Avtor: Mavro Orel

Laž o napredku

Francoski zgodovinar in mislec Marcel Fauchet v svoji knjigi Kriza liberalizma II. obravnava obdobje med leti 1880–1914 v Zahodni Evropi, in kot sam pravi, se klasična zgodovina Evrope zaključuje z liberalno sintezo, s pričakovanjem sprave med preteklostjo in moderno. Knjiga je zanimiva ne samo zaradi globoke analize tistega časa, ampak tudi za nas danes, ki poznamo tudi drugačen liberalizem, ki se povezuje z marksizmom.
Prva znamenja, ko se je pokazal sum o napredku, najdemo v prvi izdaji knjige Nemški zapisi iz leta 1878, v delu, ki ga tudi štejejo za izhodišče radikalnega nacionalizma v Nemčiji teologa Paula Lagarda. Če je kje ideja o napredku našla ugodna tla, je bila to Bismarckova Nemčija. Po letu 1871 je uspela politična združitev. Bila je to tudi dežela znanosti, dežela pospešenega industrijskega razvoja, ki se je iztrgala iz stoletnega zamudništva in ustvarila eno izmed gospodarsko najmočnejših sil ob koncu stoletja v Evropi. Bismarckova politika, čeprav konservativna, je bila naklonjena liberalizmu. Konservativci so se znašli s kulturkampfom v povezavi z liberalci zaradi skupne vere v napredek Nemčije. Vendar je bil ta napredek le utvara. Njegove posledice so pomenile izgubo pristnega nemškega duha. Resnična Nemčija je bila potvorjena in izdana z uspehom te politične povezave. Načela je v resnici moralno moč naroda in njegovega genija. Lagarde predlaga obuditev nemškega krščanstva, bil je namreč prepričan o propadu institucionaliziranega krščanstva, zato se je zavzemal za ločitev od tradicionalizma.
Nemški zapisi so spodbudili nastanek intelektualne struje, ki je imela velik vpliv v Nemčiji ob koncu stoletja. Domneven napredek, s katerim se je ponašala moderna družba, je poravnala s kulturnim nazadovanjem, z omajanjem vrednot, ki jih je zapustila tradicija. Poleg Nemčije so 80. leta uveljavila intelektualno modo pesimizma v Evropi. Zapoznela junaka pesimizma sta Schopenhauer in Hartmann ter njegova odmevna ‘Filozofija podzavestnega’ leta 1869. Tako je nastala avantgardna estetika z dekadentnim gibanjem. Vendar se estetika ni omejila le na estetsko plat, ampak tudi na politično in je značilen pojem filozofije antiprogresa, filozofija, ki je v Nemčiji nenavadno odmevala.
Rast bogastva, uspeh znanosti, širitev javnih svoboščin, daleč od tega, da bi pritegnile celoto narodne skupnosti, je šla z roko v roki z nazadovanjem duha in ugašanjem duše naroda. Najgloblja resnica človeške skupnosti je v spoštovanju reda, ki zavrača lažni napredek, ki ga opeva liberalizem.
Leta 1879 je Američan Henry George objavil knjigo ‘Napredek in revščina’, ki je dovolj zgovorna že po naslovu. Danes pozabljeno delo je imelo mednaroden odmev. Knjiga je načela socialno vprašanje, ki je bilo tedaj omejeno na delavstvo oziroma na delavsko gibanje. Podnaslov je bolj ekspliciten: ‘Anketa o vzrokih za industrijsko krizo in za rast revščine namesto bogastva’, George ne nasprotuje ugotovitvam, na katere se sklicujejo zagovorniki napredka. Res je, da je bila za 19. stoletje značilna presenetljiva proizvodna moč in ustvarjeno bogastvo. Problem je bil v tem, da te ekspanzije ni bil deležen celoten družbeni organizem in ni bil dejavnik integracije, ampak dejavnik delitve.
Tendenca, ki jo imenujemo materialni napredek, ne izboljšuje življenjskih razmer nižjih plasti in ustvarja še slabše pogoje. Zvišanje proizvodnje in izmenjava ima za posledico delitev družbe, namesto da bi bolj povezovala njene dele, kot je to hotel Spencerjev načrt razvoja z razlikovanjem. Združitev revščine in napredka je velika uganka našega časa. Za uravnovešenje nepravične delitve bogastva, ki je grožnja in prekletstvo sodobne civilizacije, George predlaga nacionalizacijo zemljišč.
Napredek znanosti in industrije ni globalna zakonitost, ki se tudi ne bo avtomatično nadaljevala v splošno izboljšanje, morda pa povzročila tudi nasprotne učinke. S tem zastojem je samo načelo napredka zadeto v bistvo. Famozni napredek nas odtegne od preteklosti, obstaja pa nevarnost za identiteto naroda, z druge strani pa tudi ne vodi v prihodnost, kjer bi bila rešitev današnjih problemov.
Potrebno je uporabiti drugačno logiko, da bi premagali razdor in silo zgodovinskega pritiska. Ta prinaša preoblikovanje družbenih sistemov, usmeritev v prihodnost, v proizvodnjo. Daljše odločne spremembe pomenijo ostrejšo ločitev s preteklostjo. Ta odmik pomeni postopno pripravo na novosti, ki bodo nastajale. S preteklostjo smo namreč pretrgali obenem z množico stvari, ki so v preteklosti bile uveljavljene. Trojna sprememba preteklosti, sedanjosti in prihodnosti je povezana med seboj in zanikati idejo o napredku nima nobene zveze z dogodki, kot je npr. francoska revolucija. Ti sicer izstopajo iz dogajanja zgodovinskega procesa in njih razumevanja. Brez preloma sicer zakrivajo novost, ki je ni mogoče zamenjati s prejšnjim stanjem. Bistvena identiteta, ki povezuje različne momente zgodovinskega procesa, se ujema z začetkom, potekom in koncem. Enotnost razvoja, ki zagotavlja, da bo prihodnost pomenila dovršitev preteklosti, se odmika. Ključa za spreminjanje ni iskati drugje kot v splošnem preoblikovanju. Nastajanje ne pušča nič nedotaknjenega, razširja se povsod in na vse.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Brez spoštovanja narave ne bo šlo Simon Dan

Mi smo namenjeni drugačnemu svetu kot naši predniki. Viktorjanski čas je bil naprekosljiv v razvoju industrije, trgovine in svobode. Potem je to silo spreminjanja zgodovinskega časa odneslo in nastopila je kontinuiteta. Jedro kontinuitete zgodovinskega časa je v živi prisotnosti preteklosti v sedanjosti. Tradicija ne pomeni več zunanje, nezmotljive in splošne avtoritete, ki zahteva ponovitev starodavnih običajev. Tradicija je izvor, ki se navdihuje z razsodnostjo in ne ustvarja nasprotja med razumom in tradicijo, je kapital, ki podpira napredovanje moderne v duhu preteklosti. Ta občutek možnosti in nujnosti povezovanja invencije sedanjosti in genija tradicije je bil odločitev za 19. stoletje v času hegemonije konservativnosti. Toda zmagoslavni liberalizem ni razumel tega, nudil je samo bolj obsežno in kritično verzijo. Tradicija je v svojem bistvu naravna in nezlomljiva s krvnimi vezmi in dednostjo v nadaljevanju roda, v stekanju biološke reprodukcije. Odtod zamisel družine kot vogelnega kamna načrta stabilizacije družbe v primerjavi z usodno nestabilnostjo političnih institucij.
Okrog leta 1880 je takratni razvoj družbe povzročil konec žive preteklosti, kar je pomenilo krizo. Konec je bil nujen za odpravo tradicije. Šlo je za proces, ki se je raztegnil na celo stoletje. V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je zaključila detradicionalizacija začeta proti koncu 19. stoletja. Šlo je za splet okoliščin, ki so ovirale ohranitev starega in s tem trganja vezi preteklosti in sedanjosti, to je manifestacija fenomena, ki je imel najgloblje korenine na podeželju. V 80. letih se je začela krhati stara agrarna civilizacija. V spoznanju tega dejstva se je razvijalo proučevanje folklore v smislu ohranitve spomina na čas, ki je izgineval. Sočasno s tem je prišlo do odkritja mesta kot sveta nasprotnega tradiciji, družbenega okolja, ki je vir nove družabnosti in ne temelji na predhodnem, ampak je odkritje za vse čase. Urbanizacija, ki je nastajala v drugi polovici 19. stoletja ni samo to, da so bila mesta kraj, kjer živi večina prebivalstva, ampak tudi prizorišče sodobnega dogajanja in organizacije, ki sta neločljivi.
Mestno okolje je umetno okolje, kjer veljajo tržni odnosi in so izključene vse dolžnosti in moralne obveznosti do preteklosti.
Izvoljeni kraj nove ekonomije družbenih odnosov je Amerika, katere vzorec je prodrl v takratno evropsko zavest z mešanico očarljivosti in odpora. Amerika metropol in neznanske rasti, nebotičnikov, mogočne tehnologije in velikih tovarn. Svobodna Amerika, ki izumlja, prosta vseh spon preteklosti. Amerikanizem je postal simbol te modernosti brez tradicije, s katero so Evropejci hoteli odkriti življenje.
Od leta 1902 je angleški novinar W. Setead opozarjal: 20. stoletje bo stoletje amerikanizacije sveta. To je pomenilo konec angleškega stoletja in njene tradicionalne modernosti.
Teoretični izraz tega preloma, ki se je kazal, je podal verjetno Tönnies s svojim razlikovanjem med družbo in skupnostjo. Pri tem razlikovanju gre za način obstoja družbe, za splošno obliko odnosov med ljudmi v organski celoti, ki je strukturirana po svojih običajih pripadnosti rodu in dolžnosti. Za družbo je primerno sožitje med ljudmi, pri čemer so odnosi uravnani z interesi in razumom, z organiziranostjo in denarjem. Velike metropole so vzorčni primer za takšno sožitje. Tönnies poudarja, da so velika mesta tip take družbe.
Nastajajoča sociologija je pomembna ob razmišljanju o novosti tega tipa skupnosti kot posledice detradicionalizacije. Človeška narava, ki jo je humanizem mislil preučevati, je pravzaprav konstrukcija duha. Ne spoznava različnosti in spremenljivosti uresničevanja človeštva. Ne spoznava globine, ki jo družba oblikuje. Sila, ki je brezmejno fleksibilna, menjajoča, kot je človek. Odkar se poglabljamo v preteklost, najdemo druge civilizacije, pač glede na druga obdobja. Sledita dve praktični, zelo pomembni posledici. Prva zadeva človekova spoznanja. Človeška resnica je različna, spreminja se s časi in kraji. Tako ni kontinuitete med preteklostjo in sedanjostjo, ni več stalnosti.
Če hočemo spoznati, kaj smo, se moramo pogledati od zunaj. S spoznanji, ki izdajajo, ali smo zmožni in katera zavest nas lahko pouči. Druga posledica zadeva kolektivni napor, ki je usmerjen v prihodnost. Ta se odpira na izreden način, kajti mora podaljšati v prihodnost to spremenljivost, za katero nam preteklost nudi dokaze. Moramo in moremo ustvariti veliko zaupanje v njeno prožnost in bogastvo, ker ne odpiramo vrat revolucionarni blebetavosti, pravi Durkheim. Spremembe so plod nujnosti, ki se vsiljujejo in izpodjedajo temelje odporu do inovacij. Razveljavljajo argumente v prid imobilizmu, ki jih vidijo konservativci v domnevni naravi stvari.
Polje neštetih možnosti se odpira, problem je le najti pravi način uporabe. Tradicionalizem sloni na nadaljnjem obstoju stare družbe, ki je bila dovolj živa in je živela v duhu kontinuitete, tako da je bila možna politična alternativa. Vendar če so trume reakcije izginile kot sneg in se je prepad s staro družbo poglobil, je bil vzor take politične aktualnosti diskvalificiran.

Tri krize liberalizma

Pomembna moč liberalizma je bila doktrina modernizma, ki se je pridružila temu gibanju. To je povzročilo razlago procesa, ki je potekal od srede 18. stoletja in ki je zmogel vpeljavo humanizma v nove razmere. Z dinamizmom in zgodovinsko orientacijo nekaj desetletij pozneje je bilo možno verjeti, da bo s to prenavljajočo se vizijo mogoče ustvariti osnovo in perspektivo človeškega obstoja. Zdelo se je, da bo to mogoče izpeljati, zdelo se je tudi kot sporazum, ki ne izpušča ničesar, kar bi pojasnilo sedanjost in kar je že bilo v preteklosti.
Prva kriza liberalizma je kriza razumljivosti in vladanja, ki je povezana s krizo strukture moderne. Samozadostnost, ki jo pripisujemo zgodovinskosti, se je izkazala kot utvara. Modernost je neizprosno pluralna. Ta zavest je v praksi najbolj presenetljiva. Ustvarja občutek, ki se spopada z intenzivnostjo že od mitoloških časov z načeli, ki so ukoreninjena in zato nezmožna obvladovanja. Na osnovi tega ponavljanje spodbuja nove skrajnosti, kot so integralni nacionalizem, etatizem ali radikalni individualizem, in poudarja ostrejše delitve ter konfliktno vzdušje. Domnevni politeizem je bolj navidezen kot realen, ker je končno gibalna moč modernizma. Različnost, ki se kaže tako v nastajanju sveta, za katerega so verjeli, da je na poti homogenizacije, je prizadelo liberalizem, ni pa se zadovoljeval z vključevanjem vseh stvari v kraljestvo svobode.
Druga kriza liberalizma je kriza sprave med moderno vsebino in staro obliko. Novo dejstvo je razbilo povezanost človeške skupnosti, namesto da bi jo utrdilo. Fenomen je splošen in se je širil na vsa področja skupnega življenja. Svoboda ločuje, razdvaja, se upira, desolidarizira družbene sloje, zoperstavlja enega proti drugemu. Neizogna nasprotja, ki nastajajo med ljudmi pretresajo vse do zasebnosti in sprožajo prelome, ki jim ni pomoči. Skratka, liberalizem je popolnoma iztirjen v procesu, ki ga je sam vpeljal in za katerega je verjel, da je njegov vodnik. Družbeni red, ki se je razvil pod njegovim okriljem, zanika pomirljiva predvidevanja, na katerih je temeljil. To je vrtoglavi skok v neznano, ki pomeni zlom tako načelno kot globinsko, česar se je držal na način, ki je nepojmljiv za eksistenčne pogoje družbe. Začeti tak neodgovorni proces je, kot bi čarovnikov vajenec nespametno odprl Pandorino skrinjo. Kdo ve, kakšen neki je bil mehanizem sveta v začetku nastajanja. Naivna predvidevanja ideologov se bodo pokazala kot zablode, ki so izšle iz globine obdobij, v katerih so vrli liberalci hoteli biti poslednji reševalci in garanti.
Posledice te revolucije v načinu kolektivnega delovanja zadevajo liberalno politiko v njeni identiteti. Notranja povezanost skupnosti je slaba v vseh sestavnih delih. Očitno je in tudi sprejeto, da je svoboda oblast, moč. Ta gotovost je od vsega začetka navdajala ljudi z navdušenjem. Nikogar skoraj ni, ki bi dvomil o tem. Tistega dne, ko je vzpostavljena oblast, ki zagotavlja zasebno svobodo vsakogar in v nadaljevanju tudi svobodo v javnosti, varuje interese in jih zastopa s svojimi predstavniki, je to politična skupnost, istovetna z vladavino.
Nagnjenje k liberalni svobodi se razvije v nasprotju z ovirami, ki so jih postavljali njeni začetni oblikovalci. Ne gre za širjenje uporabe, pomen splošne volilne pravice postane ključno vprašanje spreminjanja svobode v oblast, moč. Na kolektivnem nivoju se individualne svoboščine izkažejo kot prenos ljudske volje na površje, a pušča površje zunaj svoje osnove. Presenetljivo je nasprotje liberalnih svoboščin z nezmožnostjo vladanja nad tem, kar je sprožila.
Tretja kriza liberalizma preseneča v bistveni ideji in v predstavi osnovnega projekta. Prisiljen je bil priznati, da se je zadovoljil z naivnim prepričanjem o avtonomiji. Brez dvoma je svet, ki se je vzpostavil pod njegovim varstvom, avtonomen po načelu, po katerem je delno proizvod delovanja človeka z notranjo energijo in moralno močjo. Načelo je omejeno, ker ne nudi sredstev za uzakonitev dveh stvari. Eno je zaželena avtonomija, ki ni drugega kot prazna beseda, utvara, ker ne more odkriti dejstev, ki so neobvladljiva v kaosu, ali pa pomeni realizacijo, skratka, da vodi v take zagate, ki jih ne more premagati. Liberalna svoboda je pridobljena, demokracija je nekaj več kot samo liberalna svoboda. Skuša prodreti v skrivnost obvladovanja zgodovine, kar je nevarna naloga pred tako pripravljenimi rešitvami po meri sicer stabilnega sveta, ki je neokreten in lahko samo neučinkovit. Eno je, da svoje zakone posveča izmišljenemu, drugo pa je, da se posveča odkritju samega sebe. Gre za diskreten prelom z osnovnimi načeli liberalne demokracije. Svoboda ne privede do oblasti, potrebno je začeti z oblastjo, da pridemo do svobode. Ta formula, daleč od tega, da bi bila besedna igra, povzema strahove iz 20. stoletja, ki bi uresničili cilje, ki jih je nemogoče ločiti, a tudi težko povezati. Osvetlitev krize liberalizma ni nič velikega, nič ganljivega. Videz hegemonije je rešen, a za to nedotakljivo fasado je razvrednotena notranjost. Vera v njeno poslanstvo je izginila, dvom je premagal tudi njene privržence, ki niso več zmožni izpolniti svoje naloge. Zmedeno čustvo, vendar vztrajno, se je naselilo v igralce, da je prišel čas izročiti oblast. Prihodnost zahteva nekaj drugega, kar se ne da imenovati, toda spodbuda ni nič manj neizprosna.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Tudi brez vere ne bo šlo – Tudi brez krščanstva ne bo šlo Simon Dan

Tri krize, ki vsaka po svoje zaznamujejo konec nekega obdobja in začetek naslednjega. Najprej se to izraža kot naslednja stopnja modernizma, klasične stopnje razvoja avtonomije, ki ima za cilj celotno verzijo razmer skupnosti. Na delu so vse tri sočasno in morajo sobivati. Z vstopom v novo obdobje gre za odkrivanje skupnega delovanja, konec je obdobja, ki je bilo tesno povezano s prejšnjim. Verjeti je, da te različice avtonomije izhajajo iz religiozne enotnosti. Modernost je neločljiva od specifične vloge človeških ustanov. Iznajti mora enotnost z lastnimi sredstvi in na svoj račun. Konec je sodobne demokracije ali spontanega izraza svobode posameznika. Preobrazba splošne svobode na oblasti je veliko dejanje in njenega neskončnega iskanja s skromnim izkupičkom.
Trije veliki problemi se pojavljajo v liberalizmu, ki ga je 20. stoletje razrešilo. Z letom 1914 je bilo vedno več tistih, ki jih je zajel preplah ne glede na njih pričakovanja ali odklonitev. Ta svet, v tolikih pogledih zmagoslaven, je z vsakim dnem prinašal usodne potrditve: splošni in znanstveni napredek, pritisk množic, ki so ga strašile prikazni negotovosti, kot bi bila mogočna zgradba eksistence spodkopana od vrha do tal. Vse to v tesnobnem pričakovanju, ki ga je spočela beseda revolucija. Bila je to magična beseda, ki je dala temu imenu nedoločljivo možnost spremembe. V resnici bi bili ti problemi usodnega trenutka razrešeni v okviru obstoječe družbe. Globoke spremembe družbe bi bile uresničene s sredstvi, ki so bila pri roki. Toda potek dogodkov je narekoval drugače. Namesto katastrofe in pod plaščem stopnjujočega se dozdevnega zloma bi bilo treba najti odgovore na te tri izzive avtonomije. Nikoli ne bomo zmogli mirne zrelosti in trezne presoje. Ne bomo mogli prepustiti se sanjam, kaj bi bila Evropa 20. stoletja brez vojne katastrofe.

Materializem razlage in idealizem delovanja

Ravnotežje, kateremu je napredek dal svoje ime, se je strlo. Notranja uresničitev se v presežni smeri uveljavi v cilju. Podoba najvišjega zakona vodi k nastajanju, zbledi pa zakon, ki ni bil zamišljen kot božji zakon. Uresničitev zgodovine je vse bolj razumljena kot igra v službi kolektivne organizacije. Zgodovinska zavest se izraža v osupljivem vdoru materializma. Razlaga z gonilno silo ekonomije je takoj našla odziv v množici. Nekateri vidijo vzrok tudi v širjenju marksizma med izobraženci po letu 1890 v Evropi. Tudi širitev darwinistične misli o boju za obstanek je primerna razlaga. Ni pa pomembno ali gre za ekonomske ali biološke sile. Tudi ni pomembno ali gre za spopad ras ali razredov, bistveno je nadomestiti naivni idealizem z realizmom dinamike materialnih sil. Nasprotno se na strani zgodovinskega delovanja aktualni dogovor končuje z uresničevanjem zgodovine in v največji meri pospeši idealizem delovanja. Potrebno je hoteti zgodovino, če hočemo, da se uresniči. Potrebno je tudi načrtovati moč na področju polnem nasprotij, ki je postalo muka ideologij 19. stoletja. To gibanje je navdihovalo idealizem delovanja. Zgodovina je ločena od narave, da bi postala univerzalna. Dogaja se med ljudmi, njena spoznanja so podrejena znanosti. Metode in teorije se razlikujejo od tistih v naravnih znanostih.
Ta humanizacija spreminja pogled na obstojnost, na možnost posredovanja v podrobnosti in velikosti. Kaj pa, če se za družbene spremembe pokaže, da so le zvrsti ali tehnike? Deteologizacija povzroča demoralizacijo zgodovine v imenu zakona, ki bi jo vodil v povezavo z univerzalnim redom in končnostjo stvari. To se kaže kot nepovezanost posameznika z vsem kot moralnim izvorom. Nastanek nas ne osvobaja pravil, katerih se moramo držati, in izgubi razvidnost za vključitev v skupno delo, ki ni vsaj malo primerno za napredek. V tem najde posameznik pravila in cilje, ki usmerjajo njegovo ravnanje. Prepuščen je svoji samotni metafiziki brez zvezdnatega neba nad seboj. To je tudi sreča pristnega ideala, ki potegne sklep in zaključek. Vzpostavlja samozaupanje v smislu edinega možnega imperativa nujnosti. To je tudi možnost razumevanja objektivnosti danih pravil. Odgovor na ustrezno ločitev se ideal dolžnosti izraža najbolje v ustvarjalni napetosti. Združuje spodbudo s stremljenjem, ki se izgubi v pridobljeni solidarnosti.