Avtor: Neoznačeni avtor

Pogovor z Ivanom Omanom

ZAVEZA: Gospod Oman, čas, v katerem vam želim postaviti nekaj vprašanj, je takšen, da bi zanj morali reči, da je izreden v svoji izrednosti. Njegovo izrednost mu podeljuje zgodovinska naloga, ki je pred njim: povratek iz totalitarnega ekskurza nazaj v civilizacijo. Izrednost tega dejanja je podana z dejstvom, da iz civilizacije, potem ko smo s krščanstvom stopili vanjo, nismo še nikoli izstopili. Medtem ko so se druge danosti našega obstajanja spreminjale in ponavljale, se je izstop iz civilizacije zgodil doslej samo enkrat. S to okoliščino je povezano marsikaj. Izrednost v tej izrednosti pa je, da to vračanje, ki zahteva intenzivno zbranost in skrajno prisebnost, poteka na način, ki mu dajejo značaj različne protislovnosti, tudi take, ki nam ne dovolijo, da ne bi videli, da to zgodovinsko vračanje vodijo sile, ki so vzpostavile stanje, da se sploh moramo vračati. To pa je ne samo zelo sprevrženo, ampak tudi zelo nevarno. To namreč preprosto pomeni, da nismo v fugi časa. Kako vi vidite konkretni slovenski čas v luči tranzicijskega gibanja?

OMAN: Pred davnimi štiridesetimi leti sem se o našem družbenem in političnem stanju pogovarjal s svojim dobrim prijateljem (in mentorjem, če hočete) prof. Ivanom Dolencem. Ob razmišljanju, kako iz njega, je dejal: »Doživeli bomo evolucijo.« Napoved se je uresničila. Res je bila evolucija brez totalnega preloma. Sile, ki so družbo obvladovale – tako oblastno kot politično-psihološko – so po diktatorjevi smrti imele celo desetletje časa, da se pripravijo na novi čas. Zelo dobro so vedele, da ta prihaja. Tudi mi smo vedeli. Toda oni so bili organizirani in so se pripravljali organizirano na prihajajoči čas. Mi pa? Le koliko smo sploh razmišljali o prihajajočem času in da bo to čas, v katerem bo treba nekaj narediti. Morda nekaj redkih posameznikov. Tako se je lahko zgodilo, da naše vračanje v normalnost vodijo sile, ki so nas pripeljale v nenormalnost. Ob tolikšni razdeljenosti ne le krščanskodemokratskih, ampak tudi drugih demokratskih političnih grupacij lahko pričakujemo le nadaljevanje takega stanja.
ZAVEZA: Po sesutju boljševiškega imperija in njegove ideologije se je ukaz, da je treba trasirati narodovo pot nazaj domov, pojavil pred vrati katoličanov. Kako so bili katoličani na ta ukaz pripravljeni? Tu je treba odgovoriti na tri v prašanja: Kako so se katoličani vedli v času državljanske vojne? Kako so se katoličani zadržali v času totalitarnega nasilja? Kako so katoličani razumeli ukaz, ki jim je veleval, da organizirajo povratek ali pot domov?

In drugo vprašanje: Ali je bila katoliška politična osveščenost vzdrževana samo posredno – preko krščanskih etičnih aksiomov – ali pa so od Cerkve prihajali tudi zavestni impulzi v smeri kulturno-politične normalnosti?

OMAN: Nekaj malega sem na ta vprašanja odgovoril pri prvem odgovoru v obliki samospraševanja. Tu naj rečem, da smo bili pripravljeni slabo, zelo slabo. Vendar je to razumljivo. Pomislimo na holokavst in eksodus 1945. leta. In strah v kosteh iz časa državljanske vojne in povojne udbe. Potem razdeljenost še iz vojnih časov. Ne le del navadnih kristjanov, tudi kar nekaj vidnih klerikov je simpatiziralo z OF in NOV. Tem slednjim se človek lahko le čudi.Čisto preprosti kmetje so namreč lahko spoznali to igro. In ti so nosili »težo in vročino dneva« v teh težkih letih. Potem pa dolgih 45 let svoboda brez svobode. Tako totalnega totalitarizma še ni bilo. Krščanstvu je bilo napovedano uničenje. Vendar so ljudje vztrajali. Bržkone je bilo več vernosti v nesvobodi, kot bi je bilo v svobodi. Toda kje je v takem stanju katoliška elita? Prišel bo čas, ko bo treba stopiti na plan!
Saj, v osemdesetih letih so se pričele pojavljati izjave Komisije za pravičnost in mir. Ustanovljen je bil Škofijski odbor za katoliške izobražence. Tukaj bi se morala zbirati katoliška intelektualna elita. Ali je res ni bilo? Ali res ni nihče pomislil, da se je treba pripraviti na prevzem oblasti? Nazadnje se je nekaj zganilo v Društvu 2000. Oporečniška revija 2000 je bila oporečniška do cerkvene hierarhije, nikakor pa ne do partijskega režima. Pomislite, v kateri skupini je to bilo, in to potem, ko so pot nazaj v normalnost že trasirala druga gibanja, nekatera celo z žegnom tistih, ki so vzdrževali nenormalnost.
ZAVEZA: V totalitarizmu boljševiškega tipa, v katerem so kontrolirane najbolj primarne in naravne komunikacijske poti med ljudmi, je zelo važno število izjemnih posameznikov, ki se zavedajo, kaj se je zgodilo, in razumejo, kaj to, kar se je zgodilo, terja od človeka. Kako pogosti so bili taki izjemni in duhovno obdarjeni posamezniki v slovenskem prostoru v času totalitarizma? Od tega je bila odvisna kvaliteta katoliškega političnega managementa, potem ko se je leta 1990 dvignil totalitarni pokrov. V kakšnem okolju ste se tedaj znašli? Kakšne sogovornike ste imeli, če ste jih sploh imeli?

OMAN: Ko sem proti koncu leta 1980 poskušal vzpostaviti kmečko stanovsko organizacijo, so me klicali na SZDL (ne na SDV) in mi očitali, da hočem zakuhati krizo, kakršna je bila na Poljskem (Solidarnost). Sodelovati je bilo pripravljenih par kmetov. Nič več. Nihče od tistih, ki so mi osem let pozneje očitali premalo radikalnosti proti Partiji. Če se niti ljudje iz kmečke elite (naj mi bo dovoljen ta izraz) niso upali stopiti v javnost, kako naj od drugih pričakujem kaj takega. Šele od srede osemdesetih let so se začeli pojavljati liberalnejši duhovi, za katere se je pa pozneje pokazalo, da jih bolj moti katolištvo kot komunizem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Avgust 2009 – Ivan Oman (Iz knjige Ivan Oman, glas ljudstva v prelomnem času, str 111)

ZAVEZA: Katoliška politična organiziranost se je po letu 1945 nepretrgoma nadaljevala v emigraciji, zlasti v Argentini. Po zlomu boljševiške države leta 1990 je bilo vodstvo te politične organiziranosti izročeno v roke silam, ki so nastale v domovini. Kaj bi lahko rekli o tej primopredaji, ki se je, kakor je znano, zgodila v avstrijskem Stamsu?

OMAN: Posveta v opatiji v Stamsu se nisem udeležil, čeprav sem bil vabljen. Pridružitev SLS iz emigracije SKD v domovini se je formalno izpeljala o priliki kongresa SKD v Cankarjevem domu v sredini maja 1992. Naj ob tej priliki povem, da sem že davno prej, ko je bil voditelj SLS v zdomstvu še dr. Miha Krek, v nekem pismu Kreku omenjal, da bo pač treba računati le na krščanskodemokratsko usmerjene ljudi v domovini, ne pa na tiste v emigraciji. No, po tistem je moralo miniti kar nekaj časa, da se je v Sloveniji kaj premaknilo.
ZAVEZA: Najprej – to seveda ne zadeva samo katoliških politikov – kaj mislite o razpustu DEMOS-a 30. 12. 1991 v Dolskem? Kakšen delež je ta samoukinitev imela za poznejšo nesposobnost demokratskih sil, da obdržijo v rokah tranzicijsko krmilo? Predvsem pa, kdo je to samoukinitev predlagal in zakaj ter kdo in zakaj je nanjo potem pristal? Za usodo DEMOS-a so bili po naravi stvari najbolj zainteresirani katoličani. Kaj so storili, da bi se DEMOS obdržal?

OMAN: Razpustitev DEMOS-a v Dolskem? Povedati je treba, da je bil ta »razpust« samo ugotovitev dejanskega stanja. Stranke DEMOS-a so vzdržale skupaj, dokler niso bili doseženi primarni cilji: po zmagi na volitvah spomladi 1990 še osamosvojitev. Ob projektu privatizacije so se začela razhajanja. Zraven je treba pomisliti tudi na to, da se je kaj dogajalo tudi za kulisami. Naj povem svojo domnevo. Demos je pričel razpadati takoj po volitvah 1990. Zakaj? Zato ker v okviru Demos-a ni zmagala »prava« stranka, ampak krščanska demokracija, ki je zato dobila mandatarja. Peterle je sicer ponujal mandatarstvo dr. Pučniku, jaz pa sem vztrajal, da ga mora sprejeti sam.
ZAVEZA: Sedaj nekoliko vemo, zakaj je LDS pri tretjem rušenju Peterleta 22. aprila 1992 končno uspela. Za to malverzacijo nam je povedal sam njen prvopobudnik dr. Tine Hribar: »Niso si sami pridobili oblasti na volitvah. Mi smo jim jo dali.« Nekaj članov pomladne skupine se je tajno domenilo, da bodo glasovali proti Peterletu. Kako ocenjujete to Hribarjevo dejanje, zlasti če pomislimo, da je bilo povezano z besedilom, ki ga je malo prej napisala njegova žena dr. Spomenka Hribar: Ustavite desnico?

OMAN: Rušenje Peterleta 22. aprila 1992 ima kar nekaj predzgodovine. O tem se je nekaj pisalo, vendar vse interpretacije niso točne. V januarju sem bil namreč na obisku pri ruski kmečki stranki, pozneje, mislim da je bilo to že marca, pa v Pragi pri češki ljudski stranki. Ob moji odsotnosti so se nekateri v stranki pričeli dogovarjati o novi koaliciji. Kmalu po vrnitvi iz Prage je bil neki sestanek s Pučnikom in drugimi. Odločil sem se, da grem za Kmečko zvezo – LS na sestanek sam. Šlo je seveda za »konstruktivno nezaupnico«. Takrat je bilo že jasno, da Peterletu ni več mogoče zagotoviti večine. Zato mu je tudi Marko Kremžar svetoval, naj odstopi. Sam sem nastopil s predlogom: za mandatarja bomo podprli dr. Pučnika pod pogojem, da bodo v vladi tudi krščanski demokrati, z njimi pa naj se dogovori Pučnik sam. Seveda iz tega ni bilo nič, saj je bilo v programu predvsem to, da se iz vlade vrže krščanske demokrate, še posebej Peterleta. Potem teh sestankov ni bilo več oziroma o njih nisem bil obveščen. Šlo je za naravnost bolestno alergijo na krščansko demokracijo in Peterleta osebno, kar naj bi predstavljalo tisto strašno »desnico«, ki jo je treba ustaviti. Kakor gre Novi reviji priznanje za pogum v 57. številki, tako ji gre tudi »zasluga« za rušenje DEMOS-a in prve demokratične vlade. Ob tem kaže omeniti naivno mnenje (ali prepričanje) vodilnih ljudi novih demokratičnih strank, da imamo sedaj pač normalno demokracijo, drugače ne bi npr. Jože Pučnik razmišljal o združitvi tedanje Socialdemokratske stranke s socialisti ali celo z delom komunistov.
ZAVEZA: Ključno dejstvo tranzicijskega zastoja je vendarle kompromis, ki ga je (po volitvah 6. dec. 1990) 18. jan. 1993 z Drnovškovo vlado sklenil Peterle. S tem je bil dan vzorec, po katerem je tekla ta klavrna katoliška zgodba.

OMAN: Taka naivna vera kot pri Pučniku se je pozneje pokazala tudi pri Peterletu. Verjel je, da je prišel čas za normalno parlamentarno delovanje, za normalno koalicijsko vlado, v kateri je pa potem ves čas pristajal na podrejeno vlogo. Zato sem tudi pozneje na kongresu SKD v Škofji Loki govoril o virusu oportunizma v stranki.
ZAVEZA: Najbolj klavrna epizoda pa je vendar bil sporazum po volitvah 11. 11. 1996, ki ga je 17. feb. 1997. leta, na dan, ki se je pozneje imenoval črni ponedeljek, tik pred polnočjo, sklenil Marjan Podobnik in tako z devetnajstimi katoliškimi poslanci okrepil postboljševiško Drnovškovo vlado.

OMAN: Po volitvah 11. 11. 1996 je prišlo v parlamentu do pat položaja. Če bi bili vsi tako načelni, kakršni so bili v besedah v pretečenem mandatu, ne bi bilo mogoče sestaviti vlade. Sledil bi razpust državnega zbora in ponovne volitve. Seveda je tudi tokrat zmagal »virus«. Zato je Drnovšek lahko sestavil vlado skupaj s SLS. Načelno gledano je bila to ponovitev Peterletove zgodbe izpred štirih let, praktično pa je dolgoročno na gospodarskem področju Sloveniji močno koristila ob vstopu v EZ. Povrh vsega pa je bil Drnovšek stališča SLS prisiljen upoštevati, ker brez te stranke ni imel večine v državnem zboru. To je bilo drugače kot v prejšnjem mandatu, ko je imel zadosti glasov tudi brez SKD.
ZAVEZA: Kaj menite o Drnovškovem manevru z nezaupnico spomladi leta 2000 in z Bajukovo pripravljenostjo, da sestavi z Janšem vlado? Posledica tega dogodka je bila velika Drnovškova volilna zmaga jeseni istega leta. Zmagal je skoraj z dvotretjinsko večino.

OMAN: Drnovšek je dobil nezaupnico, ker je bilo glasovanje javno, če bi bilo tajno, je ne bi. Posledica je bila Bajuk-Janševa vlada. Sam sem svaril pred instaliranjem te vlade z napovedjo, da bodo volitve izgubili. V mandatu 1992–1996 so venomer govorili o predčasnih volitvah, čeprav so vedeli, da ni razloga zanje. Sedaj pa priložnosti niso hoteli izkoristiti. »Virus«?! Ljudje so pričakovali volitve. Javnomnenjske raziskave so napovedovale, da bi združena stranka SLS-SKD dobila najmanj 30 procentov. Mislim, da bo kar držala moja domneva, da je bila Bajuk-Janševa vlada potrebna prav zato, da je bila krščanska demokracija poražena in se je na ta račun povzpela LDS.
ZAVEZA: Če ni že preveč, ali bi še kaj povedali o Zagožnovi usmiljeni podpori Potrčevi akciji za rešitev proporcionalnega volilnega sistema, ki je odprla novo perspektivo postboljševiški politiki? (Gre za leto 2000.)

OMAN: V javnosti ni pravilnega védenja o tej stvari. V resnici je bila Zagožnova ideja, da se stvar reši z ustavnim zakonom, Potrč pa je predlog napisal in vložil v postopek. Zagožen je Potrčev predlog naivno sprejel in ga podprl, namesto da bi sam napisal boljšega in postavil konkurenco pred ali – ali. Tudi sam sem nasprotoval večinskemu volilnemu sistemu, ker sem bil (in sem še sedaj) prepričan, da je v naših razmerah nevaren za demokracijo. Za kaj je sploh šlo? Ko je ustavno sodišče odločilo, da je na referendumu zmagal večinski sistem, za tak zakon pa v državnem zboru ni bilo mogoče zagotoviti dvotretjinske večine, je bil Zagožen prepričan, da grozi državi huda ustavno-politična kriza, ki jo je treba brž brž rešiti. Zato je podprl Potrčev predlog. Najbrž ni pomislil, da je s tem uničil stranko. Za naslednja leta se je krščanska demokracija preselila na politično obrobje.
ZAVEZA: Za prihodnost ne samo slovenske katoliške politike, ampak funkcioniranja slovenske države sploh bi bilo zelo koristno, če bi razumeli izvor tolikšne politične neprisebnosti v slovenskem katoliškem taboru. Ali nam lahko pomagate s kakšno mislijo?

OMAN: Zgodovina je učiteljica življenja. Ozrimo se na dogajanje v zadnjih dvajsetih letih. Poskusimo napraviti iz tega kakšen koristen sklep. Tudi kakšen poraz je lahko koristen.
ZAVEZA: Stanje duha v Sloveniji je danes tako daleč od normalnosti, da je za človeka, ki si predstavlja, da mora biti človekovo življenje v polisu skladno s tem, kar človek integralno je, ponižujoče in žaljivo. Obhaja nas občutek, da je nastopila eklipsa osnovne pameti. Vse dostojanstvo, ki smo si ga pridobili v zgodovini, je šlo »rakom žvižgat in ribam gost«. Po tisočletju obstajanja v tem prostoru se zdi, da smo ostali brez vsega: nimamo več ne vere ne zaupanja vase ne občutka za osnovno normalnost in osnovno pravičnost, a kar je najhujše: naša elita (duhovna in vsaka druga) se vede kot povprečje brez orientacije. Ali se strinjate s tem videnjem?

OMAN: Popolnoma se strinjam, dodal bi, da je slabše kot v času komunistične diktature.
ZAVEZA: Edina rešitev je krščanstvo in njegova Cerkev. Naši prijatelji z levice, ki bodo ta stavek prebrali, bodo zavpili, da je to pač osebna in parcialna trditev. A mi vemo, da je resnična. Vemo tudi, da jo lahko argumentiramo z zgodovino civilizacije. Kaj bi si upali reči o tem?

OMAN: Spet se strinjam. Takoj pa se postavi vprašanje, če znamo biti »sol zemlje«. Še nekaj. Od Cerkve (duhovnikov) pričakujemo marsikaj. Pa se vprašajmo, ali res gremo naproti časom, ko bomo v razkristjanjeni Sloveniji (Evropi) mogli pričakovati od maloštevilnih duhovnikov samo še delitev zakramentov in nič več. Še eno vprašanje: Če se pa sol spridi … ?
ZAVEZA: Za dodatek pa še nekaj bolj osebnih vprašanj. Kako se je začel vaš politični angažma? Kateri je bil odločilni vzgib – politični, moralni, zgodovinski – ki vas je potisnil na to pot?

OMAN: V bavarski CSU pravijo, da je treba vstopiti v politiko kot Komunalpolitiker. Tako sem pričel leta 1965 kot občinski odbornik. Ker nisem pristajal na drugorazrednost, mi je uspelo, da ni več držalo, kar so kmečki odborniki vedno tarnali: Nič ne dosežemo, preglasujejo nas. Ker sem bil hkrati tudi v odborih kmečkega zdravstvenega zavarovanja, sem spoznal precej ljudi, kar mi je pozneje prišlo prav. Naj omenim dogodek na občnem zboru Zveze kmečkih društev za samopomoč. Neka kmetica je po svoje recitirala Kajuha: »Za kar sem umrl, ne bi več hotel umreti.« Pozneje so nam društvo razpustili, češ da se hočemo ukvarjati s politiko. Svoje delovanje v zadružništvu štejem za politično samo toliko, kolikor je bilo odskočna deska v politiko. Kot predsednik zadružnega sveta v Škofji Loki sem bil na medzadružnem posvetu v Murski Soboti. Bilo je okrog 10. marca 1988. Tam me je sprovociral predsednik SZDL Jože Smole, da sem imel popolnoma političen govor. Zaradi tega nastopa sem bil povabljen med pobudnike za ustanovitev Kmečke zveze. Tako se je to pri meni začelo. Kaj me je potisnilo na to pot? Najmanj dvoje: najprej prizadevanje za emancipacijo kmečkega stanu in nič manj težnja po politični svobodi in demokraciji. Ustanovitev Slovenske kmečke zveze je bil kmečki punt za staro pravdo, za svobodo, demokracijo. Svoje želje za oživitev stare, prave SLS pa nisem mogel uresničiti, zato sem šel tja, kamor sem po svojem prepričanju spadal – v SKD.
ZAVEZA: Na svoji politični poti ste naleteli na važna spoznanja. Katero bi postavili na prvo mesto?

OMAN: Na začetku demokratičnega gibanja je bilo veliko iskrenega prizadevanja in idealizma. Prav kmalu pa sta se pokazala karierizem in častihlepje.
ZAVEZA: Katera je tista stvar, za katero ste še danes veseli, da ste se zanjo odločili?

OMAN: Vesel sem, da sem stopil na čelo SKZ in da sem odločno nastopal v tistih mesecih, ko še ni bilo gotovo, kako se nam bo naša politična avantura sploh izšla.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Omanov topler, postavljen 1878, prestavljen 1999, naprej bodo pa pisali drugi (Prav tam, stran 114)

ZAVEZA: Kaj je bilo tisto, za kar bi danes – po premisleku – raje videli, da se ne bi odločili?

OMAN: Že večkrat sem premišljeval, da mogoče ni bilo prav, da sem kandidiral za člana predsedstva namesto za poslanca, kot sem najprej nameraval. Najbrž bi tako lahko več napravil. Mogoče bi mi uspel celo projekt SLS.
ZAVEZA: Katero načelo ali maksimo oziroma vodilo ali pravilo bi iz svoje zaloge položili na srce mlademu človeku, ki se odpravlja v politiko?

OMAN: Svetujem načelnost, premišljenost, odločnost ter tisto, kar je meni naročal pokojni Ivan Dolenec: Žaliti na smeš nikoli.