Avtor: Metod Bohinc

V nedeljskem intervjuju dne 22. novembra, kjer je kot večerni gost v oddaji Aleksandra Čolnika nastopil svetovno znani angleški zgodovinar ruskega porekla grof Nikolajevič Tolstoj, se je pred nami odvila zgoščena pripoved o eni najbolj okrutnih in zloveščih zgodb druge svetovne vojne. Gre za obnovitev spomina na največji zločin v Evropi po drugi svetovni vojni, kot se je izrazil v tem intervjuju grof Nikolajevič Tolstoj. Ruski komunisti so svoje nasprotnike – Kozake – ki so bili prav tako z lažjo in prevaro izročeni, poslali v svoje zloglasne »Gulage«, naši, slovenski komunisti, pa so jih s streli v tilnik ali pretepene in pohabljene, nekatere še napol žive – pometali v kraške jame ali zazidali v opuščene rudniške jaške.
Le peščica se je rešila. Nekaj mladoletnih od tistih, ki so bili izročeni, pa tudi ti ne vsi. Manjši skupini, ki ni bila v glavnih transportih, je uspelo prepričati angleško vojsko, da se je predaja prenehala. Ti zadnji so odšli malo za tem v Argentino, kjer so – takorekoč iz nič, ustvarili malo SLOVENIJO v eksilu – vsem znani »argentinski čudež« – slovensko skupnost, slovenske šole na vseh nivojih, slovenske domove, cerkve in druge vzgojne institucije. Iz kakšnega testa so bili ti ljudje, priča neverjetna ustvarjalna in domoljubna moč – le tako si lahko razlagamo ta fenomen, ki še danes vzbuja občudovanje doma in na tujem. Do nedavna nam je bilo vse to zakrito. Dokumentarni film »TO DREVO JE NA TUJEM ZRASLO« režiserke Marije Brecelj in sodelavcev iz leta 2003, nam je odkril delček te silne duhovne energije, ki je dihala in bivala za Slovenstvo nekje tam daleč za širnimi oceani.
In če si predstavljamo, da je glavnina podobno naravnanih ljudi bila tako zverinsko pokončana, si lahko predstavljamo, kakšen potencial naroda je bil na tako nečloveški način uničen, pogubljen in izgubljen.
V domovini Sloveniji pa je ostalo nekaj mladoletnih fantov, izpuščenih – potem, ko je že bilo izvršeno »generalni čiščenje« glavnine, kakor je z depešo takrat že iz Beograda – takoj po koncu vojne – zaukazal glavni ideolog komunistične revolucije – Edvard Kardelj.
Tudi sam sem bil med temi fanti. Fant iz »NEPRAVE« strani. Eden redkih, saj so skoraj vse pomorili. Otroka sta – potem ko sem se oženil – hodila v šolo, vse vzgojne institucije, vsa propagandna »mašinerija« je delovala s polno paro – vse – res, prav vse je delovalo proti meni. Nekje v sebi pa sem čutil, da sem ravnal prav, toda sedaj, v tem trenutku tega ne morem izreči. Kako naj tema otrokoma dopovem, sam proti vsem, da je zgodba v resnico popolnoma drugačna, kot je umeščena v njihovi otroški glavi. Ne bi mi verjela in življenje v družini bi postalo skrajno težavno. Bil sem tiho. Tiho, kot še na tisoče drugih, ki jim je komunizem uničil življenje in pomoril najbližje. O tem se ni govorilo na glas, nastopil je čas šepetanja. Bati se je bilo vseh in vsakogar. Orlando Figes, britanski zgodovinar, ki je proučeval ruske arhive, nam ta strašni čas razkriva v svojih novih knjigah »Natašin ples« in »Šepetalci« – slednja je izšla letos (2009) septembra. Razmere, ki jih opisuje, se nanašajo sicer na Rusijo, vendar so bile pri nas popolnoma enake. Vedel sem, da jima bom enkrat moral vse razložiti, odlašal sem in čakal na pravi trenutek. Puberteta se mi ni zdela primeren čas za tak pogovor, počakal sem, da je bil najmlajši sin polnoleten. Potem sem ju neko popoldne poklical v svojo sobo in jima razkril svojo zgodbo. To je bila prava mala drama, beseda »domobranec« je veljala skorajda za psovko, toda po temeljitih debatah sta me razumela in naši odnosi so bili od takrat naprej še bolj iskreni in zaupni. Svetovala sta mi, naj napišem svojo zgodbo. In res sem jo – potem, ko se je to lahko počelo – napisal. Odleglo je tudi meni …
In potem se zgodi »VELIKI POK«. Pade berlinski zid, vse zgradbe komunističnega vzhoda se porušijo, Slovenija se reši enoumja in se osamosvoji. Svobodna beseda najde prosto pot in tako lahko napišem svojo zgodbo. Oba sinova mi pri tem pomagata po svojih močeh. Dam ji naslov »Zgodbe moje mladosti« … Iz Argentine prihajajo naši, nekoč pregnani ljudje in njihovi potomci – umetniki, pevci, pisatelji, gospodarstveniki …
Za tem pride leto 2002. Podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Bernarda Fink, mezzosopranistka svetovnega slovesa, hči po vojni na čudežen način rešenega domobranca Božidarja Finka, rojena v Argentini, šolana v Ženevi in Zahodni Nemčiji je nominiranka za nagrado Prešernovega sklada. Na prvem intervjuju v Ljubljani z vodilnim novinarjem kulturne rubrike Petrom Kolškom, je med drugim dejala: »Srečno sem rojena v Argentini v Buenos Airesu in vsa naša družina, šest otrok, je črpalo in sprejemalo ljubezen staršev do domovine in Ljubljane, pa tudi bolečino, da smo tako daleč od nje.« Ob dejanski podelitvi v Veliki dvorani Cankarjevega doma – podelitev je spremljala vsa Slovenija – so bile v njenem slavnostnem govoru prve besede: »MOJ OČE JE BIL DOMOBRANEC!« Nato je nadaljevala … V tistem trenutku sem v njenem začetku in njeni pripovedi začutil sproščenost, moč in pogum svobodnega človeka, hčerko »DREVESA, KI JE NA TUJEM ZRASLO«, v svobodni in domoljubni družbi, neobremenjeno vsega ideološkega balasta. Začutil sem žalost tedaj – ob spoznanju, da nisem mogel, nisem smel tako vzgojiti svojih otrok, da bi kjerkoli in kadarkoli s ponosom lahko izrekli: »MOJ OČE JE BIL DOMOBRANEC«!