Avtor: Neoznačeni avtor

Blaža Cedilnik

Nekaj izjav parlamentarcev iz razprave o Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sprejel 2. aprila letos z veliko večino.

Janez Janša:

Nekako v istem času, ko je Evropski parlament sprejemal Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, je bilo v Sloveniji odprto veliko grobišče Huda jama. Sama ta koincidenca obeh dogodkov je verjetno na neki globlji ravni. Pojasnjuje dejstvo, da je ta resolucija naletela na dokaj ostro zavračanje samo v dveh prestolnicah, v Ljubljani in Moskvi. Prej, ko je o tej resoluciji razpravljalo matično delovno telo, pa tudi v razpravah v javnosti, je bilo večkrat poudarjeno, da od vseh članic Evropske unije samo slovenski parlament na tej ravni razpravlja o tej resoluciji. To je res in treba se je vprašati, zakaj.
V nobeni drugi državi članici Evropske unije ta resolucija ni vzbudila niti velikega zanimanja in še manj kakršnegakoli zavračanja, zato razprava tudi ni bila potrebna, edino v Ljubljani in v Moskvi je prišlo do takšnih reakcij. Eden od ključnih napotkov resolucije je priporočilo državam, da razglasijo 23. avgust za spominskih dan na žrtve vseh totalitarnih sistemov v Evropi. Slovenska vlada, slovenska vladajoča koalicija tega priporočila ni upoštevala, ampak ga je bojkotirala. 23. avgusta letos namreč ni vlada organizirala nič. Center za narodno spravo je organiziral potem neko približno slovesnost, vendar tam ni bilo nobenega vladnega predstavnika. Torej ne drži zatrjevanje, da se ta resolucija upošteva kar sama po sebi. Za vsakega demokrata v Evropi je popolnoma samoumevno, da zavrača vse totalitarizme in da ne opravičuje nobenega. Samo v Moskvi in v Ljubljani to ni samoumevno . V resoluciji piše, da napačna politika do zgodovine navaja na spodbujanje sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih. Veliko proslav in govorov pod simboli totalitarnega režima je bilo slišati v zadnjih tednih. In to dogajanje v Sloveniji je pokazalo, da ne bomo prišli nikamor. Ob tem konkretnem primeru smo lahko spremljali dvoličnost naše tranzicijske levice. V Bruslju mirno glasuje za resolucijo, ki je splošno evropska in za evropske demokrate povsod sprejemljiva, doma pa na resolucijo vsipajo grobe žaljivke. Če bi citiral nekaj govorov, bi se spustil na raven govorcev in danes se to nadgrajuje še s preglasovanjem o vojnih zakonih. Štiri leta smo v prejšnjem mandatu usklajevali te zakone, obljubili smo slovenski javnosti, da jih ne bomo sprejemali s preglasovanjem, malo je manjkalo še do soglasja, zdaj se gre na preglasovanje.


Ta tema se seveda tudi izkorišča za odvračanje pozornosti od gospodarske krize. Kulturni boj je v tem smislu dobra tema. Vladajoča koalicija je zelo enotna, ko gre za ideološka vprašanja. V eni uri se poenotijo o poimenovanju ulice po nekem diktatorju. Šest mesecev je pa premalo za poenotenje o sprejemu ključnih ukrepov proti gospodarski krizi. Preden sem šel za to govornico, sem pogledal spletno stran Vlade. Zadnja novica na projektu Boj proti finančni in gospodarski krizi ima datum 21. maj. Tudi tam bi bilo potrebno biti aktualen.

Mag. Branko Grims:

Mogoče bi se naivnemu gledalcu ali pa poslušalcu te razprave ali pa nekomu, ki bo nekoč bral magnetogram, zdelo, da smo pravzaprav evropski parlament v malem. Kajti strinjam se s tistimi, ki so rekli, da je pač v Evropi silno širok spekter interesov in politika je usklajevanje interesov po definiciji. Naloga parlamenta je pa čisto nekaj posebnega in tukaj ste vsi v tem delu zgrešili bistvo. Ko govorite, da bo to vse prepuščeno zgolj zgodovini, pozabljate na odgovornost vseh državnih institucij in Slovenija je v nečem posebna. Namreč, če govorimo o državnih institucijah, je treba vedeti, da imajo sodišča tudi nedemokratične družbe. Še nacizem, kot vzor zla, je imel sodišča. Socializem tudi. Vsi so jih imeli. Vlade imajo tudi nedemokratični režimi. Vsi imajo vlade. Ampak demokratično, pluralno izvoljen parlament ima pa samo svoboden, demokratičen režim, ki izpolnjuje vse tiste normativne zahteve, ki jih kot minimalne standarde demokracije postavlja moderna politologija, in evropski parlament je tukaj storil veliko delo. Namreč po izjemno velikem naporu, po dolgem času je dosegel zelo visoko stopnjo soglasja med poslanskimi skupinami v evropskem parlamentu, kajti večina vseh članov, tudi socialistov , je glasovala za ta akt, in kar je posebej pomembno, tudi vsi prisotni poslanke in poslanci iz Slovenije. Žal je potem, kot ste nekateri citirali, prišlo do neke tovariške samokritike. To je bilo značilno za nek drug režim. Očitno stare navade pri nekaterih težko umrejo. Ampak to ne zmanjšuje vrednosti te zgodbe. Namreč kaj se je s tem zgodilo? Evropski parlament, kot temeljno demokratično evropsko telo, je postavil vrednostni temelj in trdim, da celo civilizacijski okvir Evropske unije. Predstavil je vrednostno jedro evropske zavesti, kaj pomeni biti Evropejec. In zato je neverjetno, koliko sprenevedanja pa koliko motoviljenja v zvezi s tem se potem zgodi, ko o tem spregovorimo v Sloveniji. Poglejte. Evropski parlament je imel tudi vse te težave, ki jih imate nekateri s to resolucijo. Kajti evropski parlament, ki je zato, da je prišel do te točke, moral tudi narediti korak čez svojo lastno slabo vest. Saj ima Evropa tudi slabo vest . Evropa je tudi šla nekoč podpisovat neke mirovne sporazume. Tiste, o katerih ste prej že govorili, in je to priznala in seveda tudi obžalovala. Evropa je molčala, ko je šlo za holokavst v Ukrajini. Vsa Evropa je vsako leto beležila spomin na nepopisen zločin holokavsta nad Judi, ki ga je izvajal nacizem in fašizem. Ampak vsa Evropa, ista Evropa je do zdaj molčala ob obletnici holokavsta nad Ukrajinci, ki je zahteval skoraj enako število žrtev, po nekaterih podatkih pa celo več kot holokavst nad Judi v 2. svetovni vojni. Zagrešili pa so ga socialisti v Ukrajini, ko so umetno povzročili lakoto zato, da bi iztrebili tiste, ki so jim bili odveč. In to je jedro vsakega totalitarizma: verjame, da si lahko dovoli, da za neke višje cilje iztrebi kar cele skupine, izvrši genocid in to hoče Evropa obsoditi. To je vredno obsoditi enkrat za vselej in vse z enako mero zato, da se zgodovina ne ponavlja. To je evropska zavest. S tem namenom smo tudi mi vse to predlagali in kaj se je potem zgodilo? Pridejo amandmaji, s katerimi se najprej predlaga črtanje, potem pa ugotavitev, da bo to objavljeno v Uradnem listu Evropske unije. Ampak to še nič ne pomeni. Kajti tisto, kar bi bilo na nek način etični minimum, minimalni standard evropske zavesti, če hočete, bi bilo, da vsaj rečemo v parlamentu, in to z visoko stopnjo soglasja, da podpiramo to resolucijo in da se ta tudi objavi v našem uradnem listu . S tem bi začrtali tudi svoj civilizacijski okvir, priznali in potrdili svojo evropsko zavest in jasno z enako mero za vse, za nacizem, fašizem, komunizem, socializem, obsodili vse totalitarizme v kateri koli pojavni obliki. Te pojavne oblike v resnici niso tako zelo različne kot se hoče vedno znova ene opravičevati ali pa druge prikazovati. Eni so bil bolj nasilni navznoter do lastnih prebivalcev, drugi po bolj navzven. Jedro živeti v laži in v sistematičnemu nasilju ter strahu, pa je značilno za vse, kar pa ni omejeno samo na Evropo. To se je pojavljalo, žal, tudi na drugih koncih sveta. S tega vidika je ta resolucija čisto nekaj posebnega. Gre za vprašanje vzpostavljanja civilizacijskih norm, ki so v demokratičnem svetu samoumevne ali pa naj bi bile samoumevne, pa se jih zdaj na nek način negira.












Govorite, da so bili sprejeti predpisi, ki so omogočili obsodbo povojnih pobojev. Vse države, kjer je padel totalitarni režim, kateri koli, so sprejele na parlamentarni ravni poseben akt, nekatere poseben zakon, kar je pač skladno z njihovo pravno ureditvijo in pravnimi običaji, druge resolucijo ali deklaracijo ali nek ustrezen akt. Sprejel ga je parlament in s tem aktom so obsodili režim, da se ne bi vedno znova odpirale te rane in se ne bi ene in iste laži vlekle naprej in vedno znova. V Sloveniji pa ni bil nikoli sprejet poseben akt, s katerim bi bili obsojeni vsi zločini, vse nasilje, ves totalitarni sistem po drugi svetovni vojni. Pred približno desetletjem oziroma še nekaj več je bila predlagana posebna deklaracija o tem, vendar jo je takratna večina zavrnila. Z majhno večino, ampak, žal, tisti akt ni bil sprejet. Tako je pravzaprav Slovenija edina, ki svojega vrednostnega temelja, ne govorim zdaj o zakonu, govorim o vrednostnem temelju, v parlamentu po spremembi sistema sploh nikoli ni potrdila in ta demokratični deficit smo hoteli nadomestiti s preprostim sprejemom ali pa, če hočete, potrditvijo, kar je pravno bolj korekten izraz, sprejete evropske resolucije . Če se je Evropa vendar lahko poenotila o nekem besedilu, ali je res tak problem, da Slovenija enostavno zato, da ne odkriva vedno znova tople vode, potrdi to in s tem tudi svojo evropsko usmeritev. Žal se je izkazalo, da gre očitno stvar v povsem drugo smer. Z nekaterimi stvarmi, ki ste jih navedli, se človek težko strinja. Poglejte, govorili ste o tem, da noben parlament v Evropi tega ni potrjeval. Seveda, saj so že davno sprejeli druge deklaracije vsi, ki so imeli socializem. Nekateri so sprejeli celo lustracijske zakone, kar si je v Sloveniji sploh nemogoče zamisliti.













Pa je Slovenija res tako drugačna? No, pa poglejmo, v čem je Slovenija drugačna. Slovenija je edina država, na tleh katere je bilo po koncu druge svetovne vojne pobitih bistveno več ljudi kot v celi drugi svetovni vojni. Niti v alpskih državah ni bilo tako. Prišlo je do razselitev, do drugih stvari, ampak bistveno več pobitih je bilo pa žal samo na slovenskih tleh.

Potem, samo Slovenija je bila sestavni del tiste države, ki je še po letu 1960 poznala Goli otok, a nekateri trdijo, da v Sloveniji od leta 1953 ni bilo več totalitarnega sistema. Ja, lepo vas prosim. Kje ste pa živeli? Verjamem, da nekateri tega niste doživljali, ker ste pač bili člani avantgarde, imeli ste poseben položaj in vse ostale privilegije. Ampak tisti, ki smo bili nadzorovani še tja do leta 1990, kot so nam povedali policisti, smo pa pač živeli drugače in bili smo velika večina.
Tisto, kar je bilo tudi zanimivo, da sem ta vprašanja postavil zraven, ko ste zahtevali analizo. Ampak te analize potem strokovna služba ni naredila, pa bi jo bilo zelo zanimivo videti. Lahko bi se prepričali, pa ne govorim tega na pamet, da je Slovenija res izjema. Izjema je tudi po tem, da šele skoraj 20 let po padcu prejšnjega režima odkriva nekatere stvari, ki so bile zanj ne samo značilne, ampak so predstavljale njegovo jedro, njegov temelj, bistvo. S tega vidika izmotavanje danes tukaj, ko gre za to deklaracijo, vpije do neba ravno tako kot kitke mladih deklic v Hudi jami. To je beg pred resnico. To ni nič drugega. Ampak resnice, veste, v modernem svetu ni mogoče ustaviti, ker prej ali slej pride na dan. To je tudi Evropa zelo dobro vedela in zato je Evropa šla v to deklaracijo.
Ko ste nekateri govorili o 23. avgustu, ki je predlagan za evropski praznik, ste ob tem omenjali tudi izobrazbo otrok. Jaz osebno sem zelo za to, da se otrokom zelo jasno pove, kakšen je totalitarizem, kako se je razvijal, kako je nastal.Trdim, da skoraj noben slovenski otrok v tem trenutku ne ve, kako so nekoč nacisti hodili k socialistom v Rusijo na treninge, na učenje, kako delati koncentracijska taborišča, kako iztrebljati svojega razrednega sovražnika, kako so se objemali in skupaj korakali pod kljukastim križem. Zdaj, ko je bil film o tem predvajan v Sloveniji, najbrž tudi vsi dobro veste, o čem govorim. Če ne bi bilo tega filma, verjetno še polovica teh, ki so v tej dvorani, ne bi vedela, kaj se je dogajalo. In da so eden drugemu ovajali tiste, ki so pobegnili iz Nemčije, Judje, ki so reševali svoja življenja in so pobegnili v Rusijo oziroma takratno Sovjetsko zvezo, ker so verjeli, da bodo tam zaščiteni, niso razumeli da so prišli v drug totalitarizem. Mrtvo hladno so jih vrnili nazaj, to je bila ta primarna kolaboracija totalitarizma. Če bodo otroci enkrat to razumeli, potem bodo tudi razumeli, da se je eden od teh totalitarizmov zvito povezal z demokratičnim svetom in na ta način dosegel mnogo več, kot bi dosegel s paktom Ribbentrop-Molotov, na osnovi katerega so si razdelili demokratično Poljsko. Saj Poljska ni padla le zato, ker jo je napadel kljukasti križ, rdeča zvezda jo je napadla v hrbet, izdajalsko, brez povoda. In kaj so naredili po vojni: potegnili so železno zaveso od Baltika do Trsta. To morajo otroci vedeti, da bodo razumeli, zakaj se je Evropa tako razvijala in kako velik dosežek je združena Evropa in za to združeno Evropo Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je njen vrednostni in civilizacijski temelj. To imajo otroci pravico vedeti. To je tudi dobro, da vedo, da se zgodovina ne bi ponavljala.


Veliko tega je bilo danes že tu izgovorjenega. Ne vem, ali se je res tako težko poenotiti vsaj o nekih temeljnih civilizacijskih normah, kot je odkrivanje in ureditev prikritih grobišč. Osebno sem trdno prepričan, da je civilizacijski minimum, da se vse izkoplje in pokoplje dostojno in v skupno grobnico. To je civilizacijska norma. Pa, ljudje božji, še nacisti so to naredili na Poljskem! Prekopali so tiste nesrečne Poljake, ki jih je Rdeča armada pobila v Katynu. Pri nas je vsaka hosta še vedno polna vsega. 600 hudih jam je še v Sloveniji! In to je problem, s katerim se dejansko velja soočiti.

S svojo neprisotnostjo na prireditvi 23. avgusta, pa na tisti, ko je država naredila svojo prvo žalno slovesnost v spomin na vse žrtve totalitarizma od leta 1945 do leta 1990, so člani največje vladne stranke v bistvu zelo jasno povedali, da se zelo dobro spomnijo, kaj se je dogajalo. Ena od zahtev medkulturnega dialoga je, da se stvari pove jasno, brez sprenevedanja, odkrito, in to predstavlja enega od evropskih temeljev. Temu je bilo posvečeno celotno lansko leto Evropske unije. Temu je bilo posvečeno kot enemu od ciljev Evropske unije tudi predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Medkulturni dialog zahteva, da se stvari pove brez sprenevedanja, brez laži, jasno, odločno in argumentirano. Samo na ta način se lahko medkulturni dialog sploh vzpostavi. In tu se postavlja vprašanje, ali smo zreli za medkulturni dialog. Ali smo tudi po tej plati Evropejci, ali smo pripravljeni sprejeti ta evropski vrednostni okvir, civilizacijski okvir moderne združene Evrope, v obliki resolucije o podpori resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu . Trdno sem prepričan, da bo Slovenija prišla do te točke, upam, da že sedaj, že danes. Samo dvoje je ključno: da se jasno izrazi podpora v taki ali drugačni obliki in da se objavi to resolucijo tudi v Uradnem listu. Da se lahko vedno in povsod, tudi ko gre za iskanje nadaljnjih rešitev, pogleda, ali je to skladno z evropsko resolucijo. Samo toliko bi bilo potrebno. Če tega ne bomo storili danes, sem trdno prepričan, da se bo storilo kdaj kasneje. Vendar mislim, da bi bilo dobro za vse, da bi dokazali vsaj toliko modrosti, kot so jo nekateri drugi državniki, in potrdili 23. avgust kot tisti dan, ki je primeren. In drugič, da bi sprejeli vse tisto, kar postavlja kot vrednostno izhodišče Evropska unija. Potem večine teh razprav, ki so bile danes tu, sploh ne bi bilo, ker bi se stvari po zgodovini, po pravni poti in po človeški plati uredile, sčasoma, naravno, same od sebe, brez kakršnegakoli problema. In to je evropska norma. Gre torej v resnici samo za temeljno in osnovno vprašanje: ali smo pripravljeni jasno in nedvoumno izraziti podporo tej resoluciji in s tem izraziti podporo evropskim vrednotam, sprejeti evropsko zavest in s tem tudi odgovornost za ugled Slovenije pred Evropsko unijo in celotnim svetom ali pa se bomo izmotavali – to bo že kje drugje objavljeno, to črtamo, to se nas ne tiče in potem to še poskušali prikriti z dvoumno napisanimi formulacijami, tako se bo sedanje stanje nadaljevalo. Osebno upam, da bo sprejeta prva rešitev, ker bo to za Slovenijo dobro, dobro bo za Evropsko unijo in dobro bo tudi za ugled tega parlamenta. Kajti to, da se parlament ne izjasni o teh rečeh, je demokratični deficit in, če hočete, tudi vrednostni, etični deficit slovenskega parlamenta.

Jože Tanko:

Poslanska skupina je vložila amandma k Deklaraciji o seznanitvi z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, in to zato, da bi se slovenska javnost z vsebino deklaracije sploh seznanila. Kajti to, kar je sprejela koalicija, lahko opredelimo kot deklaracija o stališčih koalicije do polpretekle zgodovine, ne pa do Resolucije Evropskega parlamenta. Mi hočemo, da bo naslov tega dokumenta, ki ga danes obravnavamo, skladen z vsebino, potem je treba sprejeti dopolnilo, ki smo ga predlagali v poslanski skupini in za napovedanim stavkom navesti besedilo resolucije, če hočemo, da se bo slovenski parlament seznanil z resolucijo Evropskega parlamenta. Če tega besedila ni, ne moremo govoriti o seznanitvi ,ampak o stališčih koalicije k temu aktu.
Treba je opozoriti, da je za to resolucijo Evropskega parlamenta glasovalo 535 evropskih poslancev, proti jih je bilo samo 44. To se pravi, da je bila sprejeta z več kot 90 % soglasjem in zanjo so glasovali vsi slovenski evropski poslanci, vključno s predstavniki Socialnih demokratov in Liberalnih demokratov. Tukaj je potrebno ugotoviti, da je koalicija v tem primeru zelo dvolična. En obraz kaže v Evropi, drugi obraz o istih temah pa doma. Je zelo problematično, da imamo v državi koalicijo, ki ravna na tak način. Po moje je stvar celo hujša, ne samo da so člani evropskega in slovenskega parlamenta v istih poslanskih skupinah glasovali in bodo glasovali različno, tudi predstavniki slovenske oblasti so zelo dvolični. Predsednik Republike in predsednik Vlade v tujini prižigata svečke, polagata vence, izrekata pretresljive in sočutne stavke, kot predsednik Republike v Srebrenici ali predsednik Pahor pred nedavnim, doma pa za ista ali pa podobna dejanja istih ali podobnih režimov vse ignorirajo, kot da se ni nič zgodilo. Nihče se ne udeleži niti letnih niti obletnih slovesnosti, doma gremo tiho mimo vseh teh zadev in grobišč in obeležij in ignorantsko se obravnavajo taka dejanja, ki so se zgodila prav tako v času druge svetovne vojne ali pa po njej.
10. julija je predsednik Državnega zbora na osnovi resolucije Evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta samo dva meseca prej, gre za Resolucijo o Srebrenici, imel tukaj zelo sočuten nagovor in pozval Državni zbor k minuti molka. Sedaj, ko imamo pred sabo prav tako poziv Evropskega parlamenta, da bi 23. avgust obeležili kot dan spomina na žrtve totalitarizmov in avtokratskih režimov, pa je šla ta zadeva povsem neopazno mimo. Rad bi spomnil, da smo poslanci Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke 17. julija na predsednika Državnega zbora naslovili poziv, da bi podobno, kot je nagovoril slovenski parlament in pozval k minuti molka ob resoluciji o Srebrenici, storil na prvi septembrski seji Državnega zbora s spominom na 23. avgust. Žal imamo sedaj prvo septembrsko sejo Državnega zbora, obravnavamo resolucijo Evropskega parlamenta, v kateri se predvideva razglasitev 23. avgusta kot vseevropski spominski dan, pa tega predsednik Državnega zbora na začetku seje ni storil. Na poziv poslancev Slovenske demokratske stranke in Slovenske Ljudske stranke ni niti odgovoril.
Žal tudi vse, kar se dogaja z urejanjem naše povojne zgodovine, poteka zelo slabo. Mislim, da bomo imeli sedaj že dvanajsti ali trinajsti popravek Zakona o žrtvah vojnega nasilja po letu 1995. Nekateri poslanci, ki so zaščitni znak Državnega zbora, so sodelovali kot člani koalicije pri vseh popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je vseh dvanajst ali trinajst popravkov do sedaj bilo neustavnih. Tudi to, kar koalicija sedaj predlaga kot rešitev za Zakon o žrtvah vojnega nasilja, je neustavno, ker ne sledi duhu ustavne odločbe in tudi ne vsebini ustavne odločbe. Žal so nekateri med temi parlamentarci, ki so sodelovali pri več kot desetkratnih popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja, tudi pravniki. Mislim, da jim to, da so tolikokrat sodelovali pri rešitvah, ki so neustavne, ne more biti ravno v čast. Žal se totalitarni duh nadaljuje. Posiljujete žrtve in sorodnike žrtev z rešitvami, s katerimi se ne strinjajo, ki jih ne podpirajo, in nekaj podobnega se dogaja tudi v Državnem zboru, kajti moč koalicije je tako velika in tako brezrezervno uporabljena, da se ne ozira niti na evropske dokumente. Verjetno tudi zato, ker se ta duh vleče naprej, ne morete sprejeti resolucije Evropskega parlamenta o obsodbi totalitarnih in avtokratskih režimov, kajti s tem bi pravzaprav nekaj morali zanikati. Je pa iz razprave bilo nekako začutiti, da so totalitarizmi od naroda do naroda različni. To se pravi, obstajajo totalitarizmi »varietos flores«, to se pravi taki, ki so drugačni, totalitarizmi, ki so človeški. Ni totalitarizmov, ki so človeški. In dokler imajo poslanske skupine, ki se imajo za demokratične, taka stališča, je težko pričakovati kakršenkoli napredek pri razumevanju, predvsem pa pri odnosu do tistih, ki so dejansko utrpeli žrtve v obdobju med in po drugi svetovni vojni, o katerem govorimo. Slovenska industrija smrti na žalost ni drugačna od drugih industrij smrti in to bi verjetno lahko poslanci tega Državnega zbora že davno spoznali, že ko se je sprejemal prvi zakon o žrtvah vojnega nasilja.

Roberto Battelli:

Mi zdaj razpravljamo o deklaraciji in amandmajih. Jaz sem mnenja, da bi moral tekst resolucije nastopiti v okviru deklaracije – da se točno ve, s čim smo se seznanili, če ne drugega, da priznamo spoštovanje lastnemu delu in ne prisilimo ljudi, da bi sami na internetu izbrskali tekst obravnavane resolucije Evropskega parlamenta. So načini, kako se da to narediti. V tem delu v celoti podpiram amandma, predvsem zaradi tega, ker ta resolucija vsebuje določene zadeve, ki so zelo pomembne in vnašajo uravnovešenost v ta tekst, mu dajejo digniteto dokumenta, ki je bil s tako večino sprejet v Evropskem parlamentu. Resolucija Evropskega parlamenta, sprejeta 2. aprila, se sklicuje v dveh pomembnih točkah na deklaracijo Evropskega parlamenta iz septembra 2008, ki govori o žrtvah stalinizma in nacizma in o aktu Ribentrop-Molotov. To deklaracijo je predlagalo, mislim da okoli 300 članov Evropskega parlamenta septembra 2008. Med predlagatelji je sedanji predsednik Vlade, gospod Jelko Kacin, gospa Romana Jordan Cizel in pa seveda Lojze Peterle, torej štirje od takratnih naših predstavnikov. Oni so predlagali evropskim državam obeleževanje 23. avgusta in v tem dokumentu je tudi enačenje med stalinizmom in nacizmom. Enačenje, v čem? Enačenje je v žrtvah. O tem, o tej deklaraciji, o tej resoluciji, o kateri sedaj razpravljamo, tudi o neki drugi resoluciji neke druge parlamentarne skupščine, da je ne omenjam, javnost v Sloveniji sploh ni bila obveščena na noben način, nikoli. Delček govora predsednika Vlade Češke ob predstavitvi tega v Evropskem parlamentu sem slišal pred nekaj dnevi v oddaji Studio ob 17. Zakaj je temu tako? Pogrešam zunanje ministrstvo, ki lahko marsikaj pojasni tudi v zvezi z mano in s tem, kar se je čez poletje in naprej meni zgodilo, zaradi tega, ker sem predlagal tekst, ki točno sledi temu, kar dela Evropa. Kakorkoli, svet zunanjih ministrov Evropske unije, tudi naš gospod Žbogar, je 15. junija letos sprejel tole, citiram: »Evropska vest in totalitarizem, sklepi sveta. Svet je ob dvajseti obletnici demokratičnih sprememb v državah srednje in vzhodne Evrope sprejel naslednje sklepe. Svet se strinja s stališčem Evropskega parlamenta, izraženem v Resoluciji o evropski vesti in totalitarizmu, da je treba zaradi povečanja evropske osveščenosti o zločinih, ki so jih zakrivili totalitarni režimi, ohraniti spomin na bolečo evropsko preteklost, saj bi bilo brez obujanja tega spomina težko doseči spravo. Svet ceni prizadevanja držav članic in Evropske komisije na tem področju in pozdravlja poziv Evropskega parlamenta za ustanovitev tako imenovane platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo povezovanju nacionalnih organizacij institucij za preučevanje totalitarnih režimov in ozaveščanje o njihovih zločinih ter medsebojnem sodelovanju teh organizacij. Da bi pospešili napredek na tem področju; svet poziva Evropsko komisijo, naj v celoti uporabi vse ustrezne obstoječe finančne instrumente, med drugim tudi program Evropa za državljane.«
V kompleksnem branju teh dokumentov in tudi teh sklepov tiči tudi spoznanje, da vse partikularnosti danih situacij v danih obdobjih in v danih državah pridejo v poštev skozi tako delovanje. Se pravi, ta resolucija je nekaj, kar krovno poskuša omogočiti tako ozaveščanje kot tudi delo na tem. Finalizacija je pa v spravi. Zakaj? Zaradi tega, ker je sprava verjetno stvar vsake članice posebej in vseh članic skupaj. Obenem ta resolucija poudarja pomen konstantnega varovanja človekovih pravic in pravice do dostojanstva slehernega človeka. To je temelj demokracije. Če se to ne dogaja v vsaki državi posebej, v vsaki družbi posebej, je tudi demokracija imperfektna. To niso floskule. Ponavljam, jaz sem za to, da se tekst resolucije pojavi v okviru deklaracije; nobenemu ne bo padla krona z glave zaradi tega. Vsi bomo točno vedeli, o čem smo razpravljali in vse možne špekulacije bodo s tem spravljene v kontekst neke širše razprave v parlamentu. Toda akt, ki ga bomo sprejeli, torej deklaracija, bo vseboval vsaj vsebino, o kateri smo razpravljali, vsak po svoje, seveda.
Dejansko gre za zavest o teh stvareh, o vseh. Tega si nisem jaz izmislil, to ni moja interpretacija, to je točno, kar je zapisano. To je »Day of rememberance for victims of Stailinism in Nazism. And at the same time routing democracy more for forcing peace in stability in our continent.« (?) To pomeni, da je ta evropski dan namenjen temu, da poglobi korenine demokracije in prispeva k miru in stabilnosti na kontinentu. Zdaj veste za nekaj posledic komunizma, o katerih se razpravlja v mednarodnih telesih stalno od padca Berlinskega zidu.Najprej agresivni nacionalizmi z deset tisoči žrtev v letih 1990, 1989, 1988. Agresivni nacionalizmi in pojavi strukturalne korupcije so v teh državah strukturalni. Pojavi organiziranega kriminala v povezavi z varnostnimi službami komunizma so ojačali že obstoječe optike organiziranega kriminala.
Ropanje nacionalnih bogastev s strani nekih elit. To se pojavlja v različnih dozah in intezitetah na vsem tem prostoru. Tukaj so nerešeni konflikti, puškomitraljezi in kalašnikovi, skriti v omarah, na dvoriščih in štalah. Zaradi teh stvari bo celotno evropsko skupnost še dolgo bolela glava. Kateri so instrumenti, s katerimi se proti tem pojavom borimo? Kako lahko pomagamo oblastem v teh državah, ki se soočajo s takimi problemi, ki jih onemogočajo take sile, da bi ustvarile temelje demokracije in izvedle volitve tako, kot je treba, na primer, itd., itd., itd. Tudi to so posledice komunizma.
In še nekaj. Tem ljudstvom in tem državam je komunizem onemogočil, da bi po porazu nacizma in fašizma, demokratično sodelovali pri izgradnji integrirane Evrope. Njim je bilo to ukradeno.

Mag. Branko Grims:

Najprej dovolite, da izrazim globoko spoštovanje do tega, kar je povedal in storil gospod Roberto Battelli. Kajti dokazal je z dejanji, ne samo na OVSE, ampak tudi in predvsem danes tu, da je po vrednotah dejansko Evropejec. Izrecno je podprl naš amandma in s tem torej resolucijo o evropski zavesti. Ta, kot ste nekateri že navedli, zajema brez izjeme prav vse pojavne oblike totalitarizma, nacizem, stalinizem ter fašistične in komunistične režime. S tem je dokazal, da vse meri z enakimi vatli. Kako zelo to pogrešam pri vas! Poglejte, v tem delu, kjer govori o totalitarizmih, je res to resolucija o preteklosti. Toda v tistem delu, kjer govori o evropski zavesti, pa je to še kako resolucija o prihodnosti, ker izrecno poudarja razliko med tragedijami preteklosti in sedanjo svobodno demokratično združeno Evropo ter njenimi vrednotami. To pa je prav tista razlika, ki je ta parlament nikoli ni zmogel. Ni sprejel nikoli nobene deklaracije ali česarkoli v tej smeri. In resolucija se poklanja vsem žrtvam, brez izjeme, kar je veliko in tudi edino evropsko pietetno dejanje. Ne samo da je ta resolucija na nek način postavila vrednostni okvir in to sem imel v resnici v mislih, ko sem najprej predlagal, da se gre z njo v parlament in potem tudi na izredno sejo na simbolni dan, 23. avgusta, kajti to je bil prvotno moj predlog in lahko si predstavljate, kako sem vesel, da imam danes tu priložnost o tem govoriti, predvsem pa zato, ker sem član SDS, ki iskreno obsoja tako nacizem in fašizem v vseh pojavnih oblikah kot tudi vse povojne totalitarizme. In smo pri tem vsi lahko iskreni.
Pri vas so pa težave, naj jih ponazorim v dveh primerih. Ko gre za povojno dogajanje zmrznete oziroma kot je rekla poslanka SD, ste hladni, če citiram. Ampak tudi ko gre za začetno obdobje druge svetovne vojne, imate hude logične težave. Prej sta se dva od vaših sklicevala na Bazovico in na Tiger. Nerodna situacija pri tem pa je v naslednji zgodbi, ki jo lahko s številnimi pričami kadarkoli dokažem, če bo potrebno. V Kranju je bil krasen spomenik tigrovcem, v prejšnjem režimu je bil zapuščen, trava ga je prerasla, bil je umazan, nihče ga ni obiskoval.Ko je v Kranju mestno občino Kranj prevzel Demos, smo tisto očistili, uredili lepo, pietetno, kot se spodobi, v poklon prvim dejanskim žrtvam slovenskega boja proti fašizmu in priredili ustrezno slovesnost. Takrat je šel mimo vaš kolega iz največje vladne stranke, starejši strankarski kolega, se delal norca, glasno žalil vse nas, ki smo bili tam, teatralno pljunil po tleh, se krohotal in potem odšel. Ne boste verjeli, isti človek je desetletje kasneje bil glavni govornik ob tem istem spomeniku, ko se je zamenjala kranjska oblast in je tranzicijska levica postala oblast na občini Kranj in s prstom kazal na nas kot zagovornike fašizma in nacizma. Ej, dobro jutro, kdo pa je očistil tisti spomenik, ki je bil spomenik iskrenemu neideološkemu boju zoper nacizem in fašizem. Mi smo ga, kje ste bili pa vi takrat? Zato povem to zgodbo, ker tako perfektno simbolizira to sprenevedanje, ko zlorabljate junaški boj proti dvema totalitarizmoma, nacizmu in fašizmu, vedno takrat, ko s tem hočete opravičiti svoja lastna dejanja ali pa svoja lastna zagovarjanja kot v danem trenutku. Kako neevropsko je to. Kako vas številke pri tem same postavljajo na laž, kajti tisto, kar je prej napačno citirala kolegica iz največje vladne stranke, je na odboru že pravilno citiral podpredsednik državnega zbora, gospod Potrč, ko je povedal, da so obsodili poboj domobrancev, 2600 domobrancev, citiram po spominu, ampak izrecno je pisalo domobrancev. Ja, se strinjam, bili so ljudje, takrat ni bilo več zmagovalcev in poražencev kot na dan konca druga svetovne vojne. Takrat bi moralo vsako stvar presojati sodišče. Ampak kje, ljudje božji, so pa vsi ostali, kajti na slovenskih tleh je bilo pobitih po zelo verodostojnih ocenah veliko ljudi, obstajajo silno različne številke in dokler vseh dostojno ne pokopljemo, kar je civilizacijska norma, jih ne vzdignemo od tam, kjer so bili živi zakopani ali pa razstreljeni v nekih luknjah in jih pokopljemo v skupno kostnico z imeni in priimki, da ljudje vemo, kje je grob, kar je 2000 let civilizacijska norma, samo v slovenski kulturi smrti se je to nekje izgubilo. Točne številke ni, so pa ocene, ki so zelo verodostojne, gibljejo pa se tam nekje od 130.000 pa celo do 300.000, ki je najhujša, ki sem jo nekje v knjigi uspel prebrati. Veste, koliko je bilo vseh domobrancev, toliko kot je pisalo, za eno divizijo. Pobitih pa 10- do celo, upajmo, da je ta številka le pretirana, 30-krat toliko ljudi in obžalovali ste samo tiste. Zakaj? Zaradi piara. To je v resnici polovičarstvo, ki temelji na piaru, zato, da potem s tem opravičujete to, kar se je takrat zgodilo. To ni nobeno opravičilo, ker je že itak na logično napačni predpostavki, tudi domobranci so bili ljudje, za božjo voljo. Ampak, kje pa so tukaj vsa tista dekleta, katerih kitke je nekdo preštel tam na vhodu, ki so bile žive zazidane v Hudi jami? Kje so vsi civilisti, kje so vsi pripadniki tujih vojska? To se je pa zamolčalo, kajti vse to je genocid, poboj tujih vojska se kaznuje brez zastaranja po še celo takrat ratificiranih mednarodnih pogodbah; politični genocid, ki je v resnici bistvo povojnega političnega dogajanja na slovenskih tleh, je pa zločin, ki ne zastara po mednarodnem pravu. V temu grmu v resnici tiči zajec in ker se iz tega izmotavate, je stvar tako zelo neevropska. In poglejte, kaj se potem v opravičevanje tega reče, da se oporeka resoluciji: da v njej ni časovnih omejitev in da gre za nerazumevanje okoliščin in metod. Zdaj pa dovolite samo dvoje. Prvič, kot član SDS in kot demokrat obsojam vsak totalitarizem, kadarkoli in kakorkoli se je pojavil brez kakršnihkoli časovnih omejitev, in to je evropska norma. To piše tudi v evropski deklaraciji o evropski zavesti. Ampak tisto, česar sploh ne morem razumeti, in to je bilo pa upravičeno z vaše strani, pa je, da imam problem. Imam problem, da ne morem razumeti okoliščin in metod, da se je lahko mladoletne deklice žive zazidalo v Hudo jamo, ne morem razumeti tega, da se je ljudi sleklo do golega, zvezalo z žico in se jih potem nekatere ustreljene, nekatere žive zmetalo v jamo in so na koncu razstrelili zemljo nanje, da so umirali bog vedi koliko dni v najhujših mukah.