Avtor: Janko Maček
16. maja letos je Massimo Introvigne, ustanovitelj in direktor Centra za študij religij v Rimu, na spletni strani objavil razpravo Zakaj je Cerkev obsodila komunizem. Posegel je daleč nazaj v leto 1846, ko je papež Pij IX. z okrožnico Qui pluribus nastopil proti komunizmu. Najbolj natančno analizo komunizma s stališča katoliške Cerkve je leta 1937 podal papež Pij XI. v znani okrožnici Divini Redemptoris. O tej okrožnici je bilo v skoraj polstoletni dobi komunističnega totalitarizma in kasneje v dobi tranzicije tudi pri nas prelitega veliko črnila, saj so jo pogosto omenjali v zvezi s Cerkvijo na Slovenskem in še posebno s škofom Rožmanom kot »pobudnikom« slovenskega protikomunističnega odpora. Dober mesec pred objavo omenjene razprave je evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je obsodil tako nacizem in fašizem kot komunizem. Pri nas se o tej resoluciji še vedno krešejo mnenja, kajti nekateri menijo, da našega komunizma, ki naj bi bil bolj demokratičen kot drugi, ne moremo vzporejati s fašizmom in nacizmom. Ob vsem tem se nam zdi primerno in potrebno, da Introvignejevo razpravo v nekoliko skrajšani in poenostavljeni obliki posredujemo tudi našim bralcem.
Dvajsetletnica padca berlinskega zidu je, kot v začetku pove Introvigne, priložnost za razmislek o nauku katoliškega cerkvenega učiteljstva o komunizmu. Papež Pij XI. v okrožnici Divini Redemptoris omeni, da je Cerkev obsodila komunizem že leta 1846 z okrožnico Qui pluribus blaženega Pija IX. (1792–1878), dve leti pred objavo Komunističnega manifesta v letu 1848. Naj tu dodamo, da je samo nekaj let kasneje o komunizmu pisal in ga obsodil tudi naš Anton Martin Slomšek. Okrožnica Divini Redemptoris podaja zelo natančno analizo komunizma s stališča Katoliške cerkve. Izšla je leta 1937, samo pet dni po objavi okrožnice Mit brennender Sorge, s katero je Pij XI. obsodil nacionalsocializem. Značilno za okrožnico Mit brennender Sorge je tudi, da je izšla v nemščini v času, ko se je Hitler bližal višku svoje moči. Sicer je pa cerkvenih dokumentov o tem kar precej. Med novejšimi izstopata navodilo Kongregacije za nauk vere – tedaj jo je vodil kardinal Joseph Ratzinger – Libertatis nuntius iz leta 1984, ki govori o nekaterih vidikih »teologije osvoboditve«, in okrožnica Spe salvi Benedikta XVI. iz leta 2007 o marksizmu. Zakaj je Cerkev obsodila komunizem? Že okrožnica Divini Redemptoris opozarja, da je odgovor na to vprašanje: »Ker širi brezboštvo in ker preganja Cerkev« – nepopoln, Introvignejeva razprava pa odgovor razširi na šest točk, kot sledi.
1) Komunizem je globoko sprevržen (perverzen) sistem, po svoji naravi ateističen in usmerjen proti človeku.
Čeprav je danes skoraj moderno priznati komunizmu neko notranjo skladnost in sistemsko eleganco, ne smemo pozabiti bistvenega, da »je komunizem globoko sprevržen« (Divini R., 58), in to ne slučajno – zaradi zgodovinskih okoliščin, zaradi podlosti posameznikov. Krutost komunizma ni le prehoden pojav, ki navadno spremlja velike revolucije, ni osamljen primer splošne zagrenjenosti v času vojne, ampak popolnoma naravna posledica sistema (Divini R., 21).
Seveda, komunizem je brezbožen, je najbolj radikalna in skrajna oblika brezboštva: »Prvič v zgodovini smo priča premišljeno hotenemu in skrbno pripravljenemu boju človeka proti vsemu, kar je božjega. Komunizem je po svojem bistvu brezbožen in smatra vero kot opij za ljudstvo, saj verski principi, ki govorijo o življenju onkraj groba, proletarca odvračajo od občudovanja tuzemskega sovjetskega raja« (Divini R., 22).
Ko je uveljavljen popoln ateizem, sledi zanikanje osnovnih človekovih pravic. Doktrina, utemeljena na dialektičnem in zgodovinskem materializmu, trdi, da je edina realnost materija s svojimi silami in da so se od tu razvile rastline, živali, človek. Zato je tudi človeška družba le pojav materije, ki se razvija in v večnem nasprotju sil neizogibno teži h končni sintezi – brezrazredni družbi. V taki doktrini seveda ni prostora za Boga, ni razlike med duhom in materijo, med dušo in telesom. S smrtjo je vsega konec. Glede na dialektični vidik svojega materializma komunisti verjamejo, da je mogoče pospešiti konflikt, ki svet žene h končni sintezi, zato si prizadevajo zaostriti razmerja med posameznimi družbenimi razredi in razredni boj s svojim sovraštvom dobi vidik križarske vojske za napredek človeštva, na drugi strani pa je treba uničiti vse sile, ki bi kakorkoli skušale nasprotovati temu sistematičnemu nasilju. Komunizem človeka oropa njegove svobode in moralnih načel, vzame človeški osebi dostojanstvo in moralne zadržke proti širjenju zla (Divini R., 9-10).
Opis slike: Ali je bilo mogoče reči še kaj drugega?
Oba elementa: ateizem in negacija človeške osebe, njene svobode in pravic, sta glavna v zamisli marksizma. Res, da je marksizem te ali one partije ali misleca nekoliko različen od »najbolj krutega barbarstva« (Divini R., 21), do katerega je prišlo povsod, kjer je komunizem prišel na oblast. »Res, da je marksistična misel že od svojih začetkov – še posebno pa v zadnjih letih, imela različne struje, vendar pa so vse ostale povezane s temeljnimi tezami marksizma, ki so nezdružljive s krščanskim pojmovanjem človeka in družbe (Libertatis nuntius, 8).
2) Komunizem je celota: ni mogoče ločiti zgodovinskega materializma od dialektičnega materializma.
Čeprav pater Boff, utemeljitelj »teologije osvoboditve«, v samokritičnem članku iz leta 2007 prizna, da je ta teologija svoje dosledne pospeševalce pripeljala v ateizem, je dejstvo, da je večina katoliških somišljenikov marksizma ateizem odklanjala. Trdili so, da bodo iz marksizma odstranili brezbožno filozofijo – dialektični materializem, sprejeli pa historični materializem, to je ekonomsko in socialno analizo. Verjeli so, da se bodo tako izognili negativnim posledicam, ki so se običajno pojavile v komunističnih režimih. Toda kot piše papež Pavel VI. v apostolskem pismu Octogesima adveniens leta 1971, ni mogoče ločiti zgodovinskega in dialektičnega materializma, analize in ideologije: »Bilo bi nevarno prezreti tesno zvezo, ki to dvoje združuje, sprejeti marksistično analizo in zamižati pred njeno povezavo z ideologijo«. (Octogesima a., 34)
Kongregacija za nauk vere pa o tem – v jeziku, značilnem za kardinala Ratzingerja – takole piše: Marxova misel oblikuje splošen pojem, ki združuje razna opazovanja in analize v filozofsko – ideološko strukturo in jim hkrati določa pomen. Tako postane ločitev raznorodnih elementov, ki sestavljajo to epistemološko (spoznavno) mešanico, nemogoča, in ko mislijo, da sprejemajo samo analizo, so že pritegnjeni k filozofiji oziroma ideologiji. (Libertatis nuntius, 6)
3) Tudi zgodovinski materializem, domnevno ločen od dialektičnega materializma, ni recept za pravičnost, ampak za zatiranje in sramoto.
Katoliška cerkev proti ateizmu ne brani samo religije, ampak oznanja tudi socialni nauk, ki je integralni del njenega učenja, po katerem je komunizem – tudi če spregledamo njegov ateizem – glede na ekonomske in socialne vidike vzorec zatiranja in bede.
Benedikt XVI. opozarja, da to, kar se je zgodilo v komunističnih deželah, ni rezultat slabe interpretacije marksizma. Nasprotno, prav to razkrije njegovo temeljno zmoto, ki preprosto predpostavlja, da bo z razlastitvijo gospodujočega razreda in s podružbljanjem proizvajalnih sredstev uresničen Novi Jeruzalem, ko bodo izginila vsa protislovja, ko bosta človek in svet v harmoniji, ko bo vse v znamenju poštenega napredka, ki bo skupen vsem in bodo vsi želeli vse najboljše drug drugemu. Lenin je po revoluciji moral ugotoviti, da v Marxovih spisih ni nobenega navodila, kako naprej. Govoril je o prehodni dobi diktature proletariata, ki je nujna, bo pa kasneje sama od sebe prenehala. To »prehodno dobo« prav dobro poznamo in tudi vemo, kako se je potem nadaljevala in pustila za seboj brezupno razdejanje. (Spe salvi, 21) Kongregacija za nauk vere je leta 1984 zapisala: »Milijoni naših sodobnikov si legitimno prizadevajo, da bi si povrnili temeljno svobodo, ki so jim jo odvzeli totalitarni in brezbožni režimi, ko so se v imenu osvoboditve človeka na revolucionaren in nasilen način polastili oblasti. Te sramote našega časa ni mogoče spregledati: prav s pretvezo, da jim prinašajo svobodo, držijo cele narode v suženjstvu, nevrednem človeka.« (Libertatis nuntius, 10)
Opis slike: Na cvetno nedeljo leta 1968 pred cerkvijo Sv. Terezije v Vilni – Katoličani protestirajo proti komunističnemu »duhovnemu genocidu«
Seveda, Marx bi povedal, da je kot prehodna doba nujna diktatura proletariata, imenovana socialistična družba, za katero je značilna velika razmahnjenost države, ki pa kasneje postane novi svet, komunistična družba, kjer se Država postopno umakne. Benedikt XVI. ob tem poudarja naslednje: Marx za novi svet ni postavil potrebne ureditve, saj zanjo ni čutil potrebe. Pravzaprav je to logična posledica njegovega razmišljanja. Pozabil je na človeka in njegovo svobodo, pozabil, da človek vedno ostane človek. (Spe salvi, 21) Sedaj, po skoraj sto letih komunističnih režimov to »prehodno dobo« zelo dobro poznamo in vemo, da nikakor ni prehodna. Komunistične družbe brez Države nikoli ni bilo in neprestano odmikajoči se cilj vara sužnje in jih zadržuje v suženjstvu, nevrednem človeka.
Avtor slike: Iz
Opis slike: Pogrebni sprevod Jaroslava Kiklja na ljubljanskih Žalah 22. marca 1942 Iz knjige Jaroslav Kikelj, Pričevalec vere in veselja, str. 261
4) Komunizem ni nastal v plemenitem boju proti krivici, ampak zaradi moralne in ideološke napake.
Pogosto slišimo, da naj bi bil v komunizmu pozitiven vsaj boj proti izkoriščanju in revščini. Znana je ugotovitev cerkvenega učiteljstva, da je zgodovinsko dokazano, da komunizem nikjer ni rešil problema revščine, ampak ga je še poslabšal. Skozi optiko razrednega boja pride samo po sebi do zanikanja transcendenčne razlike med dobrim in zlom. Kjer ni več morale, se razrastejo napake. In napake ne rešujejo resničnih problemov revežev, pač pa jih izkoriščajo. Komunistični zgodovinar in kasneje ekskomunist Arthur Rosenberg je o tem korektno povedal sledeče: »Marx ni izhajal iz proletariata, njegovih potreb in njegovega trpljenja, iz potrebe po njegovi osvoboditvi, da bi potem kot edino njegovo rešitev našel Revolucijo, ampak je izbral popolnoma drugačno pot: pri iskanju možnosti za Revolucijo, je odkril proletariat.« (Zgodovina boljševizma, it. prevod, Sansoni, Firenze 1969, str. 3)
Pij XI. opozarja, kako komunizem z lažnimi obljubami pravičnosti, enakosti in bratstva zapeljuje množice, posebno v sedanjem času, ko nepravilna delitev materialnih dobrin prinaša veliko bedo. Le redki so spoznali resnično bistvo komunizma, pač pa je večina podlegla skušnjavi spretno nastavljenih lažnih obljub. S pretvezo, da bodo izboljšali razmere delavskega razreda, preprečili zlorabo dosežkov liberalne demokracije in dosegli enakomernejšo delitev imetja, kar so popolnoma legitimni cilji, jim v času ekonomske krize uspe pritegniti tudi tiste sloje, ki v principu odklanjajo vsak materializem in vsak terorizem. (Divini R., 15)
5) Komunizem je samo ena od etap daljše revolucionarne poti.
Izredna sinoda evropskih škofov leta 1991 v izjavi Bodimo Kristusove priče poudarja glede na dogodke v letu 1989, da padec komunizma zahteva razmislek o celotnem kulturnem in socialnopolitičnem razvoju evropskega humanizma, ki je zaznamovan z ateizmom (ne samo zaradi marksizma), in z dejanji (bolj kot s principi) kaže, da ni mogoče ločiti božje od človeškega. Na komunizem ne moremo gledati izolirano. Že Divini Redemptoris ugotavlja, da ga ni mogoče razumeti brez predhodnega liberalizma razsvetljencev, ki je že desetletja, če ne kar stoletja pospeševal laicizem. Torej se ne moremo čuditi, če se v splošno razkristjanjenem svetu pojavi komunistična zmota.
Na posebno izrazit način je Benedikt XVI. 12. septembra 2006 v predavanju v Regensburgu in v encikliki Spe salvi leta 2007 predstavil komunizem kot rušitelja evropske in zahodne zgradbe, zgrajene z velikim trudom na harmoniji med vero in razumom, med judovskim in krščanskim razodetjem ter grško filozofijo. Razprava v Regensburgu govori o treh postopnih dehelenizacijah, ki so se pokazale v nasprotovanju grškemu jeziku in stilu, predvsem pa o ravnotežju med vero in razumom, ki ga je krščanski srednji vek po srečanju z Grčijo vzpostavil najprej proti doktrini Martina Lutra, nato proti racionalistom in scientistom ter končno proti marksizmu. V okrožnici Spe salvi so ta obdobja opisana glede na Lutra in na razvoj scientizma od Francisa Bacona do razsvetljenstva francoske revolucije in nazadnje komunizma.
Propad komunizma je dejansko odkril ta proces, ki ga protirevolucionarna šola označuje kot prvo, drugo in tretjo revolucijo. »Revolucija je celota,« kot pove tolikokrat omenjena izjava francoskega politika G. Clemenceauja (1841-1929), in njenega predstavnika komunizma ni mogoče razumeti brez upoštevanja nje same.
6) Glede na prejšnje faze revolucionarnega procesa je komunizem popolnejši in zato po obsegu in nasilju nevarnejši.
V teku stoletij so si sledili prevrati drug za drugim do nedavnih revolucij našega časa. (Divini R., 2) Vsaka revolucija, vsak napad na sintezo vere in razuma, vsaka dehelenizacija je nevarnejša od prejšnje in so tudi njene posledice težje. Komunizem kot tretja faza revolucionarnega procesa nosi v sebi vse napake predhodnih dveh in jih še poglablja. Protestantski fideizem, razsvetljenski laicizem in komunizem zaslužijo enako obsodbo in so tudi tako obsojeni. Socialni nauk neprestano spodbuja k idealu integralno katoliškega stališča, ki ne more biti kompromitirano z nobeno fazo revolucionarnega procesa.
Seveda pa pride v posebnih okoliščinah do razlike med tremi revolucionarnimi fazami. Na primer: zaradi nevarnosti pred komunizmom in socializmom je prišlo do povezave med katoličani in protestanti ter celo liberalci in obsodba »teologije osvoboditve« v Libertatis nuntius je bila izrecno naperjena proti zvezi katoličanov in komunistov, ki so nasprotovali liberalcem. To nikakor ne more biti hvala liberalizma, ki je v marsikaterem pogledu nesprejemljiv, kar pa ne spremeni dejstva, da komunizem kot zadnja faza po razsežnosti in nasilnosti prekaša zmote in strahote prejšnjih faz.