Avtor: Andreas Kilb

»Katinski pokol« Andrzeja Wajde

Na koncu, ko so raztovorili vlake z ujetniki, ko so prišli črni tovornjaki in veliki bagri in so rablji z vojaškimi revolverji pričeli s svojim grozljivim rokodelstvom, je ta film čisto enostaven in jasen. Vidimo, kako može v zelenih uniformah, mnoge med njimi s čini majorja ali generala, vlačijo s tovornjakov, kako ti z drhtečimi ustnicami molijo svoj zadnji očenaš, med tem ko jim vežejo vrvi okrog vratu in rok, kako jim streli v tilnik cefrajo glave in kako s okrvavljenimi čeli padajo na obraz, dokler njihova trupla v sveže izkopanih jarkih ne leže v dolgih vrstah eno ob drugem in na drugem. Nato prično buldožerji trupla prekrivati z zemljo. Tako, pravi film, je bilo, tako se je zgodilo v Katinu spomladi 1940, in nobena vprašanja in dvomi teh slik ne izbrišejo.
Pred tem pa, skozi uro in pol, je sam film spraševal, dvomil in dokazoval. Figure in dialoge, podobe iz filmskih tednikov in igrane prizore je sestavil v zapleten mozaik iz fikcije in dokumentov, da bi prišel do dna zgodovinski resnici – in tako pripoveduje čisto drugo zgodovino Katina. Ne zgodovino pokola, ampak njegovih interpretacij, njegovega zlorabljanja, njegove popačenosti. Zgodovino laži, ki je rastla na množičnih grobovih. In zgodovino države, ki je bila utemeljena na tej laži: zgodovino socialistične Poljske. Film razpade na dva dela, na dolgo pripoved živih in kratko pripoved mrtvih, in ravno ta neenotnost, ta dramaturška neuravnoteženost napravi »Katinski pokol« Andrzeja Wajde tako fascinanten.
Med mnogimi travmami poljske zgodovine dvajsetega stoletja je Katin ena najstrašnejših. Aprila in maja 1940 so enote sovjetskega notranjega ministrstva NKVD umorile in zagreble v tem zahodnoruskem kraju in še v dveh drugih ujetniških taboriščih petnajst tisoč pripadnikov poljske armade in civilistov: učiteljev, časnikarjev, pisateljev, odvetnikov, kirurgov, inženirjev – polovico častniškega zbora in cvet poljske inteligence. Ko je v začetku 1943 nemška armada v katinskem gozdu odkrila množične grobove, je sklicala mednarodno komisijo strokovnjakov, pri kateri so sodelovali tudi Poljaki iz begunstva, in izkoristila njene izsledke za protiboljševiško vojno propagando.
Po ponovnem zavzetju tega področja konec 1943 je Sovjetska zveza sestavila svojo preiskovalno komisijo, ki je s pomočjo ponarejenih dokazov pokol pripisala Nemcem. V komunističnem vzhodnem bloku je ta laž postala uradna zgodovinska resnica. Na Poljskem je bila celo omemba samega krajevnega imena dolga desetletja prepovedana. Šele 1990 je Mihail Gorbačov uradno priznal sovjetsko krivdo. Dve leti kasneje je ruski predsednik Jelcin predal poljski državi listino, v kateri je izpričana krivda Stalina in šefa njegove NKVD Lavrentija Berije.
Med katinskimi mrtvimi je bil tudi poročnik Jakób Wajda, oče režiserja. Njegova vdova, učiteljica, se je dolga leta oklepala iluzije, da se bo njen mož nekega dne vrnil. Film pripoveduje, čeprav z drugimi imeni in družinskimi povezavami, njeno zgodbo. Prične se konec septembra 1939, ko se bežeči civilisti nagnetejo na nekem mostu čez reko v vzhodni Poljski. Položaj je brezizhoden: na zahodu stoji nemška, na vzhodu Rdeča armada. Ampak Anna (Maja Ostaszewska) gre dalje, da bi svojega moža Andrzeja (Artur Zmijewski) še zadnjič videla, preden ga odpeljejo v rusko ujetniško taborišče. Tri leta kasneje, ko se razve, kaj se je zgodilo v Katinu, Anna z olajšanjem ugotovi, da imena njenega moža ni na seznamu mrtvih. Vzrok za to izvemo v vzporedni zgodbi: Andrzeju je tovariš podaril svoj pulover z uvezenim imenom. Žena o tem ničesar ne sluti.
Po vojni se tisti vojni tovariš (Andrzej Chyra), ki se je pridružil poljskim enotam Rdeče armade, pojavi pri Anni, da bi ji povedal o smrti njenega moža in ji ponudil svojo zaščito. Ona ga zavrne. Nato izroči svoja dokazila – med njimi dnevnik umrlega – neki odporniški skupini. Kmalu zatem se, po prepiru v oficirskem kazinu o krivdi za pokole, ustreli. Čez nekaj tednov dobi Anna Andrzejev dnevnik.
To je ena, daljša linija zgodbe. Druga, nekoliko krajša, pripoveduje o generalovi ženi (Danuta Stenka), katere mož je bil prav tako umorjen v Katinu. Gestapo hoče izrabiti njeno žalost v propagandne namene. Ona se brani. Po vojni pridejo njeni otroci, ki so se bojevali v poljskem odporu, nazaj v Krakov. Sin umre na begu pred rusko vojaško patruljo. Da bi lahko plačala nagrobnik, proda njegova sestra svoje svetle lase igralki, ki je izgubila svoje lase v Auschwitzu. »Kdor nosi lase nekoga drugega, prevzame njegovo breme,« pravi frizer, ki ji odreže lase.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojaško pokopašišče Powazki v Varšavi – spomenik v Rusiji pomorjenim Poljakom (Iz knjige G. Kaiser, Katyn, str. 454)

V takih prizorih prestopi simbolika filma mejo do prisiljenega. Vidimo, da se Wajda trudi, kako bi pogled preusmeril od svoje lastne biografije na kolektivno usodo, kako izumlja figure, da bi razložil stališča, in ne, ker bi bile dramaturško nujne. Nastopa profesorica umetnosti, ki se očitno pojavi samo zato, da lahko razglasi, da nikoli več ne bo svobodne Poljske; ali zdravnik, ki da zazidati dokumente o Katinu, da bi jih skril pred biriči komunistične države. Taki ljudje so se v stotisočih pojavljali v zgodovini povojne Poljske in v stotinah nastopajo v Wajdovih filmih, od »Kanala« ter »Pepela in diamanta« naprej. Tukaj pa učinkujejo narejeno. Končno je »Katinski pokol« vendarle samo Annina zgodba: drama jalovega upanja in neznosne resnice.
To resnico pokaže zadnjih dvajset minut filma. To, česar ni nikoli povedala nobena priča, česar ni ugledal noben objektiv, je v njih razkrito z mučno temeljitostjo, od kalibra morilskega orožja do odtisov ruskih vojaških škornjev v mlaki krvi, ki se je nabrala na tleh kleti za streljanje. Te podobe imamo lahko za pretirano grozne, nezmerne v svoji natančnosti. Vendar je bil film »Katinski pokol« posnet in produciran prav zaradi njih. Poljska je čakala na ta film šestdeset let. V primeri s tem je dvajset minut filma kot tren očesa.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Visoki sovjetski in nemški oficirji jeseni 1939 na Poljskem (Iz iste knjige str. 2)