Avtor: Janko Maček

Pred nekaj meseci nas je eden prizadevnih članov odbora za postavitev farne spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja v Dobrepolju in zvest obiskovalec vseh naših srečanj opomnil, da že dolgo nismo pisali o njegovi dolini, ki je med revolucijo plačala strašen krvni davek, saj je na njihovi farni spominski plošči vklesanih kar 286 imen iz 14 vasi dobrepoljske fare. Radi smo sprejeli vabilo, od katerega smo pričakovali tudi nekaj novih zgodb za našo revijo.
Seveda je treba takoj povedati, da je o trpljenju in žrtvah dobrepoljske fare že precej napisanega. Leta 1995 je izšla knjiga Dobrepoljska Hirošima. Napisal oziroma uredil jo je domačin France Nučič, ki pa je tudi avtor še dveh podobnih knjig: Struge – zamolčani zločini – 1996 in Velikolaški in škocjanski holokavst, 1999. Založba Družina je leta 2001 izdala medvojne spomine takratnega dobrepoljskega kaplana Ivana Lavriha pod naslovom V primežu revolucije, ki jih je za tisk pripravil Ivo Žajdela in dodal še izčrpen uvod. Leta 2007 je France Nučič izdal še eno knjigo »o minulih dogodkih v medvojnem času 1941–1945 v dobrepoljski in struški dolini ter soseščini tako po spominu kot po arhivskih podatkih časopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice ter Arhiva Slovenije«. Naslov knjige je Med ljubeznijo in sovraštvom. V času, ko je vsako leto manj živih pričevalcev, so te knjige dragocena baza podatkov, iz katere bodo prej ali slej morali črpati tudi zgodovinarji. Pa še na eno knjižno delo bi radi opozorili. Leta 1969 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu, že prej pa pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu izšla povest Ljudje pod bičem. Napisal jo je znani begunski pisatelj Karel Mauser, ki je kot bogoslovec od leta 1941 do 1943 hodil na počitnice v Zdensko vas, doživel mesece krvave revolucije v dolini in od blizu videl stisko ljudi zaradi okupatorske represije in komunističnega nasilja.
Tale Kako se je začelo je nastal po pripovedi nekaterih starejših Dobrepoljcev in s pomočjo navedenih knjig. Iskrena hvala vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da bo ta zgodba zagledala beli dan.

Obdobje med obema vojnama in začetek okupacije

Če se pripeljemo od Turjaka, zavijemo pri Trubarjevi Rašici na levo in že smo v Ponikvah in Predstrugah, kjer je nekoč za prebivalce dobrepoljske in struške doline bilo najbližje okno v svet – železniška postaja. Dobrepoljska in struška dolina sta skupaj dolgi manj kot 20 km, široki pa največ 4 km. Obe potekata v smeri severozahod – jugovzhod, na vzhodu in zahodu ju omejujejo z gozdom poraščeni hribi, na jugovzhodu pa struška dolina prehaja v suhokrajinsko in roško hribovje.
Prvi zapiski o dobrepoljski fari, ki ima središče s cerkvijo sv. Križa in pokopališčem na Vidmu, segajo v 13. stoletje. Tudi Struge so bile nekoč dobrepoljska podružnica, samostojna župnija pa so postale šele leta 1862. Obe fari sta pred drugo svetovno vojno spadali v občino Dobrepolje, ki je prav tako imela sedež na Vidmu. Prebivalci – nekaj nad 3.000 jih je bilo – so se večinoma preživljali s kmetijstvom, saj prave industrije v dolini niso imeli. Med obrtniki so bili znani mizarji, nekateri kmetje so se poleg obdelovanja zemlje ukvarjali tudi s »furmanstvom«. Pozimi je vsa dolina delala zobotrebce oziroma »klinčke« in razno kmetijsko orodje. Družine so bile namreč velike in treba je bilo poskrbeti za hrano, obleko in obutev.
Na Vidmu so imeli popolno osnovno šolo, podružnični šoli pa sta bili na Vodicah in v Kompolju. Iz Lavrihovih spominov vemo, da je kot kaplan imel 20 ur verouka tedensko in enkrat na teden je učil tudi na Vodicah in v Kompoljah. Župnik Anton Mrkun je v Ponikvah postavil dom za ostarele in od leta 1934 so ga vodile sestre sv. Križa, ki so tam imele tudi kapelo. Pred nekaj leti so na Vidmu odprli moderen cerkveni dom za ostarele. Župnik Mrkun je bil znan kot dober gospodarstvenik. Njegovo delo je bil tudi Jakličev dom na Vidmu. Ime so vzeli po domačinu Francetu Jakliču, ki je bil učitelj, zadružnik, gospodarstvenik in prosvetni delavec. Ta dom je kmalu postal središče razgibanega kulturnoprosvetnega življenja v dolini. Na župnikovo pobudo se je na Vidmu začelo izdelovanje igrač in prostor za delavnico se je našel v domu. Kaplan Lavrih je zapisal, da so bili Dobrepoljci ljudje žuljavih rok in globoke vere. Slika kulturnega življenja v dolini bi bila zelo nepopolna, če ne bi omenili pevskih zborov in godbe na pihala. Še danes so Dobrepoljci znani po odličnih pevskih zborih in godbi na pihala. Od verskih organizacij je bila posebno uveljavljena Marijina družba, v letih pred drugo svetovno vojno pa tudi Katoliška akcija. Na tem področju je bil zelo dejaven kaplan Franc Nahtigal, ki je bil na Vidmu samo nekaj let, pa ga imajo ljudje še vedno v lepem spominu.

Opis slike: Vaški stražarji iz Zagorice. Z leve spredaj: Ivan Žnidaršič, Alojz Grm, Jože Mesojedec; zadaj: Franc Novak, Franc Vidmar, Jože Žnidaršič, Jože Babič, Franci Erčulj, Nace Miklič, Franc Grm in Ivan Žnidaršič

April 1941, ko so dolino zasedli Italijani, vsaj na zunaj ni prinesel bistvenih sprememb. Občino sta še naprej vodila župan Jože Strnad in tajnik Anton Medved, v pomoč pa jima je bil uradnik Rudi Osterman. Tudi župnik Mrkun in kaplan Lavrih, ki je leta 1940 nasledil Franca Nahtigala, sta nadaljevala svoje delo. Italijanski vojaki so se nastanili na železniški postaji v Predstrugah in pri Sv. Antonu na Zdenski rebri, na Vidmu pa so karabinjerji prevzeli nekdanjo orožniško postajo. Okupacijska oblast je že v aprilu 1941 izdala ukaz o obvezni oddaji orožja in drugega vojaškega materiala. Od vsega, kar je razpadajoča jugoslovanska vojska pustila v dolini, so ljudje najprej razgrabili hrano. Za orožje, ki ga je bilo tudi dovolj, so se zares zanimali le redki, vsi pa so imeli občutek, da ga je dobro skriti pred osvajalcem. Domača občinska oblast, ki naj bi sprovedla italijanski odlok, je ščitila ljudi in tako so oddali le nekaj pušk in municije, večina orožja pa je ostala skrita. Že prve tedne po zasedbi je z Gorenjske in Štajerske, kjer so Nemci takoj začeli preganjati zavedne in vplivne Slovence, pribežalo precej beguncev. Ker so bile v Ljubljani možnosti za njihovo nastanitev in preskrbo omejene, so se obrnili tudi na podeželske fare in občine. Po posredovanju župnika Mrkuna je tedaj Dobrepolje sprejelo okrog 70 beguncev – največ je bilo Štajercev – in nekaj gorenjskih in štajerskih bogoslovcev, ki so študirali v Ljubljani, pa zaradi Nemcev niso več mogli domov na počitnice. Tako sta bili julija 1943 na Vidmu kar dve novi maši; eno je opravil Tone Polda, drugo pa Peter Golob. Oba sta bila doma na Gorenjskem in sta po letu 1941 našla drugi dom v Zdenski vasi. Tretji bogoslovec, ki je tedaj tudi prihajal v Zdensko vas pa je bil Karel Mauser. Že tedaj je kazal pisateljsko žilico in je kasneje kljub težkemu begunskemu življenju v ZDA opravil veliko pisateljsko delo ter se zlasti v povesti Ljudje pod bičem spomnil Dobrepoljcev in njihovega trpljenja med vojno in še cela desetletja po njej. Na drugi strani pa je med štajerskimi begunci, ki so tedaj prišli v dolino, bilo več takih, ki so se takoj povezali z redkimi domačimi komunisti in skupaj z njimi začeli pripravljati pot komunistični revoluciji. Večino beguncev so sprejele družine na Vidmu, v Zdenski vasi, v Podgorici in na Cesti. Pri županu Strnadu se je nastanil štajerski zdravnik dr. Mirko Pokorn z družino, ki je kmalu postal vnet sodelavec OF. Zanimivo pa je, da je tudi prva žrtev komunističnega nasilja v dolini bila iz vrst štajerskih beguncev. Marca 1942 so namreč partizani ustrelili Ernesta Hojnika, ki je stanoval pri Bločanovih v Zdenski vasi. Verjetno so k temu pripomogli njegovi štajerski prijatelji, ker ni hotel z njimi tuliti v komunistični rog.

Nenavadna pomlad 1942

Vest o nenavadni smrti štajerskega begunca v Zdenski vasi je vznemirila celo dolino in nekoliko skalila veselje nad pomladjo, ki so jo po dolgi in hudi zimi vsi težko pričakovali. Komaj je odlezel sneg in se je nekoliko ogrelo, je od Trebnjega prišel bataljon partizanov, ki sta ga vodila krščanski socialist Janez Marn – Črtomir Mrak in novomeški komunist Niko Šilih – Boris Nikič. Najprej so se ustavili na Javhah nad Zagorico, čez nekaj časa so se pa utaborili v ravninskem gozdu v Logu blizu Kompolj. Nučič piše, da »so bili to pretežno Dolenjci nekomunističnega izvora, ki so duhovnika v dolini ob srečanjih še pozdravljali s ‘hvaljen Jezus’«. Poveljnik Marn je bil gimnazijski sošolec kaplana Lavriha, ki je zapisal v omenjenih Spominih, da je Marn nekajkrat ponoči prišel k njemu v župnišče: »Preklinjal je komuniste, ki so izigrali vse politične stranke, tudi krščanske socialiste in sokole ter prevzeli popolno komando nad osvobodilnim gibanjem. Vsakega, ki se ni pridružil partijski volji in OF, so imeli za izdajalca. Posebno je obsojal političnega komisarja Šiliha in že na prvem sestanku povedal, da bo skušal pobegniti.« Ljudje, ki Italijanov niso marali, so v začetku sprejeli partizane s simpatijami in jim radi pomagali. Imeli so jih za borce proti okupatorju. Takrat tudi rdeča zvezda in komunistični znaki na njihovih kapah in uniformah še niso bili tako poudarjeni. Verjetno je bil glavni namen Marnove enote v dolini pripraviti teren za prihod vodstva slovenske komunistične revolucije. To je bil čas, ko so po Ljubljanski pokrajini nastajala »osvobojena ozemlja«, saj so Italijani v odročnih krajih ukinjali karabinjerske postaje in manjše vojaške postojanke in je marsikdo verjel, da bo vojne kmalu konec.
17. maja 1942 je iz Bizovika pri Ljubljani krenilo proti Dolenjski 17 mož nacionalne ilegale. Na poti so se načrtno ustavili v hribih pri Vodicah na severni strani dobrepoljske doline. Kaplan Lavrih piše, da je 18. maja dobil z Vodic sporočilo, da je tam četniški odred, ki pričakuje fante iz dobrepoljske doline: »Dobrepoljci niso bili za akcijo nič kaj navdušeni. Vojna bo trajala še več let in misel na potikanje po gozdovih, stradanje in prezebanje jih je odvračala od pridružitve. Zaradi tega oklevanja so se četnikom pridružili samo štirje: Franc Kadunc, Franc Brodnik, Avgust Čirič in Ivan Gale. Na Vodicah so ostali samo en dan, potem pa so odšli preko Suhe krajine v bližino Žužemberka«. (V primežu revolucije, str. 45) Ivan Korošec, eden od mož, ki so prišli iz Bizovika, se v knjigi Prva nacionalna ilegala spominja postanka pri Vodicah. Po njegovem so tam čakali nekaj dni v upanju, da se jim bo pridružil še kak novinec iz doline. Na binkoštni ponedeljek, 25. maja 1942, so partizani nepričakovano obkolili njihov tabor, toda 21 mož pod vodstvom Milana Kranjca je z odločnim posegom razmaknilo obroč in odšlo proti Žužemberku. (I. K., Prva nacionalna ilegala, str. 48)

Opis slike: Duhovnik Ivan Lavrih – že v poznejših letih v Ameriki

Medtem ko je bil Kranjčev odred že blizu Žužemberka, je Boris Kidrič s svojim spremstvom prišel na Tisovec nad dobrepoljsko dolino. Tisto pot in bivanje na Tisovcu precej podrobno opisuje Edvard Kocbek v Tovarišiji. Na pot so odšli iz Polja pri Ljubljani in se nekaj dni zadržali pri Polici, kjer je taboril Stane Rozman s svojo drugo grupo, ki je bila tedaj najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Nemci so jim preprečili, da bi pri Jančah prekoračili Savo in odšli na Štajersko. »27. maja zvečer je v taborišče na Tisovcu prišel kurir iz Ljubljane in prinesel vest, da je po sklepu ljubljanskega vodstva padel dr. Ehrlich, organizator stražarstva in pobudnik antipartizanstva. Ta izvršitev sankcij je ob medli petrolejki razgibala našo barako… To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja, občutek, da se razvija krvavo resničen proces, ki ni samo skrajno oster, temveč tudi neogiben in zakonit«. (Tovarišija, str. 32) 30. maja 1942 je Kocbek zapisal kratek, vendar pomemben stavek: »V bataljonu Marna – Črtomira nastajajo težave.« V nedeljo 31. maja je po maši govoril na Hinjah pred cerkvijo: »Sonce se je skrilo, nedelja brez sonca je tej slovenski pokrajini podelila nenavadno mračen, skoraj tuj značaj. Po maši se je kmetom tokrat nekam čudno mudilo, vendar smo jih polovico zadržali. Gledali so me nezaupno in počasi sledili mojim mislim… Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki jo imajo kmetje do nenadnih, intenzivnih in širokih pojavov, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela, ki ga razvijata domači kaplan in učiteljica… Vse župne urade smo naprosili, da bi danes brali po cerkvah naš razglas. Hinjski župnik tega ni naredil. Obiskal sem ga takoj po shodu in ga povprašal za razlog. Opravičeval se je, da nima navodil od dekana, da je pošto prejel prepozno in da ga bo prebral popoldne pri večernicah. Videl sem, da temeljitejši razgovor s starejšim, prilično debelim gospodom ni mogoč. Roke so se mu tresle, poleg tega so bile ženske v farovžu popolnoma iz sebe.« (Tovarišija, str. 36) Zakaj Kocbek ne pove, da so partizani 28. maja 1942 zgodaj zjutraj odpeljali hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj? Najbrž tedaj še ni vedel, da bosta oba obsojena na smrt in da bo obsodba izvršena s krutim mučenjem.

Opis slike: Franc Kadunc, Rekarjev, ranjen na Turjaku in umorjen 20. 9. 1943

Popoldne 31. maja je bil Kocbek v Strugah, kjer je Marnov bataljon pripravil popoldansko zborovanje: »Zavil sem k prijatelju Mirku Pokornu, štajerskemu beguncu, ki se je iz Dobrepolja umaknil na osvobojeno ozemlje in postal eden prvih naših partizanskih zdravnikov. Za njegovo gostoljubno mizo sem našel Kidriča in tovariše… Preden se je začel shod v Strugah, sem govoril s partizani. Eden izmed njih se mi je bahal: ‘Peli smo pri večernicah na koru, pa se cerkev ni podrla.‘« (Tovarišija, str. 37)
Kocbekov opis nedelje 31. maja dopolnjuje kaplan Lavrih v knjigi V primežu revolucije. Pripoveduje, da je maja 1942 imel vsako nedeljo mašo v Kompoljah, sredi partizanskega ozemlja. 31. maja je prikorakala k maši tudi četa partizanov. Po maši je bil pred cerkvijo miting, na katerem je Tone Fajfar govoril o OF, ki se bo zavzemala za malega človeka, posebno za kmeta, in o boju proti fašistom. V zvezi s tem je omenil diverzantske akcije, vendar poslušalci niso razumeli, kaj to pomeni. Lavrih dodaja, da so po maši vsi šli v gostilno in partizani so se kar pomešali med ljudi.
1. junija 1942 je Kocbek zapisal sledeče: »Urejamo begunsko vprašanje. Begunci prihajajo od dobrepoljske strani, kjer so enako izpostavljeni italijanskim in našim kroglam. Videm še nima gospodarja, Italijani se še vedno držijo pri Sv. Antonu. Postali smo pozorni na delovanje videmskega kaplana Lavriha, ki daje dvolične izjave in ponoči zbira fante. Tega spretnjakoviča sem spoznal že lansko jesen, ko sem obiskal Pokornove v Vidmu. Že takrat je prišel k njim z družbo mladih fantov in igral rahlo vinjenost, ko me je spoznal. Moti nas njegova rezerva do nas in zelo prijateljsko razmerje do Marna – Črtomira. Kidrič svetuje skrajno pozornost, kajti mrežo hinjskega kaplana smo že odkrili. Niti vodijo v Ljubljano. Vedno več jih je in vedno bolj sumljivo se prepletajo. Zdaj smo v tisti fazi razvoja, ko nasprotnik dela še prijazen obraz, na znotraj pa čaka primeren trenutek, ko bo snel krinko in udaril.« (Tovarišija, str. 37)
6. junija je Kocbek obiskal kompoljsko šolo. Piše, da se je za trenutek zmedel, ko je stopil pred otroke, ki so jih spravili v največji razred. »Opustil sem besede, s katerimi sem hotel začeti preprosto politično lekcijo.« Potem je sedel med otroke in začel pripovedovati povest o kralju Matjažu in njegovo iz spanja prebujeno vojsko primerjal s partizani, ki v boju proti okupatorju združujejo vse Slovence. (Tovarišija, str. 43)
Samo tri dni po Kocbekovem srečanju s kompoljskimi šolarji je partizansko sodišče oziroma komisar Šilih obsodilo na smrt štiri mlade dobrepoljske fante: Antona Kožarja iz Bruhanje vasi, Jožeta Prijatelja in Vinka Peterlina z Vidma ter Lojzeta Ivančiča z Blok. Bili so obtoženi kraje v zadrugi na Vidmu. Obsodba je bila izvršena v bližini taborišča v Logu. Očividec te izvršitve je bil petnajstletni Jože Vergo, ki je bil tam v bližini na paši. Naslednji dan so bili po vaseh nabiti plakati z razglasom o »justifikaciji izdajalcev«. Podpisan je bil politkomisar Niko Šilih. Nekateri Podgoričani so ga videli, ko je lastnoročno pritrjeval razglas na električni drog sredi vasi. Ljudje so bili pretreseni in prestrašeni. Fantje so se pričeli skrivati tudi pred partizani. Po vojni so domači komunisti razširili zgodbo, da sta dala fante pomoriti kaplan Lavrih in njegov prijatelj Janez Marn, tedaj komandant v Logu, da bi Dobrepoljce odvrnila od OF.

Opis slike: Štefan Mustar, umorjen 9. julija 1943 pri Kompoljah

Kocbek o »justifikaciji« štirih fantov pri Kompoljah ni pisal, kajti 10. junija so se visoki gostje s Tisovca zaradi nevarnosti pred Italijani odpravili proti Kočevskemu rogu. Med počitkom na poti je Kocbek bral zapisnik zaslišanja hinjskega kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve, ki sta bila »justificirana« 7. junija. Potem sta imela s Kidričem dolg razgovor »o političnem procesu med slovenskimi katoličani«. Glede zapisnika je Kocbek imel nekatere pomisleke, vendar sta prišla do skupne ugotovitve, »da je potrebno dvoje: prvič, da dobimo kolikor mogoče prave krivce v roke, drugič pa, da duhovnike, ko začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin.« (Tovarišija, str. 51)
18. junija so partizani 2. bataljona Dolenjskega odreda pod Cirnikom pri Šentrupertu ustrelili šentruperškega župnika (nekdanjega dobrepoljskega kaplana) Franca Nahtigala, njegovega kaplana Franca Cvara in še nekaj Šentruperčanov. Po Šentrupertu so nabili razglas, da so bili obsojeni »po naredbi od 28. maja 1942 zaradi sovražnega delovanja proti OF in slovenskemu narodu«. Torej plakati o »justifikaciji« v dobrepoljski dolini niso bili nobena izjema.
Zaključimo to poglavje z opisom razmer med dobrepoljskimi partizani, ki ga je objavil Franček Saje v Belogardizmu: »V Črtomirovem bataljonu so v drugi polovici maja (1942) nastale težave. Pojavile so se skupinice, ki so zahtevale, naj se zaradi koalicijskega značaja vodstva osvobodilne fronte osnuje krščanska, sokolska in komunistična četa. S previdno Črtomirovo potuho se je širilo sumljivo prišepetavanje in splošno nezaupanje, ki je rahljalo borbeno voljo in enotnost bataljona. Napetost se je tako stopnjevala, da bi lahko vsak trenutek prišlo celo do medsebojnega streljanja.« – V opombi Saje še pove, da je ta podatek dobil od polkovnika Nika Šiliha in Edvarda Kocbeka. (Belogardizem 1951, str. 325)

Med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem

Težko je v nekaj stavkih opisati stisko in trpljenje, ki so ga doživljali ljudje dobrepoljske in struške doline od pomladi pa tja do jeseni leta 1942. Že pred prihodom Marnove partizanske enote je začela v dolini nastajati nova »ljudska« oblast. Na neki način se je to ujemalo s tem, da so Italijani pred vojno izvoljenega župana Jožeta Strnada iz Podgorice zaprli in nastavili svojega izrednega komisarja. Ljudje Italijanov na splošno niso marali, zato tudi njihovega komisarja niso upoštevali. V prejšnjem poglavju smo videli, kako so se po vaseh vršila zborovanja, na katerih so govorili Kocbek, Fajfar in drugi visoki predstavniki partije in OF, ki so se tedaj mudili na Tisovcu. Eden od ciljev teh in podobnih zborovanj so bile tudi volitve vaških odborov OF. Izvedli so jih tako, da so na zboru domači komunisti oziroma somišljeniki predlagali v odbor svoje izbrance in vprašali, kdo je proti. Razumljivo, da so bili zborovalci ob pogledu na oborožene partizane okrog sebe za predlagane kandidate. Ponekod so ta odbor imenovali kar vaški sovjet. Prva naloga novih odborov je bil popis premoženja po hišah, zlasti živine in prašičev. Za utajo je bila zagrožena smrtna kazen. Tako so prišli do podatkov o zalogah in za obvezno oddajo pridelkov. Plačevali so z boni, izplačljivimi po koncu vojne.

Opis slike: Ivan Gale – legist, ujet in umorjen na Suhorju 29. novembra 1942

Ko so ugotovili, da je Kmetijska zadruga na Vidmu dobro založena z živili – Videm je tedaj že spadal k »osvobojenemu« ozemlju – so mobilizirali nekaj kamionov in v nočnem času zvozili vso zalogo v Kompolje oziroma v Struge. Potem so »počistili« še nekatere privatne trgovine in pobrali tudi blago v balah, iz katerega so krojači takoj šivali nove uniforme. Zdi se, da so bile namenjene najprej tovarišem na Tisovcu, saj je Kocbek 5. junija 1942 zapisal v svoj dnevnik sledeče: »V dolini sem oblekel novo obleko, ki je narejena kot nekakšna uniforma. Vsi smo enako oblečeni.« (Tovarišija, str. 41) Domači fantje, ki so si te partizanske »nakupe« razlagali nekoliko po svoje, so neke noči odšli v skoraj izpraznjeno zadrugo in tudi zase nekaj nabrali. »Če je dovoljeno njim, smemo tudi mi, saj je zadruga naša«. In potem so bili 9. junija 1942 v Logu pri Kompoljah obsojeni zaradi belogardizma in ropanja, kot smo že povedali.
4. julija so partizani odpeljali dva ugledna gospodarja iz Kompolj. Franc Babič, rojen 1895, oče štirih otrok, je bil kmet, lesni trgovec in avtoprevoznik, Štefan Mustar, rojen 1905 pa trgovec, gostilničar in solastnik Babičevega kamiona. V taborišču v Logu so ju zaradi utaje hrane in bencina ter organiziranja bele garde, ki je še nikjer ni bilo, obsodili na smrt in obsodbo takoj izvršili. Tudi njuno »justifikacijo« so razglasili s plakati, ki so jih nabili na vidnih krajih po vaseh. Ljudi pa s tem niso prepričali, saj so vedeli, da v dolini ni nobene bele garde, glede utaje, celo če bi res bila, jima pa itak ne bi zamerili, saj so pri vsaki hiši imeli kaj skritega.
31. maja je Fajfar na mitingu v Kompoljah govoril o diverzantskih akcijah proti okupatorju. Tedaj večina poslušalcev ni razumela, kaj je s tem mislil, vendar so kmalu ugotovili, da pravzaprav te akcije že opravljajo. Poleg odborov OF je bila po vaseh organizirana tudi narodna zaščita. Njen vodja za celo dolino je bil komunist Hinko Kavčič, sin trgovca in gostilničarja iz Predstrug. S pomočjo domačih terencev so partizani po vaseh mobilizirali moške, da so ponoči prekopavali cesto proti Grosuplju in jo zasekavali z drevjem, razdirali železniško progo proti Čušperku oziroma proti Rašici in podobno. Italijani so bili zaradi tega divji, vendar se skoraj niso več upali iz svojih z bodečo žico ograjenih utrdb v Predstrugah in pri Sv. Antonu. V okviru narodne zaščite so bile organizirane oborožene straže po vaseh, ki so bile noč in dan na oprezu, če bi prišli Italijani, imele pa so tudi nalogo ustaviti vsakega tujca, ki bi prišel v vas, in ga odpeljati na komando v Log. Nekaj teh ljudi je potem izginilo, ker so jih obdolžili vohunjenja za Italijane.
Sredi junija 1942 je partizanska komanda s posebnim odlokom in grožnjo smrtne kazni prepovedala prehode z »osvobojenega« na »neosvobojeni« teritorij. Dolina je bila tako razdeljena na dva dela: severni del z vasmi Ponikve, Predstruge, Cesta in Zdenska vas je bil pod kontrolo Italijanov, vsa ostala dolina pa je bila »osvobojeno ozemlje«. Italijani se niso pokazali iz postojanke v Predstrugah in pri Sv. Antonu na Zdenski rebri, pač pa so streljali na dolino s strojnicami in minometalci. K temu so jih še spodbujali partizani, ki so od časa do časa iz varne razdalje izstrelili proti njim nekaj strelov. Še bolj nevarno je postalo za prebivalce »osvobojenega« dela doline, ko so priletela letala in odmetavala bombe ter streljala s strojnicami, iz Velikih Lašč pa je začelo nabijati topništvo. Pred topovskimi granatami sta bili varni le Podpeč in Podgora, ki ležita pod hribom. Ljudje so se med obstreljevanjem zatekali v obokane kleti, potikali so se po gozdovih in jamah, nekateri pa so si celo uredili posebna zaklonišča.
9. julija 1942 je italijanska enota, ki je menda prišla od Lašč, prebila »mejno« črto in vdrla na Videm in v Podgorico. Kar na robu vasi in med hišami so si uredili zaklone in brez pravega vzroka streljali iz njih. V noči na 14. julij je nekaj partizanov, ki so bili skriti na videmskem pokopališču, z ročnimi bombami napadlo mimoidočo italijansko patruljo. Dva Italijana sta bila pri tem ubita, nekaj pa ranjenih. Italijani so potem v Podgorici prijeli vse moške in jih odgnali najprej v gozd pri podgoriški cerkvi, nato pa za Štehov hlev. Izgledalo je, da jih bodo postrelili, vendar je župniku Mrkunu uspelo prepričati Italijane, da Podgoričani niso komunisti, in so jih izpustili.
Po tem dogodku so Italijani odšli nazaj preko »mejne črte« in tedaj sta se umaknila k Sv. Antonu tudi župnik Mrkun in kaplan Rajko Fabijani. Kaplan Lavrih je bil tedaj že v Ljubljani. Kaj se je zgodilo? Sam pripoveduje v svojih spominih, da ga je 4. julija ob desetih zvečer sam Marn prišel opozorit, naj se takoj umakne. Brez oklevanja je stlačil v torbo nekaj najnujnejših stvari, se poslovil od župnika in v spremstvu dveh oboroženih fantov odšel na pot. »Šli smo ob robu Zdenske vasi in nato po gozdu do Čušperka, ki smo ga obšli. Ko smo prišli v Grosuplje, je bila še noč. Kar na hitro smo se poslovili, onadva sta odšla nazaj v Dobrepolje, jaz pa s prvim vlakom v Ljubljano«. (V primežu revolucije, str. 43) Že naslednje jutro so partizani iskali Lavriha, da bi ga odgnali v gozd. Kmalu za njim je prišel v Ljubljano tudi Janez Marn. Njegovega partizanstva je bilo za vedno konec, na položaju poveljnika dobrepoljskega bataljona pa ga je zamenjal štajerski komunist Milan Venišnik.
Po odhodu okupatorske vojske iz Podgorice in Vidma sredi julija je nenadoma nastal preplah, da bodo s topovi in letali uničili obe vasi, če se vaščani ne izselijo v Zdensko vas ali na Cesto. Bilo je celo določeno, do katere ure naslednjega dne morata biti obe vasi izpraznjeni, sicer se bo začelo bombardiranje. Ljudi je zajela panika in nastal je pravi eksodus. Hitro so pobrali nekaj najbolj nujnega in bežali. S seboj so gnali tudi živino. V Podgorici je ostala samo starejša žena in skrbela za svoje in sosedove kokoši. Ljudje so zaskrbljeno čakali, kdaj bodo priletela letala. Ko je preteklo nekaj dni in se ni nič zgodilo, le iz Velikih Lašč je od časa do časa priletela kaka granata, so malo večji fantini začeli hoditi domov, da so nakrmili kokoši, ki so jih pustili doma, in s samotežnimi vozički pripeljali nekaj krme za živino. Včasih so pri tem naleteli na partizane, ki so jih spraševali, kako je na oni strani.
Italijansko topništvo iz Velikih Lašč je v tem času večkrat obstreljevalo dolino. 3. avgusta so topovske granate letele na Videm, poškodovale cerkev in zažgale župnišče ter župnijske hleve. Vse je pogorelo, saj nihče ni gasil. Tudi Kompoljčani so bili v neprestanem strahu zaradi italijanskega obstreljevanja iz Velikih Lašč. Po nasvetu župnika Mrkuna so se ženske odločile, da gredo prosit italijanskega poveljnika pri Sv. Antonu, da ne bi več streljali na vasi. S križem na čelu so v procesiji prišle na Zdensko reber. Poveljnik jih je poslušal in obljubil, da ne bodo več streljali, če v vasi ne bo partizanov. Ko so se ženske vrnile v Kompolje, so takoj prišli partizani in jih začeli zasliševati, kaj so se dogovorile z Italijani. Izgledalo je, da bodo nekatere odvedli s seboj v Log. Tedaj pa so se zbrali Kompoljci, oboroženi z vilami, sekirami, cepci in drugim kmečkim orodjem, obstopili maloštevilno patruljo in povedali, da ne bodo dovolili odpeljati nobene ženske. Partizani so videli, da gre zares. Z naperjenim orožjem so razmaknili obroč kmečkih upornikov in odšli iz vasi.

Italijanska ofenziva in začetek vaških straž

Italijanska ofenziva je prišla v dolino preko Suhe krajine. 26. avgusta so Italijani iz Strug prišli v Kompolje, nato pa zasedli še Videm in Zdensko vas. Štab so imeli v šoli na Vidmu. Po vaseh so pobrali vse moške in po vnaprej pripravljenih seznamih preverjali njihovo identiteto. Večino so takoj spustili domov, druge pa pridržali in jih zastražili v nekem skednju v Zdenski vasi. 29. avgusta so izmed pridržanih odbrali 17 mož in fantov, jih s tovornjakom odpeljali v Log pri Kompoljah in tam postrelili. Dva dni pozneje so iz Strug pripeljali na Videm 7 Stružancev in jih ustrelili v Krajčkovi dolini. Okrog 30 pridržanih – med njimi je bilo tudi nekaj deklet – so odpeljali v internacijo na otok Rab; več jih je tam zaradi bolezni in lakote umrlo.
Zastavlja se vprašanje, kako so Italijani prišli do seznamov oziroma kako so določili, kdo bo izpuščen in kdo ustreljen oziroma odpeljan v internacijo. Domači terenci so seveda za to takoj obdolžili župnika Mrkuna in kaplana Lavriha, ki se je tedaj že vrnil iz Ljubljane. Franc Nučič v knjigi Med ljubeznijo in sovraštvo piše, da še več kot 60 let po tem zločinu ni do konca razčiščena vloga župnika Mrkuna in kaplana Lavriha v zvezi s seznami, ki so jih imeli Italijani v rokah. V zvezi s podobnimi seznami smo v našem Kako se je začelo že veliko razmišljali. Ko so partizani poleti 1942 pri Sv. Vidu ustrelili župnika Karla Žužka, so razširili govorico, da so mu s tem preprečili odnesti Italijanom seznam vidovskih članov in somišljenikov OF. V Rovtah so Italijani v začetku avgusta 1942 ustrelili 10 mož in fantov. Prijeli so jih, ko so šli od maše iz sosednje Podlipe, ker so se zaradi italijanskih straž bali iti v Rovte. Med ustreljenimi je bila večina takih, ki niso bili za OF. Kljub temu pa so nekaj let po koncu vojne obdolžili župnika Zalokarja, češ da je on dal Italijanom listek z imeni za ustrelitev. Po umoru smledniškega župana Jožeta Burgarja leta 1943 se je govorilo, da sta on in njegova sestra izdajala Nemcem imena sodelavcev OF. In še bi lahko naštevali. Prisotnost župnika in kaplana med »sortiranjem« mož in fantov v Zdenski vasi še ne pomeni, da sta tudi odločala o njihovi usodi. Italijani so imeli celo leto možnost spremljati dogajanje v dolini in beležiti, kdo je bil aktiven na mitingih, pri volitvah, pri popisu hrane itn. Zakaj bi župnik sedaj dal postreliti ljudi, ki jih je nekaj tednov prej s težavo rešil izpred italijanskih pušk.
Omenili smo že, da je Tone Fajfar 31. maja govoril na mitingu v Kompoljah. V času italijanske ofenzive ni bil več v dolini, pa vendar v knjigi Dvainštirideseto leto piše sledeče: »Po Mrkunovem izdajstvu so Italijani s topovi obstreljevali vso dobrepoljsko dolino. Med ljudmi je nastal preplah in stiska, ki jo je belogardistična duhovščina znala hitro obrniti v svoj prid. Dobrepoljski kaplani so žene iz Kompolj in okolice nagovorili, naj v procesiji odidejo k Sv. Antonu nad Zdensko vasjo, kjer je bila italijanska postojanka. Tam so po maši s sklenjenimi rokami prosile italijanskega poveljnika, naj prizanese z uničenjem njihovih vasi. Poveljnik jih je prijazno sprejel, jim obljubil skorajšnjo rešitev, za vso nesrečo pa zvrnil krivdo na partizane. Nerazsodne ženske so mu verjele. Presenečeni partizani so aretirali nekaj vreščečih žensk in jih kmalu izpustili. Tako so premeteni kaplani vsadili v Dobrepolje seme narodnega izdajstva,« (Belogardizem 1951, str. 577) Ali je res župnik izdal Italijanom, ki so bili že nekaj mesecev skoraj obkoljeni v Predstrugah in na Zdenski rebri, ki niso mogli preprečiti prekopavanja cest in rušenja železniške proge, da so v dolini partizani, in so mu zato poškodovali cerkev in uničili župnišče. Kompoljske ženske niso šle k Sv. Antonu zaradi kaplanov, ampak zaradi lastne stiske, ko so dneve in mesece živele v strahu, kdaj se bo granata raztreščila v njihovem domu in pobila ali ranila njihove otroke. Niso bile tako »nerazsodne«, da ne bi razumele, kako hudo je moralo biti možem, da so prijeli za vile in sekire in se uprli partizanom, ki so jih prijemali in jim grozili zaradi »procesije« k Sv. Antonu. Mar tovariš Fajfar, ki je Dobrepoljce na mitingih spodbujal k diverzantskim akcijam, ni dojel, da ima potrpljenje ljudi določene meje in da bodo kmetje, ki danes ščitijo svoje žene s kmečkim orodjem, kmalu vzeli v roke pravo orožje, ne glede na to kje ga bodo dobili.
V nedeljo, 30. avgusta dopoldne, je bil pogreb žrtev partizanskega nasilja, ki so jih izkopali iz plitvih jam na grobišču pri Kompoljah in prepeljali na Videm. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, po pogrebu pa je bilo na prostoru med obema šolama zborovanje, na katerem je govoril tudi kaplan Lavrih in ljudi spodbujal k samoobrambi. Nastopil je tudi italijanski general Orlando. Že naslednje dni so Italijani oborožili 150 fantov z dolgimi francoskimi puškami. Lavrih piše, da »je bilo tedaj za obrambo svojih domov in vasi pripravljeno prijeti za orožje vsaj 250 fantov«. Vaška straža se je najprej naselila v Kompoljah, na Vidmu je pa ostala italijanska posadka.
V zvezi z ustanovitvijo dobrepoljske vaške straže je treba povedati še sledeče: Revolucionarna stran je krivdo za italijansko represalijo – ustrelitev 24 mož in fantov – takoj naprtila župniku in kaplanu. Vsak njun razgovor z Italijani, je pomenil izdajo, pa tudi če sta pri tem reševala ljudi. Lavrih piše, da sta z župnikom s pomočjo italijanskega kurata prepričevala generala, da »njihovi ujetniki v Zdenski vasi niso komunisti, ampak čisto navadni kmetje in verni ljudje«. General je bil že od začetka trd, situacija pa se je še poslabšala, ko » so partizani iz zasede ustrelili dva italijanska vojaka. Italijani so naravnost zdivjali in komandant nama je zabrusil v obraz: ‘Trdite, da vaši ljudje niso komunisti, pa streljajo naše vojake.‘« Nučič v knjigi Dobrepoljska Hirošima, stran 40, piše, da med italijansko ofenzivo v dobrepoljski dolini ni padel noben partizanski strel in ni bil ubit noben Italijan. Ker vemo, da so partizani, ki so bili skriti na videmskem pokopališču, v noči na 14. julij, ko je bil Lavrih že v Ljubljani, napadli italijansko patruljo in ubili dva vojaka, lahko sklepamo, da kaplan tega ni natanko poznal in da je general imel to v mislih, ko je duhovnikoma očital, da njune trditve o poštenosti Dobrepoljcev ne držijo. Lahko si predstavljamo, da je bil Lavrih pod vtisom generalovih groženj tudi, ko je govoril na zborovanju pred videmsko šolo. Vaška straža torej ni preprečila samo komunističnega terorja, ampak tudi nadaljnje italijanske represalije.

Opis slike: Jože Grm iz Zagorice, roj. 1927, ranjen na Turjaku in umorjen 20. septembra 1943

Prvi poveljnik dobrepoljske vaške straže je bil domačin, nekdanji žandarmerijski narednik Franc Dren, ki pa ga je že po štirinajstih dneh zamenjal Anton Perne, pravnik in član akademskega kluba Straža. Ker so Italijani smatrali Perneta za anglofila, je moral po nekaj mesecih svoje mesto prepustiti Stanetu Golobu iz Ljubljane. Ob kapitulaciji Italije pa se je spet vrnil in povedel dobrepoljske vaške stražarje na Turjak. Po padcu Turjaka so ga partizani ustrelili v Velikih Laščah. Že 18. septembra 1942 je Tomšičeva brigada v okviru »čiščenja« Suhe krajine napadla Kompolje; vaška straža je vzdržala napad in potem je v dolini zavladal mir.

Opis slike: Skupina grobov dobrepoljskih fantov na Vidmu – zadaj uničeno župnišče in hlevi – grobovi so bili po vojni izbrisani

Zaključek

Če samo bežno preletimo letnice smrti na farni spominski plošči na Vidmu, ne moremo prezreti, da se več kot dvestokrat ponovi 1945. Seveda je največ žrtev bilo med domobranci, ki so bili pomorjeni po maju 1945, ko je bilo vojne že konec. Druga skupina grobov dobrepoljskih fantov na Vidmu – tudi izbrisana po vojni Tudi po padcu Turjaka je kruta revolucija uničila precej dobrepoljskih življenj. O vseh teh bi bilo treba kaj povedati, jim pokloniti hvaležen in spoštljiv spomin. Žal se moramo tu omejiti le na nekatere, vse ostalo pa prihraniti za kasneje. Kaj se je zgodilo s fanti, ki so se konec maja1942 na Vodicah pridružili nacionalni ilegali? Franc Kadunc, Rekarjev iz Zdenske vasi, se je konec leta 1942 vrnil v domači kraj in kmalu prevzel poveljstvo vaške straže na Žvirčah. Po kapitulaciji Italije je s svojimi fanti šel na Turjak, bil tam ranjen in po zavzetju gradu z ostalimi ranjenci ustreljen. Ivan Gale iz Male vasi je bil 29. novembra 1942 na Suhorju ujet in umorjen. Usode Brodnika in Čiriča nismo ugotovili. Med ranjenci, ki so jih pomorili na Turjaku, je bil tudi 16-letni Jože Grm iz Zagorice. Njegova sestra Tončka, upokojena učiteljica, se spominja, kako je bil navezan na mlajšo sestrico, ki ga je klicala: »Ože, Ože!« Spominja se, kako so spomladi 1944 posmrtne ostanke dobrepoljskih fantov, ki so bili do tedaj pokopani na Turjaku, prepeljali na Videm. Mati je prepoznala Jožeta po obleki. »Naredili smo vsem enake grobove z oklepi in križi, na njih so bile prislonjene bele plošče z njihovimi slikami in podatki. V svobodi 1945 je prišel ukaz, da moramo vse to razdreti, nasade populiti in grobove zravnati.«

Opis slike: Druga skupina grobov dobrepoljskih fantov na Vidmu – tudi izbrisana po vojni

Je mar to konec Kocbekove povesti, ki jo je pomladi 1942 pripovedoval šolarjem v Kompoljah? O tem še kaj kdaj prihodnjič.

Opis slike: Dobrepoljci ob blagoslovitvi kapelice pri rovu sv. Barbare