Avtor: Tone Podržaj

Poderžajevi, po domače Martinovčevi, so bili doma v Čušperku, župnija Kopanj. Oče Alojz Poderžaj (1895-1980) se je ukvarjal z žganjem apna, s kmetijo in s trgovino z lesom. Pri hiši je bilo sedem otrok: Micka (1920-1976), Ančka (1921-2007), Janez (1923-1943), Lojz (1925-1945), Jože (1928), Tone (1930) in Angelca (1934). Življenje jih je trdo kovalo že pred vojno. Prva nesreča je očeta Alojza zadela pri osemnajstih letih, ko je leta 1913 pri streljanju z možnarjem izgubil eno oko. V zahvalo, da mu je ostalo vsaj drugo oko, je oče Alojz kasneje blizu doma v Čušperku postavil kapelico svete Lucije, zavetnice za bolezni oči. Trdo, delovno življenje na domačiji je nato skoraj ogrozila očetova tuberkuloza leta 1933, ki pa so jo na Golniku, hvala Bogu, uspešno pozdravili. Nekoliko so mir razburkale volitve decembra leta 1938, a dokončno ga je prekinila revolucija. Kako se je začelo, je lepo opisal dr. Tine Velikonja v Zavezi štev. 36 v Zgodbi, ki je ni.
Druga nesreča je bila izguba sina Janeza. Sinova Janez in Lojz sta bila leta 1943 kot vaška stražarja zajeta na Turjaku. Osemnajstletnega Lojza so sicer izpustili, Janeza pa so 22. 10. 1943 ubili v Jelendolu. Po nemški ofenzivi sredi novembra 1943 sta se oče Alojz in sin Lojz umaknila v Ljubljano. Tretja nesreča je bil odhod v begunstvo, smrt žene Ane in izguba drugega sina Lojza ob koncu vojne. 5. maja 1945 so namreč Poderžajevi zapregli konja in vola in se pridružili beguncem na Koroško. Na smrt bolna mama Ana je ostala v Ljubljani v bolnici in je čez dva tedna doma umrla. Drugi so prek Ljubelja prišli na Vetrinjsko polje. Pot v begunstvo je Tone popisal v Zavezi št. 71, stran 42 do 47, z naslovom Prvo srečanje s tujstvom tujine. Lojz in Jože sta se z vrnjenimi domobranci znašla v Teharjah. Jožeta so kot mladoletnega izpustili domov, kjer se je lotil kmetovanja, Lojz pa je izginil v moriji tistih dni. Drugi Poderžajevi: ata Alojz, Micka, Ančka, Angelca in Tone so ostali v begunskih taboriščih na Koroškem in se leta 1949 izselili v Argentino. S seboj so prinesli le pridne roke in bistro glavo, Kako so začeli iz nič, je leta 2009 popisal Tone, ki se sedaj podpisuje Podržaj.


Begunsko taborišče Spittal na Koroškem smo zapustili 1. januarja 1949. V Buenos Aires v Argentini smo prišli 5. februarja 1949. Prišlo nas je vseh pet, to je ata Alojz, sestre Micka, Ančka, Angelca in jaz, Tone. V novi deželi se je naše življenje začelo čisto na novo.
Ko smo se izkrcali z ladje Willard H. Holbrook, so nas namestili v Emigrantskem hotelu. Tukaj so nas ponovno pregledali, prekontrolirali naše potne dokumente, ki nam jih je v taborišču Spittal ob Dravi na Koroškem izdala mednarodna organizacija UNRRA. Le-ta je imela na skrbi begunce raznih narodnosti po vseh taboriščih. Za naselitev smo imeli na voljo ponudbe konzulatov za več držav: USA, Kanade, Venezuele, Avstralije, Brazilije in Argentine. Begunci smo se odločali vsak po svoje. Mi smo se odločili za Argentino, kjer so imele prednost družine z več otroki, ne glede na starost.
V Emigrantskem hotelu smo dobili nove dokumente, osebne izkaznice Republike Argentine. Izkaznice so vsebovale osebne podatke, kot so ime in priimek, starost, narodnost, fotografija in lastnoročni podpis. S to osebno izkaznico smo se lahko gibali po celotni Argentini. V Emigrantskem hotelu smo lahko prebivali toliko časa, dokler nismo dobili zaposlitve in drugega stanovanja. V hotelu smo imeli zagotovljeno tudi prehrano, ki je bila preprosta, okusna in obilna. Spali smo na nadstropnih posteljah, ki so bile dokaj udobne. Zvečer smo smeli iti spat šele ob deseti uri, vstajanje pa je bilo zjutraj že ob peti uri. Tak dnevni red je bil namenjen temu, da je bil vsak nekako prisiljen čim prej najti delo in stanovanje. Imeli so namreč izkušnje, da so novonaseljenci izrabljali ugodnost zastonjskega prebivanja v Emigrantskem hotelu.
Prvo delo smo dobili pri slovenskem podjetju, kjer je že delal Stanko Žitnik, brat Mirka Žitnika, mojega kasnejšega svaka, ko se je poročil z mojo starejšo sestro Micko. Stanko Žitnik je bil v begunskem taborišču v Italiji in je prišel v Argentino eno leto pred nami. V tem slovenskem podjetju je bila njegova prva zaposlitev. Gospodar v podjetju je bil Leopold Lah, po poklicu inženir, doma iz Štajerske. Stanko je pri njem dobil tudi stanovanje. Mirko Žitnik pa je bil v begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi in je v Argentino pripotoval z isto ladjo Willard H. Holbrook, 5. februarja 1949, kot mi.

Opis slike: Tone Podržaj, z desne, v svoji prvi delavnici, neki delavec iz Litve, Peter Erjavec (iz Trebnjega) in oče Alojz Podržaj

Stanko Žitnik je torej dobil delo za brata Mirka in zame. Preskrbel je tudi stanovanje za vseh nas pet. Dobili smo eno samo veliko prazno sobo. Pod je bil lesen. Spali smo kar na tleh, postelj nismo imeli. Za odejo smo imeli samo tisto, kar smo prinesli s seboj iz taborišča. Sreča je bila, da je bilo toplo, ker je februarja v Argentini poletje. Prvo posteljo smo kupili po poldrugem mesecu, ko sem že nekaj zaslužil. To je bil denar mojih prvih treh plač, kajti v Argentini se plačuje vsakih 15 dni. Nato smo počasi nabavljali še naslednje postelje in po nekaj mesecih smo vendarle spali vsak v svoji. Seveda so bile postelje zelo skromne, a smo preživeli kar v redu, saj smo bili skromnosti navajeni že iz begunskega taborišča.
Po nekaj tednih je pri istem slovenskem podjetju začel delati tudi ata. V podjetju smo izdelovali različne industrijske naprave, največ rezervoarje (tanke) za petrolej, olja, vodo in za različne kemikalije. Izdelke smo najprej pripravili v delavnici in jih nato tudi montirali po raznih tovarnah.
Micka, Ančka in Angelca so bile doma. Kuhale so in prale tudi za nekaj drugih slovenskih stanovalcev, ki so prebivali v isti hiši. Za menoj je prvo delo dobila Micka v tovarni, kjer so šivali srajce, majice in različne vrste perila. Delala je na šivalnem stroju. V začetku je bilo težko, ker ni znala španskega jezika, a se je vseeno kar dobro znašla, ker je že od doma znala spretno delati s šivalnim strojem. Vsak dan ji je šlo bolje tudi s španskim jezikom. V tej tovarni je delala, dokler se ni poročila z Mirkom Žitnikom. Imela sta šest otrok: Mari, Ireno, Bogdana, Ani, Toni in Joži. Umrla je kot prva iz naše družine 23. avgusta 1976, stara 56 let. Mož Mirko, moj svak, je umrl 11. julija 1982, star 78 let. Po poklicu je bil železničar, v Argentini pa je delal v kovinarstvu. Po upokojitvi je nekaj let pomagal tudi v Podržajevem podjetju. Bil je zelo dober delavec.
Potem je tudi sestra Ančka dobila delo v neki kovinarski tovarni. Izdelovali so pločevinasto embalažo za barve in podobno. V tej tovarni je delala približno eno leto. Po tej zaposlitvi je dobila drugo delo v tekstilni tovarni. Tukaj je delala, dokler se ni poročila s Francetom Petkovškom iz Rovt. Imela sta samo enega sina: Francija. V življenju je imela veliko zdravstvenih težav. Več let je hodila z berglami. Mesec dni pred smrtjo je padla in se ni več prebudila iz nezavesti. Umrla je 27. avgusta 2007, stara 85 let. Mož France Petkovšek, moj drugi svak, je bil po poklicu mizar. Imel je tudi svojo delavnico. Zaradi bolezni zadnjih deset let ni mogel več delati, umrl je 22. februarja 1989, v starosti 78 let.
Končno je dobila delo še Angelca v papirni tovarni. Tudi to podjetje je bilo slovensko. Gospodar se je pisal Vider. Doma je bil iz Velike Račne, Lukeškov. Rekel je, da je bil nekoč pred vojno na obisku doma, ko je prišel iskat dokumente za državljanske pravice. V Argentino je prišel že pred prvo svetovno vojno. V podjetju so izdelovali papirnate vrečke za semena, zdravila in druge potrebe. Angelca je delala v tem podjetju, dokler se ni poročila s Tonetom Kastelicem. Imela sta štiri otroke: Nežko, Toni, Marjana in Aleksandra.
Pri prvem podjetju sem delal samo pet mesecev, do 15. junija 1949. Znanec, ki je delal v drugem kovinarskem podjetju, mi je ponudil novo zaposlitev. Odločitev za novo delo po tako kratkem času, ko sem komaj začel delati, je bila težka. Pri tem drugem podjetju sem delal od 20. junija 1949 do aprila 1953.
Takoj ko sem prenehal delati v prvem podjetju, smo začeli iskati drugo stanovanje, ker je bilo prvo stanovanje brezplačno ter vezano na zaposlitev. Bili smo hvaležni, da smo takoj po prihodu v Argentino dobili vsaj sobo, kjer smo začeli svoje bivanje v novi deželi. Drugo stanovanje, ki smo ga našli, je bilo v stari hiši, prav tako last slovenske družine. Plačevali smo jim mesečno najemnino. Stanovanje je obsegalo dve sobi z ločeno kuhinjo in sanitarijami.
Novo kovinarsko podjetje se je imenovalo AVE (Aspiracion, ventilacion, extraxion). Izdelovali smo različne industrijske konstrukcije, na primer klimatske naprave za prezračevanje industrijskih poslopij, kjer se zahteva, da se mora zrak zamenjati večkrat na uro. Šef podjetja je bil nek švicarski inženir.
Za vse konstrukcije so inženirji in tehniki najprej v tehnični pisarni pripravili načrte z ustreznimi izračuni glede na postavljene zahteve. Po načrtih smo nato pripravljali inštalacije. Izdelovali smo vseh vrst cevi, okrogle ali kvadratne, različnih dimenzij. Za klimatske naprave smo uporabljali tanko pocinkano (galvanizirano) železno pločevino. Težko je opisati celo vrsto naprav, ker je pač vsaka drugačna. Omenim naj, kaj vsebuje na primer inštalacija za mizarsko podjetje, kjer je treba od vseh mizarskih strojev sproti odsesavati prah, žaganje in oblance. Napeljavo sestavljajo cevi, ki morajo biti natančno izračunane, da naprava deluje učinkovito. Za transportiranje lesnega prahu, žaganja in oblancev je zelo pomembna hitrost zraka v ceveh, ki mora biti med 25 do 30 metrov na sekundo. Enako pomembna je tudi količina zraka. Cevi morajo biti priključene na mizarske stroje tam, kjer lesni prah, žaganje in oblanci nastajajo. Tok zraka zagotavlja centrifugalni ventilator. Zrak teče skozi ciklon, kjer se material, ki ga zrak nosi s seboj, izloči in usede, očiščen zrak pa navadno skozi posebne filtre odteče na prosto.
Aprila 1953 so kovinarsko podjetje AVE zaprli, ker so menda imeli neke davčne probleme. Kaj je bil resničen vzrok za prenehanje podjetja AVE, ni bilo nikoli do kraja jasno.
Sedaj se je začela druga doba mojega dela, samozaposlitev. Ni bila lahka, in že v začetku naj povem, da mi je večkrat šlo bolj slabo kot pa dobro. Imel sem sicer že nekaj svojega orodja, a vse sem lahko spravil v majhen kovček. Razen tega je bilo orodje primerno le za delo z lahkim, tankim materialom, kakršno je bilo izdelovanje cevi za klimatske naprave. Večje orodje je bilo treba kupovati na novo. Kar hitro sem moral nabaviti mali statični elektrovarilni aparat za 150 amperov. Takoj za tem sem nabavil dva ročna vrtalna stroja, enega za premer svedrov do 15 mm in drugega za 20 mm. Oba sta bila nemške znamke METABO. To je bilo ravno toliko, da sem lahko začel s samostojnim delom.
Delo sem dobil s posredovanjem tehnikov in inženirjev, s katerimi smo prej delali skupaj v propadlem podjetju AVE. Ker so tudi oni ostali brez zaposlitve, so iskali delo na svoje.
Omeniti moram, da je prav leta 1953 nastopilo splošno pomanjkanje dela. Ker nisem več delal v podjetju, sem ostal brez redne plače. Bile so velike težave zaradi hudega pomanjkanja denarja. Tisto, kar sem imel prihranjenega, je hitro skopnelo, a treba je bilo živeti, in za vsako delo, ki sem ga dobil, kupovati orodje in material. Druga težava je bila moja majhna delavnica. Ta je bila v isti hiši, kjer smo stanovali. Na razpolago sem imel samo eno sobo, veliko približno 4x4 metre. Lahko sem uporabljal tudi hodnik poleg sobe. Tukaj sem sestavljal majhne naprave, ki jih je bilo treba nato montirati po različnih tovarnah. A kmalu se je iz tega skromnega in težkega položaja začelo obračati na bolje. Ker sem se veliko ukvarjal z montažo, so mi dali prostor v tovarnah, kjer sem prevzel delo. Tako je teklo delo v letih 1953 in 1954.
V začetku leta 1954 sem dobil večje delo s pomočjo inženirja, s katerim sva prej delala skupaj v tovarni. Bil je Avstrijec iz dežele Burgenland (Gradiščansko). Star je bil 56 let in je imel veliko inženirske prakse. Treba je bilo zgraditi sušilno napravo za tovarno izolacijskega traku, ki se uporablja pri električnih inštalacijah. Lastnik tovarne je bil Nemec, ki je imel svoje podjetje za izoliranje telefonske žice. Za izdelavo sušilne naprave je v Nemčiji kupil patent in načrte. Delo je bilo zaupano meni in mi je, hvala Bogu, dobro uspelo. Vse delo sem opravil na kraju samem v novi tovarni, v poslopju, izrecno pripravljenem za novo sušilno napravo. Sušilo se je s toplim zrakom. Za ogrevanje zraka je bilo treba postaviti parni kotel in vse potrebne inštalacije s centrifugalnimi ventilatorji za kroženje toplega zraka v sušilni napravi. Vsa naprava je bila natančno dimenzionirana in izdelana točno po nemških načrtih. Pri delu mi je od tedaj do leta 1962 pomagal tudi oče Alojz, ki je do tedaj še delal pri inženirju Leopoldu Lahu. Delo je bilo končano do konca leta 1954.

Opis slike: Kupola nove cerkve v San Nicolasu leta 1980 – Gradi podjetje Podržaj Argentina

Sledile so različne druge naprave, od katerih bi opisal samo nekaj najbolj zanimivih.
Ena od njih je bila postavitev monoraila (enotirne proge), dolžine 90 metrov, nosilnosti 1500 kg v vojaški tovarni za obdelavo različnih kvalitetnih jekel. Uporabiti je bilo treba dvojni profil I 28 z vsemi pripadajočimi elementi. Pod tem monorailom je bilo več cementnih korit za različne kemikalije, v katerih je potekal postopek čiščenja jeklenih palic. Očiščene jeklene palice je monorail prenašal do stroja za profiliranje, ki je palice kalibriral na točno programiran premer.

Naslednje delo je bilo 300 kilometrov od Buenos Airesa v tovarni za izdelavo eksplozivov – smodnikov v kraju Azul. Po vseh stavbah je bilo treba napeljati strelovode. Vsako poslopje je imelo svojo napeljavo, ki je bila priključena na ozemljitveno bakreno ploščo ali na »havalino«, bakren drog, zabit v zemljo. Za napeljavo je služila bakrena pletenica, s presekom 50 in 90 kvadratnih milimetrov. Vsi spoji so bili izvedeni s posebnimi objemkami, s svinčenimi vložki za boljši stik, in močno stisnjeni z medeninastimi vijaki. Na celotni inštalaciji je bila na vseh spojih bakrenega omrežja natančno izmerjena upornost ozemljitve. Tudi to delo mi je dobro uspelo.
Takoj se mi je v tej tovarni odprlo še drugo delo. Tovarno so gradili povsem na novo. Ves projekt in načrti so bili švedski. Tovarna obsega okrog dva kvadratna kilometra. Stavbe so oddaljene ena od druge, da se morebitna eksplozija ne more prenesti na sosednjo. Vsak objekt je obdan še varovalnim nasipom. Vsa inštalacijska dela do končne montaže so strogo kontrolirali švedski tehniki in inženirji.
Montirali smo velik rezervoar (tank) za kurilno olje (fuel oil), ki se uporablja za kurjenje parnih kotlov. Tovarna potrebuje veliko parne energije v vseh objektih, poleg tega pa s parnimi turbinami proizvaja tudi elektriko, zato ima rezervoar prostornino 1,200.000 litrov ali 1.200 kubičnih metrov. Stoji poleg železniškega tira, ki pelje v tovarno. Kurilno olje prihaja v tovarno z železniškimi cisternami.
Ves material, železna pločevina, je bila pripravljena v mornariških delavnicah. Moja naloga je bila električno varjenje segmentov in montiranje rezervoarja, ki ima premer 13 metrov in višino 10 metrov. Znotraj rezervoarja je cevna špirala (serpentina) za ogrevanje olja s paro. Streha rezervoarja je lahno konična in ima ograjo za varno hojo. S tal vodijo na streho železne stopnice. K rezervoarju spada še celotna inštalacija za pretakanje olja iz železniških cistern. Iz rezervoarja do parnih kotlov črpata kurilno olje po cevovodu dve specialni zobniški črpalki. Kotlovnica je od rezervoarja oddaljena približno 300 metrov. Cevovod je izdelan po švedskih načrtih in visi na železnih stebrih. Je ogrevan ter dobro izoliran, da omogoča pretakanje olja tudi ob nizkih zunanjih temperaturah. Težko je opisati potek in način tega zelo zahtevnega dela. Kupil sem nov močnejši rotacijski varilni aparat znamke CRAMACO z zmogljivostjo 300 amperov. Varilne elektrode so imele premer 4 in 5 mm. Vse električno varjenje sem opravil sam osebno. Za izdelavo tega rezervoarja sem dobil priznanje in nagrado, kar je bilo s sliko rezervoarja objavljeno v reviji »Sol Oerlikon«. Na koncu so rezervoar preizkusili, tako da so ga napolnili z vodo. Ni bilo nobenega puščanja, vsi vari so bili brezhibni. Vsega skupaj sem v tej tovarni delal 14 mesecev, do maja 1956.
Omeniti moram, da sem od leta 1957 do 1962 imel petletno družabniško pogodbo z inženirjem Avstrijcem, s katerim sva prej skupaj delala v tovarni. Ko je leta 1962 pogodba potekla, je nisva obnovila, ker je bil gospod že starejši. Razdelila sva si skupno imetje, kakor je določala družabniška pogodba, in šla vsak po svoje naprej. Vsekakor je bila ta doba medsebojnega sodelovanja zanimiva in koristna. V tem času sem se tudi poročil in dobival otroke.
Po končani družabniški pogodbi sem sklenil, da druge pogodbe ne bom sklepal, dokler ne dorasteta moja dva sinova: Tone in Miha. Oba sta bila takrat še v plenicah, a vseeno sem dočakal dan, ko smo leta 1988 z uradno pogodbo ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo z imenom ANTONIO PODRŽAJ e HIJOS S.R.L. (Antonio Podržaj in sinovi d.o.o.).
Naslednje delo v začetku leta 1957 sem dobil v Buenos Airesu pri gradnji nove nemške tovarne za telefonijo SIEMENS Argentina. Izdelali smo inštalacije v oddelku za galvanoplastiko. Izdelati je bilo treba korita za postopek galvaniziranja. Material je bila navadna železna pločevina, kvalitete 1010 in 1020. Ker so bila korita namenjena za različne kisline, so morala biti znotraj izolirana z ebonitom (trdo gumo), ki je odporen proti kislinam. K tej napravi spadajo tudi cevi za prezračevanje z ventilatorji, ki na prosto odvajajo strupene pline. Izdelali smo še več klimatskih in drugih inštalacij.
Naslednje delo je potekalo konec leta 1958 in 1959 v nemški tovarni za izdelavo električnih žarnic OSRAM Argentina. To so bile zelo zanimive naprave. Stroji za izdelavo žarnic proizvajajo namreč precej toplote, zato je treba od vsakega stroja odvajati vroč zrak in dovajati svežega. Vse te ventilacijske naprave smo pripravili v lastni delavnici.
Po končani družabniški dobi, leta 1962, smo kupili staro hišo, ki je stala na zemljišču, kjer živimo sedaj. V tej stari hiši smo nato živeli 14 let. Ko smo imeli že vse štiri otroke, je hiša postala premajhna. Začeli smo zidati novo, kar je trajalo tri leta. Končno smo si uredili stanovanje v novi hiši na cesti Neuquen 565, Villa Ballester, Buenos Aires. Oče Alojz se je leta 1962 preselil k svaku Tonetu Kastelicu v Ramos Mejia, kar je od nas oddaljeno 20 km. Zaradi oddaljenosti je prenehal hoditi na delo k nam, ampak je le še občasno prihajal na obisk. Umrl je kot drugi član družine 23. novembra 1980. Vse življenje je moral in tudi znal paziti na svoje zdravje. Na ta način je samo z enim očesom in ozdravljeno jetiko dočakal lepo starost 85 let.
Ko sem leta 1962 spet nadaljeval delo samostojno, je nastopilo pomanjkanje naročil in velika brezposelnost. Ker je moj bivši družbenik obdržal delavnico, sem moral vzeti v najem drugo, kjer sem nadaljeval z majhnimi inštalacijami. Od leta 1962 do 1964 je bilo zelo malo dela in še manj zaslužka. Končno se je leta 1964 začel graditi nov plinovod v Pico Truncado v provinci Santa Cruz na jugu Argentine, 2000 kilometrov od Buenos Airesa. Tukaj je bilo takrat največje argentinsko naftno polje. Plinovod je gradila italijanska družba SAIPEM.
Posrečilo se mi je dobiti delo za inštaliranje ogrevanja stanovanjskih hiš s plinom. Treba je bilo pripraviti ves material za prezračevanje in ogrevanje. Vsaka hiša je imela svojo inštalacijo in svoj aparat za ogrevanje s toplim zrakom. Gorivo je bil naftni plin. Montirat smo šli 25. maja 1964. Na montaži sem ostal celo zimo, ki je bila zelo mrzla in vetrovna, tako da je temperatura večkrat padla do 25 stopinj pod ničlo.
Delo sem dobil preko podjetja ARCOMET S. A., ki je imelo na skrbi celotno izgradnjo stanovanjskih hiš. Vsi pogodbeni izvajalci del smo spadali k temu podjetju, pri katerem smo imeli zavarovanje za nesreče pri delu in splošno zdravstveno pomoč za čas montaže. Žal sem po dobrih treh mesecih imel hudo smolo zaradi karambola na poti na delo. Zgodilo se je 18. avgusta 1964 ob 8. uri zjutraj, ko sem peljal svoje delavce na montažo. Na križišču v vasi Pico Truncado se je v moj avto zaletel tovornjak Ford 600. V tovornjaku so bili trije pijani inženirji, ki so celo noč krokali v gostilni. Ravno tisto noč je zapadlo okrog 30 centimetrov snega, kar je še pospešilo trčenje. Moj avto je bil zadet točno v sredino in ga je odbilo kakih 15 metrov po snegu. Vsi trije pijani inženirji so pobegnili in pustili tovornjak ter mene z ranjenimi delavci samega na cesti. Nekaj minut za tem je pripeljal mimo avto petrolejske družbe ASTRA, ki mi je pomagal prepeljati ranjence v bližnjo ambulanto, kjer so vsi dobili zdravniško pomoč. Težko ranjene je bilo treba prepeljati v Buenos Aires.
Nastopil je še drug problem, ker zaradi nesreče nisem mogel končati prevzetega dela. Zahteval sem, da mi zavarovalnica izplača odškodnino po pogodbi, ki jo je zagotavljalo podjetje ARCOMET. Postopek se je zavlekel. Medtem je podjetje ARCOMET propadlo in šlo v stečaj, tako nisem dobil nobene odškodnine. Začel se je sodnijski postopek. Svetovali so mi advokata, ki je bil Hrvat in je živel v Comodoro Rivadavia. Tudi tukaj sem imel smolo, ker je podjetje SADE, lastnik tovornjaka, ki me je zadel, imelo istega advokata. Firma SADE je advokata podkupila, da je moj sodnijski postopek zavlačeval in tako branil nje. Imel je vse moje podatke in je načrtno zadrževal mojo tožbo. Stalno sem ga prosil, naj tožbo pospeši, ker mora biti vložena najkasneje v enem letu po nesreči. Manjkalo je samo še en teden do konca leta od dneva nesreče, a nisem dobil še nobene novice iz pristojnega okrajnega sodišča v Puerto Deseado, 220 kilometrov južno od Pico Truncado.

Opis slike: Kovinarsko podjetje Tone Podržaj in sinovi, Buenos Aires 2008 – stroji, namenjeni za Madžarsko

Na srečo sem imel prijatelja Slovenca, gradbenika, ki je delal v Puerto Deseado in je bil osebni prijatelj tajnika sodišča. Preko njega sem dobil kopijo postopka. Da sem lahko nadaljeval tožbo, sem vzel drugega advokata v Buenos Airesu. Tožba je trajala šest let. Končno sem dobil samo povračilo stroškov za popravilo avtomobila, ki je bil poškodovan pri trčenju. Za poškodbe svojih delavcev nisem dobil nič in so šli vsi stroški, ki sem jih moral plačati, v moje breme. Avto sem dal popraviti v Comodoro Rivadavia. Popravljali so ga en mesec, da sem se spet lahko pripeljal domov v Buenos Aires.
Za delo pri nedokončanih inštalacijah nisem dobil nobenega plačila, vse sem izgubil. Dela v Pico Truncado nisem končal, ker je šlo podjetje ARCOMET v stečaj. Država je nato sklenila pogodbo s podjetjem, ki se je imenovalo ESUCO S. A., da dokonča delo, s katerim je prenehalo propadlo podjetje ARCOMET. A s tem podjetjem nisem hotel imeti stika, ker sem bil takrat v veliki denarni stiski in sem imel preveč problemov s tožbami zaradi že opisane avtomobilske nesreče.
Plinovod je imel več vmesnih postaj, kjer so bile naprave za prečrpavanje plina do Buenos Airesa. Z delom sem nadaljeval na štirih plinovodnih postajah v krajih: Garallalde, Dolavon, Puerto Madrin in Bahia Blanca. To delo sem dobil preko drugega podjetja, ki je bilo resno in mi je vse pošteno plačalo. Z nadaljevanjem dela pri plinovodu sem se spet postavil na noge. Delo sem dobival od različnih podjetij, tudi slovenskih, ki so bila v Argentini. Prišel je čas, ko sem moral misliti na svojo delavnico.

Opis slike: Tone Kastelic (1924) z ženo Angelico Podržaj (1934) pred cerkvijo San Nicolas

V začetku leta 1969 se mi je posrečilo kupiti lastno zemljišče s površino 1000 kvadratnih metrov. Takoj sem začel z zidanjem. Prvi del delavnice, pokrite s pocinkano pločevino, je obsegal 500 kvadratnih metrov in je bil ograjen z dva metra visokim zidom. To je bil velik korak. Bil sem gospodar na svoji zemlji. V novo delavnico smo se selili januarja leta 1970. V desetih letih sem delavnico na tem zemljišču povečal, tako da je bilo pokritih vseh 1000 kvadratnih metrov. A potrebe so bile vedno večje. Dokupili smo še štiri zemljišča, ki vsa mejijo na prvotno. Delavnico smo povečali tako, da ima sedaj pod streho nad tri tisoč kvadratnih metrov površine.
Opremljena je s šestimi žerjavi, ki delujejo po vsej dolžini in širini. Nosilnost žerjavov je: štirje po 5 ton, eden za 10 ton in eden za 16 ton.
Imamo tri stružnice: eno dolžine 1 meter, drugo 2 metra in tretjo dolžine 4 metre. So še stroji za rezanje, za krivljenje in za zvijanje pločevine. Opremljeni smo z najboljšimi varilnimi stroji, največ so severnoameriške znamke LINCOLN in tudi švedske ESAB.
Dobra oprema nam omogoča izdelovati najrazličnejše, zahtevne naprave. Dobivamo različna dela, predvsem od treh švicarskih podjetij: Bühler S. A. in Sulzer Brothers. Po večini so to naprave za poljedelstvo, za različna žita, sojo, sončnice in drugo. Naprave, ki jih izdelujemo po naročilu podjetja Bühler S. A., se izvažajo na primer v Brazilijo, Španijo, na Madžarsko, v Ukrajino, na Japonsko, Kitajsko, v Združene države in še drugam.
Tako se je razvijalo naše podjetje pod imenom Antonio Podržaj e Hijos S.R.L.

Družina Podržaj

Poročil sem se 14. novembra 1959 v Mendozi z Ančko Bajda. V najini družini so se rodili štirje otroci: Peter Anton, Miha Gregor, Ana Marija in Angela Gabrijela. Vsi otroci so hodili v ljudsko šolo v Colegio Santa Ana v Villa Ballesterju. Pri učenju so bili zelo pridni in so redno izdelovali vse letnike brez ponavljanja. Vsi so nadaljevali šolanje v srednji šoli.
Anamarija in Angelca sta ostali še v Colegio Santa Ana v Villa Ballesterju in obe dokončali srednjo šolo. Anamarija je diplomirala za učiteljico predšolske vzgoje. Takoj po končanem študiju je dobila službo kot vzgojiteljica v otroškem vrtcu.
Angela Gabrijela je diplomirala za tajnico z znanjem dveh jezikov (bilingue), španskega in angleškega. Službo je dobila v juridični pisarni. Delala je še v nemškem kemičnem podjetju kot tajnica. Dokler se ni poročila, je opravljala tajniške zadeve tudi v našem Podržajevem podjetju.
Tone in Miha sta obiskovala industrijsko šolo »La Salle«. Oba sta postala tehnika mehanike. Po končani srednji šoli sta se vpisala na univerzo Universidad Tecnologica v Haedo, Buenos Aires. Oba sta pridno študirala in diplomirala kot strojna inženirja (ingeniero mecanico). Tone je diplomiral 23. februarja 1990, Miha pa 18. decembra 1992. Študij se jima je malo zavlekel, ker sta že kot kratkohlačnika hodila pomagat meni v delavnico. Sicer pa jima je praktično delo v delavnici koristilo tako v obrtni šoli kot tudi na tehnološki fakulteti.

Opis slike: Anton in Miha Podržaj v konstrukcijskem biroju podjetja Tone Podržaj in sinovi

Da so vsi naši otroci doštudirali, je bilo potrebno veliko našega truda in dobre volje njih samih. Treba je bilo stalno opozarjati in prepričevati, da je študij nujno potreben za prihodnost. Največ zaslug za uspehe naših otrok ima zanesljivo moja žena Ančka, ki je skrbela za vzgojo in jih stalno spremljala ter spodbujala, da so redno izpolnjevali svoje šolske dolžnosti. Ženina skrb je bila, da so bili urejeni, da so dovolj zgodaj vstajali in niso zamujali v šolo. Za vse to smo hvaležni Bogu.
Zdaj so že vsi naši otroci poročeni in imajo vsak svojo družino in tudi svoje hiše.
Starejši sin Peter Anton je poročen z Vero Breznikar. Rodili so se jima štirje otroci: Saši, Mihaela, Toni in Katarina.
Drugi sin Miha Gregor je poročen z Lucijano Hribar. Imata štiri otroke: Majo, Andreja, Natalijo in Irino.
Anamarija je poročena z Markom Malovrhom. Imata sedem otrok: Cecilijo, Gabrielo, Marka, Anamarijo, Petra, Matija in Avguština.
Hčerka Angelca Gabrijela je poročena z Rokom Mikličem. Imata tri otroke: Tomaža, Martina in Santiaga.
Tako imamo kar 18 vnukov. Tudi vnuki se pridno učijo v argentinski in slovenski šoli. Vsi govorijo tudi slovensko. Za vse te darove sva z ženo Ančko hvaležna Bogu.
Kaj naj še napišem o našem življenju v Argentini? V celotnem času našega bivanja v Argentini so se gospodarske in politične razmere večkrat močno spremenile. Zamenjalo se je veliko vlad, kar je povzročalo gospodarske krize, ki jih je bilo treba na kakršenkoli način preživeti v upanju na boljšo prihodnost.
Vsi slovenski novonaseljenci, ki smo prišli iz raznih begunskih taborišč, smo imeli za seboj podobno zgodovino kot naša družina. Vsak je moral v novi deželi začeti na novo. Družile so nas prijateljske povezave, ki so v naši skupnosti ostale do danes. Prve medsebojne stike v novi deželi smo navezovali ob nedeljah pri slovenski sv. maši. Ta srečanja so bila za vse zelo pomembna. Vsak je pripovedoval o svojem življenju, o veselih in žalostnih dogodkih, pa tudi o težavah, ki jih ni bilo malo. Z močno voljo, delom in vztrajnostjo smo se kmalu vključili v življenje v novi argentinski deželi.