Avtor: Neoznačeni avtor

Vse je tako, kot mora biti. Oktobrska nedelja je lepa, kot zmerom, ne spomnim se, da kdaj ne bi bila. Sonce sije, kot da bi hotelo biti z nami prijazno, nič se ne razkazuje, samo milo se usiplje na nas. Ali s toploto ali s svetlobo? Ostaja daleč in obenem prihaja k nam in nas s tem spominja na nekaj zelo, zelo starega in tolažljivega. Vse je tako, kot mora biti. Travo je nekdo pokosil, da lahko brez skrbi hodimo po njej. Nobene škode ne bo od tega. Tudi drevesa so še pokrita, vedno bolj rdeča in vedno bolj rumena. Vse dokazuje, da svetu vladajo barve. Tudi ljudje so prijazni drug do drugega, kot da bi nekaj skupnega nosili v sebi, skupen spomin in skupne obljube in zaveze in zaveze. Vse je tako, kakor mora biti. Zvonček ob vhodu zazvoni od časa do časa in nadškof že stoji ob oltarju pripravljen, stoji in molči in čaka, kot da bi hotel intonirati tišino. A je ni treba, je že tu. Vsi so že tu in vse je tako, kot mora biti. Tudi gospa Marija Zgonc je že tukaj. V rokah ima zvito polo papirja, a sedaj še ni na vrsti. Sedaj bo najprej maša, in šele ko bomo na koncu dobili blagoslov, bo prišla na vrsto gospa Marija in nas vse pozdravila. Kaj nam je letos pripravila? S čim nas bo letos presenetila?

Pozdrav

Dragi prijatelji in vsi, ki ste prišli k našim mučencem na Teharje, lepo pozdravljeni!
Tu okrog Celja leži veliko mučencev; en kraj je bolj strašen od drugega. Ko je bila odkrita Huda jama, bi morala zajokati vsa Slovenija, saj je ta veliki zločin legel na dušo vsega naroda. Večkrat sem si skušala predstavljati, kaj se je takrat dogajalo tam za sedmimi pregradami: zazidani pod zemljo, v popolni temi, prestrašeni, ranjeni. So jokali, kričali, molili, se oklepali drug drugega? Kdo je umrl zadnji, med krvavimi trupli, ko je vse potihnilo? Je bil otrok, dekle, tvoj ali moj oče?
Upam, upam, da je kot h Kristusu na Oljski gori tudi k njim prišel Gospodov angel.
V spoštljiv spomin na vse pobite bomo posamezne nastope spremljali brez ploskanja in ob koncu zapeli pesem MOJA DOMOVINA.
In potem ko vsi naredijo, za kar so bili naprošeni in kar so obljubili, spet stopi pred mikrofon gospa Marija in se zahvali najprej tistemu, ki je naredil najpomembnejšo reč to nedeljo, ki je bral mašo za nas in za tiste, zaradi katerih smo tukaj, potem pa tistim, ki so v imenu vseh kaj povedali ali zapeli ali pa samo poslušali in bili tam, kjer so vedeli, da morajo biti to nedeljo.

Zahvala

Ob koncu današnje slovesnosti se v imenu Nove slovenske zaveze in župnije Teharje zahvaljujem vsem, ki so jo pripravili in pri njej sodelovali.
Iskrena hvala nadškofu dr. Antonu Stresu in vsem somaševalcem.
Prisrčno se zahvalim solistki gospe Renati Vereš-Klančič in pevskemu zboru župnije Sveti Duh iz Celja, ki ga vodi gospod Rado Pintar. Velika hvala tudi današnjemu govorniku prof. Justinu Stanovniku.
In hvala od srca vsem vam, ki ohranjate spomin na naše mučence. Zapojmo o domovini, za katero so se pobiti uprli komunizmu, zanjo trpeli in umirali – Moja domovina.