Avtor: Cvetka Hanuna

Naslov3

»Kdo so tvoji starši?«
Očetovo ime?
Materino?
Kaj je oče po poklicu?
Kje dela?
Moji sošolci so odgovarjali. Bili so otroci kmetov, rudarjev, delavcev in uslužbencev. Ko so prišli po vrstnem redu do mene in sem hotela odgovoriti tudi jaz, so me preskočili z besedami:
»Ne, ti pa ne! Bodi tiho!«
V prvih letih po vojni so nas v šoli nenehno popisovali.
O svojih starših, razen najosnovnejših podatkov, nisem vedela ničesar.
Velikokrat sem doma poskušala vrtati, pa mi niso znali kaj dosti povedati.
Naj takoj povem, da sem od januarja 1947 živela pri svojih starih starših in očetovi najstarejši sestri teti Zori v Mežici. Najprej bom predstavila očeta in njegovo družino.
Moj oče je bil Cvetko Praper in je bil rojen v Mežici. Tudi njegovi starši so bili Mežičani. Moj ded je bil bančni uradnik in je delal v boroveljski banki. Po izgubljenem plebiscitu se je iz Borovelj preselil v Ptuj.
Službo je dobil v ptujski podružnici Ljubljanske kreditne banke. Tam je delal do začetka 2. svetovne vojne.
Leta 1921 se je v Ptuju naselila cela družina: ded in babica ter njuni štirje otroci: Zora – roj. 1916, Cvetko – roj. 1918, Nada – roj. 1921 – umrla 1932 in Danica – roj. 1923.
Otroci so v Ptuju hodili v šolo. Teta Zora je maturirala na realni gimnaziji leta 1935.
Leta 1936 je začela delati na ptujskem sodišču. Moj oče je maturiral leta1937. S teto sta se dogovorila, da ga bo najprej ona podpirala med študijem, nato pa on njo. Želela je študirati slavistiko.
Moji stari starši so svoje štiri otroke vzgajali v krščanskem duhu, moj oče pa je to že zelo zgodaj poglabljal. Že v nižji gimnaziji je postal član Slovenske dijaške zveze.
V počitnicah se je redno udeleževal duhovnih vaj in zborovanj, od koder se je vračal ves navdušen. V šolskem letu ¹⁹³³⁄₃₄ so na ptujski gimnaziji ustanovili Marijansko kongregacijo. Moj oče, tedaj je bil v peti gimnaziji, je takoj pristopil in pridobil še druge. O vsem tem mi je velikokrat pripovedovala teta Zora. Vedno je poudarjala, da je bil njen brat, moj oče, pravi »spiritus agens« v družini. Čeprav je bil dve leti mlajši od nje, je imel nanjo zelo močan vpliv. Vedno je bil prvi, ki se je navdušil za kakšno stvar in teta mu je sledila.
Jeseni 1937, ko se je vpisal na medicinsko fakulteto, sta bila v Ljubljani le dva letnika (4 semestri) in so nato postopoma odpirali naslednje. Moj oče bi bil med prvimi diplomanti ljubljanske medicinske fakultete, a so jo Italijani 1941, ko so zasedli Ljubljano, ukinili.
Takoj ko se je začela 2. svetovna vojna, se je Praperjeva družina razbila. Ded, ki takrat še ni imel petdeset let, je bil že 7. aprila 1941 vpoklican kot rezervist.
Do Zagreba je prišel v civilu, tam pa je bila popolna zmešnjava. Sedel je na prvi vlak, da bi bil za Veliko noč doma (13. april). V Zidanem mostu so Nemci vlak zajeli in vse odpeljali v ujetništvo blizu Hanovra. Delal je na kmetiji.
Moj oče se je v Ljubljani pridružil prostovoljcem, ki so hoteli braniti Jugoslavijo. Tudi oni so prišli samo do Zagreba in so se nato po splošnem razsulu jugoslovanske vojske vsak po svoje vračali proti Ljubljani. Oče si je nekje izprosil nekaj civilne obleke in se priključil skupini živinskih gonjačev. 13. aprila zvečer (na Veliko noč) je prišel lačen, umazan in utrujen do Višnje Gore in se zatekel na dom svoje bodoče žene, ki jo je spoznal maja 1940 pri neki dobrodelni akciji. Konec aprila 1941 je poslal iz Ljubljane prijatelja s pismom, da se bo 22. maja poročil. Odločil se je na predlog nevestine matere: »Zdaj zaradi meje ne moreš domov in boš ostal brez sredstev. Če se poročiš tukaj, lahko ostaneš pri nas in dokončaš študij. Saj ti ne manjka več veliko.«
Takrat nihče ni pomislil na to, kaj bodo Italijani storili z ljubljansko medicino. Tako se je poročil v Višnji Gori s Faniko Jereb v prepričanju, da bo kmalu diplomiral. Poročil ju je dr. Lambert Erlich, ki je prišel iz Ljubljane, z njim pa še šest stražarjev, med njimi naj posebej omenim Ferka Casarja, ki ga je dr. Erlich vzgajal za svojega namestnika. Ko sem naslednje leto na svet prijokala jaz, je bil on moj krstni boter.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cvetna nedelja 1941: Praperjevo pismo iz Ljubljane v Ptuj

Po smrti tete Zore leta 2004 sem, ko sem pospravljala njene stvari, našla precej pisem iz predvojnega in medvojnega časa. Nikdar prej jih nisem videla. Pomagala so mi pri mojem iskanju očetovih sledi skozi čas. Med tetinimi stvarmi sem našla očetova pisma, kjer ji je oče sporočal: najprej, da bo šel v Zagreb in tam končal študij, nato, da ga niso sprejeli, ker je šovinist. Čez nekaj časa je prosil v Padovo. To so mu znova iz ozadja preprečili komunisti z univerze.
V istem pismu, kjer je povedal za svojo poroko, je tudi naročil, naj pride najmlajša sestra Danica, ki je bila v osemnajstem letu, takoj v Ljubljano. Bila je v nevarnosti, da bi jo Nemci poslali v ‘arbajtsdinst’. On jo je hotel pred tem obvarovati.
Kmalu po njenem odhodu v Višnjo Goro sta babica in teta Zora izvedeli, da so na seznamu za izselitev. Ker drugih ni bilo več doma, sta odšli k sorodnikom v Mežico. Babica je tam imela brata in sestro, ki sta imela vsak svojo kmetijo. Teta Zora je bila od začetka vojne brez službe, ker so vse Slovence odpustili s sodišča!
Spraznili sta stanovanje in 23. junija odpotovali. V noči na 13. julij so ju iskali za transport v Srbijo. V začetku novembra 1941 se je teta Zora sama vrnila v Ptuj, ker ji je prijateljica sporočila, da vinski veletrgovec Ornig išče slovensko korespondentko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupina Stražarjev v “izbi” z dr. Korošcem in dr. Ehrlichommed njima stoji Matej Poštuvan, za njim levo Joža Logar - drugi z leve v prvi vrsti Anton Tepež

Okoliški vinogradniki v Halozah in Slovenskih goricah so bili Slovenci. Teto je sprejel v službo, ker je deda, ki je slovel po svoji poštenosti, poznal iz Ljubljanske kreditne banke. Predhodno je tudi zajamčil, da je ne bodo poslali v Srbijo.
Marca 1942 sem se rodila jaz, še v Višnji gori; marca 1943 pa se je rodila moja sestra Mojca, že v Ljubljani.
9. januarja 1942 je oče pisal svoji mami, da »prakticira na interni kliniki, ker ne more ven, da bi končal študij in bo na praksi ostal tako dolgo, da se bodo stvari nekako uredile.«
Nato se je zaposlil pri »Prevodu«. To je bil urad za razdeljevanje živil.
Po nasvetu svojih prijateljev je odšel k domobrancem. Mislil je, da bo delal pri saniteti. Ko sem iskala sledi za svojim očetom, sem večkrat slišala, kolikim soborcem je pomagal pri zdravljenju ran. To se je dogajalo do konca. Takrat pa so ga predpostavljeni preusmerili drugam. Od 21. marca 1944 do 3. julija 1944 je bil na oficirskem tečaju in je postal nadporočnik.
Kratek čas v jeseni 1944 je bil postavljen za četovodjo v Višnji Gori. Točnega datuma ne vem. Takrat je bil v njegovi četi tudi gospod kanonik Ivan Merlak, ki mi je povedal, da mu je moj oče rešil življenje. Potegnil ga je iz čete, ki je šla v akcijo. Imel ni namreč nobenih vojaških izkušenj.
V začetku leta 1943 smo že živeli v Ljubljani, stanovali smo na Tavčarjevi 3. Bilo nas je pet: oče in mati, midve s sestro in teta Danica. Junija 1944 je teta dobila službo na pošti v Kostanjevici na Dolenjskem in se osamosvojila.
Konec leta 1944 je bil oče poslan na postojanko v Rovte nad Logatcem. Tam je ostal do umika v Avstrijo. Kmalu se mu je tam pridružila tudi najina mati z menoj in sestro.
V Rovtah smo stanovali pri Boleslavu in Anastaziji Cvetko. Malo pod šolo so imeli trgovino.
Ko so se 5. maja domobranci umikali iz Rovt, sta oče in mati odšla skupaj, vendar le do Sv. Treh Kraljev. Od tam naprej je mati odšla sama, oče pa s svojimi fanti. Nikdar več se nista videla. Takrat ji je izročil oficirsko torbo. V njej je imel vse svoje dokumente, spričevala in kar precej pisem. Leta 1993, ko je moja mati umrla, mi jih je dal očim.
Domobranci so bili prepričani, da gre samo za umik in da bodo čez dva tedna ali tri prišli z Angleži nazaj. Cvetkovi so odhajali z vozom in so materi in nama ponudili prostor na njem.
Očetu se je zdelo bolje, da s sestro ostaneva v Rovtah. Vzela naju je vdova Frančiška Remic por. Logar. Oče ji je dal pismo za prof. Pavleta Verbica iz Ljubljane, za vsak slučaj, če bi se kaj zavleklo! V pismu ga je prosil, če bi obvestil v Višnjo Goro, kje sva. Tam je živela najina stara mama Marija Jereb, ki bi naju vzela. Ko je bilo že jasno, da se je nekaj strašnega zgodilo in da se domobranci ne bodo vrnili, se je najina skrbnica odločila, da je treba poslati sporočilo v Ljubljano. Imela je dve hčerki. To sta bili Lidija (že umrla) in Cita, bili sta še zelo mladi in tudi Ljubljane nista poznali. Ponudila se je sosedova hči Pavla Logar (niso si bili v sorodu). Bila je starejša od njiju pa tudi v Ljubljani je že večkrat bila z očetom. Pri hiši je bilo mizarstvo in so hodili v Ljubljano kupovat za obrt.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Višnja Gora, 22. maj 1941 - V prvi vrsti z leve Leopold Klavž, Ferko Casar, dr. Ehrlich, Fanika in Cveto Praper, Anton Tepež. Joža Logar; v drugi vrsti od leve Stane Pajk in Matej Poštuvan

Ob treh zjutraj je Pavla odšla čez Gradišče na Vrhniko in tam na železniško postajo. Na logaško ni mogla, ker so partizani razstrelili Štampetov most. Ko je prišla v Ljubljano, je šla takoj v Šelenburgovo ulico (danes Tomšičevo) k Verbicevim. Doma je našla le gospo, gospod je bil že odšel. Le-ta ji je vsa prestrašena odprla, ker je najprej mislila, da je prišla Udba. Ko je prebrala pismo, je obljubila Pavli, da bo obvestila v Višnjo Goro. Ona sama ne bo mogla, ker bo še isto noč odšla z otrokoma v Italijo, kjer jo je njen mož že čakal. Gospa Verbiceva je še zatrdila, da bo na pot v Višnjo Goro odšel zanesljiv človek. Vse to je tudi izpolnila.
Takoj nato se je Pavla obrnila proti domu. Šla je z vlakom do Vrhnike in nato peš v Rovte. Pred večerom je bila spet doma.
Dva dni po Pavlini vrnitvi domov je v Rovte pripešačila Pepca, ki je živela pri stari mami in sta bili sestrični. Jaz sem jo poznala, ne pa njenega priimka. Malo si je odpočila in smo odšli, pa ne po cesti. Moja sestra je bila stara dobri dve leti, jaz pa dobre tri. Hodila sem ob materi, Mojco je nosila v košu. Ne spomnim se te poti, Pepca je pa že čez nekaj let umrla in je nisem mogla ničesar vprašati. Potem sva s sestro ostali pri stari mami. Kak dan kasneje je neka terenka spraševala po Rovtah za nama. Seveda ni nihče ničesar vedel.
Očetova sestra, teta Zora, naju je iskala. Jeseni 1945 naju je našla in prišla večkrat na obisk v Višnjo Goro. Januarja 1947 sem odšla s teto v Mežico in potem se nisem več hotela vrniti.
Mojca ni hotela z mano v Mežico. Pri stari mami je ostala do julija 1952, takrat jo je vzela mati v Celovec, kjer se je leta 1948 poročila. S sestro sva se potem še nekajkrat videli, nikdar več pa nisva živeli pod isto streho.
Moj pravi dom je bil v Mežici. Kmalu sem preimenovala babico v mamo. Ko so mi poskušali razložiti, da to ni res, sem jih trmasto odpravila: » Če ji vsi lahko rečete mama, zakaj še jaz ne bi smela?« Mežica je bila moj edini dom. Vsega prej se nisem spomnila. Ničesar. Globoko v meni pa se je včasih oglašalo ime: »Cita«. Nihče mi ni vedel povedati, kdo bi to bil. Ko se je maja 1947 vrnil moj ded, je prav hitro postal ata. Še veliko kasneje sem se vračala s svojo številno družino domov na obisk. Vse nas so imeli zelo radi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogrebni sprevod z dr. Ehrlichom in Rojicem na Miklošičevi cesti; drugi nosilec desne krste v prvi vrsti je Cveto Praper, tretji nosilec leve krste v prvi vrsti je Stane Pajk; desni nosilec križa spredaj je Ferko Casar

Leta 1960 sem maturirala na Ravnah na Koroškem, jeseni sem se vpisala na primerjalno književnost in literarno teorijo ter angleščino. Stanovanje sem dobila v Študentskem naselju pod Rožnikom. Prvi dan, ko sem še zlagala svoje stvari v omaro, je prišel k sostanovalki po neki dežnik palestinski študent v Ljubljani, ki je govoril zelo lepo slovenščino. Ime mu je bilo Musa. Študiral je na elektro fakulteti. Večkrat je prihajal, jaz sem bila prepričana, da je prijatelj moje sostanovalke. Čez nekaj mesecev se je izkazalo drugače. Leta 1962 sva se poročila. Leta 1965 sem honorarno poučevala na mežiški osnovni šoli, ker je slavistka nenadoma umrla in so nekoga nujno rabili. Bila sem tik pred koncem študija in sem si mislila, da bom lahko končala ob delu. Moj mož je še študiral in imela sva že prvega sina. Leta 1968 me je 8. decembra, na Marijin praznik, zvečer nekaj potegnilo k maši. Enostavno sem morala iti. Drugi dan me je ravnatelj Pavel Planinšek poklical v svojo pisarno in me »prijel«. Kako sem nevredna dela, ki so mi ga zaupali; kako moralno kvarim mladino in še in še. Ko pa sem mu povedala, da mi tega ustava ne prepoveduje, je čisto izgubil živce. Jaz pa sem izgubila službo in stanovanje.
V meni se je pojavil nenavaden občutek, kot da sem nekje drugje. Ničesar več nisem vedela, le to, da taka Slovenija ni moja domovina in da tukaj nočem ostati.
V tistih dneh je diplomiral moj mož. Ko je prišel domov, sem mu vse povedala. Sklenila sva, da bova odšla v Sirijo, ker tam za službo in stanovanje ne bo hudo. Moj mož je bil Palestinec in njegova družina je živela v Damasku. Tudi mi smo živeli tam dvajset let.
Kmalu po našem prihodu v Damask je prišel tja novi ambasador Mirko Jakše – Slovenec.
Spoznali smo se in njegova žena Dana je pričela prihajati k nam, imeli smo namreč novorojenčke – dvojčke in jaz nisem mogla nikamor. Iz njenega pripovedovanja sem razbrala, da sta bila partizana. Stalno me je spraševala in postavljala ista vprašanja o mojih starših, kdo so, kje so in tako dalje. Vedno sem odgovarjala, da je oče umrl, mati pa se je v Celovcu spet poročila in zato sem živela pri starih starših in teti Zori v Mežici. Ker je gospa Jakšetova še vedno vztrajno spraševala, sem neko noč, ko nisem mogla spati, sklenila, da ji bom vse povedala. Mislila sem si: »Kaj pa mi morejo, saj nisem več v Jugoslaviji in tudi nikdar več ne bom šla tja.« Ko me je nekoč spet vprašala isto vprašanje, sem ji mirno odgovorila: »Gospa Jakše, danes vam bom povedala nekaj, česar nisem še nikomur. O tem smo se samo doma pogovarjali in to potihem. Moj oče je bil domobranski oficir. Bil je na Teharjah in tam so ga ubili.« Gospa me je nekaj časa gledala, nato pa počasi rekla: »Veš, Cvetka, ni bilo vse prav, kar so naši naredili. Bodi ponosna na svojega očeta!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 4. maj 1944 - Od leve proti desni Cvetka in Cveto Praper, Mojca Praper in Fanika Jereb, poročena Praper

Zdelo se mi je, kot da bi moje rane premazala z balzamom. Kmalu po tem se je poslovila in odšla domov. Do konca sva bili prijateljici. Ko so odhajali, mi je za slovo podarila Solženicinovo knjigo »Prvi krog«.
Slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog obrne. Tako se je zgodilo tudi meni. Sinovi so drug za drugim odhajali študirat v Ljubljano, tja se je vrnil tudi mož. Nazadnje, ko je iz Sirije odšel še četrti sin, sem se vrnila tudi jaz. In to na predvečer slovenske pomladi 1989.
Čeprav je bil september, je bila zame pomlad. Nenavaden veter je vel po domovini. Govorilo se je o stvareh, o katerih se nikdar ni smelo. Kljub silnim naporom prizadetih so začele vodeneti zgodovinske laži. Začeli so pisati o naših ljudeh, pojavila se je Nova slovenska zaveza.
Takrat se mi je spet oglasilo: »Cita«. Vedela sem, da bom zdaj gotovo spoznala koga iz Rovt in ga lahko kaj vprašala. Ko je bilo srečanje Nove slovenske zaveze v spodnjih prostorih moščanske cerkve, sem prosila neko gospo, da mi je pokazala omizje Rovtarjev. Ko sem se predstavila, mi je zelo prijazen gospod najprej rekel: »Joj, kako bo Pavla vesela. Še prejšnji teden smo se pogovarjali o vas.« Spoznala sem Cito in jo obiskala na domu. Tudi ona se me je še spomnila. Prijazni gospod je bil France Logar, Pavlin brat. Žal je že umrl. Z njo sva se srečali pri Lipi sprave na Žalah, vsaka s svojim izvodom Slovenca v rokah. Še vedno sva v stikih. O našem življenju v Rovtah so mi marsikaj povedali in spoznala sem veliko Rovtarjev.

Mozaik o svojem očetu sem sestavljala dobrih štirideset let

V knjigi »Spomini na težke dni« Janeza Zdešarja sem prebrala, da je bil moj oče 21. junija še živ. Tudi njemu so ponudili možnost za beg, pa ni hotel bežati. Menim, da je bil že preveč brez moči. Vem, da ga je vzel na piko Tone Turnher, partizanski oficir, doma iz Višnje Gore.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Verbic Pavle in Štefka z otroki v Moronu v Argentini 1. februarja 1954

Bil je iz liberalne družine. Njegov oče je bil nadučitelj v Višnji Gori in so stanovali v šoli, nasproti Jerebove hiše, kjer je bila doma moja mati. Mojega očeta je seveda poznal. Turnher se je sam hvalil po Višnji Gori, kako si ga je »privoščil«.
Okoli leta 1950 je bil konzul v Celovcu in takrat ga je na sprejemu na ambasadi moja mati vprašala: »Tone, kako si mogel?« On pa je samo zarenčal: »Vojska je bila«, in se obrnil proč. Pozneje je bil na visokem položaju v Beogradu.
Kako leto kasneje ali malo več, ko sem se tudi jaz vrnila iz Sirije, sem v Delu našla Turnherjevo osmrtnico, nekaj dni kasneje pa ganljiv nekrolog. Moram priznati, da me je vse skupaj zelo prizadelo. Kak teden sem hodila okoli kot v transu. Slabo leto kasneje smo se v neki družbi pogovarjali o smrti različnih likvidatorjev. Med nami je bil tudi zdravnik z Gorenjske, doktor Jože Možgan, ki je rekel: »Take smrti, kot sem jo doživel pri nekem pacientu, ne želim niti najhujšemu sovražniku. Ni in ni mogel umreti in ves čas je bledel o Teharjah. Bilo je strašno.« Kar padlo je iz mene: »Ali ni bil to Tone Turnher?« Zdravnik je ostrmel: »Od kod pa vi to veste?« in s tem priznal,da sem imela prav. Moje življenjske zgodbe ni poznal. Potem smo takoj menjali temo pogovora.
Moj oče je bil ubit v noči od 21. na 22. junij. Vem še to, da so ga tako tepli in mučili, da je bil nazadnje slep. To je povedal eden izmed pobeglih iz Hrastniškega hriba, ki ga je moja mati našla v Avstriji, da je pričal o smrti njenega prvega moža. 6. decembra 1948 se je ponovno poročila. Mati mi ni hotela povedati imena te priče.
Beroč pisma, ki so se ohranila, se je pred mano prikazala osebnost, kakršnih skoraj ne poznamo več.
Vsi ki so kakorkoli sodelovali pri reševanju naju s sestro pred podivjanimi ljudmi, so opravili svojo obljubo takoj, tukaj in zdaj, brez omahovanja in cincanja. Od mladenke do zrele žene, od preprostih ljudi do izobražencev. Velikokrat se jih spomnim in se jim v mislih poklonim. Kakšen rod! Kakšen rod!
Bil je zelo dober in skrben oče, vendar ne le do svoje lastne družine, temveč tudi do drugih. Kako je očetovsko skrbel za svoje vojake. Bil je sicer strog, a pravičen. Delal je različne stvari, da je lahko skrbel za svojo štiri, nekaj časa celo petčlansko družino. Ganila so me njegova vprašanja o mahu in jaslicah. Ali ga že imajo? Ali so znali prav pospraviti jaslice? Njegove jaslice so bile vedno posebna umetnina.
Vsekakor pa je oče s skrbjo mislil tudi svoje starše in sestri in jih poskusil ščititi do zadnjega. Tudi takrat, ko je že bil v taborišču na Teharjah. V knjigi »Teharje so tlakovane z našo krvjo« je omenjen kot Cvetko Prapor iz okolice Teharij. Drugi podatki so pravilni, razen dneva, ko naj bi ga od tam odpeljali. Malo pa plebiscitu sta moj ded Franc in njegov brat Hermet sklenila, da bosta priimek Praper spremenila v Prapor, ker to nekaj pomeni (orlovski prapor). Uradno pa tega nista naredila.
V spričevalih iz osnovne šole, ki jih še imam, imajo oče in teti res priimek Prapor. Ko pa so šli v gimnazijo, so na podlagi uradnih dokumentov postali spet Praperji, kakor so se pisali vsi sorodniki. Tudi ded in njegov brat sta se morala s tem sprijazniti. Jaz mislim, da je oče sklepal, da bo tako zaščitil starše in sestri. Prapor iz okolice Teharij je nekdo drug kot Praper iz Mežice.
Oče se je zapisal stražarstvu in mu ostal zvest do smrti na Hrastniškem hribu. Kdo so bili pravzaprav stražarji? To so bili katoliški študentje, ki so bili člani študentskega kluba Straža.
Dr. Lambert Ehrlich jih je vzgajal za javno delo v dobro vseh ljudi.
Moj oče je bil globoko vpet v čas, v katerem je živel. Iz poletja 1937 imam pismo, kjer je teti Zori razlagal, kako se Kocbekovo desničarstvo in levičarstvo širita po univerzi. Maja 1939 ji je pisal o tem, kako so razkrinkali »narodno-obrambno« delo, s katerim so komunisti hoteli z goljufijo zavzeti vodstvo na univerzi. Februarja 1940 je sporočil teti, kako njegovi prijatelji diplomirajo, eden za drugim. Ravnokar sta končala Vinko Beličič in Pavel Berden. »Tako počasi prehajajo v javno življenje, ki ga hočemo polagoma preobraziti, da dobi pravi slovenski in katoliški obraz, ki mu po vsej narodovi strukturi tudi pripada.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Častniška diploma Cveta Praperja

V tem istem pismu je nagovarjal svoji sestri, naj mu kaj napišeta, da bo priobčil. Dajal jima je tudi nasvete za pisanje, vrhovno vodilo vsega pa mora biti: Korajža velja! V pismu, ki ga je oče napisal teti Zori konec aprila 1942, sem prebrala: »Tako teče življenje dalje in se zapleta v najbolj čudne variacije, da ni mogoče niti malo uganiti, kako se bo razpletlo in kakšen konce nam bo prineslo. Vse se obrača in zaostruje ter zahteva vsak dan bolj energičnih ljudi za borbo proti komunizmu, ki bi rad oblast v svoje roke dobil. Kakor si bomo ustvarili pogoje za življenje, tako bomo živeli.«
Vzgoja v narodno zavedni krščanski družini in njegovo krščansko prepričanje sta ga privedli med stražarje in tudi med domobrance. Njihovo geslo: Bog, narod, domovina, zanj niso bile prazne besede. Ko je po maturi odšel v Ljubljano, je takoj postal član akademskega kluba Straža, saj je nekatere člane poznal že od zborovanj Slovenske dijaške zveze.
Iskreno je bil vdan voditelju dr. Lambertu Erlichu, ki je živel zelo asketsko in je mnogo zahteval od svojih fantov: versko vzgojo, oblikovanje značaja, vsestransko izobraževanje, temeljit in v roku opravljen študij. Akademike je navajal k samostojnemu mišljenju, odklanjal je čredni nagon. Zahteval je organizacijsko disciplino. Poudarjal je odgovornost za lastna dejanja in osebno hrabrost.
Iz vseh njegovih pisem diha globoko poznavanje komunizma, ki ga je španska državljanska vojna razgalila.
Domobranci so dobro poznali svojega smrtnega sovražnika. Slovenec tistega časa je bil drugačen. Mislim, da smo mi le še karikature.
Kje smo pristali po petinšestdesetih letih? Na dnu, na duhovnem dnu!
Moramo obnoviti vrednote naših prednikov. Samo v njih je bila moralna moč članov akademskega kluba Straža in zato so se jih komunisti tako bali, zato so morali izginiti.
Stražarji se niso bali ničesar. Vrednote poznamo tudi mi. Zato nič jokanja in stokanja!
Katoliški Slovenci moramo začeti spreminjati in zdraviti narodno substanco. Vsak naj začne spreminjati samega sebe. Mogočen zgled imamo pri dr. Lambertu Ehrlichu in njegovih Stražarjih.