Avtor: Jože Pavlič

Vprašanje meje med državama Slovenijo in Hrvaško je postavljeno že dalj časa. Odprto je vse od osamosvojitve obeh držav, to je zdaj že kakih 18 let, in še do danes ni rešeno. Nasprotno, prav sedaj se kaže kot posebej aktualno in akutno: buri duhove v obeh prizadetih državah, razpravljamo o njem in o ponujenih rešitvah zanj. Obojni javnosti, slovenska in hrvaška, sta vznemirjeni do skrajnosti in delno mobilizirani in instrumentalizirani za cilje in potrebe dnevne notranje politike.
Pahor in koalicijska vlada, ki se je najprej hitro odločila za blokado Hrvaške, se je potem ob nastanku tujih pritiskov ustrašila. Kot se že prej pri nobeni stvari ni izkazala in je bila videti popolnoma nesposobna za reševanje stvari, je tudi tu pri poskusu rešitve zapleta ob meji s Hrvaško nastopila nekompetentno in predvsem demagoško. Pogajanj se je lotila na horuk in enostransko, ne da bi pri tako važnem državnem vprašanju, tikajočem se vseh Slovencev, povabila k sodelovanju tudi opozicijo. S Hrvaško je bil v naglici in v tajnosti pripravljen arbitražni sporazum, ki mu seveda opozicija in večina Slovencev nasprotuje. Predsednik vlade Pahor ga je vseeno v Stockholmu ob prisotnosti organov EU svečano podpisal in vlada ga pošilja naprej v proceduro doma. Hrvaški sabor ga je že sprejel, saj je Slovenija hkrati s tem podpisom tudi že deblokirala hrvaška pristopna pogajanja z EU. Zakaj sta Pahor in njegova koalicija tako pohitela s tem, ne vemo. Lahko le ugibamo. Vsekakor se je s tem na hitrico pripravljenim in sklenjenim sporazumom Slovenija podala v nevarno igro političnih špekulacij.
Opozicija in deloma pravna stroka, zlasti nekatere znane javne osebnosti so sporazum kritizirale in zavrnile z argumenti, ki jih ni moč spregledati. Postavljena so bila vprašanja, zakaj tak sporazum, saj je nejasen in so z njim ogroženi slovenski nacionalni interesi. Vzdignil se je vihar nezadovoljstva in kljubovanja. Opozicija je zagrozila z referendumom in postavlja vprašanje odgovornosti. Pahor sporazum brani in forsira – koalicija ga enodušno in brez zadržkov podpira. Oba –Pahor in vlada trdita, da je sporazum dober in da je to največ, kar se je dalo doseči; da sporazum rešuje skoraj vse in nam prinaša mir.
V iskanju možnosti, da bi bil sporazum v parlamentu lahko potrjen le z relativno večino, ga je vlada poslala v presojo na Ustavno sodišče. Ampak en sam njegov člen. Tega bo obravnavalo Slovensko ustavno sodišče, ki pa ga bo skoraj gotovo tudi potrdilo. Potem bi vlada lahko mirno poslala sporazum v parlament na ratifikacijo, a tega še ne bo naredila, ampak se je odločila, da bo prej razpisala še poizvedovalni referendum z nejasnim in zavajajočim vprašanjem. Ta pa potem za vlado niti ne bo zavezujoč. Kakor se vlada poskuša izogniti pri glasovanju v parlamentu potrebi po absolutni večini, tako namerava izigrati tudi ljudstvo, če bo glasovalo za sporazum. Na eni strani se bo izognila potrebi po absolutni dvotretjinski večini v parlamentu, na drugi pa svoji odgovornosti za podpis in uveljavitev sporazuma. Zvito in nesramno bo preložila odgovornost na ljudstvo, ki bo glasovalo na referendumu.
Ko bo potem sporazum romal v parlament na ratifikacijo, bo tam potrjen le z relativno večino, torej ob popolni prezrtosti opozicije. Tako nasprotniki sporazuma ne bodo mogli uveljaviti svojih kritičnih stališč in dopolniti ali zavreti veljavnosti sporazuma. Takšno ravnanje Pahorjeva vlade je pravzaprav nerazumljivo in v nasprotji z vsemi demokratičnimi načeli. Vprašanje je, kako si ta vlada danes lahko privošči politiko izključevanja in preziranja demokratičnih načel, saj trdi zase, da je demokratična. Še posebej, ko ne gre za kake bagatelne in rutinske reči, ampak gre nasprotno za zelo važno nacionalno stvar. Vlada s svojo samovoljnostjo naravnost žali državljane in jih izziva – vzbuja jim misel in strah, da ni v službi svojega naroda, ampak v službi nekih protinarodnih interesov.
Državljani imajo vendar po načelih demokracije in ustave pravico in dolžnost skrbeti za državo in njene koristi ter biti udeleženi pri odločanju o njih. Če smo v demokratični državi, jim pač nihče ne bi smel preprečevati, da kritično razmišljajo o javnih rečeh, ki se tičejo predvsem državljanov, prej kot vlade, ki mora biti v službi le-teh. Mar Slovenija ni demokratična država ? Smo še vedno v času samovolje in enoumja ? Imajo še vedno le eni vse pravice, drugi pa jih nimajo? Je še zmerom pametna in sposobna samo ena stran – tista, ki je izšla iz avantgarde, iz nekdanje komunistične partije? Tista stran, ki vleče s sabo staro, preživeto miselnost, stari način vladanja in je skriti dedič revolucije – s tem pa tudi upravičenec do vseh v njej ustvarjenih privilegijev in na silo pridobljenih materialnih dobrin. V takih razmerah pa, če narodu vladajo ljudje, ki jih veže diskreditirana preteklost in so od nje odvisni, sta kritičnost in nadzor državljanov še posebej pomembna. In še posebej sta potrebni kritičnost in previdnost v težkih in odločilnih časih, ko preži nevarnost, da pride v državni politiki do – za narod – usodnih in napačnih odločitev, bodisi namernih bodisi ne.
Današnja slovenska demokracija je farsa. Ni čudno, da vlada povsod negotovost, sumničenje,birokracija, nenačelnost, zmeda, obup in brezciljnost. Ljudje v tem ne vidijo perspektive in pravih možnosti za razvoj države, v katero so vložili toliko upov in si zanjo tako prizadevali, v kateri so videli uresničene, ne le svoje, ampak tudi sanje svojih očetov in dedov. Pričakovali so, da bodo kmalu živeli v »slovenski Švici«, a je že ugasnilo s tem v zvezi vsako upanje. Malo je še optimistov, ki še verjamejo in čakajo.
Zakaj je tako? Tako je zato, in to vsi vemo, ker imajo oblast v državi ljudje, ki niso pravi demokrati in ki ne morejo sprejeti prave demokracije za vse državljane, ne morejo razumeti prave svobode in priznati enakih pravic vsem ljudem. Še vedno ljudi ločujejo na tiste prave in one druge, ki vseh pravic ne zaslužijo. Še vedno pa so le oni pravi, tisti, ki morajo, smejo in znajo vladati.
Takšno je stanje v Sloveniji. Še danes nam vlada koalicija strank ki so povezane s preteklostjo in ki niso sposobne dobrega upravljanja še manj pa ureditve pravne države. Ta vlada je državljane pretežno razočarala in ne zaupajo ji več. Vendar se je ta koalicijska vladna garnitura nenadoma odločila, da bo rešila mejni problem s Hrvaško.
V takšnih razmerah in s takšnim nezaupanjem v vlado ni čudno, da so ljudje kritični in zaskrbljeni. Še posebej pa so lahko skeptični in jih je strah, ko vidijo, kako se Pahorjeva vlada tega vprašanja loteva. V oči bode tudi primerjava reševanja in postavljanja slovensko-hrvaške meje v Istri po letu 1945 in reševanja danes. Med obema načinoma reševanja so podobnosti in tudi rezultata si bosta podobna ali morda enaka. Obakrat pravzaprav nastopajo enaki, skoraj isti akterji – takrat komunisti, danes pa post-komunisti – v kontinuiteti ista mentaliteta in enake sposobnosti, enaka neprisebnost in omalovažujoča lahkotnost.
Državljani so lahko v skrbeh. Morali bodo izkoristiti vse možnosti, da svoje pravice zaščitijo in obvarujejo državo.
Večini ljudi se zdi stvar mejnega spora s Hrvaško morda jasna in dodobra poznana. Menijo, da jo poznajo in razumejo, saj je bilo o tem že toliko govora, toliko napisanega in prikazanega. Prepričani so v slovenski prav ali pa jim že vsa stvar preseda in si mislijo: naj se že konča kakorkoli, da bo le mir in konec vseh zdrah. Čeprav je takšno stališče možno in razumljivo, je z narodnega in nacionalnega gledišča škodljivo in nerazumno. Kdo ima namreč rad, da ga kdo žejnega spravi čez vodo, kot se reče. V politiki igrajo vedno veliko vlogo interesi. Dokler so skupni, je to v redu, ko pa se ti zožijo na interese posameznikov ali skupin in na nekatere skrite reči, je nevarnost, da bomo kako izigrani in oškodovani.
Ena od teh skritih reči, lahko rečemo, tiči tudi v arbitražnem sporazumu o slovensko hrvaški meji v Istri. Treba se je zamisliti in poskušati videti in vedeti več – skratka, stvar razumeti. Potrebno je poiskati vzrok za tako urgentno sklepanje tega dvomljivega in za Slovenijo v vsakem primeru škodljivega sporazuma.

Opis slike: Piran

Vzrokov je lahko tudi več. Da bi se nam posrečilo te vzroke odkriti, je treba stvari malo bolj podrobno pogledati. Sam prvi vzrok za nastanek spora je jasen in znan. Je pa v tem, da se je slovenski komunistični veljak Edvard Kardelj s hrvaškim veljakom Bakarićem za mejo v Istri preprosto slabo dogovoril. Ta dogovor ni samo slab, ampak je za Slovenijo tudi škodljiv, saj Sloveniji jemlje ozemlje in ga podarja Hrvaški, istočasno pa ji še daje možnost, da to mejo učinkovito osporava in premika na morju v našo škodo. Obenem s tem pa nam zapre še povezavo teritorijalnega morja z odprtim morjem. Hrvati so ob prvi priliki, ki so jo dobili, začeli to možnost tudi izkoristili. Prilika pa je prišla z razpadom SFRJ in osamosvojitvijo bivših jugoslovanskih zveznih republik, takrat ko je bilo treba meje med njimi ponovno določati, saj niso bile državne, ampak le administrativne. Razlog za spreminjanju meje pa je v pretenzijah hrvaškega nacionalizma na eni strani, na drugi pa gotovo v hrvaški želji po maščevanju Sloveniji zaradi odločitve Ljubljanske banke o hrvaških varčevalcih: morda igra svojo vlogo tudi primitivna zavist.
Za tiste naše bralce, ki bi radi vedeli kaj več o tej neslavni zgodbi dogovora med Kardeljem in Bakaričem, lahko ponovimo samo nekaj pripovedi o tem, saj za njim ni ostalo nič razen problema samega. Kot odziv na samo dejstvo in posledice, ki so potem nastale, je bilo danih le nekaj bežnih in sramežljivih poročil, ki so nastala zaradi nekaterih redkih vprašanj, ki so jih postavili radovedneži, začudeni nad klavrnostjo dogovora. Ta poročila so raztresena sem in tja po raznih medijskih tiskanih glasilih. Pojavljali so se prispevki o tem dogovoru Kardelj-Bakarić, ki so se slišali ali brali skoraj kot anekdote in se širili med ljudmi. Nekdanji ožji Kardeljevi sodelavci so o tem težko govorili, saj so bili najbrž kot komunisti in somišljeniki zavezani molku, pa tudi malo jim je bilo nerodno in tudi sram jih je bilo, da je njihov mislec in vodja tako nespametno in nestrokovno ravnal. V komunizmu so bili vodje in ideologi praktično nedotakljivi.

Opis slike: Piran

Verjetno tudi našim sedanjim dedičem komunizma te stvari ne gredo rade z jezika, in če je le mogoče, jih zamolče in preslišijo. Resnica o tem dogovoru je boleča. V tej zgodbi ni patetike, ni nič triumfalnega in koristnega zanje, nasprotno, njihov veliki prednik, mislec in ideolog slovenske revolucije nastopa kot klavrn samodržec, ki domišljavo in ignorantsko odloča o stvareh, za katere je po svoji mentalni strukturi in formatu nepristojen. Slovenski »narodni heroj« je tu pokazal svoj pravi obraz zaslepljenca in narodovega škodljivca. Lahko bi rekli, da je opravil še eno enkratno škodljivo dejanje za slovenski narod, ki bi ga mirno lahko okvalificirali kot narodno izdajo. Za prvo seveda štejemo njegovo vlogo v revoluciji in slovenski državljanski vojni. Beseda izdaja, ki jo je toliko rabil in pripisal usodno tolikerim, pa najbolj pristoja njemu in njegovim za narod tako škodljivim in nevestnim dejanjem. Do sem ga je pripeljala kot še mnoge druge njegova marksistična vsevednost in ideološka slepota.
Zgodba Kardeljeve meje v Istri se začne po l. 1945, ko je Titova Jugoslavija izgubila del Slovenske Primorske s Trstom in Gorico, pridobila pa del Primorske in Istro. Takrat se je odprlo vprašanje meje med Hrvaško in Slovenijo v na novo pridobljeni Istri na kopnem in na morju. Ker v tistih revolucionarnih časih strokovnost ni bila pomembna in so odločala le načela koristnosti za stvar ideologije, je komisar vedno tisti, ki odloči. V tem primeru je bil tisti, ki je odločil, spet komisar in glava slovenske komunistične nomenklature Edvard Kardelj, na hrvaški strani pa Bakarić. Sama sta se dogovorila za potek slovensko-hrvaške meje v Istri. Tito se nikjer ne omenja, čeprav je tudi to gotovo on odobril.
Po dogovoru, ki pa ni nikjer protokoliran, naj bi meja tekla po reki Dragonji na kopnem in naprej po obali severne strani Savudrijskega polotoka. Piranski zaliv naj bi bil v celoti slovenski in naj bi ga nadzirali samo Slovenci. Dogovor je bil takoj problematičen - prvič, ker ni nikjer zapisan , in - drugič, ker je dogovorjena meja na morju drugačna kot normalne meje na morju, v nasprotju je s pravili konvencij oziroma mednarodnega pomorskega prava. Hrvati danes tej meji lahko javno nasprotujejo prav zaradi teh nenormalnosti in tudi iz pravnih razlogov, kot smo že enkrat omenili.
Hrvati danes tej meji nasprotujejo in spor zanjo vlečejo pred mednarodna sodišča. Še hujša in usodna posledica tega samovoljnega dogovora pa je, da je bila razdeljena Občina Piran. S tem da je Piranska občina razdeljena, ne le da je izgubila del svojega zgodovinskega ozemlja in prebivalstva, ampak je Slovenija ipso facto izgubila del svojega morja in svoj teritorijalni izhod na odprto morje. To je najhujša in usodna posledica Kardeljeve neumne odločitve. S tem je Slovenija pomorsko zaprta in prikrajšana država. Ni treba biti pravnik, uporabljati je treba le zdravo kmečko pamet, pa vidimo škodo. Ta je velika v nacionalnem pomenu, je ozemeljska, gospodarska in politična.
Lahko bi govorili še o drugem oškodovanju slovenske države, ki jo je povzročil Kardelj s svojo nekompetentnostjo pri reševanju mejnega vprašanja. Kaj lahko rečemo o njegovi indiferentnosti do vprašanja nadomestila slovenskega ozemlja in morja, ki je po Londonskem sporazumu ostalo v Italiji ? V svoji ozkosti se ni spomnil in zahteval nadomestila v Istri, ki nam naj bi pripadalo po logiki stvari. Obstajala je možnost, da bi ga tudi dobili z več Kardeljeve prisebnosti in nacionalne zavednosti. Vsaj do reke Mirne. Če pa smo že pri Mirni, pa povejmo anekdoto, ki gotovo pove tudi resnico o takratnem dogajanju. Ko se je Kardelj pogovarjal o meji na reki Dragonji, je imel baje v mislih reko Mirno. Njegova specialnost je bil pač marksizem-komunizem, ne pa geografija. Tako se zgodi, če zaslepljen ideolog rešuje pomembno vprašanje.
No, nazadnje bomo pristavili v to zgodbo še eno domnevo, ki pa je tudi naše prepričanje. Kardelj je bil komunist in proletarski internacionalec. Njemu, ki je imel v glavi veliko in združeno proletarsko državo s Sovjetsko zvezo in Stalinom na čelu, je bilo malo mar za narod in narodove meje. Če so že bile tu in tam potrebne, so bile samo administrativne, za ljudske množice pa niso bile potrebne, saj so se združevale kot razred v veliko skupnost. V tem smislu je bil Kardelj sposoben iskati le pragmatične rešitve ne oziraje se na reči, ki so bile izven njegovega miselnega obzorja: sprejemal je le tisto, kar naj bi koristilo njegovi ideološki stvari in njemu samemu. Sumimo ga tudi, da je mejo postavil tako, kot jo je, še iz enega praktičnega razloga. Slovenija je imela mejo z Italijo. Ta je bila v tistem času za naše komuniste kar občutljiva in neprijetna. Velika italijanska manjšina v naši republiki bi bila zanje stalno nekakšna motnja in ovira, morda tudi grožnja. Kardelj je najbrž v tej brigi pustil tisti nam pripadajoči del Istre s precejšnjo italijansko manjšino vred kar Hrvaški, ki ni bila direktno italijanska soseda. Ta bi se z njo lažje otepala. Tako si je mogoče tudi lažje razložiti ta infantilni način dogovorjanja o meji med obema komunističnima veljakoma. Lahko bi še premlevali o tem, a nima smisla, saj ni časa in prostora. To bo naloga zgodovinarjev.
Najbolj zgovoren dokaz pa je sama obstoječa in problematična meja, ki priča o neprisebnosti in lahkotnosti dogovarjanja o važnih stvareh, ki se tičejo naroda, njegovih pravic. Če smo doslej govorili o osnovnem vzroku za nastanek mejnega spora med Slovenci in Hrvati in o tedaj nastalih možnostih za nastanek spora ter o ljudeh, ki so mejo tako nespametno in arbitrarno zakoličili v tistem povojnem času, se vrnimo sedaj v današnjo stvarnost in k reševanju tega neprijetnega in škodljivega spora.
Vlada nam, kot smo že omenili, postkomunistična elita in vladanje ji gre slabo od rok. Ta elita zares ne bi bila vredna svojih prednikov s Kardeljem in Titom na čelu, če se v težki situaciji krize in neuspehov, ne bi znala reševati na svoj podedovani način. Stara in večkrat prizkušena praksa ji še vedno pride prav. Potrebno je bilo le najti nekaj, kar bi lahko dobro uporabili za manipulacijo. Moralo pa bi biti za narod pomembna stvar, ki močno vzdrami čustva v ljudeh. Za Kardelja je prišla prav vojna in okupacija, da se je s svojo KP prikazal kot rešitelj. Pahor in današnji levičarji so tako priložnost – za njih tudi nekakšna rešilno bilko – odkrili v nerešenem obmejnem vprašanju, ki zelo vznemirja Slovence. Vedeli so, da bi jim uspeh pri reševanju mejnega vprašanja lahko prišel še kako prav in rešil tudi njih same, saj bi jim vrnil del ugleda in povzdignil posebno Pahorja, ki bi obveljal za sposobnega politika. Tako je šla slovenska postkomunistična levica v akcijo. Nemudoma so sklenili arbitražni sporazum s Hrvati in pustili zadaj vse drugo. Sporazum so takoj razglasili za veledosežek in zanj pripisali slavo sebi. Njegovo vrednost so napihovali, vsebino pa, kot smo videli, dalj časa prikrivali. Ta sporazum, ki je tako aktualen že nekaj časa in naj bi odigral svojo vlogo v slovenski nacionalni politiki, je torej v bistvu manipulacija, ki naj bi ji ljudje nasedli. V marsičem v njej vidimo podobnost po duhu in načinu z manipulacijo OF. Tudi tokrat je opozicija glavni sovražnik, spor s Hrvati ( gl. okupacija !) pa priložnost. Ne gre toliko za rešitev spora s Hrvati, kolikor za to, da »rešiteljstvo« pripišejo sebi, uničijo pa opozicijo in vladajo še naprej. Tako se zgodovina ponavlja.
Mednarodni arbitražni sporazum, ki ga je pripravil Borut Pahor s sodelavci, ga podpisal in prevzel zanj odgovornost, se nam zdi kot nekakšna zbirka pravil za igro, za katero še ne vemo, kaj bo prinesla. Zastavek je velik in obremenjujoč. To je predvsem slovensko morje in izhod iz njega. Pa še kaj. Ne vemo, kakšnega dobitka se oba igralca nadejata. Skoraj pa vemo, kateremu bolje kaže. Ne bomo pa tvegali napovedi, saj ta sporazum, do pred kratkem tajen in neznan, zdaj končno objavljen, dovoljuje samo ugibanje.Vsebuje preveč nejasnosti in možnosti različnega razumevanja.
Vlada in mediji nam servirajo stvari po svoje. Če do neke mere kar dobro poznamo razloge za spor o meji, ki so dejstva na dlani, smo si morali prave razloge, ki so Pahorja silili, da je tako pohitel pri sklepanju arbitražnega sporazuma nekako poiskati sami in smo jih do neke mere tudi opisali. Ugotovili smo, da sklepanje tega sporazuma, takšnega kot, zdaj vemo, da je, ni koristno za našo državo. Namenjen je koristim koalicije in dedičem revolucije. Kar se Slovenije tiče, pa je nepremišljen, škodljiv in prenagljen. Res je vprašanje meje med državama pereče in vpije po rešitvi, vendar ne smemo biti zato nestrpni in neprisebni. Naglica pri takih stvareh pogosto škoduje. Potrebna je skrbna proučitev dejstev in možnosti. Za dokončno rešitev tega vprašanja ne smejo igrati posebne vloge niti kakršnikoli pritiski od zunaj ali od koderkoli, saj gre za naše res vitalno državno vprašanje. Biti moramo samozavestni, odločni in pogumni.

Opis slike: Sečoveljske soline

Govorijo, da sta na Pahorja pritisnili EU in Amerika in da je zato tako hitel. Res, da lahko včasih veliki pritiskajo na male, a to ne more biti pravi in edini razlog za hitenje. Zgoraj smo omenili še druge pomembnejše za Pahorja. Saj smo vendar suverena država in enakopravna članica EU. Lahko bi vztrajali in dosegli tisto, kar pravzaprav moramo doseči.
Vemo, da Pahorju in njegovi vladi danes ne gre dobro in je v stiski: priljubljenost ji pada, kredibilnosti nima več in vse ji gre narobe. Izkazala se je za nesposobno in nekompetentno, pravo senco Janševe vlade in dela. To ambicioznemu Pahorju in sodelavcem jemlje ugled tudi v tujini in jih dela ranljive, negotove. Je kdo Pahorju kaj namignil ali obljubil, pa se je vdal in pristal na nesprejemljivi kompromis, ki ga slutimo v Arbitražnem sporazumu. To bi mejilo na nacionalno izdajo in tega mu ne bi želeli pripisati.
Ta igra z reševanjem mejnega vprašanja je, kot smo že rekli, premišljena manipulacija. Nikakor ne smemo dovoliti, da smo kot državljani žrtve te manipulacije in drugih političnih trikov kogarkoli, tako kot smo doslej pogosto bili. Vemo namreč, kdo in kaj so naši politiki in kakšna je naša država, ki mora životariti ob kontinuiteti komunistične preteklosti; vemo, kakšna je neodvisnost medijev pri nas, ki ustvarjajo javno mnenje in prevladujoča stališča v podporo koalicijske politike, in nazadnje, kakšni so cilji te politike. Tukaj bi si dovolili, da pozovemo vse ljudi, ki jim je kaj za domovino, da se uprejo manipulacijam in podprejo demokratične sile in se jim pridružijo. Skupaj moramo poskrbeti za slovensko državo, ki je sedaj v veliki stiski. Morali bi se zbuditi.
Osveščene državljane bi potrebovali ne le v odnosu do Hrvaške, ampak nasploh. Potrebovali bi še bolj modre in pogumne politične osebnosti, ki bi zmogle in znale braniti naše pravice; potrebovali bi vlado z več kompetencami, ki bi pristojneje odločala in za odločitvami tudi stala – vlado, ki bi bila odločna in demokratično usmerjena, s čisto zgodbo sedanjosti in preteklosti. Teh lastnosti, žal, koalicijska Pahorjeva vlada nima, po enem letu vladanja ima sloves slabe vlade. Postkomunistična in neolibreralistična drža sta v krizni preizkušnji odpovedali in se diskreditirali. Z aferami in ideloškimi spori koalicija poskuša reševati sebe in ves naš razočarani postkomunistični svet. Cilj ji je vladati in zadržati oblast. Do kdaj ji bo to še uspevalo, bomo videli. Enkrat bo že prišla ura resnice. In revizija rezultatov.
Pahor in njegova vlada predvsem ne znata in nikoli ne bosta mogla razvijati prave demokracije in pravne države, služita in služila bosta ozkim in sebičnim osebnim interesom ter ideološkim strankarskim ciljem. Ničesar nista naredila in ne bosta naredila za spravo med ljudmi in enotnost naroda, kar je bistveni pogoj za uspešno državo. Na oblast se je ta vlada zavihtela na krilih ideološkega boja in s pogledom, obrnjenim v revolucionarno preteklost. V boju za oblast se je posluževala predvsem prevar in laži, manipulirala je z ljudmi. Z vsemi silami so ji pri tem pomagali ljudje preteklosti, ki jih je strah demokracije.Prevladuje mnenje, da tudi v zadevi meja ne ravna odkrito in pošteno, ker se, kot nekoč komunisti, hoče s težavo države le okoristiti in z manipulacijo promovirati sebe. Kot vemo, so naši komunisti z revolucijo naredili našemu narodu nepopravljivo škodo v preteklosti, tudi od te vlade se narod ne more nadejati koristi. Komunisti so se v času največje narodove preizkušnje - v času okupacije okoristili z narodovo nesrečo, ga prevarali z NOV in izvedli revolucijo.
Če je torej tako, kdo bi lahko strankam, ki so stranke kontinuitete, tej vladi in Pahorju lahko zaupal reševanje tega za državo in vse nas pomembnega mejnega vprašanja, ki ga je povzročil prav njihov prednik in učitelj? Kdo jim bo lahko verjel in se ne bo bal, da bodo izigrali njegovo zaupanje in to zaupanje ponovno izkoristili za uresničitev kakršnihkoli svojih strankarskih ali drugačnih interesov. Komunisti in njihovi dediči so isti; znajo taktizirati, spremenijo se pa ne. »Volk dlako menja, čudi pa ne«, je star pregovor, ki odraža staro modrost, utemeljeno na mnogih življenjskih izkušnjah. Kot po Kardeljevem dogovoru nas bo verjetno tudi po tem še bolj bolela glava v naši prihodnjosti.
Po življenjskih izkušnjah, iz katerih se najbolj prepričljivo učimo, se nekoliko ozrimo v zgodovino! In to ne v tako daljno, kar v tisto, ki nam je še v dosegu našega spomina in še ni tako oddaljena – vsaj ne toliko, kot bi si to želeli komunisti in njihovi nasledniki postkomunisti, ki bi radi gledali samo še v prihodnost – da bi bile pozabljene vse grde in slabe stvari. (Samo napake!) To nam vedno znova dopovedujejo. Tudi njihov arbitražni sporazum s Hrvaško naj bi meril na »prihodnost«, a vprašanje je, kakšno prihodnost nam prinaša. Za odgovor bomo poslušali kar pravljico za lahko noč in bomo lepo sanjali. Uresničilo se bo nekaj drugega. Zgodovina pa je »magistra vitae« – učiteljica življenja, ki nas uči. Preteklost nam je že pokazala, kako so ravnali in koliko so vredni ideološki predniki naših sedanjih oblastnikov. Bolje bomo po tem razumeli tudi našo sedanjost in vedeli bomo, zakaj je tako, kot je: vedeli bomo tudi to, kako in zakaj je lahko do takšnih odnosov s Hrvaško sploh prišlo; dobili pa bomo tudi boljšo predstavo o tem, kaj lahko pričakujemo sedaj od tega arbitražnega sporazuma.
Pri Kardeljevem postavljanju meje je šlo poleg zanemarjanja nacionalnih interesov predvsem za neodgovornost, oblastniško samopašnost, nevednost in nestrokovnost, pri Pahorjevem Arbitražnem sporazumu najdemo marsikaj istega in morda še kaj drugega in drugačnega.
Vemo, da je sedanja meja za nas krivična in nevzdržna, dvakrat slaba meja. Vemo, da jo moramo braniti in zahtevati naše pravice, a še enkrat bi se morali Slovenci vprašati, po čigavi krivdi je ta meja taka, da imamo danes probleme z njo. Na koga bi se morali torej jeziti, če je taka, kot je. Lahko damo danes v reševanje ta spor dedičem tistih ljudi, ki so nam ta spor v svoji nesposobnosti in marksistični zaslepljenosti zakuhali? So ti nasledniki kaj sposobnejši in manj zaslepljeni od svojih političnih predhodnikov? So že kaj popravili od tistega, kar so njihovi boljševistični predniki upropastili ? Tega za enkrat še ni bilo opaziti. Tudi drame slovensko-hrvaških odnosov, domnevamo, ne bodo rešili v našo korist. Imajo pač svoje načrte.
Povejmo to še enkrat, da bo jasno.
Po vsem, kar smo Slovenci doživeli, bi se morali še in še spraševati, zakaj nas Slovencev ne sreča že enkrat zdrava pamet. Smo res tako neumni in usodno zaznamovani, da se kljub tolikim težkim zgodovinskim izkušnjam ne znamo ali ne moremo nehati prepirati se otresti neke zmotne ideologije, ki je že mrtva in nas razdvaja. Smo nesposobni domisliti izkušnjo in razumeti nauk iz nje in se ozreti po boljših rečeh? Ali smo preprosto taki, da smo obsojeni na večno zmoto in capljanje za drugimi? Morda smo premalo modri in nam ni pomoči, zato pa bomo ostali nezgodovinsko ljudstvo, ki bo v svojih zdrahah izginilo, še preden mu bodo vzeli zemljo.
Kaj bodo s tem sporazumom pridobili Hrvati, je druga stvar. Nedvomno se bodo dvignili nad nas kot zmagovita stran, ki se je v politični igri izkazala za mnogo bolj spretno, prisebno in predvsem državotvorno.
Naš predlog, ko kritiziramo sedanji koalicijski dogovor o rešitvi mejnega vprašanja s Hrvaško, je drugačen. Mislimo tudi, da je edini sprejemljiv in pošten do obeh mejašev. Kar je bilo naše, naj nam Hrvati vrnejo. Ne bomo zahtevali meje na Mirni, a vrnejo naj nam ozemlje, ki je last Piranske občine. Postaviti bi se bilo treba na to zgodovinsko izhodišče in na njem vztrajati. Vsi problemi bi bili s tem poenostavljeni in tudi Hrvati se ne bodo mogli sklicevati na to, da smo jim kaj ukradli. Čvrsto stališče na tem bi rodilo ustrezne sadove in pravo rešitev. Seveda pa takega stališča ne more zavzeti in se ga držati vlada, ki v bistvu živi in se ohranja iz kontinuitete in danes v svetu ne more imeti kredibilnosti in zaupanja. Ta vlada se v sporu ne bo mogla in ne hotela sklicevati na komunistično samovoljo in nasilje, na nelegitimnost komunističnih odločitev in kršenje državljanskih in nacionalnih pravic. Vprašanje tega mejnega spora bi lahko reševala samo resna demokratična in odločna vlada, ki bi kot najprepričljivejši argument uporabila resnico. V obrambi prave in pravične meje bi se morala sklicevati na komunistično arbitrarnost in nasilje. Meja na Dragonji in v Piranskem zalivu je bila določena protipravno, arbitrarno in nasilno. Komunisti takrat niso upoštevali zgodovinskih dejstev ne volje ljudstva: meje so določili v skladu s komunističnim pojmovanjem prava in v nasprotju z demokratičnimi načeli svobodnega sveta.
Priznati pa moramo, da nas ob tem mejnem sporu, ko opazujemo med sabo sprte in razdeljene Slovence, zares fascinira hrvaška enotnost, njihova nacionalna zavest in državotvornost, ki se ne kaže le ob tem našem sporu, ampak tudi drugače skozi njihovo zgodovino. Kaj imajo oni več in na kaj so lahko ponosni bolj kot mi Slovenci? Je pa seveda ta hrvaška državotvornost v odnosu na Slovenijo res nekoliko čudna, če ne ozkogleda. Včasih pa, mislimo, le mora med sosedi igrati neko pomembno vlogo tudi kaka druga vrlina in ne le nacionalni egoizem. Nekaj širokosrčnosti ne bi smelo škoditi. Za ped zemlje se sosedje pogosto tožarijo, a mi, in z nami še toliko pametnih ljudi, vendar mislimo, da je to nespametno; da je v smislu dobrososedstva le treba ravnati nekoliko drugače. Veliko bolje je dogovoriti se, saj »kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«. Pametni in dobri sosedje si vendar ne zapirajo drug drugemu poti z dvorišča na cesto. V mislih imamo morske poti. Hrvaška ima toliko morja in toliko otokov in toliko obale (900 km), da lahko rečemo, kako je bogata, Slovenija pa je po izgubi zahodne Primorske ostala v tem pogledu po zaslugi »misleca in narodnega heroja« Kardelja močno prikrajšana. Kaj pomeni Hrvaški tisti košček morja ob tolikšnem morju drugega kot sredstvo za izsiljevanje in onemogočanje soseda? Dobri in pametni sosedje bi gotovo ravnali drugače.