Avtor: Janko Maček

V letošnjem novembru smo na naši televiziji kar dva nedeljska večera lahko spremljali razgovor z uglednim angleškim zgodovinarjem in pisateljem. Najprej je bil na vrsti profesor Orlando Figes; pred kratkim je izšel slovenski prevod njegove knjige Šepetalci, kjer je iz stotin izjav žrtev sestavil mozaik trpljenja milijonov Rusov v času Stalinove tiranije. Eno ali dve nedelji kasneje pa so nam predstavili grofa Nikolaia Tolstoya, ki je pri nas že znan kot raziskovalec angleške prevare ob vračanju slovenskih domobrancev v maju 1945. Oba sta v svoji razpravi poudarila, kako važna so pri njunih raziskavah poleg arhivskih virov tudi neposredna ustna pričevanja žrtev.
Koliko poljanske Sore je že preteklo mimo Loga, kjer še vedno stoji kovačeva domačija, od koder so partizani 14. oktobra 1941 odpeljali v smrt Matevža Krmelja, pa se še nihče ni odločil, da bi zapisal njegovo zgodbo. Bilo je pač določeno, da jo neizprosni čas izbriše iz ljudskega spomina. Celo kovačevi otroci, ki so jim dogodki okrog očetove smrti vtisnili močan pečat, so jo morda nekoliko pozabili. Ali ni prav, da jo z njihovo pomočjo iztrgamo iz pozabe?!

Poljanska dolina v prvih mesecih okupacije

Ko smo se odločili, da za 75. številko ZAVEZE za rubriko KAKO SE JE ZAČELO pripravimo zgodbo o Matevžu Krmelju, kovaču z Loga pri Poljanah, smo se spomnili na sestavek Poljanska vojna kronika izpod peresa dr. Tineta Velikonje, kjer nastopa Polde Krmelj iz zaselka Smoldno nad Poljanami. Seveda pomislimo na morebitno sorodstveno zvezo med Krmelji iz Smoldna in onimi z Loga. Ko sežemo po 6. zvezku Enciklopedije Slovenije, ki naj bi nam razkril relacije poljanskih Krmeljev, pa stopi pred nas še tretji Krmelj: Maks Krmelj, Matija ali Krivar. Vidimo, da je bil rojen leta 1910, torej je bil v začetku okupacije star dobrih trideset let. Pred drugo svetovno vojno je bil priložnostni delavec, čebelar, kmet in morda še kaj. Kot piše ES je bil že poleti 1941 med organizatorji upora proti okupatorju, od oktobra 1941 sekretar škofjeloške partije, udeleženec decembrske vstaje, kasneje na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljen v SNOO in Avnoj itn. Po vojni je skoraj 20 let vodil Glavno zadružno zvezo Slovenije in še bi lahko naštevali. Nas seveda predvsem zanima, ali je bila kaka povezava med njim in kovačem Matevžem z Loga. Od domačinov zvemo, da nista bila sorodnika, glede na vse naštete in nenaštete funkcije si pa težko predstavljamo, da bi se kovačeva »likvidacija« zgodila brez njegove vednosti.
Seveda naš namen ni ugotavljati, ali je Krivar vedel za enega prvih političnih umorov v dolini, ampak vsaj malo predstaviti tokove, ki so vznemirili dolino pred začetkom poljanske vstaje, in njihove spodbujevalce. Naj bralca v zvezi s tem spomnimo na dogodek, ki se je zgodil pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko in smo ga opisali v 55. številki Zaveze. Februarja 1941 je prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu Jože Švelc, ki je pred tem nekaj let deloval kot izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Leta 1940 so ga Francozi osumili, da špijonira za Nemce, in ga internirali v taborišču, kjer so bili zaprti tudi španski borci iz Slovenije. Zaradi bližine Maginotove linije so taborišče kmalu razpustili in Švelc se je skupaj s španskimi borci vrnil v domovino. Iz nepojasnjenega vzroka ga Nemci niso pregnali in kasneje je celo dobil dovoljenje za bivanje in delo pri Sv. Lenartu. V juliju 1941 so ga prvič obiskali partizani. Lepega poletnega večera so potrkali na vrata župnišča in prosili, da bi jim pokazal najkrajšo pot v Poljansko dolino. Stopil je k njim in jim vse razložil. Ob tem se je spomnil francoskega taborišča in nenadoma se mu je zazdelo, da so mu njihovi obrazi in besede že znani. Morda je bil med njimi celo Stane Žagar, član centralnega komiteja slovenske partije, ki je že zgodaj prišel na Gorenjsko. (Zaveza 55, str. 18 in 20) Torej je Partija od vsega začetka trdno držala vse niti v svojih rokah.
Pa povejmo še nekaj o Poldetu Krmelju, ki tudi ni bil sorodnik Matevža Krmelja, in njegovem dnevniku. Rojen je bil leta 1912 na Podborštarjevi kmetiji v Smoldnem pri Poljanah. Oče je padel v prvi svetovni vojni in ostala je mati s tremi otroki: starejši Janez se je priženil drugam, tudi sestra se je poročila in tako so ostali na kmetiji le mati, sin Polde in daljni sorodnik Jože, ki je pomagal pri delu. Polde je bil odprte glave in bi rad šel študirat, pa ni bilo možnosti in je zagospodaril doma. Opravil je neki zadružni tečaj, sodeloval pri prosveti v Poljanah in nekateri so v njem že videli bodočega poljanskega župana. Že leta 1941 se je udeležil nekega sestanka, ki ga je vodil Maks Krmelj, in spoznal domače komuniste. Menda je že tedaj pokazal, da se v marsičem z njimi ne strinja. Zaradi njegovega ugleda pri ljudeh, so mu dolgo prizanašali, 14. julija 1943 pa so ga vendarle odpeljali v gozd in ubili.

Opis slike: Predvojna župnijska cerkev v Poljanah – Partizani so jo leta 1944 poškodovali, v petdesetih letih pa je bila odstranjena, češ da zastira pogled na hribe

Kronika, ki jo je Polde Krmelj pisal od začetka okupacije do svoje smrti, je nekoliko suhoparna, vendar dragocena za vpogled v razmere tistega časa. Poglejmo samo nekaj odlomkov. »Z začetkom vojne s Sovjetsko Rusijo 22.6.1941 se preobrnejo komunisti – doslej na splošno nemčurji – v največje sovražnike Nemcev. Ustanavljajo se osvobodilne fronte in partizanske edinice. Začenjajo in ponavljajo se partizanski udari na Nemce in nemčurje, kar pa vse povzroča le zlo prebivalstvu. 14. oktobra zvečer izgine kovač Krmelj Matevž iz Loga. O njem ni več sledu. Iz oddaljenejših krajev prihajajo podobne vesti. Nemci izvajajo represalije nad prebivalstvom …
Okrog 10. decembra preiskava pri Narigarju v Bukovem vrhu. Domači sin ustreli s puško na nemškega vojaka. 12. dec. požgo zato Narigarjeve tri bajte. Ljudje so pobegnili. Ob istem času pade v Rovtu pri Sv. Lenartu 45 Nemcev napadenih iz zasede. Vojaške straže se vsled teh dogodkov v dolini ojačujejo. 17. dec. pa naenkrat povedo, da so za dva dni odšli sploh vsi nemški orožniki in vojaki iz Poljan, menda stražit gauleiterja, ki je prišel v Loko.
18. dec., partizanski vlom v poljansko župnišče (žandarmerija). Odnešene baje vse vredne in pomembne stvari. Obenem vlom v zadrugo - vzeta pšenica, pobrana od kmetov za Nemce in par sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih. Nemške straže se vsled tega pojačane vrnejo, kar vzbuja strah. 22. dec. pripeljejo avtomobili topove in novo vojaštvo. Ljudje se boje.
Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta klic gre od ust do ust. Posreči se komunističnim agitatorjem, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoro vse mlajše moške. Dnevi pred božičem so minuli v težkem pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj strašnega.
Na sveti dan okrog pol devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti. Razvila se je prava bitka. To je trajalo neprenehoma cel dan – na praznik miru. V večernem mraku se oglase tudi topovi. Z nočjo vse utihne. Izgleda, da se partizani umikajo v hribe …. Po praznikih preiskave po hribih južno od Poljan in številne aretacije. Pri Jakobu v Valterskem vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo. Najbrž so imeli tam zatočišče partizani. Pri Brodarju v Vinharjah, kjer so ščitili partizane, so gospodarja in sina zaprli, ostali so se razbežali, na domačiji pa so ljudje – hijene – vse oropali. Na Visokem, ki je zaplenjeno, so Nemci pobrali vse dragocenosti in vse boljše stvari …
Po praznikih se ljudje vračajo domov iz partizanske vojske razočarani. Jeze se na one, ki so jih v to zapeljali in jih spravili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo nekateri morda tudi nočejo vrniti. Cerkev so o božiču zaprli in do nadaljnega molitve odpadejo. Utihnili so zvonovi in tudi ura je obstala. Vse je mrtvo in žalostno.« (Zaveza 17, str. 20 in 21)
V nadaljevanju Polde Krmelj piše o težkih posledicah vstaje, nekaj malega tudi o Dražgošah. Ker naj bi bil tole samo uvod v zgodbo Krmeljevih z Loga, bomo tu navedli le še Poldetov zapis o najdbi groba očeta Matevža: »24.3.(1942) Za Kovskim vrhom so dobili na pol zakopanega kovača Matevža Krmelja iz Loga, ki so ga partizani ugrabili 14.10. minulega leta in nato ubili.« Več o tem bo seveda povedala naša zgodba.

Družina Matevža Krmelja z Loga

Matevž Krmelj je bil rojen leta 1899 v Hotovlji pri Poljanah. Njegov oče je prišel tja s Planine v takratni občini Št. Jošt nad Vrhniko. Matevž se je pri očetu izučil kovaške obrti. Ko je bil skoraj še otrok, je umrla mama in oče se je ponovno poročil. To pa je zrahljajo odnose med očetom in sinom, ki se potem v Hotovlji ni več dobro počutil. Za življenjsko sopotnico si je Matevž izbral Ano Košir z Loga v Poljanski dolini. Mlada zakonca sta nekaj let preživela v Žužemberku, kjer je Matevž delal kot kovač in hkrati izpopolnjeval svoje znanje. Na očetovo prigovarjanje se je mlada družina vrnila v Poljansko dolino, vendar je Matevž pri očetu iz že omenjenih razlogov le malo časa zdržal. Kupil je opuščen mlin na Logu in v njem uredil delavnico in skromno stanovanje za družino. V ožji in širši okolici je kmalu postal znan kot odličen izdelovalec sekir in drugega gozdarskega orodja.

Opis slike: Stoji Ana Košir, poročena Krmelj, in njena prijateljica

Vse delavnike je od zgodnjega jutra do večera garal v svoji kovačiji. Pri delu sta mu pomagala pomočnik Martin in vajenec, ob posebnih delih pa je poklical tudi ženo, ki je morala tedaj prekiniti vsakdanja opravila v kuhinji ali pri otrocih. Bila je navajena poprijeti in ni bila zato prav nič slabe volje, saj je vedela, da je od njihove obrti odvisno blagostanje družine. Leto ali dve pred začetkom druge svetovne vojne, je Matevž dokončal gradnjo nove hiše, ki je bila tedaj ena najmodernejših v dolini. Preuredil je tudi delavnico in izkoristil vodno energijo, ki je bila na razpolago od nekdanjega mlina. Kupil si je celo motor in marsikdo ni mogel skriti zavisti, ko ga je videl, kako se je v nedeljo peljal z ženo k maši v Poljane. Na splošno so bili sosedje in drugi iz bližnje okolice do njega kritični, saj so ga imeli za priseljenca, predvsem pa jih je motil njegov hitri napredek, čeprav so vedeli, da ga je dosegel s svojo sposobnostjo in garaško pridnostjo. Tudi pri prodaji svojih izdelkov je bil Matevž napreden. Vedel je, da kljub dobri kvaliteti ne more čakati, da bodo kupci prišli k njemu, ampak mora on k njim. Krmeljevi so svoje sekire in drugo orodje prodajali v trgovinah in po sejmih, po bližnjih zaselkih in vaseh pa so ga raznašali kar domači otroci. Ko so prišli iz šole, jih je večkrat doma že čakal košek z nelahkim tovorom; treba ga je bilo zadeti na rame in se odpraviti do kmetij na Gabrški Gori in drugod po prostranih pobočjih Poljanske doline.
Omenili smo, da so sosedje in sovaščani Matevžu zavidali njegov uspeh pri delu. Tudi to, da je bil zgovoren in neposreden v besedi ter je včasih temu ali onemu povedal kako bolečo resnico, jim ni bilo všeč. V razgovoru se je namreč hitro razvnel in potem ni izbiral besed. Morda bi lahko rekli, da je trdo kovaško delo nekoliko vplivalo na njegov značaj. Železa ali jekla, ki ga je vzel v roke, da bi iz njega nekaj naredil, ni mogel le otipavati, ampak je bilo treba po njem tudi krepko udariti. Ko je ob nedeljah in praznikih za kako urico rad šel v vaško gostilno, je bila mati vedno v skrbeh, da bo komu kaj preveč rekel. O tem govorimo zato, ker je kasneje verjetno pripomoglo, da so ga nosilci novega družbenega reda med prvimi obsodili na smrt.
Seveda pa je bil Matevž tudi družinski oče, čeprav je res, da je za nego in vzgojo otrok v glavnem skrbela mati. Deset jih je prijokalo na svet, vendar so štiri že zgodaj pobrale otroške bolezni, šest pa jih je odraslo. Naj jih naštejemo: Marija, rojena 1924, Ivanka 1927, Vida 1931, Matevž 1932, Valentin 1934 in Marjana 1935. Danes so živi le še štirje, saj sta Ivanka in Marjana leta 1998 umrli. Kaj lahko povemo o njihovem otroštvu? V materialnem pogledu so bili dobro preskrbljeni. Gotovo so pogrešali, da bi jih oče, ki so ga navadno občudovali od daleč, kako spretno udarja s težkim kladivom po žarečem železu, večkrat vzel v naročje in da bi bila mati, ki se ji je vedno nekam mudilo, večkrat z njimi, da bi se kdaj tudi igrala z njimi. V šolo so hodili v Poljane. Bili so dovolj bistri, da jim ni delala težav. Ko se spominjajo, kako so prodajali sekire in motike po Gabrški Gori, niso prav nič zagrenjeni, saj so bili vajeni ubogati starše in tudi razumeli so, da jima s tem pomagajo pri težkem delu. Zdi se, da so pri njih vtisi, ki so jih doživeli ob očetovi smrti in kasnejšem preganjanju, tako močni, da so skoraj zabrisali občutke brezskrbnih mladih let. Dogodki okrog očetove smrti in trpljenje, ki je družino spremljalo potem, so vsakega posebej, vsakega na svoj način zaznamovali do konca življenja. Vendar o tem v naslednjih poglavjih.

Opis slike: Z desne Ana in Matevž Krmelj kmalu po poroki

Revolucija poseže v Krmeljevo družino

Po aprilu 1941 se delovni utrip v Krmeljevi hiši ni bistveno spremenil. Oče Matevž je bil zadovoljen, da so se za njegove izdelke zanimali tudi nemški vojaki, ki so odhajali domov na dopust. Ko je proti koncu poletja 1941 opazil, da so nekateri sovaščani, ki so bili prve mesece okupacije navdušeni za Nemce, naenkrat spremenili mišljenje in tudi njega postrani gledali, ko je trgoval z Nemci, si je mislil, da pač ne razumejo, da mora on delati in prodajati. Njemu vsaka prodaja pride prav, Nemčija pa zaradi tistih nekaj njegovih sekir ne bo niti zmagala niti propadla. Še na misel mu ni prišlo, da bi mu zaradi tega pretila kaka nevarnost.

Opis slike: Z desne sedita Ana in Matevž Krmelj na poroki Aninega brata

14. oktobra 1941 zvečer je nepričakovano pobutalo po vratih Krmeljeve hiše. Oče, mati in otroci razen Marije, ki je bila na obisku pri prijateljici, so bili doma. Vstopilo je nekaj zakrinkanih in oboroženih moških. Domači so kljub maskam kmalu ugotovili, da nočne obiskovalce vodi mož očetove sestrične, kasneje znan kot partizan Rok, in tudi nekatere druge so prepoznali. Mater in otroke so zastražili v kuhinji, očeta pa takoj zvezali in odšli z njim v hišo, kjer je imel pisalno mizo. Pobrali so ves denar, nato očetu zavezali še usta in ga odvedli v noč. Pred odhodom so z zunanje strani pozaklenili več vrat, ključe pa na vrtu za hišo zagrebli v zemljo; ko je mati naslednjo pomlad prekopavala vrt, jih je našla. Mati in otroci so celo noč preždeli v kuhinji in šele zjutraj je mati priklicala soseda, da je prinesel lestev, po kateri so se potem skozi okno rešili iz »zapora«.

Opis slike: Krmeljevi pred svojim domom na Logu

Ko je mati poizvedovala za očetom, je sovaščan, ki je bil v začetku okupacije navdušen za Nemce, govoril, da je oče partizanom ušel in se umaknil na Koroško. Nekdo je vedel, da oče kuje v Šentjoštu. Ta izgovor je bil kar primeren, saj je bil Šentjošt na italijanski strani in je bilo razmeroma malo možnosti, da bo šel kdo tja pogledat. Kasneje, ko se je že vedelo, da je oče mrtev, so govorili, da so ga tisto noč odpeljali v Delnice, ki so bile res znane kot partizanski center in so jim nekateri rekli mala Moskva. Med zasliševanjem naj bi jim Matevž pobegnil, toda pri Kovskem vrhu so ga ujeli in ustrelili. Po neki verziji so ga zakopali živega, mu potem z motiko ali krampom razbili glavo, nato pa pokrili z rušo. Kako je bilo v resnici? Zelo verjetno je, da so ga od doma gnali do Visokega, tam skrenili v grapo, ga pri Kovskem vrhu umorili in zelo površno zagrebli. 26. marca 1942 je materin sorodnik, ki je pri Kožuhu na Kovskem vrhu služil za hlapca, prišel povedat, da so tam blizu našli truplo; naj pridejo pogledat, če je očetovo. Mati in desetletni sin Matevž sta odšla tja. Čeprav je bilo truplo že precej razpadeno, je mati po steklenem očesu prepoznala očeta. Prepeljali so ga v Poljane in pokopali na farnem pokopališču. Skoraj neverjetno se sliši, da je bilo pogrebcev zelo malo, ker je OF prepovedala udeležbo. Od domačih je bila na pogrebu samo mati. Tak vpliv je imela OF oziroma partija v tistem času v dolini, kljub temu da je decembrska vstaja pustila za seboj hude posledice.
Za Krmeljevo družino pa z očetovim pogrebom še ni bilo konec trpljenja, pravzaprav je bil to šele začetek. Kljub temu, da so ji le redki sovaščani bili pripravljeni pomagati, je mati poskrbela, da se kovaštvo ni ustavilo. Pomočnik Martin je delal naprej, ona pa je hodila v Škofjo Loko po nakazila za material, s katerimi so si pomagali tudi drugi obrtniki v dolini. Zaradi njenih kar pogostih poti v Loko, so partizani posumili, da nosi Nemcem poročila. Padla je odločitev, da je treba tudi njo »likvidirati«. Ko so jo leta 1943 prvič prišli iskat, se jim je skrila v hiši pod posteljo. Imela je srečo, da je bila tam tudi velika kartonska škatla, za katero se je stisnila in je niso zapazili. Zapretili so, da se jim drugič ne bo izmuznila, in odšli. Ne vemo natanko, kdaj so do golega ostrigli Ivanko, ki je bila po značaju precej podobna očetu. Tudi njim ni prizanesla, čeprav se jih je bala. Bili so besni, ko jih je vprašala, koliko je dolžna za striženje. Takoj naslednje jutro je Ivanka odšla na Koroško in ostala kot služkinja pri neki družini. Ko so leta 1944 Krmeljevi odšli v Škofjo Loko, se je tudi Ivanka vrnila k domačim.

Opis slike: Leto 1940 – Nova hiša in delavnica

Septembra 1944 so mamo iskali drugič. Bilo je seveda zvečer in 12-letna Vida je šla odpirat, mati pa je medtem skozi stranska vrata zbežala iz hiše in se skrila pod vodna korita, ki so bila tam še od starega mlina. Iskali so jo po hiši in okrog nje. Ker so iz neznanega vzroka vmes tudi streljali, so otroci mislili, da so streli namenjeni materi, mati pa je v tistem hladnem in vlažnem skrivališču trepetala za otroke. Med preiskavo so partizani seveda polnili svoje nahrbtnike s hrano in drugim, kar jim je prišlo pod roke. Zjutraj po tem dogodku je mati odšla v Škofjo Loko. Ko se pozno popoldne še ni vrnila, so otroci nameravali oditi k tetam na drugem koncu vasi, toda prestregel jih je sosed in pregovoril, da so ostali doma. Noč je bila mirna in naslednja prav tako. Ko mame tudi tretji dan še ni bilo, otroci niso več vzdržali in so šli prenočit k tetam. Zjutraj so našli glavna vrata domače hiše na stežaj odprta, na pragu nekaj praznih steklenic, v hiši pa vse razmetano in izropano. Ta dan je mama le prišla z njo pa domobranci, ki sta jih vodila Vencelj Dolenc in Stanko Kovač. Na voz so naložili nekaj nujnih potrebščin, kolikor so jih v izropani hiši še našli, potem pa vsi skupaj odšli v mesto. Krmeljevi so nekaj časa stanovali pri Balantaču na Spodnjem trgu, nato pa pri Andrejkovih v Karlovcu. S čim so se preživljali v času bivanja v Škofji Loki? Mati je klekljala in tudi otroci so ji že pomagali. Vida je bila v tem času nekaj mesecev pri teti v Podgori. Tako je bila materi odvzeta skrb za ena lačna usta. Kasneje je mati Vido pošiljala služit za pesterno. Ko se danes tega spominja, pravi, da so bili njeni »delodajalci« večinoma dobri z njo, vendar ji to ni zmanjšalo domotožja, ki jo je mučilo. Želela je biti pri mami, sestrah in bratih.

Opis slike: Leto 1950 – Z leve Ivanka, Marija in Vida

Konec vojne Krmeljevim ni prinesel rešitve

Ko so se v začetku maja 1945 škofjeloški domobranci in tisti, ki so se nameravali umakniti z njimi, pripravljali za odhod na Koroško, so tudi Krmeljevi že naložili svojo prtljago na voz, potem pa v zmedi ni bilo obljubljenega voznika in so ostali v stanovanju v Škofji Loki. Le Ivanka, ki je po onem striženju imela poseben strah pred partizani, je z nekimi prijatelji odšla na pot; bili so med zadnjimi begunci pri Ljubelju in doživeli hud partizanski napad. Ivanka je bila tedaj v veliki nevarnosti, vendar se ji je uspelo rešiti in vrniti v Škofjo Loko.
Ko se je evforija zmagovalcev nekoliko umirila, je mati šla na Log, da bi videla, kako je z domačijo, in poizvedela glede vrnitve. Domača hiša je bila popolnoma izropana, vrata in okna razbita, orodje iz kovačije pobrano. Možakar, ki je bil aprila 1941 na Logu med najbolj navdušenimi za Nemce, je bil sedaj glavni predstavnik nove oblasti. Na materino vprašanje, ali se lahko vrnejo, so ji domačini odgovorili: »Vaša domačija je sedaj last naroda in nimate tukaj kaj iskati.« Mati je sklonila glavo in se vrnila v Škofjo Loko. Bila je trdno odločena, da ne bo odnehala, ampak dosegla, da se vrnejo domov v izropano in razbito domačo hišo. Kar nekaj časa je trajalo, da je septembra 1945 končno prišla do nekdanjega znanca, ki je bil sedaj na visokem položaju v Škofji Loki. Ni je veliko spraševal, ampak napisal potrdilo, da se lahko vrnejo domov. Domačini jim sedaj niso več preprečevali povratka, bili pa so do njih zelo neprijazni. Le nekaj izjem je bilo, ki so jim bile pripravljene nuditi pomoč pri najnujnejšem popravilu opustošene hiše. V začetku leta 1946 je Krmeljeve zadela nova nesreča. Prišla je posebna komisija in opravila zaplembo domačije, češ da je bil oče obsojen zaradi sodelovanja z okupatorjem. Materi in otrokom so sicer še dovolili stanovati v hiši, vendar so jim dali vedeti, da ni nič njihovega. Kovačijo je kmalu prevzel kovač iz Hobovš v Poljanski dolini, ki pa se v njej nikoli ni dobro počutil. Mati mu je očitno pokazala, da ga ima za vrinjenca. Sina Matevža, ki ga je veselje do kovaštva vleklo v delavnico, je vedno znova okregala, če ga je našla v vsiljenim kovačem. Zdi se, da Hobovšanu to in pa morda tudi delo samo ni ustrezalo, zato je po šestih mesecih odšel in kovačija je spet samevala.
Otroci so se v grapi ob Sori počutili doma. Od sošolcev in sovaščanov so morali požreti marsikatero zbadljivko in žaljivko. Mati je po najboljših močeh skrbela, da niso preveč občutili pomanjkanja. Klekljala je in hodila v dnino na Gabrško Goro. Vpričo otrok nikoli ni pokazala skrbi in zagrenjenosti, ampak je vse spretno prikrivala. Znana je zgodba marsikatere matere, ki je leta 1945 ostala sama s kopico odraščajočih otrok. Vedela je, da moža ne bo več, vedela pa tudi, da mora biti močna, da bo vsaj za silo obdržala dom in otrokom zagotovila kolikor toliko normalno otroštvo. Kolikokrat je bila na robu obupa, je na skrivaj jokala, pred otroki pa vse prikrila, da jih ne bi zagrenila. Čeprav otroci niso vsega razumeli, so čutili materino skrb in jo spoštovali, hkrati pa bili tudi močno navezani drug na drugega …

Opis slike: Sin Matevž pri delu, ki ga je opravljal oče

Jeseni 1945 so se vsi Krmeljevi otroci vrnili z materjo domov, le Marija, ki je bila že v 21-tem letu je morala ostati v Škofji Loki, ker je bila določena za strežnico v pravkar ustanovljeni menzi. Marija ni bila več otrok; njen fant, ki je bil nekaj časa v partizanih, nazadnje pa domobranec v Škofji Loki, je z drugimi šel na Koroško in ga ni bilo več. V času službe v menzi je Marija doživela nenavaden dogodek, ki se ji je za vedno vtisnil v spomin. Med vplivnimi gosti, ki so zahajali v menzo, je bil tudi oficir Rok. Spomnimo se, da je prav on vodil skupino partizanov, ki so 14. oktobra 1941 prišli po očeta. Kot vemo, Marija tedaj ni bila doma, vendar je Roka bežno poznala, saj je bil poročen z očetovo sestrično, on pa seveda nje ni poznal. Lepa natakarica je vzbudila njegovo pozornost in začel ji je dvoriti. Ob neki priliki jo je vprašal, od kje je doma. Povedala mu je, da je z Loga v Poljanski dolini, on pa ni več vprašal ali počakal, da bi še kaj rekla, ampak takoj začel govoriti o kovaču, kako so ga prišli iskat, ga potem v gozdu trdo zasliševali in pokončali. Marijo je to silno pretreslo, saj je vedela, da govori o njenem očetu. Le malo je manjkalo, da ni omedlela. Opazil je njeno vznemirjenost in potem se nista več srečala, tudi zato, ker je Marija kmalu odšla v novo službo v Kranj.
Ivanka je z materjo hodila v dnino na okoliške kmetije. Nekoč je na kmetiji naletela na znanega partizana iz domačega kraja, pravzaprav so njeno pozornost pritegnili njegovi lepi škornji in kaj hitro je ugotovila, da so bili nekoč očetovi. Ni se mogla zadržati, ampak mu je zabrusila: »Ali te ni sram, da nosiš škornje mojega očeta!« Zaradi tega »nesramnega napada« je ljudska oblast Ivanko obsodila na prisilno delo, ki ga je potem več mesecev opravljala na neki kmetiji na Gabrški Gori.
Omenili smo že, da je mati Vido pošiljala služit za pesterno. Zaradi hudega domotožja je nekajkrat pustila službo in ušla domov. Še najdlje je vzdržala pri Aleševih v Škofji Loki. Leta 1948 so Aleševe zaprli, ker so odkrili, da se je pri njih po letu 1946 oglasil nekdanji domobranec Vencelj Dolenc. Kasneje je Vida dobila službo v Predilnici v Škofji Loki. Pa je zaradi svojega porekla in pokončnosti imela tudi tu težave, čeprav je bila med boljšimi delavkami.
Matevž je imel komaj devet let, ko so odpeljali očeta, vendar si je tisto noč dobro zapomnil. Ko je sorodnik prišel povedat za njegov grob, je Matevž pospremil mater na Kovski vrh. Bil je zraven, ko so jo iskali doma, bil je z njo »pod zaščito« v Škofji Loki in z njo se je jeseni 1945 vrnil v razbito domačo hišo. Videl je njeno prizadevanje, da bi obnovila in ohranila dom za otroke. Že zgodaj je začutil željo, da bi po očetovem zgledu tudi sam postal dober kovač. Zaradi šibke telesne postave je šele s sedemnajstim letom lahko postal vajenec in učna doba se mu je zavlekla do 20. leta. Že tedaj je razmišljal, kako bi dobil nazaj domačo kovačijo. Leta 1962 je res začel v njej kovati kot najemnik in sedem let kasneje je kovačijo in hišo odkupil od države. Sam pravi, da so nekateri oblastniki spremenili odnos do njega, ko so spoznali njegovo sposobnost ter pridnost, in mu ponudili razmeroma ugodne pogoje. Seveda ga je bolelo, da daje z garanjem in žulji zasluženi denar za tisto, kar je bilo nekoč njihovo in jim je bilo po krivici odvzeto, vendar je čutil zadoščenje, da lahko spet živi in dela na svojem. »Zemlja domača ni prazna beseda«, je nekaj desetletij prej zapisal Ivan Tavčar in Matevž Krmelj je sedaj v sebi občutil resničnost teh besed. Tudi mati, ki je do smrti ostala pri sinu, saj je bil to njen dom, kjer so ji vzeli 42-letnega moža in očeta šestih otrok, kjer so njej dvakrat stregli po življenju, kjer je toliko pretrpela in pregarala za otroke, je imela vsaj za silo miren večer življenja.

Zaključek

Lahko bi opisali še marsikateri dogodek, ki je prizadel Krmeljeve otroke, ko so bili že odrasli fantje in dekleta. Na vse načine so jih odrivali in jim dopovedovali, da ne spadajo v »normalno« družbo. Ena izmed sester, ki je hodila v službo v Škofjo Loko, je tam srečala vojaškega godbenika. V mestu je namreč tedaj bilo veliko vojaštva in imeli so tudi svojo godbo. Postaven dalmatinski fant ji je bil všeč in rada je bila v njegovi družbi. Ni je dosti spraševal po njeni preteklosti in starših. Ko pa so se po daljšem času pokazale posledice njunega druženja, so se oglasili njegovi predpostavljeni in mestna oblast in povedali, da je vojak dolžan skrbeti za ugled armade in se zato ne more poročiti s »ta belo«. Nič ni mogla proti temu, uprla pa se je njihovi zahtevi, da bi se odrekla otroku. Rodila ga je in zgarana mati na Logu je odslej skrbela za enega Krmelja več. Druga sestra se je kljub vsemu poročila z nekdanjim partizanom. Izgledalo je, da je ljubezen zares premagala vse ovire in rodili so se jima trije otroci. Potem pa ji je začel očitati njene korenine in preteklost in prišlo je tako daleč, da sta se ločila. Valentin je bil ob očetovi smrti star sedem let. Bil je prizadet od vsega, kar je družina pretrpela tedaj in kasneje. Ni se mogel učiti obrti, saj ga je pomanjkanje sililo, da se je zaposlil takoj po osnovni šoli; delal je v kamnolomu, na cesti in kasneje najtežje delo v Termiki. V novi družbi se nikoli ni počutil sprejetega. Matevž si je sicer s svojimi kovaškimi talenti in pridnostjo pridobil ugled, vendar je moral dati z žulji pridobljeni denar za odkup domačije, ki jim je bila po krivici odvzeta.
Očeta Matevža so odpeljali od doma 14. oktobra 1941. Vemo, da so vosovci v Ljubljani ustrelili Fanouša Emmerja slaba dva meseca kasneje, to je 4. decembra 1941. V komunikeju OF o njegovi smrti, ki ga je 9. decembra objavil Slovenski poročevalec, je bila prvič uradno omenjena »bela garda«. Po kakšni logiki so torej Matevža Krmelja, ki se ni ukvarjal z drugim kot s svojim kovaštvom in s skrbjo za številno družino, obtožili za belogardista in izdajalca? Edino po tej, da se ni v vsem strinjal z njimi, da si je s sposobnostjo in pridnostjo pridobil nekaj premoženja. S kakšno pravico so še deset in več let kasneje smatrali njegove otroke za »ta bele« in drugorazredne? Kje je bil tu toliko opevani osvobodilni boj? Kaj je mogoče pričakovati od gibanja, ki v tako usodnem času, kot je bila okupacija, začne svojo pot z uboji domačih ljudi?