjem, ki je vodil nemški del družbe. Vzel naju je za čez noč ali dve. Oče se je že naslednjega dne oglasil pri Angležih in jim razložil: »Poslušajte! Sem lastnik tovarne v Tržiču. Nisem bil ne nacist ne komunist.« Angleščina mu je gladko tekla, verjeli so mu na besedo in ga vzeli v službo pri angleški vojaški policiji. Delal je v uradu, ki je izdajal dovolilnice za potovanje dalj kot deset kilometrov. Postal je šef pisarne. Ker je potreboval ljudi, je vzel k sebi sina Petra, ki se je že med vojno učil angleško pri teti Vladi, hčerki brata Mila. Peter je bil pri domobrancih v tehnični četi. Nameščen je bil v prostorih univerzitetne knjižnice, kjer je njegova skupina delala načrte za utrdbe in obrambo postojank. Oče ga je pobral v taborišču v Vetrinju in vzel še enega domobranca, ki je znal angleško, pisal se je Zupan. Kot je znano, je šla tehnična četa na pot v Jugoslavijo že v nedeljo, 27. maja.
Vetrinj je bil usodna zmešnjava. Tudi jaz sem bil takrat v taborišču, pa se mi ni sanjalo, kaj nam pripravljajo Angleži. Kako pa vi?

Izvedeli smo, da je ravnatelj klasične gimnazije dr. Marko Bajuk ustanovil v Vetrinju šolo in oče je sklenil, da moram biti zraven. Takoj moram reči, da je bil Bajuk sposoben, a čuden tič. Če nisi imel potrdil o opravljeni šoli, te ni sprejel. Na srečo sem imel seboj dijaško knjižico, s katero je bil zadovoljen. Tako sem se vsak dan vozil v šolo s kolesom iz Celovca v Vetrinj, prišel tudi v stik z bratoma Vladom in Jakatom. Vlado je bil domobranec v artilerijski četi na Ljubljanskem gradu, podobno kot Marijan Eiletz, ki je napisal spomine Moje domobranstvo, in Volodja Basaj, brat našega sošolca Aljoše. Oče je v tem času še pred vračanjem domobrancev v svoji pisarni odkril dokument v angleščini, v katerem je pisalo o jaltskem sporazumu, po katerem je treba vse, ki so kot vojaki sodelovali z Nemci, vrniti v matične države. Domobranci niso bili posebej omenjeni in dalo se je razumeti, da so mišljeni samo Rusi. Moralo je biti v nedeljo 27. maja, ko sva bila z očetom v Vetrinju. Oče je v svoji pisarni našel angleško navodilo, dokument v originalu, morda ga je prepisal, in ga pokazal generalu Krenerju. A ta ga je zavrnil, da to ni res, da tega ne bodo naredili. Tega dne sva še videla Jakoba, naslednjega dne pa je šel nazaj skozi karavanški predor in v smrt.
Kaže, da so očeta prepričali, naj si ne dela skrbi. Tako me je v torek 29. maja poslal v Vetrinj s paketom pisem in papirja, ki naj bi ga izročil bratu Vladu. Ko bo prišel v Italijo, naj nam piše, kakšen je položaj. Pripeljal sem se v taborišče in izvedel, da je artilerijski bataljon že na poti v Italijo in ne more biti daleč nekje na cesti proti Borovljam. S kolesom sem se zapodil v klanec in kmalu ujel kolono tovornjakov ter iskal brata. Naletel sem na Volodjo Basaja, ki mi je povedal, da je bil Vlado zjutraj premeščen v glavni štab. Tako sem papirje, ki sem jih imel s seboj, dal Volodji, sam pa se vrnil v Celovec. Naslednjega dne, torej v sredo 30. maja popoldne, se je že razvedelo, kaj se dogaja. Na lepem sem moral v Vetrinj in poiskati brata: »Lado, ata je naročil, da greš takoj z menoj v Celovec.« Preoblekel se je v civilne hlače in srajco, ki sem jih pripeljal s seboj. Vlado je vozil, jaz na štangi.
V tem času je oče dobil sobo pri Magričevih oz. Magdičevih v Celovcu. Poznali smo se od prej. Dve njihovi hčerki sta prišli k nam pred vojno, da sta nas poučevali v nemščini. Za Lada ni bilo prostora, živeli smo v eni sobi. Oče mu je poiskal službo na neki žagi blizu Celovca in tam je ostal, dokler ni šel študirat v Gradec.
Vlado v Gradcu ni dokončal študija. Vzel je tehniko. Učil se je fiziko pri znanem Kohlrauschu. Lado je bil perfekconist, vsako stvar je moral natančno vedeti in razložiti, temeljito je študiral in izgubljal dragoceni čas. Dobil je oceno A, ki je profesor zlepa ni dajal. Tako je naneslo, da je moral na pot čez lužo, še preden je prišel do diplome.
Amerika leta 1949. Kako ste se znašli?

V ZDA se je naša družina, oče, mama, Vlado, Peter in Matija, pripeljala z ladjo 9. novembra 1949. Mene ni bilo med njimi. Maturiral sem bil na Bajukovi gimnaziji v Spittalu, dobil štipendijo in že študiral kemijo na univerzi v Illinoisu. V novi domovini smo živeli pri gospe, ki je imela dve stanovanji v nadstropjih. Najprej smo stanovali zgoraj skupaj z njo in smo bili na tesnem, potem pa se je spodnje stanovanje izpraznilo in se je gospa preselila vanj. Tako smo imeli dovolj prostora, vsak je dobil svojo sobo, le Matic je spal s Petrom.
Peter je bil končal pravo v Gradcu. V ZDA je najprej delal pri podjetju, ki je prodajalo obdelan les. Potem pa je dobil zvezo s profesorjem v Chicagu, ki mu je priskrbel štipendijo, da je lahko študiral na univerzi. Postal je profesor na jezuitski univerzi v New Yorku, kjer je učil ekonomijo in mednarodne odnose. Poročil se je z Majdo Vračko in ima štiri otroke: Alenka živi na Havajih, Peter je ortoped, Marko finančnik, naredil si je dovolj denarja in je že upokojen, Tomaž pa je režiser na televiziji. To samo za nameček, kakšni smo Slovenci.
Matic je prišel z materjo v Avstrijo šele avgusta leta 1949, na črno sta zbežala čez mejo, in še istega leta z drugimi prišel v ZDA. Kar se tiče študija, je bil najbolj zagrizen. Študij je končal na univerzi v Illinoisu, magisterij v Chicagu, doktorat pa spet v Illinoisu, vse iz električne stroke.
Oče se je naredil deset let mlajšega, sicer ne bi dobil službe, saj je bil prestar. Ko je prišel v Ameriko, je imel že 69 let. Zaposlil se je kot inženir v podjetju blizu Chicaga, ki je proizvajalo stroje za obdelavo lesa. Ko se je družba preselila, se je upokojil, takrat že star skoraj 80 let. Umrl je 23. avgusta 1965 leta, ko je imel 85 let. Peljal se je s podzemno železnico, ko ga je nenadoma zadela srčna kap. Lepa starost in lepa smrt. Mama ga je preživela, bila hvaležna, da je imela po njem pokojnino, umrla je leta 1981, stara 87 let.
Ostal nama je še Jaka, ki je bil vrnjen v ponedeljek 28. maja skupaj z Gorenjskim polkom in se znašel na škofjeloškem gradu. Kaj se je zgodilo z njim, izvemo iz pisanja Venclja Dolenca. Objavljeno je bilo prvič v Odprtih grobovih (Franc Ižanec, Dokument št. 22, 85-92, Buenos Aires, 1965): »Molče sem stopil iz bunkerja. Straža me je odvedla levo po stopnicah v prostorno sobo. Poveljnik Jaka je bil z zvezanimi rokami naslonjen na dvoriščno steno in imel obraz razbit in krvav. Zasopla sta stala ob njem krvnika Močeradnikova. Tudi meni so zvezali roke in me to pot brez težjih udarcev postavili k steni, poleg Jakoba.«

Jaka je po italijanski zasedbi študiral v Milanu. Čez eno leto se je vrnil in se pridružil vaški straži v Šentjoštu nad Vrhniko. Spomnim se, da sem ga tam obiskal za novo leto, verjetno 1943. Nato se je znašel v Meničaninovem bataljonu, odtod pa je bil poslan za poveljnika v Gorenjo vas nad Škofjo Loko. Ne vem, kako je postal častnik, morda je bil na oficirskem tečaju, ali pa je napredoval, ker je bil sposoben. Praviš, da ste ga občudovali. Res je bil vsestranski športnik. Tudi midva sva bila velika prijatelja. Za Dolenčevo pisanje sem izvedel šele zdaj od tebe. Ustreljen naj bi bil torej v skupini, ki so jo 30. maja zvečer zvezano peljali po Blegoški vojaški cesti v Lovrenško grapo in jih postrelili kar na cesti. Vem, da so postreljene predlanskim ali lani prekopali in zanje zgradili kostnico na pokopališču v Lipici.
Mogoče še o vračanju zaplenjenega premoženja. Pri nas politične sile, ki izhajajo iz nekdanjega režima, rade ponavljajo, kako bomo še dolgo čutili škodljive posledice denacionalizacije. Predvsem jim gre na živce osnovno načelo, da ima prednost vračanje v naravi. Če bi bili pošteni, bi morali reči, da bomo čutili posledice nacionalizacije, nasilnega podržavljanja, v njem je vzrok vseh težav, kar je sledilo, je samo posledica. Kako je videti taka denacionalizacija v praksi? Beremo, kakšne težave ima dr. Ljubo Sirc. Vam so morali vrniti kar precej ?

Za tovarno smo dobili odškodnino, drugo pa so nam vrnili v naravi. Odškodnina je bila malenkostna, morda je znašala 10 % resnične vrednosti, precej manj, kot je vredno zemljišče, na katerem stoji. A odvetnica nam je svetovala, naj ponudbo sprejmemo: »Toliko pač je, vendar vam svetujem, da vzemite. Bog ve, kako bo kasneje.« In smo jo poslušali. V tem času je Vlado umrl, tako da smo si razdelili preostali trije bratje. S tem denarjem nismo obogateli. Najtežje smo prepričali Matica. Ta jih ima v želodcu. Če nanese pogovor na komunizem in škodo, ki jo je napravil Slovencem, se mu začne kar mešati. Pri ocenjevanju, koliko je bila tovarna vredna, niso upoštevali velikanskih zalog lesa, ki smo jih imeli v skladiščih, kaj šele, da bi bili udeleženi pri dobičku naslednjih 45 let, ko je tovarna kar uspešno delovala. Ko so jo dobili v roke, je bila vzorno urejena, vrhunsko opremljena, z rezervnimi stroji, s pomočjo katerih so lahko neomejeno širili proizvodnjo. Tako gleda na zadevo Matic, jaz in Peter sva se sprijaznila s prejetim. Hišo na Kersnikovi 7 smo prodali; ker je bila polna najemnikov, smo seveda tudi zanjo dobili veliko manj, kot je resnično vredna. Vrnili so nam tudi tri hiše v Duplici, očetovo hišo oz. vilo in obe delavski hiši, vse napolnjene z najemniki. Z njimi imamo samo stroške, ker jih moramo popravljati in plačevati odvetnika, da upravlja z njimi. Midva, jaz in Peter, sva za prodajo, pa čeprav daleč pod ceno, Matic pa se je uprl.
Andrej, hvala lepa za pogovor. Ob najinem klepetu sva govorila o vsem, skoraj nič pa o tebi. Res je, da vsega ni mogoče izvedeti iz enkratnega srečanja. Zato ljudje pišejo knjige in izdajajo spomine. A junak zgodbe je tvoj oče. Na svidenje!