Avtor: Neoznačeni avtor

Po 18. Letih, odkar smo si s skupnimi močmi pridobili svobodno in samostojno slovensko državo, danes del Evropske zveze in z demokratično ustavno ureditvijo, uradno še vedno velja enostranska zgodovina, ki načrtno prikriva resnico o zločinih, ki jih je povzročila KPS pod krinko OF med revolucijo in po vojni. Ta lažna zgodovina se poučuje v šolah že tretjemu rodu Slovencev. Uradno še vedno ni pojasnjeno slovenskemu narodu, da je moral slovenski človek braniti svoje življenje pred komunistično OF, ki je pobila že na stotine civilistov, uglednih mož, žena in družin, še preden so kot samoobramba nastale vaške straže in kasneje domobranstvo.
Zakaj je naš narod še danes tako usodno razdeljen? To je v veliki meri posledica lažne zgodovine, ki ima močan in negativen vpliv posebno še na mlade voditelje in politike. Pomanjkanje splošne zgodovinske izobrazbe od leta 1941 naprej in poštene politične volje do resnice je prav gotovo glavna ovira na poti do tako potrebne narodne sprave.
Do sedaj je bilo odkritih že skoraj 600 grobišč, ki jih je komunistična oblast načrtno prikrivala vse od leta 1945, ko so kruto pomorili od Angležev vrnjene domobrance (ne ujetnike, kot pravijo nekateri). Ob odkritju grobišča v Barbarinem rovu v Hudi jami je bila večina ljudi globoko pretresena in zgrožena. Priče so izjavile, da so morilci ljudi vezali z žico in jih pripeljali pred rudnik, jih poniževali, pretepali, ubijali ali tudi še žive zmetali v jame. Taki zločini se niso dogajali le na tem kraju, preživele priče so poročale tudi o krvoločnih pobojih v Kočevskem Rogu, na Teharjah in drugje. Ko smo z najvišjega slovenskega državnega vrha pričakovali besedo obžalovanja in sočutja, smo namesto jasne obsodbe genocida slišali le hudo sporno in dvomljivo izjavo. To nas navdaja z žalostjo in skrbjo.
Kot Slovenci po krvi, narodno zavedni in mnogi tudi slovenski državljani, se obračamo na Državni zbor Republike Slovenije in druge veje slovenske oblasti, da vzamejo na znanje naše predloge in vse potrebno za rešitev naslednjih doslej nerešenih, a perečih zadev:
1. Oskrbeti nepristransko slovensko zgodovino, s posebnim poudarkom na drugi svetovni vojni in revoluciji in s priznanjem, da je bil upor proti komunističnemu nasilju legitimna samoobramba v skladu s Haaško konvencijo (čl. 42 do 56), in jo sprejeti v učni načrt celotnega šolstva.
2. Vsa grobišča, v katerih so žrtve medvojnih in zlasti povojnih pobojev, naj se dostojno obeležijo in raziščejo. Po vojni uničeno pokopališče padlih domobrancev na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu naj se obnovi in tam postavi spomenik vsem padlim v boju za svobodno, samostojno in demokratično Slovenijo.
3. Sodna oblast mora razveljaviti vse montirane sodne procese in na njih obsojenim vrniti dobro ime, svojcem pa se opravičiti in po možnosti popraviti storjene krivice.
4. Država Slovenija mora z javnim proglasom obsoditi 45-letno totalitarno oblast KPS in vse njene zločine med revolucijo in po vojni.
5. Republika Slovenija naj sprejme navodila za reševanje problemov preteklosti, navedena v Praški izjavi (3. junija 2008) in Resoluciji evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu (2. marca 2009).
Slovenci v zdomstvu in gotovo tudi v domovini želimo sožitje, ne sovraštva. Hrepenimo po narodni spravi, ki je dosegljiva po resnici in pravici ter spoštovanju človekovih pravic, da se bomo svetu lahko predstavili kot kulturen narod.
(Objavljeno v Slovenian American Times – Slovenski ameriški časopis, 23. julija 2009)