Avtor: Anton Stres

Drage sestre in dragi bratje!
V evangeliju, ki smo mu pravkar prisluhnili, govori Jezus o svobodi, resnici in ljubezni, torej o najvišjih vrednotah našega življenja. Pri tem poudarja pomen notranje svobode, se pravi odprtosti za sprejemanje resnice. Resnica ni samo stvar našega razumskega spoznanja, ampak še prej in veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti, se pravi svobode.
Resnica ali laž: to je naša stalna izbira. Vsak človek mora izbirati med njima vsak dan, kakor mora vsak trenutek izbirati med dobrim in zlim, med dobroto in hudobijo. Naša življenjska naloga je, da dajemo vedno več prostora resnici in vedno manj zmoti in neresnici, pa tudi da v našem okolju prevladuje resnica, da prevladuje resnicoljubno, pošteno govorjenje in ne sovražno obrekovanje.
To velja za vsa področja naših odnosov. To velja za odnose med najbližjimi v družini in v soseski – vsakdanje življenje to potrjuje, to velja za odnose v državi med raznimi družbenimi in političnimi skupinami – o tem bi se dalo veliko povedati, to velja za odnose med državami in narodi – tudi o tem imamo sveže izkušnje. To pa še posebno velja tam, kjer ima izrečena ali pisana beseda težke posledice: v javnih glasilih ali sredstvih javnega obveščanja. Svoboda govora in izražanja je vsekakor velika vrednota in je zaščitena s pravico do nje, a ta pravica se nikakor ne sme sprevreči v pravico do laži in obrekovanja. Prav je, da ščitimo pravico do izražanja mnenj, a nič manj ni potrebna zaščite temeljna in neodtujljiva pravica do dobrega imena, pravica do domneve nedolžnosti, dokler se ne dokaže nasprotno.
Zakaj o resnici, ki nas po Jezusovih besedah edina osvobaja, govoriti in razmišljati danes tukaj na Teharjah, na predzadnji postaji tistih, katerih življenjska pot se je v zgodnjem poletju 1945 nasilno končala v enem ob bližnjih brezen? Med temi je nedavno odkrita Huda jama še posebej presunila skoraj celotno slovensko javnost. Zato, ker se ravno na teh krajih in ob tem, kar skrivajo, še danes bije boj za resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni večplastnosti. Bije pa se tudi boj za svobodo, da to resnico odkrijemo, povemo in sprejmemo.
Z zadnjimi odkritji resnica dobesedno »prihaja na dan«. Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se »zgodovina ne sme spreminjati«, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. »Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove,« pravi II. vatikanski koncil (Izjava o verski svobodi 1). Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje. To je naše neuničljivo upanje, ki temelji na Jezusovi besedi: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,26-28). Ker ni mogoče umoriti duše in duha, tudi resnice ni mogoče umoriti.

Avtor slike: Ivo Žajdela

Opis slike: Nadškof Anton Stres Ivo Žajdela

Vendar pa se Jezus v evangeliju ne ustavi pri resnici. Jezus je res prišel oznanjat resnico, a to je resnica o Božji ljubezni. Torej resnica je in mora biti v službi ljubezni. Kot pravi apostol Pavel v berilu, ki smo mu prisluhnili: »Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju. Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus« (Ef 4,15). Naša naloga je torej, da »živimo iz resnice v ljubezni«, da rastemo iz resnice v ljubezen.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Teharje 2009 Blaža Cedilnik

V tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen. Zato obhajamo danes tukaj sveto mašo, sveto evharistijo, zakrament najvišje Božje ljubezni. V tem letu priprave na evharistični kongres, ki ga bomo obhajali v neposredni bližini tega nekdanjega teharskega taborišča, na celjskem stadionu, bomo okrepili našo krščansko zavest, da je vsako evharistično slavje neprekosljiv dogodek, ko med nami postane otipljivo navzoča tista ljubezen, o kateri pravi Jezus sam, da večje ni: ko namreč Božji Sin sam daje svoje življenje za svoje prijatelje.
Razumljivo je, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici ne bomo ubežali z tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. V skladu z našim človeškim dostojanstvom pa jo lahko obvladamo – obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov – samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem in spravo. Z še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo.
Zato obhajamo tukaj sveto mašo, sveto evharistijo. Obhajamo spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je bila sposobna odpustiti zločin križanja Božjega Sina ter odpušča vse druge zločine, ki »odjemlje grehe vsega sveta«. To Božjo ljubezen, to odpuščanje in spravo kličemo z vsako sveto mašo – posebej pa še danes tukaj – nase, na vso našo domovino, na žrtve in na storilce, tudi na tiste, ki pravijo, da je bilo še premalo pobitih. Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo »resnica v ljubezni« in »ljubezen v resnici«. Zato smo tudi danes pri sveti maši – pri otipljivi resnici o Božji ljubezni, o njegovi spravi in odpuščanju, ki jo naklanja vsakemu od nas. Za žrtve verujemo in upamo, da so v Božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti Božji ljubezni našli odpuščanje, spravo in mir. Amen.